Gorana je pot iz Polzele vodila v tujino, od koder se je vrnil po 11 letih. Zdi se, da ravno ob pravem času. Kolik­šna je moč njegove volje, jasno pove podatek, da si je pri 33 letih poškodoval križne kolenske vezi in se kljub temu vrnil v košarkarski vrh. Je preprost in zabaven. Ko sem ga poklical za fotografiranje, sem se pošalil, da se bo moral pobriti po telesu, pa mi je odgovoril,
da je za to pet ur premalo. Jagoda pač ne more iz svoje kože.

1. Je res, da ni veliko manjkalo, pa bi vas gledali na nogometnih zelenicah namesto pod koši?

[smeh] Res sem dal v domačem kraju skozi vse mlajše nogometne selekcije. V srednji šoli v Kopru me je na igrišču dijaškega doma opazil tedanji trener KK Ko­­p­er Željko Cigler in me navdušil za košarko. Tako sem nekaj let igral oboje: ob sobotah nogometno tekmo, v nedeljo pa še košarkarsko. Konec nogometne kariere se je zgodil, ko sem zabil pomemben gol, o katerem so pisali celo v Primorskih novicah. Ko je to videl košarkarski trener, mi je prepovedal nadaljevati z nogometom. Z razpadom Jugoslavije pa smo se s Koprom kar naenkrat znašli v prvi ligi.

2. Kar štirikrat ste v dveh klubih ne­uspešno naskakovali naslov slovenskega prvaka. Vedno se je zmage veselila Union Olimpija. Ste končno v pravem klubu?

Ja, to so bili povsem drugi časi. Takrat je bila Olimpija absolutni favorit. Če ti je uspelo v finalu vsaj enkrat zmagati, si že bil car. S Koprom smo bili najbliže zmagi, dvakrat smo bili v Tivoliju v igri za zmago, enkrat smo zmagali v Kopru, na odločilni tekmi pa so nas dobesedno povozili. Letos se nam zmaga v DP ne bi smela izmuzniti, čeprav se finale igra na tri dobljene tekme in dejansko zmaga boljša ekipa. Upam pa, da je napočil čas tudi za to lovoriko.

3. Se lahko v današnjih časih ponovi tisto fenomenalno vzdušje iz finala v sezoni 92/03, ko je bilo pol tribune v Tivoliju rumene?

Takrat se je dejansko zgodila invazija Kopra na Ljubljano. Danes se kaj podobnega skoraj ne more več zgoditi. Dvorana je bila polna na derbiju s Krko v Novem mestu. Verjetno nas bodo v slovenski ligi prišli gledat tisti, ki niso dobili kart za Stožice. Bojim pa se, da smo Slovenci preveč razvajeni in hočemo gledati samo vrhunske tekme. Škoda, ker je igrati pred polno dvorano izjemen užitek.

4. Kako se je v času vaše kariere, če sploh, spremenila kakovost košarke oziroma kako se je razvijala košarkarska igra?

Bistveno so se spremenila pravila igre. Takrat je denimo veljalo pravilo, da sta za mali prekršek dosojena dva prosta meta, vendar si drugega lahko izkoristil le, če si zadel prvega. Predvsem pa je tehniko in met zamenjala hitrost, več je atletike, moči. Brez dvoma je bila prva liga takrat veliko bolj izenačena. Z izjemo Olimpije in Krke je današnja konkurenca bolj uboga. Takrat pa je izstopala le Olimpija, ki pa so ji za vrat dihali Koper, Maribor, Laško, Idrija, Krško. V klubih so igrali zelo dobri tujci, ki so dvigali raven igre, denimo Nakić, McDonald, Goljovič, Petranović. Zdaj imata tujce, ki izstopajo, le Krka in Olimpija.

5. Torej menite, da za dvig ravni slovenske košarke potrebujemo tudi tuje igralce?

Nedvomno. V slovenskih klubih bi moralo igrati več kakovostnih tujcev. Napredek domačih igralcev je možen le, če bo v klubih vladala močna konkurenca za igralska mesta. S tujim igralcem mora klub nekaj pridobiti, tako v tekmovalnem kakor tudi v razvojnem smislu. Nespametno pa je angažirati slabe tuje igralce. Ti potem odžirajo mesta domačim igralcem, saj bi bilo bolj smiselno, da bi namesto (pod)povprečnih tujcev igrali domačini. V devetdesetih so bili nosilci igre po slovenskih klubih večinoma tujci, mi pa smo se od njih učili.

6. Kako bi označili ligo NLB? Kam v rangu tekmovanj, v katerih ste igrali, sodi in kakšna je njena vloga?

Sam vidim to ligo kot odličen poligon za razvoj mladih igralcev. Tudi pri Olimpiji dobivajo več priložnosti tisti, ki na evropski sceni večinoma sedijo na klopi. Tudi po tekmovalni plati je liga razmeroma močna, saj v njej igrajo kar trije evroligaši, pa klubi, ki igrajo v pokalu Uleb in eurochallengeu. Predvsem mladi se lahko navadijo na vroča gostovanja in različne kriterije sojenja, kar jim vse lahko pomaga pri dozorevanju v prave igralce. Najviše pa, jasno, sodi evroliga, v kateri je pravi užitek igrati, saj je vsaka tekma prav poseben izziv.

7. Kako ohranjate motivacijo za tekme lige NLB, potem ko med ted­nom igrate proti največjim evropskim ekipam?

Težko. Predstavljajte si, da danes igrate proti evropskemu prvaku, čez dva dni pa proti ekipi iz Kragujevca. Motiv enostavno ni enak. Avtomatično si bolj sproščen in ne toliko pozitivno napet. Pa četudi je to ekipa, ki je premagala na primer ekipo Partizana. V ligi NLB ni lahkih nasprotnikov, še posebno zato, ker se ekipe, ki ne igrajo v Evropi, ves teden pripravljajo samo za tekmo proti tebi. Ti pa na tekmo prideš utrujen s tekme sredi tedna, brez časa za ustrezno regeneracijo in taktično pripravo na nasprotnika. Ravno v takšnem ritmu in na tekmah proti manj kakovostnim nasprotnikom na papirju pa se pokaže pravi karakter ekipe.

8. Vi ste pri Olimpiji več kot dvakrat starejši od najmlajšega člana ekipe. Kakšen je vaš odnos do njega, mentorski ali očetovski?

[smeh] Lahko bi mu bil oče. Na parketu se sploh ne počutim starega. Sva v isti ekipi in na parketu se to pozabi. Jasno, da včasih na treningih ali na tekmah dvignem glas, vendar vse v športnem duhu dajanja nasvetov. Kakšnih posebnih mentorskih prijemov pa nimam. Zato imamo trenerja. Se pa z mlajšimi super razumem in lahko rečem, da smo prijatelji.

9. Slovenska košarka se bo kmalu soočila z generacijsko luknjo. Trenutno je premalo mladih, ki bi lahko nadomestili zlato generacijo. Kje vidite težave za tako stanje?

Težava je najprej v tem, da imajo mladi fantje po slovenskih klubih le en trening na dan. Ko sem igral v Srbiji, sem videl, kako tam mladi trenirajo. Na teden imajo 11 treningov in eno ali dve tekmi. Pri nas pa šest treningov in eno tekmo. V takem sistemu se lahko eno leto še zanašaš na talent, potem pa te bo tekmec iz tujine ujel in prehitel. Druga težava pa je v današ­njih mladih. Ko sem bil sam mlad, sem si srčno želel zaigrati. Komaj sem čakal, da vstopim v igro.

Danes pa se mladi bojijo prevzeti odgovornost. V njihovih očeh ni ognja. Danes je aktualna ta čokolino generacija, morda so zaradi tega pomehkuženi. [smeh] Mladi se preveč zanašajo na to, da bodo nastopili za prvo moštvo že samo zaradi tega, ker so šli skozi vse klubske selekcije. To enostavno ne gre. Če si dober, boš dobil priložnost. Sicer ne. In potem si boš moral izboriti vsako minuto. Tudi večletna pogodba sama po sebi ne zagotavlja ničesar.

10. V slovenski klub ste se vrnil po dolgi avanturi v tujini. Zakaj tako pozno? Ste dobri domači igralci še vedno manj cenjeni kot tujci?

Ne vem, saj pred tem tudi nisem imel ponudb slovenskih klubov. Jure Zdovc me je želel, potem ko je Olimpija končala sodelovanje z Miličem, vendar se takrat vodstvo ni strinjalo. Moja cena je bila v mojih najboljših letih za slovenske razmere verjet­no tudi previsoka. Težko je iskati kak­šne posebne razloge. Tako pač nanese v športu. Sicer pa je videti, da sem se vrnil v resnično pravem trenutku.

11. Zanimivo, da vam je ravno igranje pod Zdovčevo taktirko prineslo nekaj največjih uspehov: četrto mesto na evropskem prvenstvu, uvrstitev med prvih 16 v evroligi in naziv MVP meseca oktobra. Kakšen odnos imata z Zdovcem?

Kaže, da je res nekaj v zraku. [smeh] Uspeh na evropskem prvenstvu je bil res­nično fenomenalen. Iz Poljske smo se sicer vrnili malce poklapani, saj smo imeli medaljo na dosegu roke, vendar smo končno naredili kakovostni preskok, na katerega smo čakali kar nekaj prvenstev. Obenem pa smo plačali davek majhne in še neuveljavljene reprezentance. Letošnja sezona še ni končana, upam pa, da bo ta moja najuspešnejša. Z Juretom sva bila še soigralca v reprezentanci.

Takrat je igral v tujini in smo ga vsi gledali, kot da je z drugega planeta. Malo je bilo namreč igralcev, ki bi si kruh služili v tujini. Danes pa imava zelo korekten odnos trener–igralec. Dejstvo je, da zaradi izkušenj v določenih situacijah reagiram bistveno drugače, kot bi pred petimi leti. In to Jure ve. Predvsem pa hočem vedno zmagati, naj bo to košarkarska tekma ali partija kart.

12. Zdovc ne kaže pretiranih čustev, kot se je temu pred kratkim čudil vaš soigralec Markota.

Jure res ni tak, da bi zelo izražal svoja čustva. On je zmagal že vse, kar se zmagati da. Pozna vse te občutke. Videli ga boste samo ponoreti nad sodniki. Vedeti pa morate, da se to zgodi redko, ker ni tak človek. Sicer pa igralci, ki ga bolje poznamo, čutimo tako njegovo veselje kakor tudi jezo.

13. Kako igralci ohranite trezno glavo v peklenskih Stožicah?

Ne moremo. Polne Stožice so nabite z energijo, ki te kar nosi. Med tekmo pogosto sploh ne slišim soigralcev. Med minuto odmora moram biti povsem ob trenerju, če želim slišati njegove napotke. Na tekmi proti Barceloni sem se dve minuti pred koncem ozrl po dvorani. Kar koža se mi je naježila, ko sem videl vse te ljudi, kako stojijo oziroma skačejo. Noro!

14. V preteklosti so se temnopolti igralci pri Olimpiji vedno držali bolj zase in niso nikogar spustili blizu. Je letos kaj drugače?

Logično je, da se pretežno družijo med seboj. Tudi sam sem se v tujini že zaradi jezika družil z igralci z območja nekdanje Jugoslavije. Vendar pa ne v slačilnici ne na parketu ni čutiti kakšnega posebkanja. Delujemo kot prava ekipa, sicer se ne bi mogli vračati v igro tudi po večjih zaostankih, kaj šele zmagovati tekem v napetih končnicah. Pinkney je celo eden večjih štoserjev v ekipi.

15. Kako ocenjujete žreb za letošnje evropsko prvenstvo? Je s tekmovalnega vidika dobro, da smo v najlažji skupini, ali bi bilo bolje, če bi imeli več težjih tekem?

Menim, da je žreb zelo ugoden. Najteže je igrati prve tekme. Super je, če nimaš pretežkih nasprotnikov, da lahko ujameš pravi turnirski ritem. Poleg tega ima na takšnih turnirjih veliko vlogo svežina igralcev, kar se je zelo dobro videlo na zad­njem evropskem prvenstvu, ko smo bili v polfinalu in na tekmi za tretje mesto povsem iztrošeni, brez moči. Najpomembnejša tekma nas bo zopet čakala v četrtfinalu, torej po osmih tekmah. Končno nam je bil enkrat žreb naklonjen. Vse ekipe do četrtfinala so namreč premagljive in do četrtfinala bi morali priti z veliko manj truda in napora, kot je to bilo leta 2009.

16. V čem tiči bistvo odpovedi igranja za reprezentanco, ki je že prava rak rana naše košarke?

Mislim, da je v tem, ali hočeš oziroma nočeš igrati za državno reprezentanco. Tu se vse začne in konča. Vsi bi se morali zavedati, da je reprezentanca, kakor bi rekli Srbi, svetinja. Eni to jemljemo tako, drugi drugače. Sam denimo ne zahtevam 30 minut, vendar želim s svojo igro nekaj prispevati. Kako vsak posameznik razume svoj prispevek, je druga zgodba. In tudi to je treba spoštovati. Zavedati pa se je treba, da na evropskem prvenstvu do zlate medalje vodi 11 tekem.

Normalno je, da ne morejo vsako tekmo isti igralci igrati 20, 30 minut. V 11 tekmah reprezentanca potrebuje 12 igralcev, od katerih bo na eni tekmi izstopal ta, na drugi tekmi drugi in tako naprej. Vendar je to stvar selektorja. V preteklosti je bila reprezentanca neke vrste odskočna deska za tujino. Danes tega ni več. Danes je vsak, ki ima 210 in ga zabije, na listi za NBA. V devetdesetih pa so bili kandidati za NBA samo tisti, ki so že bili zvezde v Evropi – Dražen Petrović, Toni Kukoč, Vlade Divac.

17. Je lovke velikih evropskih agentov čutiti tudi v reprezentanci? Obstaja možnost konflikta interesov takrat, ko ima selektor istega agenta kot igralec v reprezentanci?

O tem je bilo veliko govora po evropskem prvenstvu na Poljskem. Sam ne vem, da bi se kaj takega dogajalo. Sicer pa se vsak odloči sam. Če bi meni agent rekel, naj na določeni tekmi ne igram, na primer zaradi možnosti poškodbe, bi mu rekel, naj se spelje. Ne predstavljam si, da bi lahko agentje svojim igralcem naročali, naj ne igrajo. Predvsem si ne morem zamisliti, da bi igralci spoštovali takšna navodila. Sam bi takšnega agenta nemudoma zamenjal, saj ni edini, ki opravlja ta posel. Kar se pa selektorja tiče, je zgodba podobna. Ne verjamem, da bi selektor delal po nareku nekoga drugega, saj sta ne nazadnje na kocki njegov ugled in strokovnost. Jasno pa lahko vsakdo sestavi svojo teorijo zarote.

18. Lani smo veliko slišali o sporu, ki je nastal med predsednikom NZS in nogometnimi reprezentanti, predvsem zaradi delitve finančne pogače. Kako je s tem v košarki?

Nogomet in košarka sta popolnoma različna svetova. Do zdaj smo se igralci in večina strokovnega štaba v reprezentanci angažirali skoraj zastonj. Zneske dnevnic, ki smo jih prejeli, smo bolj ali manj razdelili med fizioterapevte in preostalo osebje. Plačilo je v primerjavi z nogometaši simbolično, saj imajo oni premijo za eno zmago večjo, kot mi plačilo za celotno reprezentančno akcijo. Vendar pri reprezentanci ne gre za denar.

Vsi v reprezentanci smo nam­reč bolj ali manj preskrbljeni in zato ne gledamo na to skozi finančno perspektivo. Dejstvo je, da smo na koncu na pozitivni ničli, saj morate upoštevati še stroške telefonov v tujini in podobno. Če bi torej gledal na plačilo, se vabilu selektorja ne bi nikoli odzval. So pa na zvezi v zadnjih letih poskrbeli, da so priprave na vrhunski ravni, od opreme, namestitve, hrane do vse druge oskrbe. Zato se je na vabilo še toliko laže odzvati.

19. Kako bi se košarka morala bojevati proti sodniškim krajam, ki mečejo slabo luč na celotno košarkarsko organizacijo?

Menim, da bi se morali tega problema vodilni lotiti enako kot pri nogometu. Vsaj na najvišji ravni. Sodniki, ki delajo velike napake, bi morali biti kaznovani. Najprej s prepovedjo sojenja na določenem številu tekem, nato pa še huje. Sodniki, ki na nogometnem evropskem ali svetovnem prvenstvu močno grešijo, si zaprejo vsa vrata za nadaljevanje sodniške kariere. Šele v takšnem sistemu bo nekdo razmislil, ali se mu splača slabo soditi. Poglejte na primer situacijo, ko je Batiste poškodoval Ožbolta.

Ostalo je brez sankcij. Še več, sodnik je vložil prijavo zoper mene in Ožbolta. Izrečena nama je bila kazen v višini tisoč evrov, vendar se je klub uspešno pritožil. Si predstavljate, da bi se to zgodilo v nogometu? Suspendiran bi bil za nekaj mesecev. Ali da bi bila situacija obrnjena? To bi bila afera. Na tekmi proti Efesu sodnik ni niti hotel pogledati posnetka iz zadnje sekunde. Zakaj? Kaj ga to stane? Zakaj imamo vso tehnologijo? To ne koristi našemu športu. Ni težava v tem, da sodniki delajo napake, govorim o situacijah, ko so te napake vidne iz letala.

20.  Kaj vas dela srečnega? In ali vas bomo po koncu kariere videli v vlogi trenerja, klubskega funkci­onarja, starša, ki kriči na trenerja, ali zgolj kot gledalca?

Srečnega me dela veliko stvari. To so majhne stvari. Lepo mi je, ko zmagamo kak­šno tekmo v evroligi. Pa ko imam čas in sem z družino in s prijatelji. Veselim se majhnih stvari. In po koncu kariere? Na trenerje se gotovo ne bom drl. [smeh] Zagotovo bom ostal v košarki, v kakšni vlogi, pa še ne vem. Predvsem bi rad s svojimi izkuš­njami pomagal igralcem.

Tekst: Blaž Bolcar
Foto: Urška Košir

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol