Po dveh letih medicine in občasnega fotografiranja se je prek aranžiranja izložb in vajeniške dobe pri Ceruttiju končno podpisal pod svoje kreacije. Da je 24. julija 1975 skupaj s partnerjem Sergiem Galeottijem ustanovil dizajnersko hišo in začel tržiti svoje ime, je menda moral prodati tudi svojega volkswagna, toda vložek se je poplačal.

V fiskalnem letu 2001 se je k Armaniju steklo 1,27 milijona evrov prihodkov. Nosijo ga veliki in pomembni – še posebno rad pa oblači igralski ceh. Ko boste v kinu, bodite pozorni na Jodie Foster v Panic Room, Toma Cruisa in Penelope Cruz v Vanilla Sky, Willema Dafoea v Spidermanu, Francesco Neri v Civilni žrtvi … Nanj prisegajo tudi zasebno!

Ste res tako rekoč izumili moški suknjič ali se tako samo zdi?

Suknjič je kot moj podpis, je prva stvar, kar sem hotel početi. Izumil sem tip športnega suknjiča, ki je sproščen, neformalen, manj »zapet«. Obleke, ki sem jih oblikoval za Richarda Gera v filmu Ameriški žigolo, so označevale začetek novega načina oblačenja v Ameriki in Italiji. Telo se je laže gibalo v obleki, izdelani iz mehkih tkanin.

Kaj pa je bilo narobe z oblačenjem, preden ste prišli na sceno?

Suknjiči so bili v petdesetih kvadratni, škatlasti, togi. Ni se videlo, da se spodaj skriva telo. Senzualnost moških v petdesetih in šestdesetih je bila precizna. Seksi je bil latino look: odpeta srajca, poraščene prsi in zlata verižica. V Italiji so se pojavile tovarne, ki so bile sposobne izdelati tehnično popoln suknjič. Formalen. Tog. Oblikovan. Popolno sešit. Suknjiče so izdelovali kot avtomobile – vsi so bili videti enako. Moji suknjiči so bili reakcija nanje. Hotel sem delati obleke, ki bi bile takšne, kot da jih je sešil krojač.

Ste oboževalec Caryja Granta in Humphreyja Bogarta. Priznali ste celo, da je na vas vplival Križarski pohod, tretji del filmske trilogije o Indiana Jonesu. Kaj je med Giorgiem Armanijem in filmi?!

Svoj navdih črpam predvsem iz ameriških filmov štiridesetih let. Ti filmi so prišli v Italijo po vojni, ko sem bil mlad. Ljudje v teh filmih so bili elegantni na prav poseben način. Nosili so suknjiče, ki so bili očitno sešiti na roko in nekako ne čisto popolni. Niso bili videti kot izdelek masovne proizvodnje. Oblačila, ki sem jih zdizajniral za film Nedotakljivi, so bila poskus, da bi spet vrnil ta look.

Italijanski dizajn je močno cenjen. Mar vsak Italijan odraste z željo, da bi ustvarjal avtomobile ali obleke?

Sam se nisem želel ukvarjati z modo. Toda oblikovanje je del naše zgodovine in izvira iz časov fanatičnih italijanskih renesančnih rokodelcev. Njihovi izdelki so bili tako prefinjeni in čudoviti! Človek se preprosto rodi s tem in s tem tudi odrašča. To lepoto vidiš v vsaki zgradbi v kateremkoli mestu v Italiji. Moda ni bila nekaj, o čemer bi kadarkoli razmišljal. Toda imel sem natančno predstavo o tem, kakšne obleke hočem. In nikoli jih nisem mogel najti. Nekateri osnovni tipi oblačil so po vojni obstajali v Ameriki, ne pa tudi v Italiji. In hotel sem črn puli in rdeče-belo kockasto srajco.

Dve leti ste hodili na medicinsko fakulteto. Če si torej ne bi tako silno želeli črnega pulija in kockaste srajce, bi bili zdaj gospod doktor Giorgio Armani?

V tipični italijanski družini srednjega razreda tistega časa je en sin postal odvetnik, drugi pa se je posvetil medicini. Mene je medicina resnično zanimala, tako da to ni bilo nekaj, v kar bi bil prisiljen. Toda imel sem jih devetnajst ali dvajset, to pa niso bila leta, ko bi razmišljal, kaj bom počel v življenju. Risal sem in fotografiral. Zanimala me je forma človeškega telesa, pa naj bo to telo nekaj, kar je treba zdraviti, ali nekaj, kar je treba obleči.

Dejali ste, da vam že pogled na Lauren Hutton, Julio Roberts in Michelle Pfeiffer pove, kako jih je treba obleči. Da so vam torej inspiracija že sami po sebi. Kar obleči jih morate. Je to pomanjkanje krojaške domišljije, če v drugih ta trojica vzbuja povsem drugačna čustva?

(smeh) Moja služba je, da oblačim ljudi …

Zakaj so vaša oblačila za ženske veliko manj barvita in tudi razkrivajo mnogo manj kot oblačila drugih dizajnerjev?

Ko oblikujem, poskušam žensko narediti seksi. Zame je ženska seksi, ko je zakrita od glave do pet. Moji sodobniki oblikujejo obleke tako, da potem ženske naokrog paradirajo nage. Počutil bi se neumno, če bi to počel. Čutna ženska ni ženska, ki bi razkazovala svoje prsi ali zadnjico. Ženski z velikim oprsjem je težko biti elegantna. Čutnost ženska doseže s tem, kako gleda, kako gleda tebe, kako premika roko. Ženska bi morala moškemu dati vedeti, da je to, kar nosi, del nje, nekaj njenega, ne pa nekaj, kar je preprosto vrgla nase. Mora se počutiti samozavestno v tistem, kar nosi.

Ali delajo moški napako, ko ženske slačijo s svojimi očmi?

Da, moški so v tem smislu naivni. Ustavijo se pri najbolj osnovnih občutjih. Obstajajo pa tudi moški, ki so pri ženskah sposobni videti kaj več od najbolj očitnih ženskih atributov. In to so moški, ki jih hočem oblačiti.

Toda, mar ne mislite, da ima spodnje perilo neki poseben čar za moške? Kakšen nasvet lahko daste moškim, ki se jim zdi nujno kot darilo podarjati perilo?

Res, to je nekaj za moške. Perilo skriva in tudi odkriva. Moški radi sami raziskujejo, kaj se skriva tam. Odkrivanje je naloga moškega. Moški pač rad uživa v tem raziskovanju.

Perilo je odlično darilo. Ampak ne stezniki! Kupite nekaj, kar zdrsne z nje – kot tisto, kar je Kim Basinger nosila v filmu Devet tednov in pol. V tem filmu je bilo čudovito spodnje perilo. Nosila je zelo preproste hlačke z dvema majhnima paščkoma. Svila. Saten. Ja. V barvi šampanjca. Perilo mora biti ukrojeno preprosto, vendar iz bogatega, luksuznega materiala. Nič bahavega, nič divjega, nič čipkastega. Nobenih pentljic, nobenih kovinskih dodatkov, nobenih čipk. Stezniki s čipkami in pentljami spominjajo na prostitutke, na bordele. To je morda erotično, ampak tega ne boste videli na ženski, ki nosi Armanija.

Moški so si med seboj močno različni. Kateri del moškega telesa pa je najteže obleči?

Če je prsni koš prevelik, širok, mišičast, ga je težko obleči. Vitek moški je bolj eleganten od velikega mišičnjaka. Nobenih Schwarzeneggerjev. Najlažji del moškega telesa, kar se oblačenja tiče, pa je pas. In moški imajo ponavadi ozke boke. Ogromno prostora je za tlačenje srajc v hlače, tako da je vse skupaj videti udobno. Hlače bi morale vedno izgledati širše od pasu. Nikoli ne smejo biti v pasu ravno prav. Nekateri moški celo nosijo dve številki prevelike hlače. In srajce bi morale biti vedno malce daljše, ne pa ravno prav dolge. Ovratnik srajce bi moral biti čisto majceno nepravilnih mer – čisto malo daljši in čisto malo višji.

Moško telo se z leti spreminja. Lahko tudi moški, ki ni več suh, doseže eleganco po Armanijevih standardih?

Ohranjajte svoje telo. Skrbite zanj. Telovadite in ostanite v formi! Če jih imate petindvajset in nosite ozko belo majico, je vse okej. Ko pa se staraš, začenja biti to vse manj v redu. Kar pa ne pomeni, da se moraš nehati oblačiti športno! Pomemben postane šarm, fizična lepota postane manj pomembna od psihe. Je pa bolje, da moški po določeni starosti ne nosi kavbojk. Kavbojke sicer nosim, ker so praktične za delo, toda v njih ne bi šel ven.

Vemo, da ste precej razumevajoči do moških, ki jim v kravati ni najbolj udobno …

Ni treba nositi kravate, da bi bili elegantni! Gre pač za dekorativen detajl. Ali boste nosili kravato ali ne, je odvisno od tega, kako se počutite. Ampak če greš na večerjo z dekletom, kravata precej pripomore k dobremu vtisu! Mladi moški so se z leti naučili, kako biti všeč ženskam. Suknjič in srajca jim dajeta občutek reda, čistoče. Tako pokažejo, da so se potrudili.

So oblikovalci kaj zadržani glede predstavljanja svojih oblačil s pomočjo supermodelov, saj dostikrat zasenčijo robo, ki jo predstavljajo?

Cindy Crawford je čudovita ženska. Ko se Cindy sprehaja po pisti, nič več ne gledaš obleke, ki jo nosi. Gledaš njo. Supermodelke niso za na pisto. Njih se fotografira. Poleg tega povzročajo celo vrsto problemov. Mnoge modelke so postale takšne zvezde, da na modni reviji pogosto preprosto nočejo biti napravljene tako, kot hočem jaz! Lahko se tudi zgodi, da se v obleko pač ne morejo spraviti. Za modne revije delamo manjša oblačila, kar je za nekatere top modelke kar problem. So prevelike, previsoke, preširoke.

Kolikšen vpliv na svoje delo pripisujete Ameriki?

Američani so imeli izjemen vpliv. Če malo počakate pred šolo tukaj, v Milanu, boste kmalu mislili, da stojite pred šolo v Ameriki, saj so otroci pač tako oblečeni. Tako bi se otroci tudi morali oblačiti. Udobno je in praktično. Slabo pa je, kadar iz teh osnovnih oblačil delajo modo. Ljudje se ne morejo tako oblačiti za sprehod po Via Monte Napoleone (šik ulica v Milanu). To bi bilo smešno. Ramboti na Via Monte Napoleone pač nikakor ne sodijo.

Je italijanska kultura naše najboljše, zadnje upanje?

Mislim, da je to res. Ko potujem na tuje – z izjemo določenih delov Francije –, dostikrat pomislim, kako srečni smo Italijani. Tu, pri nas, obstaja tako bogastvo življenja, ki ga lahko vidite v tem, koliko časa ljudje posvečajo svoji družini, hrani, ki jo jedo, pa opremljanju svojega doma! Iščejo kakovost. Ogromno časa vložijo v to, da najdejo ravno pravšnjo mizo za svojo jedilnico. Toda televizija in ameriški vpliv sta marsikaj že spremenila …

Nekoč ste nahrulili modelko, ker je med vajo za eno od vaših revij hodila preveč provokativno. Se vam je zdelo, da ji njena vloga ni povsem jasna?

Spominjam se tega dogodka! Ves smisel modne revije je v ustvarjanju harmonije. Vse modelke naj bi bile videti podobno. Ko pa se ena vede preveč po svoje, to uniči ritem. Mnogo modnih revij je zelo vulgarnih. Ponižujočih. Ženske z rokami na mednožju, ki razkazujejo svoje prsi. Nisem krepostnež ali sramežljivec. Bil sem prvi modni oblikovalec, ki je na pisto postavil golega moškega. Prišel je na koncu revije, se z zadnjo stranjo postavil pred publiko in mahal v slovo. Sledil je velik škandal. Vsi so se spraševali, kako je lahko Armani storil kaj takega. Toda to sem storil z eleganco.

Čez nekaj let je na pisto prišla modelka v kavbojkah in zgoraj brez. Ne gre za to, da nočem kazati določenih delov telesa, toda pomemben je kontekst, v katerem to storiš, in to, kar dojemaš kot čutno. Playboy je bil prva revija, ki je pokazala gole ženske z določeno eleganco. To je dejstvo, ne kompliment. Enako je s Crazy Horse, pariškim nočnim klubom, kjer so imeli na odru gole ženske. Toda v tem je bilo toliko elegance!

Kakšno prihodnost napovedujete moškim oblekam?

To je star koncept. Zastarel. Moški gre lahko v pisarno in izkazuje svojo moč, ne da bi nosil obleko, kakršno povezujete z ljudmi, ki so močni. Pogosto se srečujem s pomembnimi odvetniki in poslovneži, ki so oblečeni tako kot jaz (Armani nosi črn puli in črne hlače). Mislim, da dajem vtis čednega moškega, ne da bi moral za to nositi obleko. Nisem se rodil uspešen. Postal sem Armani. Svet se spreminja. V določenem trenutku bo drugačno oblačilo izražalo pozicijo moči. Vsega tega okrog statusnih simbolov pa pri svojem delu ne maram. Ljudje, ki jim gre za statusne simbole, so prazni, plehki.

Je lepota zgolj površinska?

Zelo sem občutljiv za lepoto. Lepa ženska je ženska, ki vam ne pusti živeti. Ves čas vas je strah, da vas bo zapustila, da se vas bo naveličala in pobegnila z drugim. Grozno je, če se znajdeš v takem položaju. Zelo težko bi bilo živeti s takšno ljubeznijo do nekoga, ki ga potem nekega dne morda ne bi bilo več. Morda je mnogo bolje imeti žensko, ki ni tako lepa, ki pa postane zelo lepa za vas, v vaši zasebnosti. Morda so moja oblačila branik pred lepoto, pred nekom, ki je tako lep. Osebnost je zame mnogo pomembnejša od lepote ali inteligence.

Kako gledate na oblikovalce, ki k oblačenju pristopajo drugače od vas? Njihova oblačila so daleč od vaših udobnih in preprostih oblačil.

Moške in ženske kar zlorabljajo. Postali so nekakšni stripovski liki! Moške so recimo silili v črne usnjene jakne in ozke hlače, ženske so oblačili kot Jane Fonda v filmu Barbarella. To je že v redu v filmu, ne pa v resničnem življenju. To je grozna slika. Ta način oblačenja denimo kaže pomanjkanje vsakršnega spoštovanja do ljudi. Hvala bogu, da se je vrnil džins. Lepa srajca in kavbojke kažejo, da je v glavi vse čisto.

Podelitve oskarjev so dostikrat polne Armanija. Kaj pa v prihodnje? Nas boste prikrajšali za hollywoodsko tradicijo globokih dekoltejev?

(smeh) Oh, brez skrbi, še veliko se da narediti!

TEKST: Warren Kalbacker

FOTO: Reuters

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord