Sebastjan Cimerotič je zlati fant slovenskega nogometa. Njegova neposrednost in lahkotnost sta vidni tako na igrišču kot tudi zunaj njega. Navijači ga imajo neskončno radi. Pa ne samo zato, ker tako dobro dribla in zabija gole. Cime, kot ga kličejo oboževalci in prijatelji, je človek iz ljudstva. Takšna je tudi njegova govorica, ki ostaja zvesta ulici. Težko je srečati slovenskega športnika, ki se izraža tako naravno in neobvezno.

Sreča za novinarje, sreča za bralce. Žal zaradi poškodbe ni sodeloval v veliki zmagi nad Ciprom, ko so se izkazali predvsem njegovi kolegi iz napada. Bali smo se, da gre za obnovitev stare poškodbe, toda na srečo je šlo le za težave z »zadnjo ložo« (zadnja stegenska mišica), ki je zdaj že sanirana. Seveda nas je zanimalo, ali je pripravljen za Malto.

S poškodbami resnično nimate sreče, saj vas spremljajo že vrsto let. Posebej hudo je bilo z vašo levo tetivo.

Lahko rečem, da je ta poškodba zdaj preteklost. Pred časom me je klical košarkar Boris Gorenc in me prosil za nasvet, ker ima podobne težave, kot sem jih imel sam. Takoj sem ga usmeril k istim ljudem, ki so pomagali meni. Seveda je drugo vprašanje, zakaj sem se po uspešni sanaciji takoj poškodoval še enkrat. Temu je kriva moja balkanska mentaliteta. Ko sem ozdravel, sem se preveč sprostil in pozabil na druge dele telesa, ki so ravno tako pomembni. Toplo upam, da me Prašnikar še ni pozabil in me bo znova povabil v reprezentanco.

Po odhodu Srečka Katanca so se nekateri v reprezentanci veselili »svobode«, ki naj bi je bilo veliko več kot prej. Toda, kot se je izkazalo kasneje, je lahko takšna »svoboda« dvorezna. Ko sem omenil »svobodo«, sem mislil tudi na vas, ki ste bili pod Katancem prisiljeni na hitro oddajo žoge

.

Zame se ni nič spremenilo, kajti nogomet moram dojemati kot kolektivni šport. Sem napadalec in od mene se pričakujejo goli, driblingi pridejo šele kasneje, recimo takrat, ko ima moje moštvo kakšen lep rezultat. Pri 3:0 ali več si lahko vzamem svojih pet minut in zaigram za publiko, kajti ravno ta je tista, za katero igramo. Toda najprej se je potrebno podrediti sistemu in kolektivu.

Z današnjim selektorjem Prašnikarjem sem sodeloval že pri Olimpiji in tam mi je puščal veliko svobode, saj je vedel, kakšne so moje kvalitete. Zato lahko rečem, da pod njim zabijam veliko bolj sproščeno kot pod nekdanjim selektorjem.

Imate pred veliko tekmo raje karanteno ali kakšno posebno sproščanje, recimo seks?

Če je kdo profesionalec, bo to ostal, ne glede na to, kako se sprošča. Enim paše takšno sproščanje, drugim drugačno. Nekateri kartajo, drugi gredo malo po mestu in si ogledajo kakšno lepo žensko, da jim je potem laže.

Vemo, da ste v Sloveniji izjemno popularni. Obožujejo vas predvsem otroci, ki vam sledijo na vsakem koraku in od vas želijo avtograme, včasih celo drese. Kako je s tem v Italiji, kjer igrate za klub Lecce?

Italija je v tem specifična, saj imajo tam samo en šport, ki je svet, in to je nogomet ali »calcio«, kakor mu pravijo. Pri nas želijo avtograme, tam pa je zakon dres: če dobi navijač dres, je to, kakor da bi na lotu zadel sedmico. Čakajo te pred treningom in po njem, samo da bi ga dobili. Podpis je še v redu, ampak dres … Tega nisem doživel nikjer. Če bi mi to kdo povedal, ne bi verjel. Najsi je navijač star petnajst ali sedemdeset let, za dres bi dal vse.

Tifosi so zanj menda pripravljeni tudi klečati?

Pridem v trgovino in naročim kruh. Vprašam, koliko stane. On mi ne reče dva evra, ampak: samo en dres mi dej. Če bi mu ga dal, bi imel naslednjih petnajst ali dvajset dni vse zastonj … ma, kruh in vse drugo.

Kako poteka nedelja v tem južnjaškem mestecu, kjer igrate?

Seveda ni delovni dan, vsi se pripravljajo na tekmo, na veliki spektakel, najsi bo tekma ob treh, šestih ali pol devetih zvečer. Če ima domače moštvo rezultate, potem je ambient neverjeten. Dovolj je ena zmaga in ljudje že ponorijo. Rekel bom takole: na jugu živijo pravi Italijani, na severu pa so že bolj Evropejci. Na jugu so še bolj ortodoksni. Sam sem na Kalabriji, kjer so tudi mafijaši. Ampak ni nevarnosti. Vsi mi pravijo, tam je Sicilija. Želijo mi nekaj povedati. Toda sam pravim tako: so mafijaši, ampak so dobri ljudje, ki te sprejmejo v družino, kakor da te poznajo deset let. Zato se dobro počutim.

Kaj pa špageti? Ste se jih že navadili?

Navadil sem se zato, ker sem od priprav do konca prvenstva, torej sedem mesecev, ves čas na pašti. Tri dni pred tekmo gremo v hotel in tam je ves čas pašta, za kosilo, večerjo … Potem dobiš še košček pršuta in sira – in to je to. Zelo redko pride na vrsto meso. No, včasih je tudi riž, ampak jaz ga ne jem, tako da sem dejansko ves čas na pašti.

Morate vse pojesti?

Druge ni, razen če na črno v kovčku privlečeš kak sendvič in ga potem …

To počnejo igralci?

Hrvat Renato Vugrinec in jaz včasih kakšnega prineseva v kovčku. Potem napol poješ tisto pašto in se pretvarjaš pred ljudmi, češ kako je bila dobra, v resnici pa komaj čakaš, da se zakleneš v hotelsko sobo in poješ tista dva sendviča.

Vrniva se k užitkom. Ali dobite tudi kaj vina?

Vino dobivamo vseskozi. In za kosilo in pred tekmo, na večerji, skratka vseskozi. Sem samo gledal.

Nekateri zvezdniki nekdanjega jugoslovanskega nogometa, kot sta Piksi ali Prosinečki, so bili znani tudi po tem, da so v prostem časi spili kak viski. Si tudi vi privoščite kakšnega?

Ne morem 24 ur na dan razmišljati, kako bom jutri igral, kako bom treniral. Življenje je tako kratko, da moraš izkoristiti vsako priložnost. Že tako sem izpustil velik del mladosti. Zdaj prihajam v takšna leta, da moram izkoristiti vsak trenutek. Če je v kakšnem kafiču dobra družba, sem seveda tam.

Kaj pa Italijanke? Vemo, da je katolištvo doli na jugu še toliko bolj navzoče, zaradi česar naj bi bile Italijanke pred poroko precej nepristopne. Kakšne so vaše izkušnje?

Takole bom rekel: Italijanke niti niso tako dobre, predvsem se znajo urediti. Včasih s kakšno preživiš vso noč; zvečer se ti zdi, da je to ženska tvojih sanj, ko pa jo vidiš zjutraj, se vprašaš: a s to sem bil vso noč … Ji samo še rečeš: draga moja, moram iti, ker me v klubu iščejo. Nakar se vprašaš: kako to, včeraj je bila za deset, danes je za ena. Sam sem to doživel. Tisto, kar vidiš po televiziji, je res kakovost, ampak tole ... V Ljubljani so lepe ženske, naravne ...

Vse tiste lepotice, ki jih vidimo v nedeljskih zabavnih oddajah, so potemtakem izjema?

One so dobre, ko pa se zrihtajo, so še toliko boljše, da na koncu rečeš: kako je ona dobra, kako je to dobro. Malo make-upa, kakšna minika, porezana, petke, kaj češ več ...

Kdo je konkreten, vi ali one?

Italijanke so takšne, da ti znajo vse, kar si mislijo, povedati naravnost. Če bo šla s teboj, ti to pove takoj. Ne, da bo vso noč s teboj, potem pa bo rekla, ne, ne morem. Si ali nisi. To mi je všeč. Bil sem v Milanu, Rimu pa na jugu in vse so enake.

Ali imate skalp katere od italijanskih medijskih zvezd?

To je pa visoka družba, moraš biti res »budžovan«, da lahko. Je treba globoko »naplatiti«, seči v žep. Samo ena večerja z njimi te lahko stane dvajset do petindvajset tisoč mark. Ona že najde tako restavracijo. To mi je pripovedoval kolega s televizije. Jaz se raje držim svojega nivoja. Nima smisla pretiravati. Raje kot za večerjo dam komu, ki nima.

Kaj pa ljubezen. Imate v zadnjem času kakšno tovrstno izkušnjo?

Ne, to je edini primer, ki se mi v življenju še ni zgodil. Ne znam opisati, ampak vidim po drugih, da je lahko zelo boleče. Ljudje so pripravljeni marsikaj storiti, če jih zapusti ženska. Celo samomore. Sam sem si rekel: »Nije život jedna žena!« Sem pač v takšnih letih, da ne razmišljam o resni zvezi ali družini. Trenutno želim življenje izkoristiti do maksimuma. Ko pa bom enkrat rekel, da ne bom več igral v tujini, si bom v Ljubljani našel pravo žensko in družino. Toda zdaj je še prezgodaj.

Kaj pa, ko se katera zaljubi v vas? Tudi to se zgodi. Ali opazite?

Takšni ženski je dobro takoj povedati: draga moja, ti si zaljubljena, jaz nisem, lahko sva prijatelja, greva ven, to pa je tudi vse.

Imajo Italijanke kakšno posebno nagnjenje do Balkancev?

Italijanke so navajene poveljevati moškim. So tiste, ki držijo dirigentsko palico. Nekatere so bile šokirane, kako se mi vedemo do žensk, da smo tako hladni do njih in da smo mi tisti, ki držimo palico. Bile so presenečene. In ko so videle, da imamo mi tisto trdo roko, so se zamislile. Vprašale so me, ali je to pri nas ves čas tako. Rekel sem, da bolj ali manj je. Odvisno od tega, na koga naletiš. Naj povem še en primer. Sedemdeset odstotkov italijanskih profesionalnih nogometašev ima za menedžerje svoje žene.

Vi ne bi ženski zaupali svojega denarja?

Ni šans! Jaz se bom tam lomil, ona pa bo na tribuni pogledala tistih devetdeset minut? Ma, ne pride v poštev.

Ko je vaš sedanji klub izpadel iz serije A, se je veliko govorilo o ponudbah velikih klubov, ki naj bi vas želeli videti v svojih vrstah.

Največ se je dogajalo po svetovnem prvenstvu, ko sem imel tri konkretne ponudbe. Toda zdaj sem pač tukaj, kjer sem. Kakšno je bilo ozadje teh pogovorov, ne vem. Z eno nogo sem že bil v španskem prvoligašu Espanjolu, toda zaradi prevelikih apetitov nekaterih menedžerjev so se umaknili. Menedžerjem je težko verjeti, ker pač živijo od tega, da ti obljubljajo. Vsak igralec mora doživeti slabo izkušnjo, preden jih spregleda. Obljubljajo ti milijone, ko pa podpišeš, vidiš, da si podpisal za eno milko čokolado. Lahko ti naredijo pogodbo, nakar zginejo.

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Urban Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord