50 let po Kekcu praznujemo 20 let neodvisne Slovenije

Resnejšega branja in kopanja po zgodovini bojevniških Slovencev imate nekaj po robovih teh strani, v naslednjih odstavkih pa se bomo politiziranju, poveličevanju osamosvojiteljev in pokojninski reformi raje izognili. Zanalašč!

Po 20 letih življenja v samostojni državi lahko zdaj že priznamo, da smo v začetku med privajanjem nanjo imeli precejšnje te­žave. Tudi parlamentarcem v začetku ni bilo povsem jasno, saj so se oblačili kot šoferji avtobusov (da skočijo vsak v svojega, če se slučajno bivša vojska vrne). Šalo na stran, po 20 letih, osmih vladah (deveta še ne ve, ali bi predčasno končala mandat, kar pa se je med tiskom te številke Playboya morda že zgodilo), petih ukinjenih ministrstvih, po domačem tolarju in uvedbi evra, članstvu v Natu, vstopu v Evropsko unijo, dveh ameriških in enem ruskem predsedniku, britanski kraljici, papežu, aferi Depala vas, aferi Udba.net, aferi Patria, po eni preplavani Donavi in Amazonki, preplezanem Daulagi­iju, presmučanem Everestu, kupu olimpijskih kolajn, svetovnih rekordov, ultramaratonov, po dveh velikih kristalnih globusih v skokih, petih nogometnih selektorjih, 35 Zlatkovih golih, Šmarni gori, potresu v Posočju, zgrajenem avtocestnem križu, obubožanem, uničenem podjetju, ki ga je gradilo, nastavljeni ročni bombi pa eni gospodarski krizi, ki še kar traja in traja, lahko rečemo, da se je v dveh desetletjih zgodilo res veliko.

Jugoslavijooo, Jugoslavijooo ...

Jugonostalgikom so devetdeseta morala res iti na jetra. Po cestah so začeli izumirati fičoti, stoenke in jugoti ... še prej pa so seveda na njihovih šipah začele bledeti nalepke z Vučkom in tiste iz avtokampov. Politikin zabavnik je postal eksotično čtivo, našel se je celo šaljivec, ki je šel Alana Forda prevajat v slovenščino (herezija pa taka, hvalabogu so nam, ki smo navdušeni nad Zlatno serijo, Zagorja pustili pri miru).

Skoraj vsi športni navdušenci so si pulili lase ob misli na zlate čase jugoslovanskega športa, vse tiste uspehe Crvene zvezde, Jugoplastike in domala vseh moštvenih reprezentanc zdaj že bivše Juge. Tudi zvijanja po tleh ob prekrških, ki jih ni bilo, naši novi reprezentantje niso več znali uprizarjati, kot se šika. Jugoslovanska šola je bila pač nekaj, čemur se v zadnjem času približujejo le še nogometaši Barcelone. Kar naenkrat Dražen Petrović, Darko Pančev in Monika Seleš niso bili več 'naši', ampak Hrvat, Makedonec in Srbkinja, ups, Američanka.

Prej se je, kot pravi znani napev s konca osemdesetih, rinilo čez mejo, na veliko kupovalo v Gradcu in trepetalo pred šverc pregledi (če uganete, za kateri komad gre, preden preberete odstavek do konca, ste poznavalec), naenkrat so zeljejedci in jodlarji začeli oblegati naše kraje. Bencin, hrana in še kaj so bili cenejši pri nas, še posebno je bil južni germanski narod (ah, vsi, tudi Nemci, imajo svoje južnjake) mahnjen na kombiniranje nedeljskega kosila (nič kaj degustacijske narave, raje s prilogo, ki kipi s krožnika) z obiskom najbližje bencinske pumpe (vedno so tankali do fula, mi pa pljuvali v keselc po 500, mogoče 1000 tolarjev). Odkar pa smo v Evropi, Avstrijci k nam ne zahajajo več. Evro je prej zanje diskontne cene tudi pri nas vzdignil v plafon, zato. Pa tako obljub­ljali so nam naši predstavniki naroda (pa v vmesnem času so nekateri med njimi že odkrili zakmašne gvante pri Armaniju), da se nič ne bo podražilo. Nič hudega, stvari se pač spreminjajo. Včasih smo 25. maja praz­novali dan mladosti, danes ostareli giki praz­nujejo dan brisače in upajo, da jih bo kdo vzel na štop po galaksiji.

Nacionalni športi in mehkužci

V glasbi se je namesto pocviljenega popa Božidarja Wolfanda - Wolfa, Mikija Šarca in Rendez-Vousa (Shopping in Graz, jeaaaaa!) pa po drugi strani na žalost domačih izvajalcev ritmičnega sarajevskega roka začelo poslušati težkejše ritme, grandž in tehno. Celo naši stihoklepci so po vrsti začeli prisegati zvestobo progresivnejšim ritmom. In če smo že pri ubiranju in izmišljevanju viž, so te doživele precejšnjo preobrazbo. Do apokalipse ni prišlo, kot je svaril Agropop v svojem komadu Samo milijon, saj Slovenija danes (še vedno) šteje dvakrat toliko prebivalcev, so pa napovedi res takšne, da se bo število v prihodnjih desetletjih zmanjšalo za kakšnega četrt milijona. Pa ne zaradi kontracepcijske tabletke, Barbika in oprode!

Frontmeni velikih domačih skupin iz osemdesetih so počasi šli na svoje. Kreslin je danes bolj etno kot Martin Krpan, Predin bolj džezovski kot Lačni Franc, Lovšin je bolj ... Lovšinkot Pankrti. Po nogometni himni Slovenija gre naprej ob prelomu tisočletja so se stari mački morali najprej soočiti z naraščajočo populacijo vseh vrst mladostniških skupin (Game Over, Bepop, Power Dancers), potem pa še z glasbenim formatom MP3 in razvojem protokola BitTorrent, glavnim krivcem za to, da so si ljubitelji glasbe začeli točiti komade kar s svetovnega spleta (znajdi se, eden kupi, drugi sprivatizirajo). Po drugi strani so si večni Šank rockerji v devetdesetih začeli urejati grive (trajne so prišle iz mode), usnjene jakne in oprijete pajkice menjavati za odprte srajce (Bor Zuljan a la Stevie Vai), na kolenih strgane kavbojke in škornje. Drugi so se poslovili od starih članov benda, ki so po novem peli: »Zdaj živim!« Jah, Vili Res­nik je Pop Design in užaloščenega Košmrlja raje zamenjal za solo kariero in evrosongovski oder. Bogovi ga niso slišali ne uslišali.

Sploh je tekmovanje za evrosong ali pesem Evrovizije (EMA) postal nacionalni šport med slovenskimi glasbeniki, ki so se postopoma začeli deliti na tiste, ki so za vse nastopajoče tam predobri in jim je udejstvovanje na tovrstnih prireditvah bolj pod čast­jo kot nastopanje v napol praznih kulturnih domovih, tiste, ki si tako zelo želijo priti zraven, pa zaradi očitne nekakovosti ne morejo, na koncu pa se jim le da priložnost (Karmen Stavec). Potem Galuničeve prijatelj­čke, ki se jih je televizijsko volilno telo ob nedeljah zvečer že toliko nagledalo, da v križankah zna takoj izpolniti njihove inicialke (Omar Naber, Anžej Dežan), in tiste, katerih številka modrca prekaša tisto od prvega evrovizijskega predstavnika Coleta Morettija (Tih deževen dan) – Darja Švajger, Tanja Ribič, Nuša Derenda, Alenka Gotar, Rebeka Dremelj, Maja Keuc in Sestre. Nič strašnega ni to, nekatere izvajalce je vzel vrag, ko so poskušali presenetiti z narodnozabavnim rokom, drugi so raje šli na kalamare.

Kdor ne skače, ni Sloven'c

Hej, hej, hej, v Vipavski dolini se je 5. in 6. septembra leta 394 odločalo o usodi Rima, le 1600 let pozneje pa je Sašo Udovič takrat­nim svetovnim podprvakom Italijanom zabil zgodovinski prvi gol Slovenije v kvalifikacijah za večja tekmovanja (evropsko prvenstvo v Angliji). Tja se fantom pozneje ni uspelo uvrstiti, so pa zato na največjih tekmovanjih nastopali še trikrat. Prvič leta 2000 na evropskem prvenstvu v Beligiji in na Nizozemskem, drugič leta 2002 na svetovnem prvenstvu v Koreji in na Japonskem ter nazadnje, tretjič, leta 2010 na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Tja so se reprezentantje uvrstili po zmagi nad Rusijo v dodatnih kvalifikacijskih tekmah. Mediji so po zmagi v Ljudskem vrtu evforično trobili, da se je končno po Napoleonu in Hitlerju našel ne­kdo, ki je premagal ruskega medveda.

No, danes, 100 let po ustanovitvi (ta veseli dogodek se je pripetil 9. maja 1911) prvega nogometnega kluba na Slovenskem, ljub­ljanske Ilirije (predhodnice Olimpije), je slovenska reprezentanca na svetovni lestvici nogometnih reprezentanc na 17. mestu (najvišje je bila oktobra 2010 na 15. mestu), kar pa tudi ni tako zelo od muh.

Šport je sploh postal sredstvo za večanje prepoznavnosti naše državice v svetu. Veliki nas sicer še po 20 letih brez sramu za­menjujejo s Slovaško, a veliko jih vsaj ve, kdo sta Iztok Čop in Luka Špik. Prav Čop si je od prve priveslane bronaste kolajne na olimpijskih igrah v Barceloni (osvojil jo je skupaj z Denisom Žvegljem) do danes prigaral še ducat medalj na svetovnih prvenstvih (med njimi kar štiri naslove svetovnega prvaka) in leta 2000 na OI v Sydneyju skupaj s Špikom v dvojnem dvojcu Sloveniji priveslal še prvo olimpijsko zlato. Drugo je na istih olimpijskih igrah pristreljal Rajmond Debevec.

Osvajanje medalj je sicer zanimivo, rekordi še bolj. Slovenci se ponašamo tudi z dobro mero takšnih, ki so zapisani v Guinnessovi knjigi rekordov. Štiri ure in 40 minut je trajalo najhitrejše smučanje z vrha Mount Everesta (Davo Karničar), najhitrejši tek na 800 metrov v dvorani pa 55,82 sekunde (Jolanda Čeplak), 452,196 kilometra se je nekega dne odločil in prevozakal na velodromu Marko Baloh, 5268 kilometrov pa je bilo dolgo plavanje človeka ribe Martina Strela po reki Amazonki (oglejte si odličen dokumentarec Big River Man). V kratkih bazenih je na 100 metrov s 50,76 sekunde še vedno najhitrejši Peter Mankoč, Aleš Valič pa je z jadralnim padalom premeril najdaljšo razdaljo v krogu (259,7 kilometra). Prvi je samostojno v alpskem slogu prilezel na Anapurno I Tomaž Humar, Benka Pulko pa je pod streho spravila kar tri rekorde, ko se je z motociklom BMW F650 19. junija 1997 podala na kar 2000 dni dolgo pot okoli sveta. V zgodovino se je zapisala kot prva ženska, ki je z motorjem dosegla Antarktiko, se sama zapeljala čez Savdsko Arabijo in premerila na celotni poti zajetnih 180.015 kilometrov (za kar štiriinpolkrat okoli sveta, če bi šofirala po ekvatorju). Šibkejši spol? Ne bi rekli.

Počasi, ni še konec. Slovenci smo prižgali tudi najvišji kres (43,44 metra), odplesali največjo četvorko (6088 plesalcev na paradi v Ljubljani), odkrili največjega pajka na svetu, ki prede mreže (pravzaprav je rekord njegov, vendar kapo dol pred Matjažem Kuntnerjem, da si ga je sploh upal prijeti), in igrali na koščene piščali (stare od 43 do 83 tisoč let), ko si je preostali kromanjonski svet glasbila (v glavnem bobne) delal iz vampov premaganih mamutov in počenih lobanj neandertalcev.

Hrana za dušo

Leta 1991 je danes že pokojni pisatelj Lojze Kovačič, prvi dobitnik literarne nagrade kres­nik (pravzaprav jo je prejel le nekaj dni pred osamosvojitvijo), v svojem nagrajenem romanu Kristalni čas zapisal takole: »Ti si narod vrtičkarjev, so jim rekli, malih kmetov, pridnih delavcev, učiteljev, obrtnikov, želez­ničarjev, hlapcev, kravjih dekel itd., iz tega, kar živite vsak dan, se ne da narediti ničesar. [...] Če se hočete zavedati svoje veličine, morate […] vse samo v dobro sveta, nič za človeško naturo.«

Vemo, spominja na trpeče klasike, Cankarja pa ekipo iz Cukrarne (Cukrarna Boyz), toda 19 nagrad pozneje (kresnik praznuje ravno 20 let) glavni junak romana Svinjske nogice Jani Bevk takole pravi: »[J]ebentimater, star sem 30 let, nimam službe niti dneva delovne dobe, ne plačujem si let, zavarovanje imam samo osnovno zdravstveno, za katero ti še preklane žile ne stisnejo skupaj, če te slučajno po pomoti dostavijo na urgenco.« Ni daleč od realnega stanja številnih državljanov, žanr očitno napreduje. Nadaljuje: »Stanovanje je najeto pa še zanič je, kot vse kaže, pa še Maja plačuje zanj in ne jaz ... Kako, kako se je to moglo zgodit? Kako sem lahko zrasel v takega luzerja, pizda mi mateRRRNAAA!«

Avtor nagrajene knjige je Tadej Golob, sam pa takole gleda na razvoj pisane beseda na Slovenskem v zadnjih 20 letih: »Priporočam v branje zapiske Mihe Mazzinija (na njegovi spletni strani) iz leta 1997 z naslovom Slovenska kulturniška laž, ki jih je objavljal v Delu. Takrat je bila namreč na Slovenskem zelo prevladujoča struja, ki ni čisto nič napredovala od Kersnika ali Cankarja in drugih naših pionirjev. Njena opazna značilnost so bili opisi močvar, ki naj bi nam pred oči pričarale notranje pokrajine duha glavnih junakov, pa redke ptice in druge obskurne živali. Teme so bile globoke in resne, oh, zelo resne. Ta tok v slovenski literaturi je še danes živ, zelo ga upoštevajo na RTV Slovenija, radi ga imajo kritiki in po mojem mnenju pripravlja protiofenzivo. Sem že zasledil opazke o tem, da se bo kresnikova komisija morala odločiti, ali berljivo ali kvalitetno. Kot da je to dilema. Sicer se mi pa zdi slovenska proza ta trenutek kar živahna. Pred kratkim sem, recimo, prebral Skubičev Fužinski blues, ki mi je bil zelo všeč, rad berem pa še Hočevarja, Čatra, Mazzinija ... pa še koga, ki se ga ta trenutek ne spomnim.«

Podobno se godi s sedmo umetnostjo, le da korenine nezadovoljstva segajo še dlje v preteklost kot le 20 let. Ne moremo sicer reči, da je slovenski film bil tako zelo slab v obdobju po drugi svetovni vojni. Navsezad­nje je bilo posnetih nekaj legendarnih filmov, ki jih še danes radi pogledamo. V mladosti so nam te stare hite vrteli do onemoglosti (pa neprepoznavnosti) in so se nam pač dodobra vtisnili v zavest: Na svoji zemlji, Kekec (vsi trije deli), Vesna, Ne čakaj na maj, Ne joči, Peter, Cvetje v jeseni, Sreča na vrvici, To so gadi, Poletje v školjki ... Romantično in mladinsko produkcijo se znamo iti, kronski dokaz tega so seveda novejši filmi Gremo mi po svoje, Petelinji zajtrk pa Kajmak in marmelada, po vrsti najbolj gledani slovenski filmi vseh časov.

Marcel Štefančič, jr., filmski kritik, TV-voditelj in publicist, pozna odgovor na trenutno stanje slovenskega filma: »Tovariši, ki so po drugi svetovni vojni postavljali – da ne rečem: ustanavljali – slovenski film, so bili prepričani, da bo vsak slovenski film nacionalni praznik. Še več: verjeli so, da bo vsak slovenski film tako velik dogodek, da ga bodo hkrati vrteli v kinodvoranah, tovarnah in cerkvah. Le malo je manjkalo pa bi tedaj dobili filmske Stožice. Prepričani so bili, da bo hotela vsak slovenski film gledati vsa Slovenija. Najprej je sicer kazalo dobro (Na svoji zemlji, Kekec, Vesna), toda praznika je bilo hitro konec. Kmalu se je namreč izkazalo, da Slovenci niso ravno verniki slovenskega filma, tako da je vse več slovenskih filmov pogorelo. Verjetno zato, ker je bilo seksa več v cerkvah kot v slovenskih filmih. Če si hotel posneti religiozno velik hit, potem si moral posneti komedijo (denimo To so gadi). Ali pa si moral vključiti seks. To je vžgalo pri Pomladnem vetru, to je vžgalo pri Vdovstvu Karoline Žašler in to je vžgalo pri Krču. In, seveda, to je vžgalo pri Maškaradi, le da so jo 'umetno' ustavili, tako da ne bomo nikoli vedeli, kako daleč bi prišla.«

Po letu 1991 je stvar potekala po podobnem kopitu. Začelo se je sicer obetavno. Vinči Vogue Anžlovar je posnel prvi celovečerni film v samostojni državi, mu dal naslov Babica gre na jug, požel upravičeno pozitivne kritike in zdelo se je, da se bo pa zdaj pa kar usulo dobrih filmov in da bo narod vsak novi slovenski film, ki bo prišel v kinematografe, nagradil z večjim obiskom in pozornostjo. No, resnica je žal drugačna. Vsaki komediji sledi drama (niso vse slabe – Outsider), ogled vmesnih akcijskih pre­bliskov (Poker, Patriot) pa nekateri enačijo s kombinacijo srednjeveške torture puljenja nohtov z razbeljenimi kleščami, natikanja zadnjika na 'hruško' in pokore v 'železni devici'.

»Po osamosvojitvi se ni kaj prida spremenilo. V nekem smislu je še huje. Če hočeš posneti religiozno velik hit, potem ni dovolj, da posnameš komedijo, ampak moraš vanjo obvezno vključiti tudi seks, hočem reči: bodisi oprsje Tanje Ribič (Kajmak in marmelada) ali oprsje Pie Zemljič (Petelinji zajtrk). V slovenskih filmih je še vedno zelo malo seksa. Manj kot v komunizmu. Filmom ne prihaja. Publiki pa tudi ne,« še dodaja Štefančič. Izjeme (V leru, Slovenka) so torej precej redke.

Konec neke dobe

Vas na koncu sploh zanima, kaj se v vseh teh letih ni spremenilo? Bolj malo stvari. No ja, še vedno so južni bratje duhovitejši od nas, še vedno imamo nekje 47 kilometrov obale (»ne vrijedi cjepidlačiti u milimetar« by Grunf) in še vedno nam leteči žganci najbolj teknejo ob nedeljah. A ocvrtim piščančjim bedrom in perutim s tinstanim krompirjem se naša dekleta in žene ne predajajo več.

Za to, da so svoje životce lahko začele oblačiti v kaj oprijemljivejšega, so se trim steze morale umakniti cikličnim napravam v fit­nes studijih, organizirani vadbi in naposled še hiperaktivni zumbi (kraljico zumbe Viktorijo Manzinni smo te dni izbrali in slekli še enkrat kot Playboyevo dekle leta 2011). Saj ne, da nas moške moti, če dekleta inu žene skrbijo zase. Ampak če gremo na Bled, bomo še vedno šli na tisto kremšnito, pa če pocrkamo. Saj veste, pravijo, da ženske doživijo spolni vrhunec po tridesetem. Počakajmo še deset let, da bo naša država dozorela v 30-letnico, pa bomo videli, kakšen bo seks takrat.

Tekst Tomaž Kotnik
Foto Shutterstock
Fotomontaža Goya

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord