Atletinja Maruša Mišmaš: »Sem človek dejanj, človek akcije«

Intervju

16. 11. 2020, 15:37 | Aktualno | Piše: Katja Golob

                            Maruša Mišmaš za Playboy (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik

Maruša Mišmaš za Playboy

Letošnjega julija je bila razglašena za evropsko atletinjo meseca, septembra so pred njo nova tekmovanja, glede katerih ne skriva svojih ambicij, saj si želi segati le po najvišjih vrhovih ter v Berlinu postaviti državni rekord v teku z zaprekami na 3000 metrov.

Je vrhunska športnica in atletinja, ki teče na 2000 in 3000 metrov z zaprekami. Nase je opozorila, ko je leta 2013 na daljši razdalji postavila članski državni rekord, kar je bilo svojevrstno presenečenje, saj je pred tem tekla le na 2000 metrov z zaprekami.

Ko je prebila ta led, se je dokončno zaljubila v svojo disciplino in nizala uspeh za uspehom, tako da je že sedem let zapovrstjo državna prvakinja v teku z zaprekami na 2000 in 3000 metrov. S svojimi uspehi, z borbenostjo in vztrajnostjo si je leta 2015 pritekla povabilo za nastop v diamantni ligi, a ga je zaradi poškodbe gležnja morala odpovedati, prav tako ji je to preprečilo nastop na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru.

Sledila je dolga in naporna rehabilitacija ter zamenjava trenerja, kar pa je bila odlična odlo­čitev, saj je pod mentorstvom Tevža Korenta vzcvetela in spet začela dosegati najvišje uvrstitve in postavljati rekorde, med katerimi naj omenimo samo zadnja dva: popravila je državni rekord v teku z zaprekami na 2000 metrov in postavila državni rekord v teku brez zaprek na 3000 metrov.

Medtem ko je pridno tekla, je ves čas več kot uspešno študirala biokemijo, saj ravnokar piše magistrsko nalogo in tudi s tem vseskozi dokazuje, da je nemogoče mogoče.

Maruša je na videz krhka in mirna, rahlo zadržana, a pod površjem v njej brbota ogromno energije, volje, vztraj­nosti in moči, ki pridejo do izraza na tekaški stezi v obliki rekordov. Na življenje gleda svetlo in pozitivno, kar ji je pomagalo prebroditi tudi korona­krizo, zaradi katere so bila odpovedana številna tekmovanja, tudi težko pričakovane olimpijske igre v Tokiu, na katere se je pripravljala zadnja štiri leta. Trenutno je v svoji življenjski, vrhunski formi, ki jo bo do olimpijskih iger naslednje leto še utrdila, saj ima velika pričakovanja.

1. Koronavirus je močno vplival in še vedno vpliva tudi na življenje vrhunskih športnikov. Kako ste to občutili na svoji koži?

Kot tekačica s treningi pravzaprav nisem imela težav, ker lahko tečem kjerkoli in kadarkoli. Če bi bila plavalka, bi bile stvari drugačne. [smeh] Najteže je bilo biti sama, brez trenerja, brez trening partnerjev. Veliko laže treniram namreč v družbi in rada sem pod budnim očesom trenerja, ki me nadzira, popravlja, spodbuja, prilagaja trening trenutnim okoliščinam ...

Pogrešala sem tudi fizioterapijo, kar se mi je tudi poznalo, saj sem imela v tem času spet težave s staro poškodbo, vneto burzo ob ahilovi tetivi, ki se mi večkrat ponovi. Sem pa lahko veliko kolesarila in tako nadomeščala tekaške treninge. Dobro sem trenirala, v veliko pomoč mi je bilo tudi to, da je bila fakulteta zaprta oziroma smo vse počeli na daljavo, po internetu, tako da sem si laže razporejala čas za trening in čas za počitek. Nasploh sem imela veliko več časa. [smeh]

2. Kaj pa je bilo v času karantene najteže prenašati psihično?

Vse skupaj je bilo kar malce strašljivo, priznam, maske, rokavice, razkuževanje, a po naravi sem optimistična, tako da nisem veliko premišljevala o tem. Raje sem si govorila, da bo minilo in da bo vse še v redu. Me je pa prizadela omejitev družen­ja, kar nekaj časa sem bila v stiku samo s svojim možem, saj tako in tako živiva skupaj [smeh], ampak sva se imela zelo lepo.

3. Kako pa vplivajo na vas odpovedi tekmovanj, tudi olimpijske igre v Tokiu so prestavljene na naslednje leto? Ali pogrešate adrenalin s tekmovanj, mitingov, športne vzpone in padce?

Res je, v atletiki je vedno vrhunec, na ka­terega se pripravljamo, letos bi bile to olimpijske igre in evropsko prvenstvo, pa tega zdaj žal ni. Ko sem izvedela, da so olimpijske igre prestavljene na naslednje leto, sem začela razmišljati, kako lahko ta čas najbolje izkoristim. Odločila sem se ga posvetiti študiju. Naredila sem vse izpite za naslednje leto, ostala sta mi samo še dva, s čimer sem pridobila čas za trening in bom zdaj lahko še bolje pripravljala na Tokio. In zraven pisala magistrsko nalogo.

Zares mi je žal tudi za evropskim prven­stvom, saj so vsi moji sorodniki že kupili karte, da bi prišli navijat, kar je res nekaj posebnega. Tega sem se res veselila. Pa še v Parizu bi bilo, v res lepem mestu, a je vse padlo v vodo. Sicer pa nimam težav z motivacijo, tudi zdaj ne, ko ni tekem, z veseljem treniram in se pripravljam. V naši skupini je zelo dobra energija, trener je pozitivno naravnan, tako da mi trening ni nikoli odveč ali dolgočasen. Tekme še pridejo.

4. Verjetno res, toda življenjski slog morda nikoli več ne bo takšen, kot je bil pred korono. Vas to kaj skrbi?

Me skrbi, saj nič ne deluje, kot bi moralo, od gospodarstva do zdravstva, in zdi se mi, da bodo posledice še zelo hude. Moj mož je zdravnik, zato situacijo v zdravstvu bolj spremljam, in tudi on je zaskrbljen, saj je koronavirus vse obrnil na glavo. Zdaj so se začeli tudi mednarodni mitin- gi, kjer prav tako vsi spoštujejo korona­ukrepe, stvari so drugačne. Atleti morajo do starta priti z masko, sodniki imajo maske, gledalcev ni, pred tekmo se je treba testirati ... Zaenkrat je to nova realnost, na katero se poskušam navaditi.

5. Ne glede na to pa ste poleti po­stavili dva nova rekorda – popravili ste državni rekord v teku na zapreke na 2000 metrov in postavili državni rekord v teku brez zaprek na 3000 metrov ter si prislužili naziv atletinja meseca julija v Evropi.

Res je, na atletski ligi Telekom Slovenije sem bila izjemno razpoložena, merila sem na svetovni rekord pri teku na 2000 metrov z zaprekami, a sem ga zgrešila za tri sekunde! Na državnem prvenstvu v atletiki v Celju mi je šlo izjemno dobro. Poleg tega, da je to slovenski državni rekord, je hkrati še šesti čas sezone na svetu. Zelo sem bila vesela, da so me pri Evropski atletski zvezi opazili in nominirali za atletinjo meseca, in še bolj, da sem dobila toliko glasov od mojih navijačev. Nisem pričakovala, da bom dobila toliko glasov.

6. Omenili ste, da ste bili na teh tekmah zelo razpoloženi, da ste imeli občutek, kot da letite. Menite, da v tako vrhunski formi lahko še na­predujete?

Odkar od leta 2016 treniram s Tevžem Korentom, od takrat, ko sem bila poško­dovana in operirana, sem zastavila zelo resno. Takoj na začetku sva sestavila štiriletni načrt, kako biti do leta 2020, torej do olimpijskih iger v Tokiu, v najboljši formi. Temu sva prilagodila treninge, jih postopoma stopnjevala ter v resnici dosegla cilj, ki sva si ga zastavila. Trenutno sem v res dobri psihični in fizični formi, ki je ni načela niti korona, malo mi je nagajala le poškodba. Ampak, kot sem omenila, sem imela več časa, zato sem lahko naredila tudi vse tiste male stvari, za katere ga po navadi zmanj­ka, torej za raztezanje, preventiv- ne vaje za gleženj, za moč ... Naštudirala sem samo sebe. [smeh]

7. Tečete na 2000 in 3000 metrov z zaprekami. Kakšna je razlika med tekoma, poleg seveda očitnih 1000 metrov?

Kar velika razlika je. Najprej naj samo povem, da je tek z zaprekami na 3000 metrov olimpijska disciplina, tek na 2000 z zaprekami pa ne. V teh 1000 metrih se zgodi vse, vsa razlika, ker so noge že tako utrujene od pretečenih dveh kilometrov, od zaprek, skokov čez vodno oviro ... Daljša proga se resnično pozna, 2000 metrov je neprimerno laže teči, na 3000 moraš biti že zelo močan in vzdržljiv.

In ker je 2000 metrov manj naporna disciplina, je tudi atraktivnejša, na tej razdalji pa tečejo predvsem žen­ske. Hkrati je ta krajša disciplina tudi dobra priprava za daljšo. Bolj mi leži 2000 metrov z zaprekami kot 3000, pa tudi 1500 rada tečem. No, tudi na 3000 brez zaprek sem zelo hitra [smeh], ampak krajši teki me v resnici ne zanimajo. Vsekakor menim, da je še nekaj prostora za izboljšave.

8. Septembra vas najprej čaka nastop v Marseillu, tek na 1500 metrov, pozneje pa še v Berlinu na 3000 metrov z zaprekami, kar je vaša paradna disciplina. Kakšne so želje, cilji, pričakovanja?

V Berlinu si želim postaviti nov državni rekord, skratka, močno izboljšati starega. Najbolj od vsega si želim samo tekmovati in zmagati oziroma osvojiti čim višje mesto. Pripravljena sem, imam samozavest in voljo, forma je vrhunska, zato si res želim čim boljše uvrstitve.

9. Ali za velika tekmovanja trenirate drugače kot sicer?

Je razlika, ko ni tekem. Takrat imam več treningov, so daljši in napornejši, potem pa jih je do tekme vedno manj, so krajši in intenzivnejši, zato da sem pred tekmo spočita. Kljub temu da treniram tek z zaprekami, ne treniram ves čas z njimi, v treninge jih vključim šele kakšen mesec pred nastopi in tečem z njimi enkrat na teden, tik pred tekmo pa tečem tudi krajše teke.

Posebna je tudi vodna ovira, saj ima svojo tehniko. Tudi to vadim tik pred tekmo. Pred časom sem bila dva tedna na Pokljuki, kjer sem imela višin­ske priprave, ki so precej naporne, saj je kisika manj in si ves čas nekako zadihan. Na koncu teh priprav sem zelo utrujena in ko pridem domov, potrebujem kakšen teden, da dobim spet dober občutek, pozneje pa ugotavljam, da sem močnejša in hitrejša.

10. Navijači so od nekdaj del šport­nikovega življenja. Kako je tekmo­vati zdaj, ko jih ni na tribunah, ko nihče ne vpije in ploska, spodbuja?

Hm, v Sloveniji jih je vseeno nekaj bilo, čeprav je bilo zbiranje prepovedano. Trenerji, atleti in najbližji so prišli na tekmo, tako da nisem čutila velike razlike, saj pri nas že tako in tako ni veliko gledalcev. Sicer pa, ko vidim mitinge po tujinah in prazne tribune, me kar stisne, videti je žalostno. Neverjetno je, koliko energije ti dajejo ljudje na stadionu, ko navijajo. Prav res mi je žal, da tega ni. Sama nisem kaj prida navijač, razen če igra naša reprezentanca, raje tekmujem, takrat se bolje poču­tim, to sem jaz.

11. Večkrat ste že omenili trenerja Tevža, s katerim sodelujeta od leta 2016 in žanjete lepe uspehe. Kako pomemben za športnika je dober odnos s trenerjem?

S Tevžem sva se res dobro ujela, kar je zame zelo pomembno. Zaupam mu in čutim, da sva ekipa, da delava drug za drugega. Zelo dobro me pozna. Če se ne počutim dobro, se takoj prilagodi, da bi bile stvari boljše zame. O ničemer mi ni treba razmišljati, ker on poskrbi za vse. Zame je takšna očetovska figura. Očeta namreč nimam od svojega devetega leta in res sva zgradila poseben odnos.

Všeč mi je tudi njegov pristop do dela oziroma tre­ninga, saj je veliko bolj holističen, celosten. Pri njem ne gre samo za tek, ampak tudi za počitek in vse, kar gre zraven – vaje za moč, za stabilizacijo ... Pri prej­šnjem trenerju smo vedno trenirali samo tek na polno, drugo ga ni zanimalo, kar meni ni povsem ustrezalo. Pri Tevžu imam rada tudi to, da se name ne dere, ampak me drugače spodbuja.

12. Pogosto trenirate v družbi tre­ning partnerjev oziroma partnerk, Klare Lukan in Veronike Saedk. Je to običajna praksa, da trenirate še z nekom?

Zelo mi pomaga, da imam nekoga, ki z mano trenira. Hitreje mi mine in včasih je videti, kot da je pol manj dela. [smeh] Ko je težko, lahko misliš na osebo, ki teče zraven, zamotiš se in je laže. Klara mi zelo pomaga, pohvaliti pa moram tudi svojega moža, ki je zelo dober rekreativen tekač in kolesar ter se mi velikokrat pridruži, če le ima čas. Na tekmovanjih pa sem običajno sama, brez pomoči trening partnerjev, pogosto tudi brez trenerja, odvisno od tekme.

Na mitinge grem sama, na reprezentan­čne gre zraven trener, sicer pa organizatorji na mitingih vedno določijo nekoga, ki narekuje tempo teka, rečemo mu zaj­ček, ta nam je v pomoč. Poleg trenerja je pomemben še menedžer, ki ti ureja nastope. Brez tega ni nič. Da pa dobiš menedžerja, ki verjame vate, moraš imeti dobre rezultate. Jaz sem prvega zamenjala, zdaj sem z drugim veliko bolj zadovoljna.

13. Kdaj je tek postal del vas, kdaj se je zgodil prelomni trenutek, ko ste si rekli, da je to to?

Počasi je šlo. Trenirati sem začela v prvem razredu osnovne šole, a nisem bila zelo navdušena in bi nehala, če mi ne bi mami rekla, da se moram ukvarjati vsaj z enim športom, da bom aktivna in zdrava. Danes sem ji tako hvaležna, ker sem tudi zaradi tega postala vrhunska šport­nica, v čemer neizmerno uživam. No, ampak pri teku z zaprekami je veselje zares prišlo šele ob koncu osnovne šole, ko so se začela mednarodna tekmovanja, zaradi katerih sem precej potovala, kar mi je bilo všeč.

Prav posebno so se mi vtisnile v spomin mladinske olimpijske igre v Singapurju! Sama si takih potovanj nisem mogla privoščiti in to me je dodatno motiviralo. Potem so prišli še dobri rezultati, pa sem bila do konca notri. In zapreke sem od nekdaj čutila, takoj sem jih vzljubila.

14. Zelo hitro ste dosegali vrhunske rezultate. Bi vztrajali, če bi bili povprečni?

Res je, vedno si želim biti čim boljša. Ne vem, kaj bi bilo, če ne bi bila tako uspešna, verjetno bi na faksu nehala trenirati in bi se posvetila le študiju.

15. Na kaj morate biti pri sebi vedno pozorni, ko gre za tek? Katere so vaše šibke točke?

Fizično moram biti ves čas previdna zaradi stare poškodbe Ahilove tetive, ne smem pretiravati, na kar pazi tudi trener. Rada imam dodatne treninge, na primer kolesarstvo, zelo zanimiv je tudi vodni džoging, pri katerem si nadenem pas, ki me drži na gladini, in simu­liram tek, tal se ne dotikam. Prav tako pazim na to, da sem spočita. Sodelujem tudi s športnim psihologom, s katerim se lahko pogovorim o vsem, kar me tišči. Zagotovo je moja šibka točka ta stara poškodba, ampak smo se jo naučili hitro obvladati.

16. Profesionalno trenirate in pišete magistrsko nalogo, tako da se zdi, da nikoli ne počivate. Ali zasebno življenje zaradi tega trpi?

Včasih je kar naporno, res je. Kot sem že rekla, glede treningov nimam težav, sem zelo motivirana in se hitro spravim v akcijo, teže pa se spravim k učenju in pisanju magistrske naloge, priznam. Vendar sem kot vrhunska športnica navajena, da ne smem razmišljati, kako težko mi je, samo narediti moram, kar je treba, tako je najlaže. Zdi se mi, da sem kar uspešno združila študij in tek, imam dobre rezultate in lepe ocene.

Drugače pa je moje življenje trenutno res samo šport, atletika, tek, temu je vse podrejeno. Nekaj prostega časa si vzamem, največkrat za moža, da skupaj zvečer pogledava kakšno serijo, večerjava ... Imam krog prijateljic, s katerimi smo skupaj hodile na srednjo šolo, tudi zanje se potrudim najti čas, čeprav je to vedno teže, ker ima že vsaka svoje življenje in se težko uskladimo, ampak enkrat na mesec nam uspe, da se dobimo in poklepetamo.

17. Se vam kdaj zdi, da ste hitro, morda prehitro odrasli? Stari ste 25 let, od leta 2016 žanjete uspeh za uspehom, zraven pridno študirate, pa tudi poročeni ste, živite resno in odgovorno, niste čisto tipičen predstavnik svoje generacije.

Res, ja, pogosto imam ta občutek, da se stvari hitro odvijajo. Že kot vrhunska športnica živim nenavadno življenje, ampak tudi mlajša sem bila pridna in resna, v puberteti me ni nosilo okoli. [smeh] Po naravi sem optimistična, verjamem, da bo vse v redu, čeprav so okoliščine kdaj težke.

Ubranim se tako, da ne poslu­šam slabih novic oziroma jim ne dovolim, da me vržejo s tira. Raje opazujem, kaj je dobrega in lepega. Ne maram se pritoževati in ne maram ljudi, ki se pritožujejo. Sem človek dejanj, človek akcije. Včasih kot čisto tipičen predstavnik svoje generacije preveč visim na Instagramu, a se tolažim, da je tako tudi zaradi sponzorjev. Poleg tega me pametni telefon povezuje z mami in z družino, ko sem stran od njih, kar mi veliko pomeni.

18. Ste kdaj imeli vzornika?

Vzornikov nikoli nisem imela, vsaj ne tako, da bi koga občudovala kot idola. Pogosto me navduši kakšen atlet, tekačica, tudi moja konkurenca, da dobim inspiracijo.

19. Diploma iz laboratorijske medicine na fakulteti za farmacijo ni mačji kašelj, sploh pa ne, če si še profesionalni športnik. A vi ste za nameček vpisali še magisterij iz biokemije na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Kakšna pa je tema vaše magistrske naloge?

Retinodina signalna pot pri raku sečnega mehurja. To pomeni, da gledam določene proteine, ki so vpleteni pri tej signalni poti, gledam, kakšni so pri raku v primerjavi z normalnimi, zdravimi. Trenutno še ne razmišljam o službi in karieri, prepričana pa sem, da bo moje delo moralo biti dinamično, moralo mi bo predstavljati izziv, kot mi ga zdaj šport. Nisem se še toliko poglabljala v to, me pa zanima delo v laboratoriju, morda v raziskovalnem, zagotovo pa bom potrebovala izzive.

20. Katerega rezultata v karieri ste se do zdaj najbolj razveselili?

En tak prelomen trenutek v moji športni karieri je bil, ko sem prvič tekla na 3000 metrov z zaprekami, kar se je zgodilo čisto po naključju – niso imeli nikogar drugega v reprezentanci, pa so vzeli še mene, ker sem že dobro tekla na 2000 metrov z zaprekami, pa sem na koncu postavila članski državni rekord. To je bilo posebno presenečenje, res fantastičen občutek in takrat sem se dokončno odločila, da bo tek na 3000 metrov z zaprekami moja disciplina. 

Katja Golob
Novinarka