Zaradi takih izjemnih izvajalcev smo lahko varni pred zvočno nesnago našega vsakdana in pred tem, da nas ta pogoltne povsem in za vedno. Vsi, ki poznate njegove 'tihe pesmi', kot jih imenuje Milan Dekleva v dokumentarnem filmu Dih besede, pravzaprav portretu Tomaža Pengova, veste, da njegove besede pomirjajo in blažijo čute, zvok njegove kitare pa zaziba v lahen popoldanski premislek.

Sam zase pravi, da je vedno rad bival v mestu, se rad potepal po svetu in se še najraje vračal. Potepanja so bila kriva za nastanek novih senzibilnih doživetij, ki jih je redno uglasbljal. V Ljubljani živeči mojster pripovedi se skoraj stopi s pritajeno lučjo v sobi, kjer škripajoč parket opozarja, da se včasih čas lahko tudi ustavi. Prav super sem se počutil, ko sem mu v avtorizacijo pod nos pomolil papir in ne tako, kot to sicer počnem, kliknil send.

Živite zraven zelo hrupne Celovške ceste. Kako gre to skupaj s sicer 'tihimi pesmimi', kot vašo glasbo imenuje Milan Dekleva v filmu Dih besede?

To stanovanje ima na srečo dve strani, od katerih ena gleda na dvorišče z gozdičkom in je popolnoma tiha. Na tisti strani ponavadi sedim in igram, pojem, ustvarjam, razmišljam … Ni ravno čisto tiho – slišim otroke in mačke. Ko se gonijo, so najglasnejši.

So vas sosedi že slišali igrati na balkonu? Vas poslušajo?

Že. Ampak večji hec je, ko je na vrsti čiščenje našega parka. Iz tega čiščenja ponavadi nastane kres in iz kresa nastane zabava, na kateri nikoli ne manjka moja kitara. Takrat je res veselo.

Mestni hrup nekako ne gre v kontekst z vašim ustvarjanjem. Bil sem prepričan, da vas bom moral poiskati v kakšnem gozdu.

Sem kar lepo domorodec, ljubljanski domoljub. Ljubljanska srajca. Je pa res, da sem se rad potepal po svetu. In še raje sem se vračal.

Kako so potovanja vplivala na vaše glasbeno ustvarjanje?

Zelo dobro se spominjam svojega bivanja v Kölnu v romanski katedrali Groß St. Martin, ki stoji poleg znamenite kölnske katedrale. Tam sem namreč sredi urbanega mesta našel oazo miru, kajti bila je popolnoma zapuščena in kakšen teden mi je nudila prijetno zatočišče. Tam sem na primer napisal svojo prvo pesem – Cesta. Köln je bil vmesna postaja do Amsterdama, kamor sem romal na obisk k prijateljem. Tam sem prvič začutil, da iz mojega igranja lahko nastane kakšna pesem.

Ste potovali zaradi kakšnih posebnih razlogov, ste morda pred čim bežali?

Bežal nisem nikoli. Šlo je za radoved­nost po spoznavanju drugih kultur, po drugačnih srečanjih. Naj še dodam, da je igranje inštrumenta in glasba nasploh lahko vizum, ki te pripelje tako rekoč kamorkoli. Z igranjem sem si odprl nešteto vrat, glasba je resnično univerzalni jezik.

Je to potem vaš začetek – cesta kot idealen pripomoček za popotovanje?

Gre bolj za splet srečnih okoliščin in naključij. Bilo je neverjetno usklajeno. Cesta sploh ni imela tega naslova in sploh ni bila komad. Bilo je le igranje, ki se je v eni izmed noči za vedno umestilo vame. Kot kakšen klic. Drugega pesniš­kega izraza ne najdem. Klic sredi tistega hotela (katedrale, op. p.), v katerem sta zgodovina in njen čas brenčala naokoli. Kot študenta umetnostne zgodovine me je zadeva dobesedno posrkala vase.

Menite, da bi se vaše življenje odvijalo drugače, če se katedrala ne bi nikoli zgodila?

Čisto mogoče. Predvsem sem se soočal z nenehnim beganjem iz mravljišča velemesta v osamljeno skrivališče, kjer sem bil sam. Tam sem bil veliko sam.

Ko omenjate samoto: kantavtorji naredite vse sami, napišete, odigrate in zapojete ...

… in na koncu si sami sodimo. Kar ti ni všeč, ostane v tebi. Ne poveš, ne zaigraš. Vendar pa je do tega, da ti nekaj resnično ugaja, zelo dolga pot, do tega, da kaj odvržeš, pa morda še daljša. Nikdar si nisem pustil soditi, nisem se spraševal, kaj je komu všeč in kaj ne. To ni egoizem ali karkoli podobnega. To je morda raje preobčutljivost. Pa ne na bolhe ali pijavke. Gre za notranjo preobčutljivost. Kar ti je všeč, gojiš. Kar ti ni, opuščaš. Tako prideš do končnega izdelka, ki pa ni nikoli zares končan.

Kakšni ljudje so kantavtorji?

Pojma nimam. Še vsak, ki sem ga srečal, je bil samosvoj. Zato pa je tudi bil kantavtor. (smeh)

Zakaj ste izbrali prav kitaro?

Ker je to najmanjši orkester, ki ga lahko neseš s seboj na pot.

Menda se nikoli niste glasbeno izobraževali ...

Imam končana štiri leta osnovne glasbene šole, to pa je tudi vse. Sicer je bil za mojo močno voljo odgovoren oče, ki me je presenetil, ko sem domov prinesel svojo prvo kitaro. Nikoli ne bom pozabil, kako jo je vzel v naročje in nanjo zaigral, kot da bi jo igral od nekdaj. Ni se bahal in nikoli mi ni povedal, da zna igrati. To je bilo veliko presenečenje in, kot rečeno, izjemna vzpodbuda za moje delo.

Ste spremljali izbor za pesem evrovizije?

Sem, ampak ne bi komentiral. Lahko rečem le, da sem nekje vmes zaspal. To, mislim, je zadosten komentar.

Ste kdaj jezni, če stvari ne potekajo po vaših željah?

Kadar sem, sem zelo, in če takrat igram, nastane popolnoma drugačen komad. (smeh)

Kaj je imelo na vas največji vpliv?

Glasba sama. Pa ne glasba drugih izvajalcev – nikoli nisem imel kolekcije plošč ali CD-jev. Vedno znova sem hrepenel po slišanju nove glasbe, bilo je hrepenenje po slišanju naslednje glasbe, ki pa sem jo moral zaigrati sam. Torej, največji vpliv je bila glasba.

Se s časom vaši komadi spreminjajo?

Absolutno podpiram idejo svobodne interpretacije, kar je vidno tudi na zadnji plošči, ki je posneta v živo. Vedno pustim plavati občutkom po svoje, seveda z vsem spoštovanjem do občinstva. S to igro nastane med mano in publiko srčni dotik. To se čuti in zato rad nastopam v živo, čeprav se to zgodi bolj redko. Tudi na radiu me, po mojem mnenju, premalo vrtijo! (smeh)

Ste kdaj nastopili kje, kjer niste hoteli?

Ne. So me pa vabili na razne strankarske mitinge, ampak nikoli nisem šel, ker hočem svojo svobodo. Vsemu denarju navkljub. Nočem plačila v zameno za svobodo.

Katerega slovenskega avtorja bi omenili kot sodobnika?

Ogromno jih je, ampak v medijih so prezrti. Nikomur ne bi hotel narediti krivice, ampak zagotovo lahko omenim Jerka Novaka, Lada Jakšo, Mira Novaka, Milana Deklevo, Igorja Leonardija pa Janija Kovačiča, ki je, recimo, boljši vsakič, ko ga slišim. Druge z opravičilom pozdravljam.

Kaj pa vaše sodelovanje v ansamblu Salamandri? Če se ne motim, je bila to edina skupina, v kateri ste kdaj igrali.

Salamandri nismo bili le ansambel, ampak neverjetna glasbena izkušnja v sožitju zvokov in ljubezni do glasbe. Vedno smo improvizirali, igrali in se spoštovali. Zanimivo pri tem je bilo predvsem, da smo improvizirali v skupini, vsi naenkrat. Zasedba se je precej spreminjala, največ naenkrat pa nas je bilo devet. Od vsega pa je bilo najbolj fascinantno, da novih skladb nismo pisali, ampak smo jih risali na tablo. Potem smo igrali glede na narisano. To je bil čudovit čas. Škoda le, da nismo nikoli nič posneli, smo pa po drugi strani precej igrali v živo.

Kako bi spremenili vpliv umetne glasbe na današnjo mladino?

Danes vlada zvočna poplava, nasilje nad ušesi, slušna kontaminacija, ki jo producirajo glasbeni šefi – menedžerji v ozadju, ki jim je mar le za denar. Iz tega dreka bo dolga pot nazaj – če sploh bo.

Zakaj nimate interneta?

Ker internet je Big Brother, ki te gleda, kaj počneš. Pa tudi sicer sem, priznam, nekoliko arhaičen. (smeh)

Aljaž Deu

Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord