Je prvi mož boja proti korupciji na Slovenskem. Po duši je policist, pravi. Da se bo bojeval na strani dobrega proti zlu, nikoli ni bilo dvoma. Vprašanje je bilo le, v kateri uniformi. Kupčkal je med talarjem duhovnika, jakno vojaškega pilota in policijsko uniformo. Gimnazijski odličnjak in bodoči Titov štipendist se je odločil za slednjo. Preiskoval je nekatere najbolj odmevne afere, v katere je bila tako ali drugače vpletena slovenska politična elita, in se v zelo kratkem času zavihtel v sam vrh slovenske kriminalistične policije.

Po bleščečem vzponu je sledil meteorski padec, poln razočaranj. Zakon, v katerem sta se mu rodili dvojčici, je šel po zlu. Zdaj živi z življenjsko sopotnico, s katero imata šestletnega sina. »V vsaki vojni so ljudje, ki se borijo, in ljudje, ki poberejo odličja. Krogla in medalja nikoli ne zadeneta pravega,« se Kos spominja vojne za Slovenijo, ki jo je preživel v prvih bojnih vrstah na mejnem prehodu Holmec. Njegovo spoznanje je univerzalno, velja za vsako bitko, za vsako vojno. Zdaj je na vrsti vojna proti korupciji. Dajmo, naši!

Predvidevam, da ste pravočasno oddali obrazec o premoženjskem stanju. Kaj piše v njem?

Obrazec sem oddal kakšen teden pred iztekom zakonskega roka. Sem solastnik stanovanjske hiše v okolici Ljubljane in sedem let starega avta renault laguna, najeta imam eno dolgoročno in dve kratkoročni posojili, ki sem jih potreboval za nakup hiše. Imam okrog 300 delnic iz naslova privatizacije s certifikati, vredne 96 tisoč tolarjev. Premičnin v vrednosti nad dva milijona tolarjev nimam, sem pa lastnik zasebnega podjetja R.U.R., vrednega 2,4 milijona tolarjev.

R.U.R. je svetovalno podjetje s področij, ki jih poznam in strokovno obvladujem, se pravi kazensko pravo, kriminalistika, varovanje podatkov in podobno. Podjetje, ki sicer ne posluje, imam za vsak slučaj, če bi bil v državni službi profesionalno onemogočen in bi jo moral zapustiti. Pred leti, ko so me dobesedno zbrcali z ministrstva za notranje zadeve, sem že bil na tem, da preidem v zasebni sektor. Takrat je tudi nastalo podjetje R.U.R, kar je naslov dela Karla Čapka Razumovi Univerzalni Roboti.

Težki ste torej okrog četrt milijona evrov …

Nekaj manj. Čeprav morate vedeti, da se velik del tega premoženja skriva še v neodplačanih posojilih.

Je to dovolj, da je človek nepodkupljiv?

Mislim, da premoženjsko stanje s koruptivnostjo pri nas nima nobene povezave. V razmerah, v kakršnih živimo v Sloveniji, ni nujne povezave. V državah, kjer ljudje ne zaslužijo niti toliko, da bi preživeli mesec, pa je to zelo močan dejavnik, ki vpliva na koruptivnost.

Ali ste zaradi zbiranja obrazcev o premoženjskem stanju funkcionarjev in razkritja konkretnih primerov nezakonitih povezav imeli kakšne nevšečnosti?

Groženj ni bilo, čeprav so se nekateri funkcionarji predvsem iz lokalnih skupnosti na začetku zelo razburjali, zakaj morajo izpolniti obrazec. Število doslej prispelih obrazcev potrjuje, da funkcionarji zvečine spoštujejo zakon, kršitelj navsezadnje tvega dokaj stroge kazni, z razrešitvijo vred. Le v štirinajstih primerih do sedaj je bilo ugotovljeno, da funkcionarji namerno niso sporočili podatkov o svojem premoženjskem stanju. Nekateri so se izgovarjali, da že vse življenje živijo in delajo pošteno in podobno. Izgovori so brezpredmetni, naša komisija pa jih bo pozvala, naj v danem roku posredujejo podatke o svojem premoženjskem stanju. Če tega tudi tokrat ne bodo storili, bomo začeli s predvidenimi postopki.

Morebitnih groženj se ne bojimo in se mi tudi zdijo manj verjetne. Komisija ima omejene pristojnosti. Pričakujemo kvečjemu očitke, češ da preveč dosledno izvajamo zakon, da smo strogi, neživljenjski in da ne poznamo stanja na terenu, tako kot se takšni očitki pojavljajo pri vsaki novosti.

Je predsedovanje komisiji za preprečevanje korupcije tisto, kar vas je zadovoljilo?

Po duši sem še vedno policist. Glede na to, da delo policista štejem za najtežje in najlepše hkrati, je to dobro, čeprav mi nekateri to očitajo kot slabost, zaradi česar se vedno nasmejem. Od leta 1999, ko sem odšel iz policije, sem se zelo veliko naučil, predvsem širine. Policijski pogled je zdaj samo še dopolnilni pogled oziroma zdrava mera skepse.

Iz kakšnega testa mora biti predsednik komisije, da bo korupciji, ki ji je ljudstvo na zadnjih volitvah reklo »Dost’ mam!«, zlomil hrbet? Boste postali slovenska različica znamenitega tožilca čistih rok Di Pietra?

Pristojnosti naše komisije so drugačne, kot jih ima tožilstvo, tako da primerjava z Di Pietrom ne vzdrži. Konkretnega recepta, iz kakšnega testa mora biti predsednik komisije za preprečevanje korupcije, ne poznam. Sem prvi predsednik komisije in vem samo to, da bomo naredili vse, da bi se obseg tega pojava v Sloveniji zmanjšal.

Ste si že od nekdaj želeli postati policist?

Ne, najprej sem omahoval med vojaškim pilotom in duhovnikom. Ljudje so mi vedno govorili, da znam zelo dobro prisluhniti in pomagati. Zato sem v nekem obdobju svojega življenja resno razmišljal o tem, da bi postal duhovnik, čeprav nisem nikoli bil ministrant, z izjemo poroke pa imam vse zakramente. Celo na posmeh pri vrstnikih sem naletel zaradi tega. V določenem trenutku pa moj razum ni prenesel soočenja z bogom. Nisem mogel razumeti, kako lahko obstaja bog kot neko iracionalno bitje, če pa je znano vesolje, delovanje sveta in Darwinova razvojna teorija o nastajanju in spreminjanju vrst. Spoznal sem, da po moji razlagi sveta boga ne more biti.

So pa vojne. Zakaj vojaški pilot?

Biti vojaški pilot je bila moja velika želja in še zdaj sem mahnjen na letala. Od tega me je odvrnila usoda mojega prijatelja, sicer maturanta srednje letalske šole v Mostarju, ki je padel na zdravniškem izpitu. Če on ni naredil, ki je mnogo bolj pripravljen na to, potem tudi sam ne bom, sem si rekel in nisem niti poskusil. Največjo vlogo pri moji izbiri poklica ni bil poklic sam, ampak borba dobrega proti zlu. To je bil moj motiv tako za izbiro duhovniškega poklica kot tudi za vojaškega pilota in nazadnje kriminalista.

Uspešni ste bili tudi v športu.

Vse življenje sem športnik, ker šport ves čas uporabljam za psihično sprostitev. Najprej sem bil plavalec, nato nogometni vratar, ob zaključku aktivnega dela kariere pa sem postal nogometni sodnik. Sojenje je še zdaj moj hobi, kjer se dodobra sprostim. Pa še zaradi nečesa ima nogometno igrišče v mojem življenju poseben pomen: skorajda nikoli se ne pogovarjamo o službi, ampak o nogometu, športu, ženskah in se zabavamo. To je učinkovita formula za odganjanje misli, da v Sloveniji ni samo korupcija in politika, ampak tudi »normalni« ljudje.

Pri desetih letih je naša klapa ves prosti čas namenjala za nabijanje žoge in nogomet. Zame je bil šport vedno le rekreacija, borilne veščine pa me niso nikoli posebej zanimale. Pritegnil me je edino nogomet, medtem ko sem se za plavanje odločil iz praktičnih razlogov. Izhajam iz revne družine. Oče je bil preddelavec v železarni, mati pa čistilka. Bili smo čisti proletarci. V družini smo bili trije otroci in pas je bil zelo zategnjen. Za plavanje sem se odločil zaradi tega, ker je bil vstop na bazen v tem primeru prost.

Kdaj je dozorela končna odločitev za policijsko kariero?

Za poklic policista sem se odločil že v tretjem letniku gimnazije. Odpravil sem se na policijsko postajo v Ravnah na Koroškem in jim povedal, da hočem postati policist. Takoj so me hoteli vtakniti v uniformo, jaz pa sem jim odvrnil, da Kos in uniforma ne gresta skupaj in da ne bom policist v uniformi. Uniforma je bila pogoj za študij na višji šoli za notranje zadeve v Zagrebu. Sledil sem nasvetu kolega, češ da se v policiji lahko zaposlim po uspešnem »civilnem študiju«. Tako sem najprej zaključil gimnazijo, doštudiral pravo in odslužil vojaški rok, nato sem se kot kriminalist zaposlil na UNZ Slovenj Gradec.

Je bila to prava pot?

Zagotovo. Tako sem pridobil znanje in izkušnje, ki jih sicer ne bi. V gimnaziji sem bil odličnjak, na pravni fakulteti sem bil Titov štipendist, povprečje sem imel 9,2 in sem prvi diplomiral v svoji generaciji. Poklic kriminalista je bila takrat moja življenjska želja. Delo policista ima veliko prednost pred drugimi poklici. Policist mora slediti tistemu, kar piše v zakonu. O tem nima ne pravice ne možnosti odločati, ali ga bo preganjal ali ne.

On ga mora preganjati! Meni se je to zdelo zelo preprosto. Treba je le ugotoviti, ali so v posameznem primeru izpolnjeni znaki kaznivega dejanja. Prevzel sem delo na področju gospodarskega kriminala, kamor sta takrat spadala še tihotapljenje in trgovina z mamili, in ekologije. Hitro sem se spoznal z organiziranim kriminalom na področju mamil, v službi pa sem napredoval v namestnika načelnika kriminalistične službe v Slovenj Gradcu.

Kdaj se vam je odprla prestolnica?

Leta 1992 so me začeli nagovarjati, ali bi šel v Ljubljano. Zavedal sem se, da sem Slovenj Gradec že prerasel, k odhodu v Ljubljano pa so me najbolj spodbudili slabi odnosi v kolektivu. Napeti odnosi med nami inšpektorji in predstojnikom na drugi strani, s katerim ni bilo mogoče najti skupnega jezika, so se še stopnjevali, prihajalo je celo do fizičnih groženj in podobnih stvari. Zato sem se za eno leto umaknil v Ljubljano.

Dodeljen sem bil v oddelek za preiskave, ki je bil zamišljen kot elitna enota kriminalistov za raziskovanje najhujših kaznivih dejanj po vsej državi. Na začetku nisem delal nič. Preprosto ni bilo dela. Potem sem delal nekaj na ponarejanju denarja, proti koncu leta, decembra, pa se je začela zgodba, ki se je končala z Depalo vasjo in odstavitvijo takratnega obrambnega ministra Janše.

In ste ostali v Ljubljani?

Takrat sem bil trdno odločen, da po enem letu odidem nazaj na Koroško. Na novoletni zabavi me je na stran poklical tedanji direktor kriminalistične službe Mitja Klavora in mi rekel, da me minister Bizjak prosi, naj ostanem do zaključka zadeve Depala vas. V redu, sem odgovoril, ampak samo za nekaj mesecev. Konec leta 1994 sem celo že imel odločbo za vrnitev domov. Po tehtnem razmisleku, kaj me čaka doma, sem se odločil, da bom ostal v Ljubljani. Če bi se vrnil na Koroško, bi se ukvarjal, kot temu rečemo, s kurjimi tatovi. Na ministrstvu sem postal šef sektorja za organizirani kriminal, dejansko pa sem poleg tega opravljal tudi naloge pomočnika za operativne zadeve in namestnika direktorja.

Po bleščeči karieri, ki ste jo napravili v policiji, je sledil katastrofalen padec in slovo od policije.

Lahko navedem dva razloga, zakaj se me je morala politika takrat rešiti. Moji podrejeni so raziskovali nekaj primerov, kar je politiko zelo vznemirilo. Ne govorim samo o Depali vasi, ampak tudi o drugih odmevnih primerih, kot je denimo sporno financiranje SLS. Ves čas sem bil tarča političnih strank, tako tistih, ki so bili na oblasti, kot tudi opozicije. Posamezne stranke, s tedaj vladajočo LDS vred, so od mojih kolegov poskušale pridobiti podatke, ki bi me diskreditirali.

Če sem koga štel za svojega sovražnika, je bil to tedanji generalni sekretar LDS. Zanj sem vedel, da mi ni naklonjen in da se kar močno trudi, da bi me obglavil. In na koncu je tako tudi bilo. Kdo je dal nalog, ne vem. Tedanjega predsednika vlade in zdajšnjega predsednika republike dr. Janeza Drnovška sem direktno vprašal, ali je on to ukazal, pa je to zanikal. Obstaja možnost, da so na nižjih nivojih v stranki mislili, da mu bodo z mojo odstranitvijo naredili uslugo. O imenih ne bom govoril, neizpodbitno dejstvo pa je, da je to razveselilo kar nekaj političnih strank, predvsem tistih v takratni vladi.

Ste pa zato bili kolumnist Sobotne priloge, čemur so se nekateri zelo čudili.

Problem ni bil v tem, da sem to jaz, ampak v tem, ker sem bil policist. Slovenska javnost si pač ne predstavlja, da bi neki policist napisal kaj pametnega. Saj ne trdim, da je bilo pametno. Le po reakcijah, ki so sledile, si mislim, da je bilo tako. Enega največjih komplimentov sem prejel na pogrebu mojega profesorja slovenščine v gimnaziji. K meni je pristopila njegova vdova in mi rekla, da ji je mož pred smrtjo naročil, naj mi prenese njegovo pohvalo.

Kako so vzponi in padci vplivali na vaše bližnje? Predsednik vlade Janez Janša vas je že pred leti označil za zadnji ostanek politične policije, kar gotovo ni prijetno …

Zaradi kariere oziroma odhoda v Ljubljano sem zapostavil družinsko življenje, kar je v končni fazi pripeljalo do ločitve.

Janševa izjava me je v bistvu zabavala. Če bi bilo to res, bi imel Janez Janša zaradi stvari, ki sem jih izvedel v službi ali ob njej, veliko večje težave v življenju, kot pa jih je sicer imel. Ampak mene to ni in me tudi zdaj ne zanima. Sem samo profesionalec, ki korektno opravlja svoje delo. In tudi Janša, ki je v tej krivični oznaki zelo osamljen, se o tem lahko prepriča. Jaz nisem politično obarvan, delujem izključno po pravilih stroke in imam zaradi tega popolnoma čisto vest in lahko vsakomur pogledam v oči.

V službi pa sem imel zaradi korektno opravljenega dela velikokrat težave. Ob Depali vasi bi moral napredovati v svetovalca vlade, pa so na ministrstvu ugotovili, da to iz ne vem katerega razloga ne bi bilo pametno. Takrat, ko so predlog dali v predal, sem nasrkal prvič. Veliko huje je bilo leta 1999, ko so me vrgli iz policije. To je bilo drugič. Tretjič bi moral postati vodja službe za evropske zadeve in mednarodno sodelovanje, pa me minister dr. Rado Bohinc niti slučajno ni imenoval za direktorja, ampak samo za vršilca dolžnosti, čeprav sem bil praktično edini primeren kandidat.

Ko je vlada ustanovila urad za preprečevanje korupcije, ki je nastal po moji zamisli, sem znova izvisel. Tudi koalicijsko že usklajen predlog, da bi postal namestnik direktorja urada, je pri prejšnjem predsedniku vlade končal v predalu. Prav tako je propadla moja kandidatura za generalnega direktorja policije, ker je minister Bohinc kljub mojim najboljšim strokovnim referencam izbral drugega.

Uspelo vam je torej v sedmem poskusu. Kako so reagirali domači?

Ne obremenjujem jih s službo. Vedeli so le tisto, kar so izvedeli iz medijev ali pa je imelo neposredne posledice za vso družino. Nikoli ne bom pozabil reakcije svojih dveh hčera, takrat starih dvanajst let, pri Depali vasi. Mediji so bili zasičeni s to zgodbo in po meni so določeni na veliko zlivali gnojnico. Za najbližje sem bil v skrbeh, zato sem ju direktno vprašal, ali kaj spremljata to. Pa sta mi lakonično odvrnili, da je to preveč dolgočasno, da bi gledali. Žena pa je bila takrat zelo zaskrbljena, živela je v strahu. Morate vedeti, da so bile razmere takrat resnično napete; tako zelo, da so mi za nekaj časa dodelili celo policijsko varstvo.

Veliko huje je bilo, ko so me vrgli iz policije. Doma so vedeli, da sem izgubil službo, ki sem jo z veseljem opravljal, in da mi je težko. Takrat sem spoznal, na koga se lahko zanesem. To je bila zame dobra lekcija. Od takrat si ne delam več iluzij o tem, kakšna je človeška narava. To je bila najtežja preizkušnja v mojem življenju. Pravim, da zdaj ni več stvari, ki bi lahko prizadela mene ali mojo zdajšnjo družino. Če sva se z zdajšnjo partnerko prebila čez takratno kalvarijo, se bova čez vse.

S čim ste očarali svojo nekdanjo ženo in zdajšnjo življenjsko sopotnico? Iz vašega pripovedovanja je razbrati, da je v vašem življenju prostor samo za policijo in nogomet.

To bi tudi sam rad vedel. Lahko bi rekel, da sem bolj sramežljive sorte. Zelo sem bil presenečen, ko so me v neki ženski reviji uvrstili med najbolj privlačne moške. Čeprav mi je kot moškemu to godilo, me je po drugi strani nepopisno zabavalo. Na kaj takega nisem nikoli pomislil. Moja življenjska filozofija namreč je, da je tisto, kar imaš v glavi, pomembnejše od videza. Pravo žensko rad presenetim z rožami, za nakit pa sem slab. Tudi primerno obleko za žensko znam kupiti, ne da bi poznal njeno številko. Vendar pa nimam toliko denarja, da bi ga razmetaval za nakit in podobno.

V bistvu sta v mojem življenju res samo služba in nogomet, saj za kaj drugega preprosto nisem imel časa. Nekdanjo ženo sem spoznal na nogometu, drugo pa v službi na policiji.

Vaša sanjska ženska?

Stereotip, iz katerega se tudi delam norca: visoka meter osemdeset, zelene oči, dobra postava, blond in zelo inteligentna. Ampak takšne še nisem srečal.

Sicer bi vas zasužnjila?

Ne bi bil njen suženj. Bil bi njen partner.

TEKST: A. S.

FOTO: Borut Krajnc

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ