Russell Coutts je Schumacher na vodi. Najboljši jadralec na svetu, po rodu z Nove Zelandije. Trikrat zapored zmagovalec najprestižnejše serije regat za Pokal Amerike. Pri 22 letih je v razredu finn osvojil zlato medaljo na olimpijskih igrah v Los Angelesu. Njegova statistika na regatah za Pokal Amerike je bolj brezmadežna kot rezultati Mika Tysona, Evanderja Hollyfielda in bratov Kličko skupaj: 47 zmag in en poraz. Russell Coutts ima štiri otroke, živi v Švici in ne bo še tretjič zapored obranil Pokala. Kmalu po zmagi Alinghija sta se z lastnikom in vodilnim možem projekta, Ernestom Bertarellijem, razšla. Zato je imel Coutts dovolj časa, da se je posvetil oblikovanju jadrnic. Nastala je RC44, ki je tudi razlog za ta pogovor. Še posebej zato, ker je soavtor projekta Andrej Justin, slovenski navtični arhitekt.

Kako sta se z Justinom sploh spoznala?

Pravzaprav sploh ne vem, od takrat je minilo že kar nekaj časa. Pri projektu nove barke RC44 pa sodelujeva zadnji dve leti. (Justin pove, da je včasih Couttsa lovil po vsej Evropi: »Peljal sem se na Dunaj, pa sva se pogovarjala pol ure v vrsti za prijavo na let, na katerega je čakal, nato pa še 15 minut, ko sva skupaj spila sok. Coutts je nato odletel, sam pa sem se z avtomobilom vrnil v Ljubljano. In tako dalje.«)

Ali ste poznali prejšnja Justinova dela: jadrnice justin 10, Maxi Jeno …

Da, poznal sem nekatere njegove projekte. Andrejeve stvari so mi bile všeč. Tako sva tudi prišla skupaj, saj gotovo ne bi delal z nekom, čigar delo se mi ne bi zdelo odlično.

Komu je namenjena vajina nova jadrnica RC 44?

RC 44 je športna barka. Namenjena je lastnikom, ki z njo tudi tekmujejo, torej tistim, ki jim je všeč jadranje in imajo radi športne izzive. Zasnovali smo jo tako, da je preprosta za upravljanje in hitra, zlasti v šibkih vetrovih. Pravi športnik je, veste, krmarju in posadki daje občutek povezanosti z vodo, zmeraj vedo točno, kaj bo barka naredila. Uboga vsak njihov gib, je kot vrhunski športni avtomobil. V celoti je narejena iz ogljikovih vlaken, z izpiljenimi podrobnostmi. Ima odziven krmilni sistem, je okretna in hitra.

Ali bo nastala serija regat z enakimi barkami po svetu?

Da, verjetno se bo razvila serija regat, kot so na primer farr 40, ali regate s swani ali kaj podobnega. Pravzaprav smo barko načrtovali za lastnike krmarje, torej za tiste, ki sami tudi tekmujejo, ampak od njih je odvisno, kako bodo tekmovanja organizirana. Mogoče pa bodo dopustili, da na regatah barke upravljajo tudi profesionalni skiperji.

Koliko bark nameravata prodati?

Do zdaj smo jih že prodali šest, prvič pa je bila barka razstavljena na sejmu v Genovi oktobra 2005. Vsaka stane 400 tisoč evrov. Ampak zanimanje je veliko. Zato imamo v Portorožu predstavitvene termine, in sicer z Andrejem sama predstaviva barko potencialnim kupcem med plovbo na morju. Naša filozofija je namreč, da ne govorimo in obljub­ljamo, ampak naredimo in kupcem dovolimo, da sami preizkusijo jadrnico in se prepričajo, ali smo naredili dovolj dobro barko.

Ko že govoriva o Portorožu: ali ste bili že dostikrat tukaj in ali poznate Slovenijo?

Bil sem že nekajkrat in mi je všeč. Poglejte, kako čudovito vreme imate! (V času intervjuja, 10. januarja, je v Portorožu sijalo sonce in pihala je burja s približno 10 vozli. Op. p.)

Ali bo RC 44 dobila kakšno sestrsko barko?

Ta hip se z Andrejem ukvarjava samo z RC 44, predvsem z izboljševanjem podrobnosti, z drobnimi nastavitvami na barki, ampak drži, razmišljala sva tudi že o večji barki. Ne veva še, kako velika bo in ali bo potem nastala še kakšna, ampak rada bi speljala še kak projekt.

Bodo barke serije RC ostale regatne ali bosta naredila tudi kakšno potovalno barko?

Ne, ne, potovalnih bark se ne bova lotila. Najine jadrnice bodo regatne, seveda pa je možno, da bodo imele prostor za bivanje, če bodo namenjene večdnevnim regatam.

RC 44 spominja na pomanjšano jadrnico za Pokal Amerike. Kaj to pomeni?

(smeh) Nič drugega kot to, da sva z Andrejem ugotovila, da je taka oblika barke z relativno ozkim trupom najprimernejša za to, za kar sva jo namenila. Ampak najina barka je precej lažja od jadrnic za Pokal Amerike, hitrejša in okretnejša.

Pa vseeno, ali lahko iz RC 44 zraste tekmovalna barka za Pokal Amerike?

Ne razmišljava o tem, res ne. Ampak nikoli ne reci nikoli, morda pa bo nekoč na Pokalu Amerike plula jadrnica Coutts-Justin dizajn. (smeh)

Kakšne so zmogljivosti RC 44?

O zmogljivostih je težko govoriti, ker barke še nismo dodobra preizkusili. Na vodi se odlično obnaša. Ko smo jo preizkušali na Gardskem jezeru, bi pri tistem vetru tam imela teoretično hitrost 12 vozlov, mi pa smo pluli s 14 vozli. Pri sebi smo takrat imeli od barke neodvisne merilne instrumente, ker smo preverjali, ali tisti na barki delujejo. In hitrost na merilniku je bila točna.

Ste svetovno znan jadralec. Zakaj ste se odločili za sodelovanje z Andrejem Justinom, ne pa s kakim navtičnim arhitektom, ki ima v svetu bolj znano ime?

Z Andrejem sva se odlično ujela. Je natančen in analitičen, izreden strokovnjak. Sva dober par in dobro delava skupaj. Andrej zna vse skupne ideje uresničiti, zelo dobro dela z računalniki in modeli, zna preveriti, preračunati vse, o čemer se pogovarjava.

Po izobrazbi ste inženir, ampak vse življenje ste tekmovali z barkami. Zakaj ste se zdaj odločili, da skupaj z Andrejem zgradita barko?

Potem ko se je moje delo z Alinghijem končalo, sem imel več časa kot prej. Seveda še vedno aktivno jadram in tekmujem, ampak vseeno mi je ostalo več časa kot prejšnja leta, ko smo branili Pokal Amerike ali se pripravljali na izziv. Poleg tega pa sem imel že dolgo nekaj zamisli glede gradnje bark in sem jih hotel uresničiti. Potem sva začela sodelovati z Andrejem in tako se je rodila RC 44. Bil je preprosto pravi čas. Imam še kar nekaj idej, pravzaprav, Andrej (Andreju Justinu, ki je med intervjujem sedel pri mizi, op. p.): »Nisem ti še povedal, ampak že kar nekaj časa si želim izdelati večtrupca!« To bi bil kar dober izziv …

Kako pa sodelujeta skupaj? Kdo je šef?

Odločava skupaj, šefa v smislu tega, čigava bo obveljala, ni. Vsako stvar dobro predebatirava, poiščeva rešitve in se skupaj odločiva za najboljšo. »Andrej, nikoli se še ni zgodilo, da bi vztrajal vsak pri svojem, kajne?« (»Ne,« se je glasil Justinov odgovor.) Z Andrejem sva lastnika avtorskih pravic, dizajna za barko, licenčno pa ju izdelujeta podjetji V1 Technologies iz Dubaja in Pauger Composites iz Budimpešte. Z Andrejem sam proces in kakovost izdelave podrobno nadzirava.

Slovenija ima kar nekaj navtičnih imen: Justina, Seaway, jadralec Vasilij Žbogar je osvojil medaljo na olimpijskih igrah. Kakšne so naše možnosti, da postanemo v navtiki svetovno prepoznavni?

Dobre. Tudi Nova Zelandija, moja domovina, je majhna dežela in povrh vsega še daleč proč, pa poglejte, kako znani smo v navtiki! Razvoj je bil skokovit. Še pred 15, 20 leti je bila naša navtična industrija mnogo manj razvita kot zdaj. Potem pa se je začelo premikati, prišli so uspehi v Pokalu Amerike in naša industrija je dobila zalet. Zdaj smo med vodilnimi na svetu.

Kakšni so bili občutki, ko ste kot majhna Nova Zelandija leta 1995 premagali velike ZDA na dirkah za Pokal Amerike pred San Diegom?

Neverjetni, preprosto neverjetni. Tega se ne da opisati. Čeprav nas mnogi niso poznali, je treba vedeti, da smo se na tisto dirko pripravljali tri leta, tako da naš uspeh vsekakor ni bil naključen.

Kaj pa leta 2003, ko ste zamenjali strani in v domačih vodah pomagali tujcem, Alinghiju, do zmage?

Tudi takrat so bili občutki močni, neopisljivi. Predvsem zato, ker smo morali ekipo narediti iz nič, pa smo na koncu zmagali! To je bilo neverjetno. Naši tekmeci, Prada Challenge, Oracle Racing in drugi so imeli izkušnje s prejšnjega tekmovanja in postavljene ekipe, mi pa smo vse zgradili iz nič.

Kaj pravite na dolgotrajne regate, kot je Volvo Ocean Race? To je nekaj popolnoma drugega od match racinga. Bi vas mikale?

Bi, ampak te regate so čisto drugačne od mojega sedanjega udejstvovanja. Moral bi se posebej pripravljati, dolgo trenirati in si nabirati izkušnje, da bi bil konkurenčen. Podobno je z olimpijskimi tekmovanji: če bi se sedaj hotel vrniti v razred finn, bi potreboval veliko trdega treninga, da bi se kosal z najboljšimi.

Kaj menite o ženskah v jadranju, Ellen MacArthur na primer?

Ellen je super. Njen dosežek (izboljšala je svetovni rekord v solo jadranju okoli sveta, op. p.) je občudovanja vreden. Pa Ellen ni edina, jih je še kar nekaj …

Torej ne velja več, da ženske na krovu prinašajo nesrečo?

Ne, sploh ne, sam imam rad ženske na krovu! (smeh)

TEKST: Boštjan Jevšek

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ