Jekleni konjiček je bil sprva tudi zares samo njegov – konjiček. Ko mu dirkanje z njim ni več poganjalo adrenalina po žilah, ga je razsedlal in se začel ukvarjati s tem, kako bi se lahko drugi peljali z njim čim hitreje. Najprej sam, nato pa s pomočjo sodelavcev je začel izdelovati izpušne cevi za motocikle. Ko se je prva leta utapljal v delu in trepetal, ali bo vse skupaj sploh zneslo, si najbrž niti v sanjah ni predstavljal, da bo nekega dne postal najboljši konstruktor in največji proizvajalec izpušnih sistemov v Evropi. Da bo z njimi nekoč zalagal gigante, kot so Honda, Yamaha, Suzuki ali Kawasaki, in začel sodelovati celo z delom moštva formule 1. In da ga bodo – po uspešnem prodoru v tujino – opazili tudi v Sloveniji in mu nekega dne dodelili naziv podjetnik leta 2004. Ali pač? Ker uspejo samo tisti, ki sanjajo velike sanje in si želijo samo nemogoče.

Ko so na prireditvi Podjetnik leta 2004 po prejemu tega priznanja našteli kopico nagrad, ki so vam jih namenili, je bilo med njimi tudi smučanje na Golteh. Zvenelo je tragikomično – kdor že ima veliko, ima samo še več, in kdor nima nič, tudi nikoli ne bo imel … Koliko vam pomeni taka nagrada danes, ko si lahko privoščite tako rekoč vse?

Take in podobne nagrade so bolj simbolične – osebno nimam kaj dosti od njih. Če pa dobimo večjo denarno nagrado, jo damo velikokrat v dobrodelne namene. Kar zadeva Golte, še ne vem, kaj bom z njimi, ker ne morem smučati zaradi potrganih kolenskih vezi – tudi letos, ko smo šli z družino na smučanje, sem bil čez dan v fitnesu. Kar zadeva mene, sem začel iz nič – nekaj denarja sem imel, nekaj sem si sposodil in sem pol leta delal sam. A imel sem srečo, da nisem naredil preveč napak. V Sloveniji podjetništvo nima pravih korenin – veliko ljudi je prišlo do denarja nezakonito in imajo do njega zato drugačen odnos.

Vaš oče je iz Zenice (in menda so se njegovi predniki bojevali s Turki), priimek Akrapovič pa izhaja iz turške besede Akrap – škorpijon, kar je bil na začetku tudi vaš zaščitni znak (Scorpio by Akrapovič). Zakaj ste obdržali le logo škorpijona?

Pred sedmimi leti sem imel podjetje registrirano pod imenom Scorpio, a ker obstaja tudi istoimenski avtomobil znamke Ford, so mi njegovi odvetniki – neupravičeno – prepovedali uporabo imena. Zato smo ohranili le znak škorpijona, namesto imena Scorpion pa dali ime Akrapovič. Tuji poslovni partnerji so se ga naučili izgovarjati in lahko rečem, da so celo navdušeni nad njim, ker jim zveni malo eksotično … (smeh)

Še danes vztrajate pri butični proizvodnji ali so jo že popolnoma nadomestili stroji – med njimi tudi posebno draga naprava za oblikovanje cevi z vodo?

Še vedno imamo veliko ročnega dela, a tudi zelo veliko modernih strojev. Če bi danes ustvaril podjetje, ne bi več mogel začeti tako, takrat je bil pa pravi trenutek – našel sem tržno nišo. Vedno sem večino denarja vlagal v proizvodnjo in razvoj podjetja. Včasih mi zaposleni pravijo, da je bolje, če ne grem jaz na sejem, ker tam zmeraj zapravim ves denar za nove stroje. (smeh) Res je, da prvo leto nimate od novega stroja nič, ker se šele učite delati z njim, dolgoročno pa je to kritična prednost pred drugimi. Napravi, ki ste jo omenili, se reče hidroforming – v kalup namestite cev in pod visokim pritiskom vanjo vlijete vodo, pri čemer se cev oblikuje po želenem vzorcu. Tako dobite posebne izpušne krivine, ki izboljšajo pretok plinov in povečajo moč motorja. V Sloveniji imamo edini to napravo, po svetu ima pa od naših konkurentov nekaj podobnega samo eno (avtomobilsko) podjetje.

Menda veliko izdelkov tudi podarjate kot pokrovitelj tekmovalnih ekip, kjer pa se ne pojavlja vaše ime. Zakaj ste se odločili za tak pristop – se vam res obrestuje?

Pokroviteljstvo je narejeno tako, da konkurenčna podjetja ponavadi dajo denar in sploh ne delajo izpuhov. Če pogledate tovarniške honde, ki so jih v zadnjih dveh letih vozili Rossi, Giberneau, Biaggi, lahko vidite na izpuhih različne nalepke proizvajalcev, ki so za to plačali od 100 do 400 tisoč evrov. Mi pa delamo drugače. Za ekipe delamo razvoj, izpuhe jim damo zastonj, čeprav je mogoče včasih celo ceneje dati denar. Skoraj vsak dan gre iz podjetja DHL – izpušne cevi pošiljamo na dirkališča po svetu – v Avstralijo, Južnoafriško republiko … Ponavadi plačajo oni, včasih tudi mi – stroški so kar veliki, a ker zato dobivate najnovejše motorje in jih testirate, imate vpogled v to, kaj se novega dogaja, in lahko razvijete najboljše izpuhe. Drugi, ki to samo plačujejo in teh motorjev tudi ne vidijo, so v razvoju nekaj let za nami.

Drži to, da večja moštva izrabljajo svoj položaj in morajo dobavitelji sestavnih delov še doplačati za nalepko s svojim imenom?

Drži. A mi imamo strogo politiko – nikoli ne plačamo za nalepko in tudi zato na nekaterih motorjih ni naše nalepke, čeprav imajo naše izpuhe. Delamo jih za Hondo in oni nam jih plačajo. Ker dobijo nekatere ekipe precej več denarja od sponzorjev kot stanejo izpuhi, le-te kupijo in potem enostavno zamenjajo nalepke.

Pogovarjala sem se z nekaj ljubitelji motociklizma – veliko jih je pripravljenih odšteti nekaj več denarja samo zato, da imajo vaše izpušne cevi. Postale so nekakšen statusni simbol.

(Zadovoljen nasmešek.) To je morda za ljudi, ki niso v tem poslu, nekaj nerazumljivega, dejansko pa je pri vseh konjičkih podobno – človek je pripravljen zanje porabiti nerazumno veliko denarja.

Z določenimi sestavnimi deli izpušnih sistemov zalagate tudi moštvo F1 s trenutnega vrha. Ker ste tako z eno nogo v svetu formule 1 – ali bi se strinjali, da so dirkači kljub blišču, ki jih spremlja, predvsem izjemno samodisciplinirani garači?

Absolutno. Samo poglejte Schumacherja. Fizično in mentalno je izjemno pripravljen. Vsak dan trenira v fitnesu, je inteligenten, sposoben in neverjetno zbran. Medtem ko pelje skozi ovinek s 300 kilometri na uro, se lahko pogovarja s svojim mehanikom, če ima recimo težave z amortizacijo. Mogoče je česa podobnega sposoben le še Montoya. Schumacher pelje s podzavestjo, zelo avtomatsko, kar pripomore k veliko hitrejšim reakcijam, kot če bi to počel zavestno. Zanimivo pa je, da tem voznikom med dirko čas teče zelo počasi. Jackie Stewart je v nekem intervjuju razlagal, da je medtem, ko je vozil skozi ovinek, kjer je krog pred tem s proge zapeljal neki drug dirkač, zavohal pokošeno travo, se spomnil na otroštvo … V tistih trenutkih se mu je v glavi odvrtel celoten film.

Po izobrazbi ste elektrotehnik, ki je iz svojega hobija – motociklizma – zgradil svetovno znani »izpušni imperij«. Kako bi laiku razložili, da vam še danes pri poslu pomaga to, da ste bili nekoč na drugi strani?

Vem, kako mora motor delovati, ker imam z njim veliko izkušenj. Toliko smo jih že imeli na dinamometru – napravi za merjenje moči in vseh drugih parametrov motorja –, da vemo, kakšne krivulje moči imajo, ko pripeljejo nov motor. Kakšne težave ima lahko, lahko ugotovimo, še preden je sploh preizkušen na dirkališču, ker smo najbrž edini na svetu, ki testiramo motocikle različnih proizvajalcev. Imamo veliko bazo podatkov, ki nam omogoča zelo hiter razvoj novih prototipov.

Veliko poslujete tudi z Japonci. Če bi primerjali njihovo miselnost in vedenje s slovensko, ali imamo mi v krvi več njihovega deloholizma ali balkanske ležernosti?

To drugo. Podobni smo Italijanom – če njihova pošiljka zamuja dva meseca, direktorja le s težavo prikličete po telefonu, medtem ko v takem primeru pridejo trije iz Japonske in se ves dan opravičujejo, nakar tri tone titana za 75 tisoč evrov pošljejo k nam z letalom, za kar dajo še 60 tisoč evrov! So izjemno odgovorni in delovni. V Hondinem oddelku za razvoj se zdi, da nikoli nihče ne gre domov – med tednom v podjetju tudi prespijo! A njim je v čast, da so del podjetja. Četudi komu od njih ob enih ponoči po njihovem času pošljem elektronsko pošto, bo odgovoril v petih minutah!

Ker Japonci skorajda nimajo obrazne mimike, ki je pomemben pokazatelj čustev in občutkov, imajo zato enega izmed najmanj konfliktnih poslovnih okolij. Ali to občutite v poslovanju z njimi?

Japonci že s podtonom sporočajo drugemu, kaj menijo ali čutijo. Po toliko letih jih imamo v podjetju že malo bolj naštudirane. Na sestanku hitro vidite, kdo od njih je šef – pri njih je hierarhija strašno pomembna. Japonci, ki potujejo po svetu, so sicer bolj svetovljanski, sicer so pa popolnoma vdani nadrejenemu. Ker vedo, da bodo za najmanjšo napako odleteli. Ko sem nekoč poklical vodjo razvoja v Yamahi, ga tam ni bilo več. Zaradi napake je moral v neki tretjerazredni oddelek podjetja. Ker se bojijo sankcij nadrejenih, si dovolijo tudi manj ustvarjalnosti. Ko delamo nov izpuh, lahko takoj uspe, če ne, pač poizkusimo znova. Japonec se česa novega raje ne bo lotil, ker je bolj varno delati tisto, kar bo skoraj zagotovo dobro, ali pa, kar mu bo rekel šef.

Bi rekli, da so Japonci drobnjakarski in da težijo k popolnosti?

Oboje izjemno drži. Nadzornik pri Yamahi ves dan spremlja naše delo, potem pa vso noč piše o tem poročilo – me zanima, ali ta poročila kdo tudi prebere! (smeh) Ko so nam kot »top secret« v podjetje pripeljali motor za Yamaho, ki bo v prodaji čez dve leti, so bili vsi živčni, preden nismo podpisali gore pogodb, da je vse poslovna skrivnost.

Tudi vi imate nekaj omenjenih značilnosti Japoncev – v poslovnem smislu ste kamikaza, pripravljeni ste tvegati, poslu pa ste bili – po besedah soproge – na začetku tako predani, da vas je na družinske počitnice spravila le tako, da je kupila letalske vozovnice?

Na začetku sem bil gotovo premalo z družino. A vsi, ki so se kdaj ukvarjali s podjetništvom, vedo, da je treba zato, da splavate, trdo delati pet, šest let in mnogi že prej omagajo – gredo v državne službe, kjer potrebujejo pet kav, da se do poldneva sploh zbudijo, potem pa odsprintajo iz pisarne pet pred tretjo. Da sem si lahko ustvaril to, kar imam danes, prvih pet let sploh nisem mogel na dopust. Bolj ali manj sem bil brez denarja in delati je bilo treba cele dneve. Res je – v določenih stvareh sem podoben Japoncem, od nekdaj sem veliko delal in nenehno težim k popolnosti. Naši izdelki morajo biti točno tako dobri, kot sem si jaz zamislil. Če niso, jih raje ne dam na trg.

Ker ste že tako globoko zakopani v posel, ne morete več brez večje škode skočiti iz brzečega vlaka, četudi bi hoteli. Ali po toliko letih stresa kdaj zjutraj ne veste, ali bi sploh še vstali?

Oh, kolikokrat! Ko danes pomislim, da se moram z letalom peljati samo za en dan v ZDA ali na Japonsko, in vem, da bom sedel štirinajst ur, pri čemer se mi je že zgodilo, da smo nekoč prisilno pristali zaradi okvare, me vse mine, čeprav sem bil še pred nekaj leti vesel takega potovanja. A seveda me nihče ne vpraša – treba je iti! Pred petnajstimi leti sem imel tudi bolj peklenske živce kot danes. Zgodi se, da ponoči ne spite, stalno ste živčni, zanemaril sem se, kar zadeva rekreacijo, in se zredil … Stres zahteva svoj davek. Ljudje gledajo na poslovneže zelo enoplastno – da imajo podjetje, mercedeza, jahto … Redko kdo pa pomisli, koliko je treba narediti za to! In koliko, da to tudi vzdržujete.

Odgovornost pomeni sprejeti določeno število odločitev na neko časovno enoto, se izpostaviti tveganju. Ker pa niste odgovorni le sebi in družini, ampak tudi vsem zaposlenim – vas je kdaj strah?

Seveda. Zelo velikokrat. Strah me postane, če pomislim, ali mi bo uspelo vsak mesec poravnati vse stroške. Največja kriza je bila pred šestimi leti, ko sem kupil novo delavnico tako, da sem vzel hipoteko na staro in na družinsko hišo. Takrat sem imel 55 tisoč mark stroškov vsak mesec – si predstavljate, kako fuč sem bil vsakič, ko sem pomislil, ali mi jih bo uspelo poravnati?! Če zapadete v dolgove, s tem ne ogrozite le samih sebe – ker sem si nakopal tudi odgovornost do 176 zaposlenih in njihovih družin! Ne morete jih kar odpustiti, če gre kaj narobe. Ob napadu na WTC 11. septembra se nam je celotna prodaja ustavila za mesec dni – lahko si mislite, kako sem se počutil takrat, ker se mi je zdelo, da bo morda s poslom konec!

Motor izžareva prvinsko moškost in je za ženske lahko tudi afrodiziak. Soproga, s katero sta se spoznala kot najstnika, ko ste z motorjem trenirali speljevanje ovinka na Ljubljanskem gradu, mi je zaupala, da ste bili njen jezdec na rdečem (jeklenem) konju. Ste taki »ujeli« veliko dam?

No, tako bom rekel: imel sem samo eno punco, preden sem – že pri osemnajstih! – spoznal svojo bodočo ženo. Sicer pa vi bolje kot jaz veste, kaj vam je ženskam pri nas moških všeč. (smeh)

Kaj pa anekdota o tem, da ste se vozili s prednjim kolesom motocikla, prislonjenim na zadnji del avtobusa, in se je pri bežanju pred policajem le-ta nekje zaštrikal, vi pa ste mu uspešno pobegnili?

O, pa to ni bilo nič takega! S prednjim kolesom sem bil prislonjen na zadnji odbijač avtobusa. Ja, takrat bi se seveda lahko prevrnil … (za hip premolkne, op. p), miličniki so bili pa precej nespretni pri vožnji in sem jim pobegnil … Ha ha, kar precej smo se zabavali kot mladi – za nas je bil motorizem vir svobode, neukročenosti, s tem smo pokazali upor proti družbenim normam. Bili so časi zdaj že kultnega filma Goli v sedlu, ki je prispeval svoje, čeprav mi nismo imeli čoperjev. Miličniki so nas stalno preganjali, ker je Tomos delal motorje in jih nismo smeli uvoziti. Dobili ste ga lahko le, če ste našli zdomca, ki vam ga je pripeljal čez mejo. Ko je bila motokros dirka v Tržiču, so prišli miličniki v maricah in zaplenili vse motorje tistim, ki so jih tako uvozili. Zdomci ga namreč niso smeli prodati dve ali tri leta. Tudi če ste se peljali do mesta z motorjem, so vas vsaj trije želeli ustaviti! Pa nismo počeli nič protipravnega – nobene prometne nesreče nismo povzročili! No, nekje pri osemnajstih sem se odločil, da bom začel dirkati.

Se vam zdi, da je motociklizem – od časov socializma do danes – izgubil kanček eksotičnosti in prestiža, ki ga je predstavljal?

Motorističen šport je bil takrat kar močan. Dirke so bile cel dogodek v nekdanji Jugoslaviji! Še vedno imam spravljenih kar precej pokalov – kar veliko sem zmagoval. Nisem pa šel peljat, če se mi je zdelo prenevarno – če je bil teren spolzek, posut s kamni. Bil sem neumen, potreboval sem adrenalin, a vedno sem bil ziheraš – zato tudi nisem imel nikoli hujše prometne nesreče, ne na cestišču ne na dirkah. Če se je na dirki kaj zgodilo, se ni zaradi moje krivde, ampak zaradi okvar motorja.

Malo ste pa le poredni, gospod Akrapovič?

No ... bil sem, zdaj sem pa priden. Še preveč! (smeh) Način življenja, ki ga prinaša posel, me je zresnil. A podjetnik je kot tekač čez ovire – startaš z vso silo, včasih tudi padeš, a se spet pobereš ... Cilj je pa kot fatamorgana – ko že misliš, da si ga že dosegel, se ti spet odmakne, ker si rečeš: No, samo še tole bom naredil, potem pa res konec! A to govorim že štirinajst let, ha ha! Zdaj vidim, da nikoli ne bom zares pritekel do njega.

Vaša soproga pravi, da mora ženska moškemu dati prostor, da uresniči svoje sanje, ker jih bo le tako pozneje lahko tudi ona. Kako to komentirate in kakšne ljudi bi rekli, da potrebujete ob sebi zasebno in v poklicu?

Kar zadeva posel, zbiram okrog sebe le zelo sposobne ljudi. Ena izmed največjih napak nekaterih podjetnikov je, da se bojijo zaposliti ljudi, ki bi bili bolj sposobni za določene stvari, kot so oni, da jih ti ne bi ogrozili. Tako ne morete napredovati! Jaz poizkušam na vsakem področju našega dela najti človeka, ki bi ga obvladoval bolje kot jaz – ne potrebujem takega, ki me nenehno sprašuje. Cenim samoiniciativnost – kdor je nima, ga poizkušamo tega naučiti, a vsak se raje majčkeno otepa odgovornosti. Zasebno pa menim, da je za dober odnos s parterjem pomembno, da se vsak od njiju poskuša uresničiti v svojem poklicu, a mogoče se morajo ženske nekaj let več ukvarjati z otroki kot moški, kar je razumljivo.

Otroku v zgodnjem obdobju oče ne more nadoknaditi mame, pozneje pa sinovi mogoče bolj potrebujejo očete, kaj pa vem … Na splošno pa menim, da v odnosu med moškim in žensko sploh ne gre za problem nad- ali podrejenosti enega od partnerjev, ampak za to, da so moški v Sloveniji preveč podrejeni – mamam (in ne partnerkam)! Zagovarjam tradicionalno delitev vlog po spolu. Moški že ne bo šel namesto ženske na porodniško za pol leta, da bo takrat ona lahko delala, ker to ni naravno. Feminizem je presegel že vse meje in ženske, ki tako razmišljajo, delajo proti naravi.

In za konec: greste kdaj – kot pravi moški – po odmerek adrenalina na motor in gas, na avtocesto?

Z motorjem ne več, z avtom pa. Potegnem do 300, pa sem takoj boljše volje. (nasmešek)

TEKST: Nina Orel

FOTO: Janez Vlachy

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord