1.Dolgo vas nismo videli v dresu z državnim grbom …

Edini razlog so bile poškodbe in preutrujenost. Enostavno nisem videl načina, kako bi lahko vse skupaj zdržal. Večkrat sem bil poškodovan med poletjem oziroma sem med sezonama saniral poškodbe. Brez kakovostnega počitka in ustrezne rehabilitacije ne bi mogel igrati na takšnem nivoju.

2. Slovenija ima kopico vrhunskih košarkarjev, na reprezentančne akcije pa se vas odzove le peščica. Športna javnost je razumljivo razočarana, če ne že jezna. Upravičeno?

Razočaranje navijačev je razumljivo, vendar največkrat ne poznajo pravih razlogov za takšne odločitve. Igralec, ki se odloči, da se ne bo odzval povabilu selektorja, prevzame kar velik pritisk nase. Takšne odločitve bi bilo treba spoštovati. Ne nazadnje so naši delodajalci klubi. Predstavljajte si primer, ko se na klubske priprave igralec z reprezentančne akcije vrne poškodovan, klub pa ga plačuje.

Jasno je, da gre za zelo nerodno situacijo. Še posebno pred podpisom nove pogodbe. Klubi se sicer uradno z reprezentančnim nastopom strinjajo, dajo ti pa vedeti, da nočejo tvoje udeležbe. Igrati za reprezentanco je velika čast, vendar pa od časti ni mogoče živeti. Dejstvo pa je tudi, da ne gredo vsi igralci in trenerji skupaj, nismo vsi kompatibilni. Treba je vedeti, kdo pije in kdo plača. Mislim, da smo bili na lanskem EP-ju prava ekipa. Če bi se tisti ekipi pridružil še eden ali dva nosilca, bi imeli resnično močno ekipo.

Realno pa je treba letošnji atenski nastop oceniti kot neuspeh. In tako je tudi pravilno. Cilj so bile olimpijske igre. Treba pa se je tudi zavedati, da je bila reprezentanca zaradi poškodb oslabljena. To pomeni tudi, da so bili v ekipi novi obrazi, ki so se morali na novo vklopiti v ekipo. Očitno nam veliko težav povzroča tudi psihološka priprava na tekme. Pomembne tekme vedno odigramo v krču. To se bo moralo spremeniti. Res je, da pred leti nismo uspeli priti niti iz kvalifikacijske skupine, vendar bi morali z razpoložljivim igralskim kadrom ob odsotnosti poškodb dosegati boljše rezultate.

3. V letošnji sezoni se vam bosta v Mosk­­­­­­vi pridružila dva Slovenca. Kaj pra­­­­­­­­vite na prestop Erazma Lorbka in as­­­tro­­­nomsko vsoto, s katero je Dinamo v svoje vrste zvabil Boštjana Nachbarja?

Erazem se je odločil pravilno, ko je prestopil v vrhunski klub, v katerem si bo moral minutažo še izboriti. In prepričan sem, da si jo bo, saj je izredno kvaliteten igralec. Gotovo bo imel dovolj priložnosti, da se dokaže. Meni pa je super tudi to, da bo odslej 'uradni' jezik v garderobi tudi slovenščina. (smeh) Sicer neprestano poslušam ruščino, angleščino, grščino in italijanščino, Boštjanu pa sem povedal, da je v Moskvi najteže preživeti strašno depresivno zimo. Pet mesecev mraza in oblačnosti zna biti zelo depresivnih. Zelo je tudi pomembno, da se nastaniš v takšnem 'rajonu', kjer imaš vse na dosegu roke.

Vožnja z avtomobilom je tukaj misija nemogoče. V Moskvo se vsak dan pripelje okoli šest milijonov avtomobilov. Kaos je nepopisen. Sicer pa je Dinamo nadaljeval svojo večletno prakso, ko praktično pred vsako sezono na novo sestavi moštvo. Njihova politika je, da kupujejo vse, kar je na trgu dobrega. Zaenkrat se jim ta taktika še ni obrestovala, saj sta za uspeh nujno potrebni tudi kontinuiteta ekipe in kemija med igralci. Boštjan pa je podpisal neverjetno pogodbo in mu lahko le čestitam.

4. Za vami je že zdaj veličastna klubska kariera. Kako zelo načrtovano je bilo vse?

Moram reči, da so se stvari kar dogajale. Nad vsem je bedel moj menedžer, sam pa, vsaj ob odhodu v Italijo, nisem vedel točno, kam se podajam. Krka je bila zame odlična odskočna deska. Takrat je bila za nami neverjetna sezona, v kateri smo postali državni prvaki. Bili smo prvi, ki smo s prestola izrinili Olimpijo. Ob prestopu v Italijo mi je, v igralnem smislu, padla sekira v med. Postal sem član ekipe, ki je bila sestavljena za osvojitev evropskega vrha.

Veliko pomoč sem imel v Rašu, ki je istočasno igral v Bologni. V eni sezoni smo osvojili košarkarski 'grand slam', postali smo ligaški in pokalni prvaki ter si pokorili košarkarsko Evropo. Sledile so neljube poškodbe in prestop k mestnemu tekmecu Fortitudu. Tudi s Fortitudom smo igrali vidno vlogo v Evropi. Uspehi, ki sem jih dosegel v Italiji, so mi omogočili mednarodno uveljavitev. In tako je sledil prestop v CSKA.

5. Kar je bil verjetno za vas in vašo družino tudi kar velik kulturni šok …

Sprva me je bilo Rusije kar pošteno strah. V glavi so se mi pojavljale podobe iz časov železne zavese. (smeh) Že ob prihodu v Moskvo pa sem spoznal, da je situacija povsem drugačna, bistveno bolj zahodnjaš­­­­­­ka. Res je, da vse popolnoma nadzorujejo politika in tajne službe, železne zavese pa že davno ni več. Zanimivo je to, da sem se najbolj bal ruščine. Italijanščina je mehak jezik in se ga kar sproti naučiš na ulici.

Ruščina pa se mi je zdela tako oddaljena. Po pol leta pa sem ugotovil, da se z mimo­­idočimi lahko že kar normalno pogovarjam o vsakodnevnih zadevah. 'Grabelc' pa ne bom nikoli znal pisati. (smeh)

6. Dilema Dolenjca v Rusiji: cviček ali vodka?

Količinsko verjetno Rusi konzumirajo toliko vodke kot Dolenjci cvička. (smeh) To je nekaj neverjetnega, kako jo žulijo! Sicer pa sam nisem ravno ljubitelj alkohola in ne pijem dosti. Kakšen kozarček sem ter tja. Gotovo pa bi se laže navadil cvička.

7. V Bologni ste zagrešili najhujši športni zločin v očeh navijačev. Prestopili ste k mestnemu tekmecu …

Jah. (smeh) Mislim, da sem bil prvi v zgo­­dovini, ki je prestopil iz Virtusa v Fortitudo. Virtus je bil namreč bogatejši klub in posledično so se prestopi dogajali v nasprotno smer. Nikoli pa iz Virtusa. In to je bilo šokantno. Takoj po prestopu je do mene prišel vodja navijačev Fortituda in mi povedal, da ne morejo navijati zame, ker sem z Virtusom premagal njihov klub in naredil velike stvari. Tako približno pol leta niso navijali zame. Niso me pa niti iz­­žviž­­­­­­­­­­ga­­­­­­­­­­­vali. Enostavno niso navijali zame. Ko sem zadel, je bilo vse tiho. S časom in z mojimi dobrimi predstavami pa so se le omehčali in videli, da dajem vse od sebe tudi za novi klub. In začeli navijati tudi zame.

8. Ste eden izmed redkih košarkarjev, ki je na poti v tujino 'preskočil' Olimpijo. Posebni razlogi?

Olimpija mi nikoli ni dišala. Nekaj mi je govorilo, naj ne grem v Ljubljano. Kasneje se je ta slutnja izkazala za pravo. Sicer sem se takrat, prek svojega kvaziagenta, pogovarjal z Olimpijo, do končnega dogovora pa le ni prišlo. Zaradi tega so me takratni vodilni možje Olimpije celo spravili pred sodišče, a s svojimi zahtevami niso uspeli. Od takrat je ostal grenak priokus.

9. Torej igranje pod Rožnikom ne pride v poštev?

Zarečenega kruha se največ poje. Odprte puščam vse možnosti. Vendar pa za to zmanjkuje časa. Podpisano imam namreč večletno pogodbo, telo pa je z vsakim letom bolj obrabljeno. Olimpija je ne nazadnje standarni član Evrolige in v Evropi uživa določeno spoštovanje. Vprašanje pa je, koliko časa bo lahko tekmovala z velikani, predvsem na finančnem področju. Upam, da ne bo omagala, ker je mesto v Evroligi za slovensko košarko vitalnega pomena.

10. Že vrsto let sodelujete s trenerjem Messino, ki ga je letos Evroliga imenovala med deset trenerjev, ki so najbolj pripomogli k razvoju evropske košarke. Zdi se, da sta razvila prav poseben odnos, kot oče in sin …

Ja, res je. Moram reči, da je do obojestranskega 'oboževanja' prišlo že prvo leto v Italiji. Ob prihodu v klub sem se poško­­do­­­­­val in sva torej slabo začela. V prvi polovici sezone sem tako dobival le obrobne vloge, igral sem približno po pet minut na tekmo. Za finalno tekmo pokala pa smo v klubu ostali brez glavnega igralca na moji poziciji. Tako sem dobil veliko priložnost in jo tu­­­di maksimalno izkoristil. S tisto predstavo sem upravičil trenerjevo zaupanje. Takrat se je začela najina zgodba. Mislim, da je videl, da sem tiha zvezda. Trdo treniram in delam to, kar se od mene pričakuje, in to mu je všeč.

Po vseh letih, ki sem jih preživel pod njegovo taktirko, lahko rečem, da je njegova največja odlika ta, da obravnava vse igralce enako. Veliko pozornosti namenja detajlom in je zelo pedanten. Svoje zamisli oziroma postavitve večkrat razloži in pokaže, potem pa pričakuje, da bomo razumeli sistem in kakšna je vloga vsakega izmed nas v tem sistemu. Znotraj tega sistema pušča igralcu določeno svobodo, da sam najde najboljšo rešitev v danem trenutku. Nikakor pa ne 'špara', da bi komu povedal, kar mu gre.

Do mladih igralcev ima drugačen pristop kot do nas, starejših. Trudi se namreč, da bi jih športno vzgajal. Nam na primer ne teži za malenkosti, nanje nas sa­­mo opozori, medtem ko se pri mladih igralcih ukvarja prav z malenkostmi. Tako dose­­­že, da vsi njegovi igralci vedo, kaj pričakuje in želi od njih. Potem je bistveno laže igrati in izpolnjevati navodila. Sicer pa je Messina daleč najbolj zadovoljen ali – bolje rečeno – srečen kot otrok, ko igralci sami prilagodimo kakšno malenkost v igri, ki se izkaže za uspešno.

11. Messina je sicer doktor ekonomskih znanosti. Kako pa mu gre od rok 'krizni menedžment'?

V kriznih trenutkih trener po mojem mnen­­­­­ju nima ključne vloge. Njegova naloga je, da nas vnaprej pripravi na te trenutke. Takrat v ospredje stopi igralčev karakter, karakter zmagovalca, ki se izoblikuje tudi skozi poraze. In v CSKA ima celotna ekipa takšen karakter, sicer ne bi bili člani tega kluba. Če nekdo zgreši ali naredi napako, se ne razburjamo in nanj ne kažemo s prstom, temveč stopimo skupaj in poskušamo to takoj popraviti. Vsi smo ljudje in delamo napake. Nisem še videl košarkarja, ki bi namerno zgrešil koš, podajo.

12. Kako je pri CSKA poskrbljeno za 'moštveni duh'?

Ker smo vsi nosilci igre že dlje časa skupaj, se zelo dobro poznamo. Vemo, kdo je za kaj zadolžen, in tako bistveno laže pre­­brodimo krize, padce v igri. V ključnih tre­­nut­­­­­kih stopimo skupaj. Vse to pa je posledica večletnega dela strokovnega vodstva. Klub se na vsakem koraku trudi ustvarjati pozitivno energijo. Tako na primer vsako leto spremenijo podobo gar­­de­­­­robe. Majhen detajl, ki pa pomeni zelo veliko.

Zavedati se morate, da v garderobi preživim več časa kot na parketu. Profesionalizem jim uspe povezati z družinskim filingom. Tako imam nad svojo omarico slovensko zastavo, ob njej pa imena svojih otrok. Prav tako je personalizrano vse, kar uporab­ljam, stol, predpražnik ... V garderobi imamo ogromen zaslon s hi-fi-jem, ki prav tako pripomore k dobremu vzdušju v garderobi. In to se definitivno odraža tudi na igrišču.

13. Pred letošnjim F4 se je šušljalo o prestopu v Barcelono. Govorice so se zdele še toliko bolj verjetne, saj naj bi katalonski velikan v svoje vrste zvabil tudi Messino. Kaj bi bil jeziček na tehtnici pri odločitvi za menjavo okolja?

Nedvomno bi mi po letih v Moskvi men­java okolja prišla prav. Je pa denar v mojih letih zelo pomemben dejavnik. Sem namreč v obdobju, ko moram podpisati življenjsko pogodbo. Menjava kluba bi znala po drugi strani predstavljati kar veliko težavo. Vprašanje je, koliko časa bi v novem klubu potrebovali, da bi vedeli, kdo je kdo. Gotovo pa bi resne pomisleke sprožil trener.

Kadar se s trenerjem razumeš, kot se sam z Messino, je to zelo močan dejavnik. Ne nazadnje sem prišel v CSKA na njegovo željo oziroma na njegovo posredovanje. Dejstvo pa je, da je bila ponudba CSKA neprimerno boljša. Barcelona je namreč ponujala določeno let­no vsoto, v katero pa niso bili všteti stroški nastanitve, prevoza ... CSKA je na tem področju v nedosegljivi prednosti, saj mi plačujejo šoferja, šolnino za otroke … Sam nosim le stroške telefona, hrane in bencina.

14. Moskva je kontroverzno mesto velikih nasprotij. Kako ste se znašli med moskovsko estrado?

Res je. Revščina se vidi na skoraj vsakem koraku, razen v novih, luksuznih četrtih. Od pokojnine se tukaj ne da živeti. V 'normalnih' trgovinah je vse zelo drago, od hrane do obleke. Večina ljudi vsakodnevne potrebščine kupuje v 'kioskih'. Sicer pa naj bi Moskva ponujala kar dosti priložnosti za uspeh, kar žal velja le za mlajše gene­­­­­­­raci­­­­je. Starejši so ta vlak zamudili in to je hudo. Sam sem bolj družinski človek. Že tako večino časa preživim v klubu. Zato želim prosti čas čim bolj preživeti s svojimi otroki in se ne udeležujem zabav. Sicer pa v Moskvi nisem velika zvezda. Če bi želel živeti kot zvezda, bi sicer lahko. Zvezdniške privilegije na primer odlično izkorišča Papalukas. Vendar pa on nima družine in si to še lahko privošči.

15. Kako pa je igrati z virtuozom, kot je Papalukas?

V resnici sploh ni takšen bavbav. V ekipi, ki nima šuterjev in ne igra pick'n'roll igre, se sploh ne bi znašel. V igro vstopa s klopi, ker mu tako tudi ustreza. Poleg vsega pa vedno še kaj doda k trenerjevim navodilom. Kadar se na igrišču igra ne vrti okoli njega, zelo trpi njegov ego. Vsemu navkljub pa gre, jasno, za odličnega igralca.

16. Je rivalstvo z mestnim tekmecom Dinamom, ki je v letošnjem premoru kar pošteno segel v denarnico, močno?

Pravega rivalstva praktično ni. Še približno se ga ne občuti tako kot na primer v Bologni. Verjetno tudi zato, ker je Moskva neprimerno večja. Poleg tega pa košarka tukaj ni šport številka 1. Svetlobna leta pred vsemi športi je hokej, sledijo mu nogomet in nato mogoče košarka ter odbojka. Dinamo je 'policijski' klub, mi pa smo 'vojaški', podobno kot Crvena zvezda in Partizan. Presenetljivo pa je, koliko denarja se – glede na obisk – vrti v košarki. Naše tekme so razprodane samo v Evroligi. Takrat so med gledalci tudi različni pomembneži, estradniki. Obrambni minister Ivanov je na primer prisoten na vseh evroligaških tekmah. Sicer pa dvorana ni polna niti na mestnih derbijih ali v končnici prvenstva. Na splošno se tukaj vlagajo ogromni zneski v šport.

17. Kdo bi slavil v tekmi med prvakom NBA in zmagovalcem Evrolige?

To bi bilo odvisno od tega, po katerih pravilih bi igrali, ameriških ali evropskih, in kdo bi bil sodnik. Gotovo pa ne bi prodali svoje kože poceni. Prepričan sem, da bi se CSKA v NBA boril za končnico. Na vzhodu bi gotovo igrali v končnici.

18. Kako se bo spremenila igra po uvedbi pravila, ki pomika črto za tri točke dlje od obroča? Je to le marketinška poteza, ki bo razredčila obrambo in tako omogočila več atraktivnih potez?

Košarka se vse preveč približuje rokometu. Vsaj pod obročem je tako. V zadnjih letih se je to še drastično poslabšalo. Včasih ne vem, ali sem košarkar ali rokoborec grško-rimskega sloga. (smeh) Prestavitev 'trice' bo gotovo odprla prostor pod košem. Kaj bo to prineslo, bomo še videli. Odraščal sem v času, ko ni bilo klasike. Sicer smo ogromno delali na tehniki, klasika pa je vseeno izginjala. Ko si ogledam kakšno staro tekmo, se vprašam, kaj se gredo te balerine. (smeh) Bi si pa želel vsaj malo klasike v današnji košarki.

19. Igrali ste že v petih finalih na Final4 turnirjih. Na letošnjem ste bili že pravi starosta finalnih tekem. Kateri naslov pa vam je najbolj ostal v spominu in ali vam je zdaj zaradi izkušenj kaj lažje igrati takšne tekme?

Izkušnje so v takšnih izenačenih tekmah odločilnega pomena. Pred tekmo si vse­­­eno živčen, vendar natančno veš, kaj te čaka, in se zato bistveno laže na to pri­­­praviš. Laže se pripraviš na to, da bo vsa dvora­­­­­na v rumenem, in na to, kako bo, ko bo deset tisoč ljudi naredilo 'bu'.

Sicer pa je zame vsak turnir nekaj posebnega. Tudi tisti, na katerih smo izgubili.

Ob porazih se namreč naučiš več kot ob zmagah. Lahko bi celo rekel, da izgubiš zato, da boš nekoč lahko zmagal. Naslov z Virtu­­­­­som je pomenil mojo potrditev, prvi s CSKA je bil potrditev dobrega dela in obenem dokaz, da je to to. Letošnji naslov pa je naravnost neverjeten, saj si ne bi nikoli mislil, da se lahko trikrat povzpnem na vrh Evrope. Če pa bi moral izbirati, bi se verjetno odločil za prvega s CSKA, predvsem zato, ker nam takrat proti Maccabiju nihče ni pripisoval večjih možnosti. Še celo v klubu ni bilo nikakršnih pričakovanj, saj je bil Maccabi v nesporni vlogi velikega favorita. Zato je bil ta naslov še posebno sladek.

20. Honorarji najbolje plačanih košarkarjev se počasi, a vztrajno približujejo honorarjem nogometašev. Kje je meja?

Res je, da so v zadnjih letih honorarji v košarki kar lepo poskočili. V različnih obdobjih so prednjačili različni klubi, v zadnjem času pa je Rusija kot država pred vsemi drugimi. Sledita ji Španija in Grčija. Omejitev višine honorarjev bi bila možna samo ob uvedbi 'salary cupa' kot v NBA v primeru zaprte lige. To pa ni možno, saj bi tako nacionalna prvenstva ostala brez najboljših moštev. Tega pa nikoli ne bodo dovolile državne lige oziroma nacionalne košarkarske zveze.

tekst: Blaž Bolcar

foto: Bor Dobrin