Malo ljudi se lahko pohvali s tem, da že za časa življenja postanejo prave pravcate legende. Tomaž Lavrič, »boter« slovenskega stripa in avtor Slovencem tako ljube Diareje, ki že od leta 1988 nepretrgano izhaja v tedniku Mladina in za katero je celo gospod bivši predsednik Milan Kučan dejal, da je »ena najbolj duhovitih političnih satir«, je narejen iz takšnega testa.

Doma in v tujini s svojo satirično ilustracijo izvablja iz slehernikov neustavljive navale krohota, ki jih izvabljajo strani njegovih albumov Bosanske basni, Ekstremni športi, Ratman ter Rdeči alarm, sodelovanje z Mladino pa je porodilo tudi za manjšo knjižnico ilustracij na vedno aktualne politične teme, ki mu jih vedno uspe zapakirati tako, da postanejo hitro in odlično prebavljive. Ker o človeku onstran čopiča vemo premalo, saj se sramežljivo (in uspešno) izogiba intervjujem in kot hudič križa boji fotografiranja, je Playboy brskal, brskal in končno izbrskal nekaj odgovorov na vprašanja, ki dajejo bolj jasno sliko o umetniku, v železnih časih Juge znanem zgolj pod vzdevkom »Tomo ¤., armijski stručnjak za flomastere«.

Kaj se je v Sloveniji pravzaprav zgodilo s stripom po Magni Purgi? Danes živi? Životari?

Strip pod Slovenci se nikoli ni prav prijel, a vedno so bili posamezniki, ki so ga obujali od mrtvih. Miki Muster z Zvitorepcem je živa legenda, Gatnikova Magna Purga je kult. Konec osemdesetih je zaznamoval krog avtorjev, zbran okoli Mladine, prišla je Diareja, potem je prevzel pobudo alternativni Stripburger. Pred letom se je odprla striparnica Buch, prva v državi. Ampak strip je po svoji naravi množično blago, in če ni dovolj velike, zanj zainteresirane množice, lahko le životari. Kot toliko drugih obrobnih kulturnih reči. Kot Playboy. Kaj se v Sloveniji pravzaprav splača izdajati? Kuharice, Biblijo.

In trač revije. To gre za med. Mar ni tudi Diareja neke vrste opravljanje, le bolj inteligentno, satirično?

Ha ha. Pravzaprav je res. Samo da nima nobenega učinka. Politiki imajo debelo kožo.

Ali lahko striporisec pri nas preživi?

Z risanjem stripov težko, z risanjem nasploh pa se da. Vsak od nas se ubada še s čim – s knjižnimi ali časopisnimi ilustracijami, reklamami, storyboardi, animacijo in podobnimi posli. Stripe tako delajo le tisti, ki si to res srčno želijo, fanatično, brez računice. Morda to niti ni slabo.

Pa zunaj?

Tam zunaj pa je drug svet. V Evropi, denimo, je frankofonsko področje tisto, ki diktira sceno, stripovska meka. Tam se vsako leto natisne na tisoče stripovskih naslovov, že kar neobvladljiva poplava, naklade gredo tudi v stotisoče, za bralstvo vseh starosti, izobrazbe, preferenc. Na njihove največje festivale se zgrinjajo množice ljubiteljev, najbolj priljubljeni avtorji so tam zvezdniki (in milijonarji). In ker se obračajo veliki denarji, je strip tudi resen posel. Vse skupaj je kot en tak majčken Hollywood. Strip pa je tudi uradno pripoznan kot umetniška zvrst, in sicer je umeščen, zanimivo (in po moje pravilno), med literarno in ne likovno produkcijo.

Tudi vi objavljate v tujini?

Nekaj malega zadnja leta, toliko, da sem malo povohal to sceno od znotraj. Lahko bi več, a to hitro postane tak čisto najemniški posel, kjer je treba veliko delati, ubogati in biti tiho. To pa mi ne diši.

Ampak milijonar pa še niste, ne? Kako kaj jahta?

Sem, sem, tolarski milijonar sem že! Sploh pa, pomembno je notranje bogastvo. In notranja lepota, kot zna povedati vsaka misica. Jahta pa, to je tako passé, danes ima jahto že vsak lolek. Mi, pravi užitkarji, raje plavamo, je bolj zdravo.

V Jugi je bila stripovska scena dokaj bogata. Poleg peščice domačih avtorjev smo mulci brali bisere iz uvoza – Mikijev Zabavnik in almanah, Stripoteko, Taličnega Toma, Asterixa, Alana Forda, Zagorja, Dylana Doga … Kaj imajo na voljo mladi danes, ko je vse zgoraj našteto že pokojno ali pa vsaj v zadnjih izdihljajih?

Pravzaprav se je produkcija po mrtvilu vojnih in povojnih let prav v zadnjem času silovito dvignila. Kup novih založb in izdaj je, tako domačih kot tujih del, tako kot nekdaj predvsem v Srbiji in na Hrvaškem, in ko se bodo ti tokovi znova povezali, bo scena približno takšna, kot je bila.

A Slovenci bomo iz različnih razlogov (nezainteresiranost, majhnost trga, jezik) spet nekje na obrobju.

Se kaj vidite s kolegi striporisci iz Juge? Imate kakšne konvencije, seminarje, smoke-inne?

Lani sem bil povabljen na festival stripa v Beograd, pred kratkim sem bil ponovno na festivalu CRŠ v Zagrebu. Druži nas skupna preteklost, tudi stripovska, Zagor in Čiko, Mirko i Slavko. In vedno se je fino srečati s kolegi in ljubitelji stripa, človeku je v uteho, da ni edini samotni norec v vesolju.

Larsen, Shelton ali Mataković? Kdo izmed te trojice vam je najbližji?

Sheltonov hipaški humor mi ni tako blizu, to je verjetno generacijska zadeva. Sem ga pa srečal lani na festivalu v Barceloni, še vedno miga (kar nekaj teh starih ameriških frikov, tudi recimo legendarni Crumb, živi v Evropi, Amerika jim ne diši). Larsen je pravi genij absurdnega humorja, priporočam ga tudi intelektualcem, ki jih strip sicer ne zanima. Ker se veliko ukvarja z naravoslovnimi temami, ima kultni status med znanstveniki – po njem so denimo poimenovali neko novoodkrito vrsto uši. Dubravko Mataković je fenomen, multietnična zmes folklore, gravža in socialne bede hrvaške province, meni histerično smešen. Omenil bi še Ediko, Reiserja, Voulemina, evropske šampione nekorektnega humorja.

Kako vam je uspelo skrivati identiteto avtorja Diareje v »nevarnih« prvih letih? Vas je kaj zvijalo?

Pravzaprav sem se skrival bolj zato, ker sem že po naravi skrivač in se mi je zdelo zabavno, ko so se znanci v moji navzočnosti hihitali ob Diareji, ne vedoč, da sem jaz avtor. Tisti strici od državne varnosti pa so o meni in vseh nas na Mladini prav gotovo vedeli vse, kar se jim je zdelo potrebno vedeti. Včasih me je res malo stisnilo pri srcu, a sem rezoniral, da bi oblast izpadla strašno bedasto, če bi se v tisti vedno večji masi protidržavnih elementov lotila ravno nekakšnega malega, zlobnega Diarejčka. In imel sem kar prav.

Diarejo si lahko slehernik na Mladinini spletni strani skvačka sam. Vas to kaj moti ali je branje tovrstnih kreacij skrajno zabavno?

Tudi sam sem sodeloval pri oblikovanju spletne Diareje. Zdi se mi izvirna in močna ideja, prava demokracija na delu, mogoča samo v internetu. In prijela se je nad vsemi pričakovanji. Res je med izdelki kup bedarij in neoriginalnih vicev, ampak vedno se najde vmes tudi nekaj pravih biserov. Zdaj se vsak teden bojujem proti tej množici duhovitežev in počasi izgubljam bitko.

Pa se ja ne boste vdali? Diareja v masovni spletni konsumpciji ne more pomeniti smrti originalne avtorske kreacije, razen če vam je po 15 letih že dovolj?

Ne, ne, bojeval se bom do bridkega konca, dokler ne bomo imeli modrih in poštenih voditeljev, skromne in učinkovite države, dokler ne bo svet urejen in pravičen. Ampak to bo, kot nam obljubljajo, vsak čas.

Od kod navdih za Rdeči alarm, Bosanske basni, Ekstremne športe, Ratmana?

Z navdihom je že tako, da kar pride (ali pa tudi ne). Rdeči alarm je zgodba moje mladosti – zmedeni pubertetniki, anarhija pod komunizmom, pivo, punce in pank. Bosanske basni so bile neposredni odziv na strašne vojne v našem sosedstvu. Ratman in Ekstremni športi pa so stvar trenutnega navdiha, neobremenjena zajebancija, čista radost ustvarjanja in humor brez zavor.

Izšel je album Slepo Sonce. Je to nov Tomaž Lavrič, drugačen kot prej?

Hja, Tomažev Lavričev je veliko vrst in vsak je drugačen. Rad raziskujem možnosti medija, se igram z različnimi stili, prilagajam risbo tipu zgodbe. Skačem iz humorja v realizem, iz socialnih tem v znanstveno fantastiko, iz kvante v poezijo. Potem pa me kolegi striparji zmerjajo za kameleona in razcepljeno osebnost.

Slepo sonce je en tak zelo oseben projekt, poetičen, nekoliko abstrakten. Zgodba o iskanju smisla v svetu brez iluzij. Strip tudi za ljudi, ki sicer ne berejo stripov. Mogoče je v njem res začutiti neko novo noto, ki je doslej v mojih delih ni bilo, kanček melanholije in sprijaznjenosti s seboj in svetom. To verjetno prinesejo leta.

Kdo so tisti, za katere ustvarjate?

Strip pri nas velja za otroško in najstniško čtivo, kar največkrat tudi je, a ni nujno samo to. Jaz sem vedno risal stripe, kakršne bi si tudi sam želel brati. Komu so namenjeni? Otrokom pravzaprav ne. Razmišljajočim mladim in odprtim odraslim, recimo.

Bo zdaj, po skoraj 14 letih samostojnosti, padel še kak strip o bivši skupni domovini in diapazonu njenih etničnih stereotipov ali se premikamo v smer združene Evrope in sranj, ki nas čakajo tam?

V Mladini pravkar izhaja moj strip Evropa, o balkanskih gangsterjih v raju združene Evrope. Saj sem se hotel izogniti ponovni eksploataciji južnih bratov, a pisati o nekakšni slovenski mafiji bi bilo, hm, butasto. Je že tako, mi iz generacije Titovih pionirčkov bomo verjetno vedno ostali pripeti na to nostalgično balkansko popkovino, na te mitske male dežele velikih kontrastov, močnih emocij. Slovenija v Evropi je postala kot medla juhica, manjkajo ji ostre začimbe z juga. Nova, evropska mladina, ki o tem nič ne ve, pa bo verjetno Beograd zamenjala za Bruselj in udrihala po njem. In namesto o baklavah sanjala o belgijski čokoladi.

Je seksualno življenje striporisca pestro?

Gotovo so tudi izjeme, a striparji nasploh veljamo za zavrte in čudaške. Risanje stripov je dolgotrajen in samoten posel, ki ne pušča dosti časa za življenje. Zato pa avtorji tako radi izživijo svoje fantazije v svetovih, ki jih ustvarjajo – tam kar mrgoli nemočnih, polgolih, izjemno obdarjenih lepotic v stiski, ki čakajo na pogumnega princa z ošiljenim svinčnikom.

So za ta posel potrebna jajca ali le veliko časa?

Veliko časa, veliko truda, dve žlički talenta, ščepec domišljije, jajca (trda ali mehka) po potrebi. Dolgo mešamo, da se ne prismodi. Serviramo še toplo. Ni za vsak okus, za prebavne težave ne odgovarjamo.

Kaj pa vaš kult osebnosti? Nič fotkanj, osama, ilegala. Zakaj le?

Ah, iz tega je nastala cela reč. Sem pač človek, ki mu je medijska pozornost odveč. Poleg tega sem hud, grd, kosmat in zanemarjen, dolgočasen in nefotogeničen. In kar imam pametnega povedati, povem s svojimi deli. Je to res tako težko razumeti? Mogoče res, med vsemi temi vaškimi važiči in histeričnimi najstnicami, ki se grebejo za pet minut lokalne slave. Pa ne gre za lažno skromnost. Jaz hočem biti na naslovnici revije Time ali pa nič. Če že za na duplerico v Playboyu nisem.

Bi risali stripe za Playboy?

Načelno nimam nič proti, Playboy ima tradicijo odličnih stripov in ilustracij, a trenutno za kaj takega nimam pravega časa. In ne vem, ali bi se obneslo. Vedno, ko se lotim erotike, me, bog vedi zakaj, odnese v packarije in gnusobe, ki bi bile za prijazno družinsko revijo, kakršna je Playboy, gotovo prehude.

TEKST: Aleš Bravničar

ILUSTRACIJA: Tomaž Lavrič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord