Severina je trenutno najbolj vroča pevka na trgu nekdanjih jugoslovanskih republik. Njen preporod se je začel, potem ko se je osvobodila objema svojega mecena in producenta Zrinka Tutića, ki je napisal večino njenih pesmi iz prvega obdobja. Pomenljivo je, da je imel njen sedmi album, s katerim je tudi končala staro ljubezen, naslov Ja samo pjevam. In res je začela peti lepše kot kadarkoli.

Njene osebne pesmi, kot je Izpod obrva, so jo dvignile do zvezd in zdi se, da bo Severina še dolgo svetila z neba. Hrvaška pevka je pred časom odklonila ponudbo hrvaškega Playboya, ki jo je želel imeti na svojih najbolj razgaljenih straneh. Razloge za takšno odločitev je zaupala naši reviji, za nameček pa nam je razkrila tudi svojo dušo, v kateri ostaja še veliko skritega.

Glede na to, da ste pred kratkim zaplavali v novo zvezo, bi vas rad vprašal, ali je za resno zvezo potrebno tudi ljubosumje?

Vse do neke mere. Ko ste me to vprašali, sem najprej pomislila: naj me bog obvaruje resne zveze! Zato predvidevam, da ste mislili na zvezo, ko sta dva dlje časa skupaj in imata resne načrte.

Reciva.

Ko se resna zveza spremeni v zelo resno zvezo, je to katastrofa. Mislim, da mora par ohraniti tudi tisto neresnost z začetka odnosa. Sicer pa se strinjam, da je drobtinica ljubosumja zdrava. Kako jo izraziti – s humorjem, občasnim preverjanjem, zbadanjem ali kako drugače –, je seveda drugo vprašanje. Predvsem je odvisno od tega, koliko je kdo duhovit in kje je meja, do katere je vse skupaj še zanimivo.

Bistvo je, da vse skupaj ne preide v odnos, v katerem ni več pogovora. Poznam ljudi, ki so si dovolili, da so bili drugi zelo ljubosumni nanje. Toda ti drugi niso krivi, ker nekdo sam dovoli prestopiti mejo. Res mislim, da je najboljša zveza tista, ki od vsega začetka temelji na iskrenosti. Toda tudi pri tem je treba imeti mero. Če se nekomu povsem zaupaš, potem vse skupaj ni več tako zanimivo. Ko govorim o iskrenosti, mislim na to, da se je treba na začetku dogovoriti o pomembnih zadevah, da si partnerja potem česa ne očitata.

Rekli ste, da ni treba vsega odkriti, ker potem ni več tako zanimivo. Enako bi lahko veljalo tudi za erotiko: dokler je oblečena, je zanimiva, ko pa jo slečeš, se razvrednoti. Včasih je oblečeno pač lepše od slečenega ...

Mislili bi si, da potem, ko se tako ali drugače razkrijemo v postelji, erotike ni več. Toda po tistem prvem obdobju, v katerem kraljujeta erotika in strast in ki traja tri mesece, pride obdobje odkrivanja osebnosti. To je neko novo stanje, s katerim se ne moreta meriti ne strast ne seks. Čeprav prva strast mine, imate ob sebi še vedno človeka, ki vas spoštuje, za kogar veste, da je vaš prijatelj. Strast sicer ne bo delovala kot na začetku, toda kljub temu je del tega odnosa. Če ste izbrali človeka, ki vam daje od vsakega malo in ste v njega celo zaljubljeni, potem je to res ideal.

Dokazano je, da so moški, ko gre za izgubljene ideale, precej bolj problematični od žensk.

Na to pa ne bi stavila. Vedno slišimo reči, da je neka ženska pametna, kar je žalitev za ženski rod. Nikoli namreč ne bomo slišali, da bo kdo rekel, da je neki moški pameten, ker naj bi bilo to samo po sebi umevno. V ženski glavi se je porodilo prepričanje, da mora biti moški močnejši. Sama sem imela kar nekaj dolgotrajnih zvez, v katerih sem iskala varnost, ki je v tem poklicu preprosto ni. In ko pomislim, sem bila vedno jaz tista, ki je pošiljala signale. Vedno je ženska tista, ki »dovoli« moškemu, da se ji približa.

Moški ne bo nikoli pristopil k ženski, ki mu pred tem ni poslala znamenj. Ko vstopiš v neki prostor, lahko takoj začutiš, kdo je komu všeč. Enako velja za zvezo, v kateri je ženska dovolila moškemu, da je prestopil mejo. Osebno sem prepričana, da moški niso poklicani za težave, saj o njih preprosto ne razmišljajo toliko; so bolj pri tleh in precej površni, zaradi česar je težko najti moškega, ki bo vse to razumel, ne da bi mu to razložila ženska.

Prav tako je skoraj nemogoče najti žensko, ki ne bi bila rada podrejena, najdražja in najslajša, samo da bi se moški zaljubil vanjo. Ves čas osvajamo moške, samo da bi iz njihovih ust prišle tiste čarobne besede: ti si boljša od vseh. Za to, da v prvih treh mesecih omrežimo srce svojega dragega, smo pripravljene izgubiti same sebe. Če v tem času ne ugotoviš, kdo je kdo, potem je prepozno; ko je enkrat konec dvorjenja, potem je konec. Napaka žensk je, ker hočejo biti nenehno najboljše. So pač vraževerne.

Približno vemo, kako je, ko se moški naveličajo odnosa ali pa zapadejo v t. i. krizo srednjih let, ko se jim zahoče sprememb. Kaj pa, ko se to zgodi ženski, ko je njej dosti in se začne dolgočasiti? Za moške je to pravi šok.

Se strinjam, res se ne znajdejo. Toda tudi za to so krive ženske, ki navkljub vsemu vztrajajo v odnosu. Vse gre tako daleč, da začnejo mešati sebe in ljubezen. Očitajo jim, češ, jaz sem te ljubila, ti pa mi takole vračaš. Nisi ti ljubila njega, ampak sebe, pravim jaz. Če bi bila prava, bi pač sprejela izgubo in mu pustila prosto pot. Ostati v takšni zvezi ni zdravo. Kajti, če te nekdo rani enkrat, te bo ranil vedno. To pa je že odnos, v katerem ni spoštovanja. Seveda razumem ženske, ki rešujejo sebe in otroke, toda tu prihaja do obveznega razkola, ker gre za reševanje na napačen način. Če želiš ohraniti odnos, moraš najprej ohraniti sebe.

Izvirate iz dinarskega območja, kjer rastejo »pravi moški«. Med njimi je seveda tudi precej takšnih, ki pretiravajo s svojo moškostjo. Kako se jih znebiš?

Lahko rečem, da doslej niso preveč pretiravali. Kaj pa vem, zame je vse to posel. Nisem prišla gledat njih, ampak publiko. In lahko rečem, da je stopiti na oder edino, kar me po vseh teh letih nastopanja še veseli. Ko grem dol, me takoj prevzamejo tele moje »miši«. Tam gori pa se mi zdi, kakor da sem pobegnila iz te surove resničnosti. Na odru se jim izpovem, z njimi pogovorim in tudi sicer bi živela tako utopično in zabavno. Po drugi strani pa sem lepo vzgojena padla v polsvet, v katerem vladajo polovični liki. Toda, ali se imaš lahko za boljšega od njih?

Ne moreš! Pred časom se mi je prijateljica, ki je osem let pospravljala in kuhala po hišah, pohvalila s svojo moralo. Veš, jaz sem zvesta svojemu možu, mi pravi. Jaz pa njej: vsa čast. Samo ne vem, po čem ceniš moralo: pa ne, da samo po seksu? Poslušaj, jaz že trinajst let, od svojega sedemnajstega leta, prepevam po raznih luknjah, kjer srečujem takšne in drugačne tipe, s pištolami za hlačami in govorico, ki je ne razumem. V takšnem leglu kač in volkov je treba ostati zdrav in moralen. To ima neko težo.

Pa vendarle ste se navdušili nad nogometom, ki je v Splitu zakon že od majhnega?

V našem mestu se vsi rodimo kot Hajduk in Torcida. Do svojega petega leta nimamo pojma, kaj vse to pomeni, toda potem je to tako samoumevno kot Dioklecijanova palača.

Ste si kdaj želeli, da bi bili kraljica Torcide (navijaške skupine splitskega Hajduka)?

»Kraljica torcide« in podobne estradne titule so si domislili nepomembni menedžerji, da bi neki pevki dodelili titulo. Pod pritiskom lastnega ega včasih popustimo pred takšnimi neumnostmi, ki jih podtikajo ti ljudje. Pred dnevi sem svojim kolegicam, med katerimi je bila tudi kraljica Torcide Doris Dragović, govorila o tem, da nas ne varuje nobeno združenje tako kot menedžerje, producente in druge. Samo me smo same, prepuščene lastnemu egu.

Saj ne rečem, da bi morale biti vse enake, tako kot v socializmu, toda malce več spoštovanja do samih sebe in svojih profesij bi le lahko pokazale. Ko so mi rekle, da naj sama ustanovim takšno združenje, sem jim razložila, da sem predvsem izvajalec, ki se ne more ukvarjati s takšnimi zadevami. Stara sem šele trideset let in morda bom še pet let nenehno pela. Čeprav se lahko že naslednje leto poročim. Pri meni se nikoli ne ve. Mogoče bom pa rodila. (smeh)

Nastopili ste na letošnjem izboru za miss Slovenije in skorajda bi stavil, da ste bili noseči?

Samo fižola sem se najedla. Žal nisem noseča, mislim pa, da je to nekaj lepega.

Kako daleč greste, ko pojete besedilo, ki ga je za vas napisal nekdo drug? Saj ste vendarle iskrena ženska, ki želi peti iz srca?

Katero pesem imate v mislih?

Recimo Virujem u te, v kateri prepevate »i kad me varaš, s tobom živim lipo«. To je pa res lepa reklama za skok čez plot …

Neka Zagrebčanka me je vprašala (oponaša purgerski način govora), kako lahko pojem »i kad me varaš, lipo mi je«? Odgovorila sem ji, da se ženske v Dalmaciji, če jih vara mož, pretvarjajo, kakor da ničesar ne vidijo. Vem, o čem govorim, saj poznam primer iz lastne družine, pa ne samo iz nje. Veste, Dalmatinci so takšni frajerji. Vse to ima zvezo z mentaliteto.

Vedno ko pojem to pesem, posebej poudarim, da mi je lepo, ko me varaš. V življenju se ti lahko zgodi, da si prevaran, pa tega sploh ne veš. In ti je bilo lepo, ker tega nisi vedel. Ker ti tega ta človek ni povedal. Morda je včasih celo pametno, če si zakrijemo oči in se naredimo neumne, kakor to znajo naše Dalmatinke.

Dinarski tip moškega je znan po dovtipih. Vedno ima kaj povedati, ko vidi lepo žensko, skratka, z njim ni dolgčas. Pa si predstavljate sebe, da bi živeli nekje na Zahodu, popolnoma izolirani od vse te dinaridske folklore?

Seveda se. Najbolj si spočijem, ko grem kam na pot. Letos sem denimo ogromno potovala in vsakič, ko sem se vrnila, sem imela težave z navajanjem na to našo mentaliteto. Ljudje pri nas imajo veliko težav in so temu primerno depresivni. Zato se mi zdijo ljudje v tujini toliko bolj ljubeznivi, simpatični so mi celo Newyorčani, ki se obmetavajo s superlativi, čeprav sploh ne mislijo tako. Pri nas ti namesto lepe besede namenijo grd pogled. In če moram izbirati med ameriško zlaganostjo in domačo mrzovoljnostjo, potem se raje odločim za prvo.

Videli smo Thompsonov koncert, na katerem je bilo resnici na ljubo tudi veliko »vaše« publike?

Mislim, da je bilo to genialno. Revolucije so se od nekdaj dogajale v Splitu in podobnih mestih. Tisti tam zgoraj, v Zagrebu (znova oponaša purgerski dialekt), so tako fini in čudoviti. Jaz pa imam rada tak temperament, ker ne moremo zamižati pred vsem, kar se dogaja. Na vse skupaj sem gledala kot na koncert in moje srce je bilo veliko. Nanj so prišli ljudje, ki so razočarani. Njim se je zdel Marko (Thompson) kot fant iz Čavoglava, od koder je tudi moja mama. Ona živi čez cesto. Vedno se kregava, ali je sv. Ilija iz Umljanovićev, vasi mojih staršev nekje na pol poti med Splitom in Drnišem, ali iz neke njegove pesmi.

Torej ste v bistvu iz dalmatinske Zagore?

Tako po mami kot tudi po očetu. Kar pa se tiče Thompsona, mislim, da nima nič z bojnimi klici. Je iskren in čustven fant, ki ga imajo vsi radi. Ženske ga imajo rade, ker je ranljiv in močan. Sicer pa sama ne govorim o njem kot o neki zgodovinski osebnosti, temveč kot o glasbeniku. Posebno mi je všeč pesem Lijepa li si, ki je najlepša pesem, kdajkoli napisana o Hrvaški. Prvič po koncu vojne so bili Hrvatje »složni«, združila pa jih je pesem, ne mitingi ali bombe.

Čeprav je na trenutke spominjalo na miting?

Res je, da ljudje nekaj hočejo, toda veseli me, da je bila le pesem tista … Krasno je, da se je toliko ljudi zbralo zaradi pevca, ne zaradi kakšnega politika.

Na vaših koncertih v Zagrebu je večina publike dalmatinske?

Nikoli nisem marala rivalstva med Zagrebom in Splitom. Ljudje mislijo, da živijo tisti v Zagrebu bolje, ker je to glavno mesto, toda pozabljajo, da je tam več revščine kot v Splitu. Pri nas imajo vsi nekaj zemlje, ki jim pomaga v težkih časih. Zagreb je bolj kulturen in sprejema nas, ljudi vroče krvi. Tako kot Pariz in vsa druga velika mesta sprejemajo ljudi iz majhnih mest.

Poznate slovensko skupino Sestre. Kaj menite o tem fenomenu?

Prav sladke so. Ena se mi zdi celo lepa. Sicer pa je vse skupaj le dober štos: trije moški, ki pridejo na sceno, preoblečeni v stevardese, morajo biti resnično počeni. Koliko časa bo ta štos trajal, je že drugo vprašanje. Lahko traja v nedogled, lahko pa se jih ljudje čez noč nasitijo. Sama sem do gejev liberalna in odprta. Strinjam se, da morajo imeti ljudje, ki sestavljajo to populacijo, nekakšno svoje življenje. Ne podpiram pa njihovih ekshibicionističnih parad. To je tako, kakor da bi šli vi s svojo ženo in jaz s svojim frajerjem ven, da bi vsem pokazali, kako to počnemo v postelji. Temu primerno oblečeni bi hodili po cestah, prepevali in vzklikali ljubezenske parole.

Ne zdi se mi naravno, da imata dva moška otroka. Lahko se ljubita in spita skupaj, toda otrok ne moreta imeti, ker niti ne more eden rojevati niti ne more drugi spo četi otroka. Pri dveh ženskah je pač tako, da ena lahko rodi, vendar pa ji druga ne more narediti otroka. Vse pač ne more biti liberalno. Gejevska populacija dela napako, ker se bori proti naravnemu toku stvari.

Kam sega pogled z vašega splitskega okna?

Verjetno na najgršo zgradbo in fasado v mestu.

Prepričan sem bil, da gledate na otoke.

Šele zdaj mi rešujejo to. Sicer pa je moj najljubši otok Hvar, čeprav mi je všeč tudi Vis. Toda najlepše mesto je Split tik pred prvim svitom. V trenutku ko ladja pristaja, vidiš celotno rivo, zgradbe, okrašene z lučkami, skupaj s sv. Dujem, so kot slika. Kar se tega tiče, sem odvratna lokalpatriotka.

Ko so vas vprašali, ali bi se slikali za hrvaški Playboy, ste menda postavili ceno, ki je niso mogli sprejeti. Verjetno ste mislili, da bi slečena Severina škodila oblečeni Severini?

Morala nima nič skupnega z goloto, morala je v glavi, srcu in duši. Ko so me v ZDA vprašali, s kom na njihovi sceni bi se poistovetila, sem jim odgovorila, da z nikomer. Res ne vem, kdo z njihove scene bi se hotel enačiti z menoj, ki moram zadnjih deset let prepevati po vaških disko klubih in se preoblačiti med pivovskimi zaboji. In vse to na območju, ki šteje štiri milijone in pol prebivalcev, tako kot denimo Boston.

Rada bi videla to Madonno in tega Michaela Jacksona, ki bi deset let, vsak konec tedna, prepevala v Bostonu in kljub temu ostala popularna in hkrati normalna človeka. Enako velja za Playboy. Če bi se slikala za to revijo, bi se že našel kdo in me proglasil za kurbo. Milijon mark lahko zaslužiš tudi kako drugače.

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Sandra Vitaljić

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord