20V: Lepa Brena

Vedno je mislila, da je bolj pametna kot lepa. Zato se je dolgo upirala imenu Lepa Brena, ki ji ga je nadel kultni srbski voditelj Minimaks. Zaman. Zdaj je njeno ime prava blagovna znamka, celo zaščiteno je z avtorskimi pravicami, in nanj je seveda ponosna tudi sama. Tako kot na vseh svojih 43 let, v katerih je dosegla veliko uspehov – poslovnih, glasbenih in osebnih.

Pred leti so vam ugrabili sina Stefana.

To je zelo boleča tema. Mislim, da bom vse življenje ostala ranjena mama. Jaz sem posadila cvetje. Tik ob njem pa raste plevel! Zlo raste in se rojeva samo od sebe … Stefana so ugrabili 28. novembra leta 2000. Mislila sem, da živim v državi, kjer je življenje vsakega otroka vsem enako pomembno, kot je meni. Poleg tega bi ljudje morali dojeti, da delo ni nekaj, kar ti mora biti ponujeno, ampak moraš sam poskrbeti zase. Jaz se z vsakim koncertom trudim, da še s poslednjim atomom energije dam ljudem pozitivno energijo. Vsak človek je po mojem mnenju kot delnica. Dobrim in delavnim z vsakim dnem na trgu raste vrednost, če pa mislite, da ni treba delati dobro in kakovostno kot na začetku, vas bodo prehiteli novi, vaša vrednost pa bo padla. Takšna je moja življenjska filozofija.

Kako se je spremenila diskografija zaradi razpada Jugoslavije?

Po letu 1991 se je pojavilo kup ljudi, ki niso vedeli, kaj bi počeli v življenju, pa so se odločili za diskografijo. Dovolj je, da imaš doma dvojni kasetofon in dva CD-plejerja, pa že lahko presnemavaš in imaš domačo založbo. Jaz sem izdala 16, 17 plošč. Mi smo bili v osemdesetih prava glasbena industrija. Ta posel se ne imenuje šovbiznis brez razloga. Če bi bil to resen posel, bi bil to samo biznis. V vsakem poslu so uspešni in neuspešni. Včasih je tako, da vložite sebe, svoj čas, denar, pa doživite razpad sistema, za katerega smo bili vsi prepričani, da je nemogoče, da bi se končal. Ampak, kot vidite, vse je možno, zato nikoli ne reci nikoli. Nič ne traja večno. Če razpadajo države, potem se ni treba čuditi, da razpadajo zakoni ali podjetja.

Kako ste sploh začeli?

V principu sem bila vedno zelo drzna v stvareh, za katere sem mislila, da jih dobro obvladam. Ko sem srečala tedanji Sladki greh, ki je pel v hotelu Galeb pri nas, sem njihovi pevki dobesedno ukradla mikrofon iz rok, »samo da slišite, kako bi to moralo zveneti«. (smeh) Ko sem odpela nekaj skladb, sem se zahvalila in rekla: »No, saj niste tako slabi. Lahko se še kdaj vidimo.« Potem pa sem v Dubrovniku prejela telegram, da me Sladki greh vabi na razgovor. Mislila sem, da je šala. Nadaljevanje zgodbe je znano. Ko sem ugotovila, koliko časa mi bo vzelo delo z njimi, sem vedela, da s študijem ne bo nič. V tistem času je bil program zelo obsežen. Vsak pevec je moral znati ruske romance, ciganske, bosenske sevdalinke, šumadijske pesmi, hrvaško in srbsko popularno glasbo, svetovne pop evergreene, grške, italijanske uspešnice … Od vsake zvrsti po deset skladb – Abba je bila moja ožja specialnost.

Kako ste delali takrat?

Vse plošče do leta 1990 sem posnela med premori med dvema koncertoma, saj sem imela na dan dva nastopa – včasih v enem, pogosto pa v različnih krajih. V moji ekipi je bilo takrat nič manj kot dvesto ljudi. Snemali smo filme, delali koncerte. V avtobusu je bilo 30 moških, ki so bili vsak dan z menoj. Bili smo mašina, pri kateri ne moreš razmišljati o tem, katerega spola si, ne moreš se izgovarjati na diskriminacijo, mesečno perilo ali peemes. Nikoli nisem niti pomislila, da česa ne zmorem.

V tedanji Jugoslaviji ste posneli prvi visokoproračunski videospot.

Za tiste čase je bil to strašansko velik strošek. Snemali smo s filmsko kamero, v Ameriki, Keniji … Za snemanje jebenega spota smo šli na tri, štiri lokacije po vsej Jugoslaviji. Izposodili smo si helikopterje, ladje, letala … Pa živali iz živalskega vrta. Ko smo snemali spot za Sanjam, so me vprašali, ali znam jahati konja. Moj ded je imel konja in mislila sem, da imajo konje samo ljudje iz vasi. Nisem vedela, da je to gosposki šport. Na sceno so postavili ogromnega pitona. Ko sem ga videla, sem se skoraj onesvestila. Kačo so postavili na drevo, da je visela z njega kot vrv. Jaz naj bi s konjem preskočila psa, potem pa šla pod to kačo. Ko sva prišla do te točke, se je konj postavil na dve nogi, jaz pa sem odletela z njega in se čisto potolkla. Takrat sem pomislila: skačem s padalom, plezam na jambor, skačem s tretjega nadstropja na blazine, vozim gliserje, rolerje, motor – edino avtov še nisem vozila po dveh kolesih!

Kako je mogoče, da tudi zdaj vsakič na odru zasenčite kolegice, ki imajo polovico vaših let?

Človek se rodi s karizmo. Sem v dobrih zrelih letih – imam jih 43. Če imate za seboj rezultate, če pazite na prehrano in način življenja, ne sme biti strahu pred starostjo. V življenju sem naredila vse, kar sem si želela. Kot ženska in mati sem zadovoljna. V tem poslu ni stvari, v kateri se ne bi preizkusila. Optimizem sem izbrala za svojo življenjsko usmeritev.

Kaj ni z leti vse teže – občinstvo od vas pričakuje vsakič nove in vedno boljše pesmi …

Priznati moram, da sem se počutila kot prava zvezda, dokler je bil še živ moj menedžer Raka Djokić. Nikoli nisem razmišljala, kje moram peti, kakšno bo ozvočenje, kaj je z orkestrom … Raka je umrl 30. oktobra 1993. Odkar je razpadla Jugoslavija, se je ta posel spremenil. Ostali smo samo veliki entuziasti, kot sem jaz, in še nekaj tistih, ki smo doživeli slavo v tisti veliki Jugoslaviji in vemo, kaj je to. Mi imamo zdaj do vseh ljudi, ki so nas vsa ta leta imeli radi, veliko spoštovanje.

Zelo mladi ste bili odgovorni za 200 ljudi. Je bilo to za vas veliko breme?

Imela sem začetniške strahove. Seveda nisem sama sprejemala odločitev, temveč smo se dogovarjali skupaj. Šef orkestra je bil Saša Popović, ki je zelo pametno in razumno bitje. Po drugi strani pa je bil zelo plemenit človek, lahko bi rekla kar avantgarden, z vizijo, že omenjeni Raka Djokić. Ko smo leta 1982 posneli pesem Čačak, Čačak, so me klicali menedžerji z vseh koncev nekdanje Jugoslavije in mi dali svoje predloge, kaj bi morali narediti. Izmed vseh teh samo Raka Djokić ni prišel polikan, s torbo ali v obleki. On je vedno nosil kavbojke – tudi takrat. Imel je več kot 130 kilogramov! Sestali smo se v beograjskem hotelu Moskva in od prvega trenutka sem mu popolnoma zaupala.

Kako skrbite za svoj videz?

Nekoč sem imela 20 kilogramov več kot zdaj. Danes se zelo resno ukvarjam s svojo prehrano, saj se želim hraniti zdravo. Hrana je naše pogonsko gorivo. Kupiš drag avto, čistiš ga, usnjene prevleke čistiš s posebnimi kremami za usnje, imaš posebno olje v motorju, posebno gorivo ... Zakaj ne bi potem vsaj toliko pazila nase? Negujete se lahko tudi znotraj, ne le navzven – torej da skrbite za kožo, lase, nohte ... Ženska je zahtevno bitje! Negovati je treba tudi psiho. Treba se je izogibati stresom, se naučiti, da težave prebrodite brez šokov – tega je meni dovolj. Tudi lepih presenečenj, moram priznati. (smeh)

Danes ste lastnica ene največjih glasbenih založb na tem delu Balkana. Kaj svetujete pevkam, ki prihajajo do vas?

Danes nihče ne išče nasvetov.

Ste jih vi iskali?

Sem. Posvetovala sem se s prijatelji, s katerimi sem se družila tudi prej. Nisem pa nikoli spraševala za nasvet poklicnih kolegov. Že v začetku sem imela solistične turneje in prvih deset let skoraj nobenega pevca nisem niti poznala.

Gotovo ste se srečevali vsaj na festivalih, kajne?

To že, vendar sem imela vedno svojo garderobo. Družili smo se zelo malo. Poleg tega – zakaj bi iskala nasvet pri njih, če pa sem v enem letu naredila boljši posel kot oni? Bilo bi malo ponižujoče, da nekoga, ki je naredil manj kot jaz, vprašam, kaj si misli o mojem delu. Poleg tega so iskreni samo ljudje, ki vas poznajo vsaj malo pred tem, preden vam uspe. Iskrenega mnenja ne morete dobiti od nekoga, ki vas spozna kot javno osebo.

Ste bili takrat bolj resni kot zdaj, ko pravite, da vam je na prvem mestu, da se tudi pri poslu zabavate?

Delala sem več kot zdaj. Mislim, da ni pevca, ki bi imel več koncertov v državi kot jaz. Pela sem dobesedno od Makedonije do Slovenije. Ko je bilo konec Jugoslavije, je bila na vrsti Evropa, potem še Avstralija, Amerika. Edino na Kitajskem nisem pela! (smeh) Vsi so se bojevali, da bi uspeli na Zahodu, da bi prišli na MTV. Mi smo na Zahodu že bili. Čemu biti večji, ko pa imaš dva koncerta na dan in ti denar nič več ne pomeni? Moje življenje je bilo povezano s tridesetimi moškimi, od katerih so vsi, ki so bili samski, vsak dan v novem mestu lovili nove »ribe«. Vse to sem gledala, opazovala, a za ljubezen sama nisem imela časa. Zdaj sem od 24 ur lahko dve, tri ure javna osebnost, potem pa je tega konec. Jaz vem, da ta del življenja ni večen in mi je zato pomembnejši tisti drugi del. Zanima me moja družina, moji otroci ... Najbolj uživam, ko sem doma, ko otroci igrajo nogomet ali košarko, jaz pa sem športna mama.

Boban je bil že med svojo športno kariero znan po tem, da se je znal zabavati, kar pri vrhunskih športnikih ni običajno. Precej nenavadno je, da nekdo pije med tekmo šampanjec, na koncu pa še zmaga! Kako je vplival na vas?

Morda sem bila preveč špartanska. Moj posel deluje kot zabava, v resnici pa je kot vrhunska športna disciplina. Vedno sem morala imeti dobro kondicijo, nikoli nisem pojedla niti zajtrka, niti kosila, niti večerje do konca. Res je, da nikoli pri ničemer ne pretiravam. Edino, kar si želim že vse življenje, je, da se naspim! Zdaj si dovolim luksuz, da spim, dokler se mi ljubi, in se ne zbujam z uro. Zame je stres, takoj ko slišim zvoniti budilko. Boban je moje življenje izpopolnil. Zraven njega sem se naučila biti popolnoma sproščena. Zelo sva se zaljubila in vem, da je bilo zanj zelo težko, uskladiti svoje profesionalne obveznosti. Šele takrat sem spoznala, kakšne težave prinaša njegov poklic. Kot laiku mi je vse delovalo fantastično – vedno je bil v božanskih krajih, kjer je bilo prelepo, toplo, stregli so šampanjec in kaviar, vozil se je z rolls roycem ali helikopterjem. Ampak – ob osmih zvečer moraš biti v postelji! Zjutraj je treba vstati zelo zgodaj, sledi lahek zajtrk, potem je trening dvakrat ali trikrat na dan, vmes pa dve uri časa za sprehod ... Če izgubi tekmo v Avstraliji, hitro leti v Evropo. Tam se spet pripravlja na tekmo ... Ob tem je na terenu sam. Sam se bojuje s seboj, kar je psihološko zelo zahtevno, za to so potrebna velika odrekanja. Od njega sem se naučila, da se po tako velikih naporih sprostim. Vedno sva hodila v božanske restavracije, seveda nikoli nisva ostala dolgo. On je povezan s športom, zato je bil željan družbe in glasbe. Jaz sem povezana z glasbo in takrat, ko so prišli trenutki, da sem si želela odpočiti, tega nisem hotela povezati z glasbo. Zato ne maram diskotek. V vseh teh letih se nama je uspelo uskladiti. Jaz vem, kaj ima rad in česa ne, prav tako on zame. Sva dobra življenjska in tudi poslovna partnerja.

Se zaradi česa prepirata?

Midva glasno razpravljava. (smeh) Sva zelo poseben zakonski par. Vedno imava nasprotno mnenje! Ne obstaja niti ena stvar, zaradi katere ne bi razpravljala. Zakonskega partnerja je treba jemati kot poslovnega partnerja. Poslovnemu partnerju ne moreš reči – daj, pusti me. Zakaj ne bi bil to tudi recept za zakon? Pomembno je, da se strinjava pri eni stvari: otroke želiva preskrbeti, jim zapustiti spomin, kaj pomeni imeti zdravo, srečno in normalno družino, ne glede na to, da sta oče in mama uspešna, slavna in popularna.

Čigava je zadnja beseda, glede na to, da imata vedno različni mnenji?

Običajno zmaga tisti, ki ima več argumentov za svoj prav. Z leti sva se naučila, da vsak malo popusti in se najdeva na sredini. Bobo ni težka oseba za kompromise. Če pa ve, da je nekaj res, ne popušča. Jaz se ne mešam v šport, avtomobile ...

Imate zelo dolga razmerja – pa naj bo to zveza z Bobanom, z menedžerjem, s katerim ste sodelovali od začetka pa vse do njegove smrti, ali s Sašem Popovićem, ki je bil šef vaše skupine, zdaj pa je urednik vaše založbe. Kako to, da se teh moških z leti ne naveličate?

Zaupanje je zame kategorija, ki ljudi povezuje bolj kot ljubezen. Raku Djokiću sem izredno zaupala. Mislim, da je božji dar imeti in spoznati človeka, ki je bil tako plemenit, delaven in predan skupnemu cilju. Največja kazen je, ko takega človeka izgubite. V tistem času, ko je dobil raka jeter, transplantacija še ni bila uspešna. Bobo in jaz sva poskusila vse, kar je bilo v najinih močeh, vendar je Raka odšel tako hitro, da nisva mogla nič. S Sašem Popovićem sem najprej imela konflikt, ko sem njegovi takratni pevki ugrabila mikrofon. Takrat mi je očital, da sem predrzna in nevzgojena. Odgovorila sem mu, da je to včasih dobro orožje, da se sploh opazijo kakšne vrline … Vsekakor pa je Bobo s svojimi zvezami pomagal tudi nama pri tem poslu.

Ali poslušate vse plošče, ki jih izdaja vaša založba?

(Smeh) Ne! Vseh gotovo ne. Včasih niti ne vem, koliko pevcev je pri nas. Izdamo okoli 60 plošč na leto. Mene to ne zanima preveč, gledam bolj globalno, da vse deluje in da delujem jaz – moja mala tovarna, ki se imenuje Lepa Brena.

Koliko ljudi zdaj skrbi za vas?

Zdaj jaz skrbim za mnoge! Imamo več kot 60 zaposlenih. Imava tri podjetja: Grand Slam Group – podjetje, ki je generalni zastopnik za Red Bull za Srbijo in Črno goro, potem je tu Grand Production, Boban pa je s partnerji iz Izraela tudi zastopnik za forde za to območje.

Kateri avtomobil vozite?

Vozim forda fiesto in forda focusa! Saj veste, da zdaj ne morem iz teh okvirov! Na mojih majicah piše ali Red Bull, ali Ford, ali Grand Produkcija, ali pa Lepa Brena. Svet se usmerja v brandomanijo. Vsak gradi ime svoje blagovne znamke.

TEKST: Sonja Javornik

FOTO: N. Babić / Orange studio

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ