»Imam presenečenje za Mika Tysona. Dvoboj bo trajal točno toliko časa, kolikor mu bom dovolil, da traja. Potem ga bom knokavtiral. To je moja usoda,« je pred boksarskim »dvobojem stoletja« napovedal novi absolutni svetovni prvak v t. i. kraljevski težki kategoriji. In potem je v 8. rundi obnemoglega Tysona knokavtiral brez težav. Z Lennoxom Lewisom, ki se je bal samo tega, da bi Tyson spet naredil kakšno kanibalistično neumnost, zaradi česar bi sodniki dvoboj razveljavili, smo se pogovarjali o njegovem cmeravem otroštvu, o tem, kako je, če te knokavtirajo, o vrednosti šampionskega pasu in seveda o tem, kako je pri boksu s seksom!

Kaj si mislite o Miku Tysonu?

Tyson je železniška nesreča, ki samo čaka, da se zgodi. Pravi, da bi rad požrl moje otroke. Toda na to ne odgovarjam, ker je to tako, kakor bi se prepiral z norcem. Poznam ga še iz najstniških let in bil je celo brihten. Te zlobe v njem nisem videl. Malo sva se pogovarjala in mislil sem, da je Tyson kul.

Nihče ne dvomi o Tysonovem ubijalskem instinktu. Nekateri pa pravijo, da vam to manjka. Bi lahko ubili človeka?

Ja, lahko bi ga. Ampak ne mislim, da ga bom. Boksam z odličnimi boksarji. Športniki so, ki vedo, kaj se lahko zgodi in ki so pripravljeni na tovrstno žrtvovanje, vendar pa se s tem ukvarjajo že dolgo in so se naučili postaviti zase in se braniti. Če pa bi udaril nekoga na cesti – tega pa vsekakor ne bi naredil – bi bilo to drugače. Z močjo, ki jo imam, bi bil ta tip brez težav lahko mrtev.

V karieri ste doživeli le dva poraza. Knokavtiral vas je Oliver McCall leta 1994 in lani še Rahman. Kako je, če doživiš »polnovreden« udarec težkokategornika?

Vse poteka kot v počasnem posnetku. Potem udariš ob tla in vse spet oživi – luči in zvoki in sodnik pred tvojim obrazom, ki odšteva: »Ena, dva, tri ...« Skušaš vstati. Stvari postajajo jasnejše, toda zdaj se začneš spraševati, kaj za vraga je narobe s tvojimi nogami. Saj vem, da imam noge! Toda signal iz možganov ne pride do nog.

Ljudje pravijo, da ste po tem zadnjem porazu jokali.

Ne drži. Vem, da obstajajo dekleta, ki mislijo, da bi moral pravi mož znati jokati, toda sam se ne grem te igre. Morda zato, ker sem veliko jokal kot otrok.

Kaj vas je spravljalo v jok?

Vsaka malenkost. Bil sem cmera. Potem pa se je nekega dne to nehalo. Bil sem star 16 let, padel sem s kolesa in si zlomil roko. Spominjam se, kako sem gledal kost. Bolelo je, toda vse, kar sem razmišljal, je bilo: »Uf, kako je to čudno. Zlomil sem si roko.« A nisem jokal. In od tedaj nikoli več nisem jokal.

Nekateri boksarji med boksom veliko govorijo, žalijo ... Vi govorite z nasprotnikom, medtem ko se borite?

Ne. In če tip govori z mano, me to le motivira, da ga utišam. Sam se nasprotniku raje nasmehnem, da ve, da me njegovi udarci ne bolijo. Včasih se tudi le pretvarjam.

Mnogi boksarji se pred dvobojem izogibajo seksu.

Tudi jaz. Abstiniram toliko časa, kolikor sem v vadbenem centru. Sedem tednov. Sploh si ne morem predstavljati, da bi bila moja punca tam. To je resen kraj, kraj za disciplino. Tam se ne gre zajebavati. Abstinenca vam da več hitrosti, boljše reflekse. Človek pač noče razmetavati s svojimi močmi, preden gre v vojno.

O čem razmišljate tik pred dvobojem, ko ste na poti v ring?

Vizualiziram. To je moj zadnji sprehod, to so moje zadnje sekunde, preden grem v spopad. V svoji glavi gledam, kako se odigrava dvoboj. Jaz zmagujem, seveda.

Kako dolgih se zdi tistih 60 sekund počitka med rundami?

Dovolj dolgih. Poslušam Mannyja – Emanuela Stewarda, mojega trenerja. Govori res hitro, toda jaz tudi hitro poslušam. Dojemam vse. Če tako natrenirate svoje telo, potem si v tem času lahko brez težav odpočijete. Meni se zdi to dolgo časa, saj med treningom počivam le po 30 sekund. No, že izdajam svoje skrivnosti!

Odgovorite na pomembno vprašanje: je boks pokvarjen?

(Kima.) Da, toda pokvarjen je že od nekdaj. Spomnim se svojega prvega spopada z Oliverjem McCallom. Izgubil sem. Sodnik je dvoboj ustavil v drugi rundi. In to je bilo čudno. Bil sem prvak in nikoli ne vidiš, da bi se zgodilo kaj takega. Nikoli ne ustaviš šampiona in mu odvzameš naslov, ker pade enkrat samkrat tako zgodaj v dvoboju! Skrivnostno. Seveda, Don King je bil McCallov promotor. In potem, čez kak mesec, vidim tistega istega sodnika in njegovo celo družino na konvenciji WBC, kako sedi tam z Don Kingom. Takrat se ti posveti. Je torej boks pokvarjen ali ne?

Vaš idol, Mohamed Ali, je včasih plesal po ringu. Zdaj ima težave s hojo. Ste boljši od Mohameda Alija?

Preveliko spoštovanje imam do brata, da bi se upal primerjati z njim. Z mamo sva ga včasih gledala po televiziji in hotel sem ga oponašati. Zaradi tega sem pristal v boksu. Žalostno je gledati Alija, ko se muči. Težko se verbalno izraža, toda lahko vidiš, da je njegov duh še vedno tam notri. Njegove oči zažarijo, ko me vidi. Zašepeta mi: »Največji si, tako kot jaz.«

Gotovo se sprašujete, kako bi se bilo boksati z njim.

Šport se je od takrat razvil. Jaz sem večji. Sem ultimativna borilna mašina. Ali je bil velik boksar svojega časa. To pa je drug čas, čas Mika Tysona, Evanderja Holyfielda in Lennoxa Lewisa. V tem času vladam jaz. Hodim po svoji poti.

S Holyfieldom sta se za naslov borila 24 rund. Kako dobro po vsem tem poznate tega človeka?

Dobro ga poznam in vem, da je to največji prevarant, kar jih je. Zdaj vem, zakaj mu je Tyson odgriznil uhelj. Saj nočem reči, da je to v redu. To je bila najhujša stvar, kar sem jih videl v boksu. Udarjanje z glavo je ena stvar – dogaja se že vso zgodovino tega športa. Veš, da moraš paziti na nasprotnikovo glavo. Toda odgrizniti nasprotnikovo uho?! Tyson je boks spustil na nivo živali.

Kaj se vam zdi najbolj bizarna stvar pri boksu?

Šampionski pasovi! Priboriš si naslov svetovnega prvaka, potem pa ti dajo ta pas, prekrit z diamanti, rubini in kristali. Toda vsi so lažni! To je tako kot olimpijska medalja – svojo zlato medaljo sem vzel s sabo domov, jo podrgnil in zlato je šlo dol! Samo pozlačena je. Tak pas je vreden največ 60 dolarjev. In to je tisto, o čemer vse življenje sanjamo, fantje!

Sodeč po pisanju londonskega Daily Telegraph »včasih stojite pred ogledalom in buljite v svoje golo telo«. Ko tako stojite tam in se gledate golega, ali lahko govorimo o šampionskih merah?

(Smeh.) Oh, ja, vsekakor. Absolutno!

Bližate se štiridesetim. Si želite otrok?

Da. To je nekaj, kar sem zavestno žrtvoval za boks. Toda ko bo boksa konec, se bo to lahko zgodilo. Mislim, da bom odličen oče, in mnogo sem sanjal o tem, kako bom vzgajal svoje otroke. Hodili bodo v zasebne šole v Londonu. Šli bodo na Jamajko in se učili o začimbah in kulturi. Šli bodo v Indijo. Bili bodo nadarjeni.

Kaj pa bo počel njihov oče, nekdanji šampion?

Morda se bom bolj posvetil filmom. Zelo sem se zabaval, ko sem igral samega sebe v Ocean's Eleven. Kaj sledi? Morda znanstvenofantastični film ali akcijska avantura, pri čemer bom jaz v vlogi velikega rešitelja.

Gibljete se v različnih krogih. Imate prijatelje med zvezdniki?

Kar nekaj. Atleti in filmske zvezde si radi delimo ljubezen med sabo. (Smeh.) Spoznal sem nekaj snobovskih zvezdnikov in spoznal sem nekaj takih, ki so bili resnično kul. Zadnjič je bil v Londonu Woody Harrelson. Igrala sva tenis, šah in backgammon. Precej izenačena sva v vseh treh. Tokrat nisva igrala košarke, toda tudi tam sva si blizu. Jaz bolje igram, on pa bolje goljufa.

Tudi z Willom Smithom sva se skušala dobiti, toda hotel je igrati golf. Sam imam raje paintball. To je šport, ki ga obožujem. V Miamiju ga igram ves čas. Oblečen sem v najboljša maskirna oblačila in imam najboljše orožje, s katerim lahko zelo hitro streljam. Streljam po vseh teh mojih prijateljih in odvetnikih.

TEKST: Kevin Cook

FOTO: David Rose

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord