Tomaž Humar bo, ko bo izšla ta številka Playboya, v Pakistanu, pod osemtisočakom Nanga Parbatom in njegovo rekordno visoko južno steno. Jo bo preplezal, kakšne možnosti ima, da se živ vrne v dolino, kako preživlja dneve pod goro, ali pogreša ženske na odpravah, ali ga imajo zaradi slovesa, ki si ga je pridobil, kaj raje … Tokratnih 20V je nastalo na Mobitelovem pikniku dva dni pred odhodom v Pakistan, na katerem je bil za spremembo glavna zvezda sindikalnega nogometa.

Lani ste precej po tihem odšli v Tibet in tam splezali na osemtisočak Šiša Pangma. Je bila to potrditev rehabilitacije, zadnji preizkus uspešnosti okrevanja?

Da, prej sem šel na računalnik, da sem videl, kako je z mojim VO2 (poraba kisika na kilogram telesne teže, osnovni pokazatelj pripravljenosti pri vzdržljivostnih športnikih, op. p.) pa s trombozo. Samo sem imel pa v nogah še vse železje, ploščo in žeblje, dva vijaka v peti in štiri v stegnu … Da, prav gotovo je bil to preizkus, kar na slepo si ne bi upal iti nazaj na osem tisoč.

Ena noga je ostala po operaciji malo krajša, če se ne motim? Vas to ne ovira pri plezanju?

Desna noga je dva in pol centimetra krajša kot leva, ki je pa fiksna v peti, ne morem je več obrniti. Nekatere stvari plezam zdaj malo drugače. Recimo, pri športnem plezanju v skali imam težave s plezanjem prečnic v levo, predvsem kadar moram plezati z nogami na trenje.

Po operaciji ste imeli kar nekaj težav s krvnimi strdki. So te težave zdaj odpravljene?

Dve emboliji sta za mano, najprej maščobna, potem pa še pljučna. Do konca življenja bi moral ostati na injekcijah, vendar sem to potem odpravil z raznorazno alternativno medicino. Nehal sem jemati te injekcije in sem se hodil potapljat in kopat v Kamniško Bistrico pri štirih stopinjah. To te ubije ali pa ojekleni. Mraz in globina, se pravi pritisk, lahko privedeta do infarkta, jaz sem delal prav to. Nekakšna homeopatija.

Pokazalo se je, da se je po teh rečeh, ki sem jih počel sam s seboj, zadeva toliko sčistila, da oktobra 2001 v mojih žilah ni bilo nobenega strdka več. Sploh pa ne več tistega največjega v stegnu, ki je čakal, kjer je bila žila že čisto zamašena in jo je telo samo sčistilo, prebilo. Po mnenju Žareta Guzeja (zdravnika, udeleženca mnogih himalajskih odprav, op. p.), je to nemogoče. Ko se enkrat naredi strdek in zamaši žilo, je konec.

Ste po nesreči kdaj pomislili, da je z vašo alpinistično kariero konec?

Tisti trenutek, ko sem pribil v klet, sem občutil olajšanje.

Olajšanje?

Da, olajšanje, ker sem pred tem čutil, da se mi bo nekaj zgodilo. Zato mesec in pol pred tem sploh nisem vozil avtomobila. Po eni strani je bilo še dobro, da je takrat Karničarju uspelo presmučati Everest. Jaz sem se ustavil v ničli, medijsko in drugače.

Po enajstdnevni odisejadi v južni steni Daulagirija so mnogi poznavalci pričakovali, da si boste za naslednji cilj izbrali strmo skalno steno, tehnično zahtevno, a na nižji nadmorski višini in manj nevarno. Južna stena Nanga Parbata je zelo podobna Daulagirijevi. Zakaj prav ta stena?

Steni se vendarle razlikujeta. Čeprav je v povprečju južna stena Nanga Parbata manj strma kot južna stena Daulagirija, je pa tam, kjer se je nameravam lotiti, bistveno bolj strma. Poleg tega je tam več skale, ki jo bom moral preplezati, kot je je bilo na Daulagiriju. Kar se tiče nevarnosti, pa upam, da je bo manj. Težko je vnaprej predvideti in govoriti, ampak tam sem bil tri tedne in si ogledal vso zadevo in lahko rečem, da mi bodo direktno nad glavo viseli trije seraki (previsni snežni odlomi, op. p.), ob strani pa še dva.

Tam vmes bom moral plezati, in to v glavnem po skali. Zato je zadeva v osnovi tehnično težja, ker so težave enakomerno porazdeljene čez vso steno, pa še plezanje po skali je počasnejše kot po ledu ali snegu. Na Daulagiriju sem se, potem ko sem opravil s spodnjo skalno stopnjo, lahko izognil zgornji, tukaj se pa ne bom mogel. Nikamor, ne levo ne desno.

Tudi taktika naj bi bila drugačna, mar ne? V steno greste tokrat brez šotora?

Pri fizični pripravljenosti in pri opremi sem zdaj v primerjavi z Daulagirijem naredil ogromen korak naprej. Kar se tiče telesne pripravljenosti, sem zdaj vsaj 50-odstotno bolje pripravljen, vsaj po izidih testov, ki sem jih opravil na fakulteti za šport. Prej sem šel večkrat naprej samo s psiho, zdaj pa res lahko trgam. Kar se pa tiče tehnične opreme: v steno bom vzel visečo vrečo, za katero sem sam naredil dizajn, imam posebne šotore, ki tehtajo samo kilogram. Bil sem na posebnih testiranjih v Veliki Britaniji s termokamerami, da smo preverili moje telo, kje so zdaj njegove napake, in na tiste dele smo dali najboljši izolacijski material, ki obstaja. Če bi imel vsaj pol tiste sreče in danosti, ki sem ju bil deležen doslej, bi imel zadevo pokrito, bom prišel skozi.

Se pravi, da so »rezerve«, tisto nujno potrebno, če gre kaj drugače od predvidenega, prav tako velike kot doslej?

Za ta vzpon sem sam izbral opremo, treniral sem optimalno, psihično sem pripravljen, tako da sem zdaj na bistveno višji stopnji kot pri Daulagiriju. Ampak če te kamen zadene, je pa vsega konec. To srečo še zmeraj potrebujem, ne glede na vse. Messner je rekel za svojo smer (ki poteka v isti steni in po kateri naj bi Humar sestopil, op. p.), da če bi šlo tisoč alpinistov čez njo, težko da bi kdo vzpon preživel.

Sami ste si dali kakih 25 odstotkov možnosti, da se vrnete v dolino živi ...

Eh, kakih trideset jih že imam. Doslej sem že delal zadeve, ki niso najbolj logične. Z Johanom (Janezom Jegličem, op. p.) sva pet dni porabila za vzpon čez vzhodno steno Nuptseja, ko se je pa on smrtno ponesrečil, sem sam splezal dol v dveh dneh. Ampak takrat mi ni nič drugega preostalo, ker je šlo za življenje in smrt. Težava pri tem vzponu v Nanga Parbatu pa je, da je tam ogromno krušljive skale in po tistem »dreku« (običajen alpinistični izraz za krušljivo skalo, op. p.) sestopati, v tistem labirintu, v megli, po steni, ki je konkavne oblike …

Povezali smo se z Američani in z našim meteorološkim zavodom, ki bodo vsakih nekaj sto višinskih metrov spremljali vetrove in temperature. Tako da si lahko zagotovim nekaj varnosti, toda kljub temu »balastu«, kljub vsej super opremi, si tam še vedno samo ti in stena, en kamen v glavo – in je vsega konec. Tako da računam na bonus, ki sem si ga pridelal prej.

Slovenski rek pravi, da vrč hodi po vodo toliko časa, dokler se ne razbije. Se vam ne zdi, da s tem vzponom mogoče malo preveč izzivate usodo?

Da je vreča spraznjena? Temu bi lahko tudi tako rekli, ampak mislim, da je bil Nejc Zaplotnik tisti, ki je rekel, da se samo z vrha vidi naslednji vrh. Iz doline se ga ne. Kar nekaj teh hecev mi je bilo danih in po neki logiki lahko rečemo: »Ej, Jože, zdaj si šel pa predaleč.« O. K., po drugi strani so štiri leta premora naredila svoje, tudi v moji glavi. Pobrati se z vozička po Daulagiriju dva s plusom …

Vaš vzpon v Daulagiriju je zaslovel tudi zaradi prenosa po internetu. Se letos obeta kaj podobnega?

Težko je reči, kaj se obeta. Vso to zadevo je prevzela Agencija 41, in kolikor sem sam s strani vso zadevo malo opazoval, lahko rečem, da so na tem področju vsi sami profesionalci. Na Daulagiriju je bilo to bistveno teže, ker smo vso zadevo kar sami lepili skupaj, sončne celice, kable in te reči, takrat se za internet niti ni vedelo.

Ko je šla Karničarjeva odprava na Everest, je bilo to tako kot oditi na malico, takrat na Daulagiriju pa, kot bi šel z bloškimi smučmi na svetovno prvenstvo. Dobro, ampak tiste zmazke smo pošiljali in nihče ni gledal, ali so v pravi obliki in dizajnu, šlo nam je za to, da se nekaj prikazuje. Ali bo kaj iz tega zdaj na Nanga Parbatu, bo preveč, bo premalo, s tem se sam, če sem čisto pošten, ne obremenjujem.

Čutite kdaj tremo pred tem nevidnim občinstvom?

To je del zgodbe. O pričakovanjih ljudi pa tole. Tiste, ki so podprli zadevo, sem prosil, ali bi lahko bili zraven. Za ta projekt se je ponujalo več različnih pokroviteljev. Od BBC, NBC, National Geographica in še koga. Ampak se mi je zdelo dobro, če smo že Slovenci naredili Daulagiri, da bi tudi v to šli skupaj. Pri Mobitelu je bilo prvo vprašanje, ali sem dobro premislil vse skupaj. Stojijo za mojo odločitvijo, ki pa je vendarle čisto moj projekt. In vedo tudi to, da bi, če bi rekli ne, zato da bi jaz ostal živ, kljub temu šel tja, imel samo večje breme na glavi.

Se pravi, da vas ni strah tega, da bi vas pričakovanja pokroviteljev gnala v večja tveganja, kot bi bilo pametno?

Ne. Ko sem padel v luknjo in si zlomil nogo, so mi fantje iz Campa (italijanskega proizvajalca alpinistične opreme, op. p.) najprej rekli: »Tomas, first family then bussines.« Če bi ostal invalid, bi delal kot oblikovalec. Podobno je bilo tudi tukaj. Tako da je zadeva na srečo obratna. Za Nanga Parbat sem se dokončno odločil šele sredi aprila in s tem agencijo spravil v zelo butast položaj, saj je bilo časa za pripravo vsega malo manj kot nič. Za opremo in druge reči sem sicer že prej poskrbel, za vsak slučaj, če bi šel.

Pakistan ne sodi med najbolj varna območja na svetu. Vas to kaj skrbi?

Lani avgusta, ko sem bil tam na ogledni turi, je bil položaj bistveno bolj kritičen, kot je zdaj. Takrat se je ravno dobro končala vojna v Afganistanu, to območje, kamor gremo, pa slovi po kar velikih oboževalcih gospoda, ali kako bi mu rekel, Osame bin Ladna. Temu se bomo skušali čim bolj izogniti. Gremo direktno v bazo, kjer se bomo ukvarjali samo s plezarijo.

Slovenija je znana po ekstremnih športnikih, kot poimenujemo pestro druščino ljudi, ki se ukvarjajo z nekonvencionalnimi športi. Kako gledate na ultratekače, ultramaratonce, ultraplavalce …?

Mislim, da je to nam Slovencem kar v krvi. Pa ne samo Slovencem, mislim, da morajo bistveno bolj »trgati« manjši, če hočejo pokazati »here I am«, kot veliki, ki se izgubljajo v množici. Američanom pod Bushem se ni treba ravno pretegniti, da bi pokazali, da so Američani. Mislim, da takšna dejanja ves narod povzdigujejo.

Odprave trajajo mesec, mesec in pol, sestavljene so iz dostopnega marša, aklimatizacijskih vzponov, glavnega vzpona in ogromno čakanja na vreme ter počivanja v baznem taboru. Kaj počnete na odpravi, kadar ne plezate?

Ponavadi nikoli ne berem knjig. Poslušam meditativno, instrumentalno glasbo. Predvsem mislim samo na zid, zid, zid. To je osnova. Tri dni, predem grem v steno, sem siten, ni mi do nakladanja, do šal in podobnega. Bolj redko grem na stran tisti dan … Sicer pa samo zid. Tri dni prekladam levo in desno robo, ki jo bom potreboval v steni, čeprav je že zdaj vse zloženo.

Veljate za neustrašnega. Vas je vendarle česa strah v življenju?

Mene? Najbolj me je strah nerealnih želja. (dolg odmor) Naj malo pomislim. Gnusijo se mi pijavke, kače, da bi zaradi njih dobil kakšno paranojo, to pa ne.

Himalajske odprave pretežno, večkrat pa izključno, sestavljajo moški. Žensk tam ni. Jih kaj pogrešate?

(smeh) Med življenjem in smrtjo so samo brbotajoči hormoni. Ko neha brbotati, je definitivno konec, na vseh področjih.

Imate na zalogi kak masten himalajski vic?

No, ta je že star. Srečata se dva jetija in prvi pravi:

»Ti, a si slišal, da nas neki Messner že dvajset let išče?«

»A res? Kdo ti je pa to povedal?«

»Ja, Humar, on bo že vedel.«

In kako gledajo ženske na vaše podvige? Ste zaradi tega kaj bolj popularni?

To je pa dobro vprašanje. Mislim, da prej, ko še nimaš imena, veš, s čim trguješ, potem pa ne več.

TEKST: Tadej Golob

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord