20V: Valentino Kanzyani

Tip je legenda. Z Umekom sta, poleg Laibachov, med tistimi, ki so Slovenijo narisali na mentalni zemljevid dobre glasbe lačnih prebivalcev tega planeta. Samo od leta 2000 je vrtel plate po vsem svetu, na vseh večjih elektronskih festivalih in v nešteto klubih, majhnih in velikih. Bil je eden prvih, ki so obvladali tri gramofone, in definitivno prvi Slovenec, ki je s progresive house komadom Leliwa dobil pogodbo s Sony Records. Danes ima trgovino z DJ opremo, sodobno opremljen studio in z Umekom tudi uspešno založbo Recycled Loops. Je ljubljenček Carla Coxa in na elektronski sceni velja za pozitivca z veliko energije.

Njegova glasbena pot se je začela na Primorskem, kjer je bil kot mulo eden prvih s platami takrat še zelo underground tehno glasbe, iz katere je z Umekovo pomočjo v Sloveniji naredil main stream elektroniko. Uveljavil se je tudi kot programski vodja Ambasade Gavioli, ko je ta doživljala vrhunec, v svet pa se je izstrelil naravnost iz Španije, kjer je njegov prvi set na neki zabavici postal legenda latinskega tehno plesa. Sicer pa se lahko pohvali s turnejami po Japonskem, Severni in Južni Ameriki, Avstraliji, Singapuru in Kuala Lumpurju ter s tem, da ima z agencijo dogovor, da mu dajo prost vsaj en vikend na mesec, da ga lahko preživi s punco. Fant je namreč zabukiran kar do konca leta.

Kaj znate še zmiksati poleg glasbe?

Hrano. Raznorazne špagete z omakami, meso na raznorazne načine. Všeč so mi tudi solate … Rad kuham. To mi je v užitek. Zmiksati znam tudi koktejle. Tudi za to imam dober smisel.

Zakaj ste se odločili, da boste po dolgem času spet nastopili na partiju v Sloveniji (gre za parti Eurora, ki je bil 1. maja letos, op. p.)? In zakaj ste pravzaprav nehali?

Razlogov, da sem nehal v Sloveniji, je bilo več. Ampak največji razlog je bil najbrž to, da je naša deželica tako majhna in da več kot toliko ne moreš biti prisoten. Hvala bogu sem imel možnost iti tudi v tujino in sem se lahko malo odmaknil. Tujina mi je bila zanimiva. Bukingi so masovno prihajali, pa sem si rekel, da si bom vzel malo premora in odšel. Po enajstih letih rolanja v tako malem prostoru, vedno in na vseh partijih, se te ljudje naveličajo. Tudi ti se naveličaš organizatorjev in prostorov.

Neprestano sem se moral ubadati z enimi in istimi problemi, kot recimo zakaj spet jaz ali pa zakaj spet mi vrtimo in tako naprej. Ljudje na koncu itak nikoli niso zadovoljni. Zadovoljni so lahko do ene mere, potem pa spet hočejo kaj novega. In sem se pač iz vseh teh razlogov malo umaknil. V bistvu sploh nisem imel namena, da bo to trajalo leto ali celo dve. Rekel sem si pač, da bom že začutil, kdaj bo prišel trenutek, da se vrnem. Vendar to še ni zdaj. Zaenkrat je bil to samo en prvomajski parti in nastopil bom še julija na Meet Me. Definitivno pa konec julija v Rovinju.

Pa je bil ta vaš premor povezan kaj tudi s tem, da vam scena v Sloveniji ni bila všeč? Ste kaj pogrešali rolanje pri nas?

Ja, takrat, ko sem nehal, me je nekaj stvari res motilo. Takrat so bili ljudje razvajeni. Glede na line upe (vrstni red didžejev, ki na določenem partiju vrtijo, op. p.), ki se tukaj dogajajo, se ti komaj pojavi neko zadostno število ljudi, tako da na koncu težko pokriješ stroške. Potem pa moraš še poslušati, češ kako beden line up … in kaj jaz vem, kaj vse še. Tega mi je bilo počasi zadosti. Glede na to, da sem začetnik slovenske klubske scene in partijev, se mi to ni zdelo fer. Ampak saj ne moreš zahtevati od naključnega človeka, ki je na sceni kaki dve leti, da bo vedel, kaj vse si delal sedem let pred njim. Drugače pa jaz slovensko sceno povsod, kamor grem, hvalim. Ker za tako majhno državo smo bili vedno rekorderji.

Po številu ljudi, ki prihajajo na te partije, se lahko mirno dajemo tudi z mesti, kot je Sao Paulo, da ne govorimo o vseh teh manjših evropskih mestih, kjer ti na močan tehno parti pride približno tri tisoč ljudi. Tudi v Sloveniji jih pride tri tisoč, pa nas je dva milijona v vsej državi! Seveda sem pogrešal nastope v Sloveniji. Definitivno sem jih pogrešal. Vedno me je mamilo. Sem pa ugotovil, da sedaj v Sloveniji živim lepše. Opazil sem, da ko ne rolaš, ko se malo umakneš, nimaš več problemov z vsemi temi organizatorji partijev. Nihče te ne gnjavi več s tem, zakaj rolaš za tistega, zakaj rolaš za tega … saj veste. Tudi ljudje te nimajo več toliko po ustih: aha, zadnjič je tako rolal, zakaj pa je danes tako … Mislim, vseh teh stvari sem se rešil. In to je v tako majhni državi lahko veliko breme. Živim tukaj, imam svoj mir. Imam svoj studio in nimam več nobenih obremenitev.

Torej vam Slovenija paše. Se ne boste nikamor preselili?

Ne. Ker sem si končno postavil na noge studio. To je največji problem. Največji problem je seliti studio ter vse skupaj še enkrat postavljati in se spet navajati na zvok. Vzpostavil sem tudi dobro sodelovanje z ljudmi okoli sebe. Sodelujem z Umekom, z Random Logic in tudi svojo trgovino z DJ opremo imam tukaj. Imam torej neko bazo, ki funkcionira. Tako da se zaenkrat ne bom nikamor preselil. Mogoče kdaj kasneje. V tujino si bom v bistvu vedno želel. Če že ne zaradi česa drugega, zato, ker bi se rad soočil z drugačno sceno. Z drugačnimi ljudmi. Če povem po resnici, sem pravkar svež iz Amerike in mogoče me še najbolj vleče prav tja.

V Ameriko? Se niste nekaj časa nameravali preseliti v Španijo? Kaj je v Ameriki tako posebnega?

Španija je kul. Samo Španija je še vedno v Evropi. Če pa greš v Ameriko, je to že veliko večji korak. Ampak na to zdaj še nisem pripravljen. V Ameriki tehna še ni. Če bi šel tja, bi moral veliko letati v Evropo. In to je problem. Kaj me tja vleče? To, da je tam dvesto dvajset milijonov ljudi, ki govorijo isti jezik in kupujejo isti jogurt. Tam ima en človek znotraj teh dvesto dvajsetih milijonov iste šanse kot vsi ostali. Hočem povedati, da sem se zavedel te velikosti in te povezanosti med ljudmi. To mi je fascinantno. Vsaj to, da vsi kupujejo isti jogurt.

Ali je ameriška elektronska scena kaj drugačna od evropske?

Ma, je drugačna, ja. Ljudje so, kar se tiče tehno scene, ful obarvani. V bistvu se obnašajo kot pri nas takrat leta 93/94, na vseh teh nemških festivalih. Oblečeni so zelo obarvano, frizure … vse živo. Ni jim še čisto jasno, zakaj sploh hodijo na rejv partije. Oni so še vedno rejv. Tehno je v klubih sicer prisoten, vendar je še vedno zelo underground. Žurke pa se vseeno dogajajo. Pred kratkim je bil v New Yorku Carl Cox in klub je bil nabito poln. Velika imena gredo skozi. Še lani, ko sva bila z Umekom na turneji in je pred nama prav tako vrtel Carl Cox, uspeh ni bil tako velik. Stvari se torej premikajo. Bomo videli. Drugače je s progresive ali trans glasbo. To je tam ful popularno. Ne morem verjeti, koliko dela imajo trance in progressive didžeji. Njihove turneje so dolge tudi po dva meseca.

Se žurerji v Sloveniji, mislim na to, kako se obnašajo in kako plešejo, kaj razlikujejo od žurerjev po Evropi?

Slovenci imajo, kar se tiče partijev, izredno veliko energije. Ko je žurka, je žurka. Tudi didžeji, ki pridejo sem, pravijo, da je tukaj čista norišnica. Čisto jih fascinira način plesa, ki je zelo slovenski. Tudi meni je šlo velikokrat na smeh, ko sem rolal kdaj na Hrvaškem in videl Hrvate, da plešejo po slovensko. Mi smo ta slovenski način nekoč v smehu poimenovali kar »ples bogomolke«. Nič žaljivega, ampak tako to je. Hecno, da so Hrvati, pa tudi Italijani, ki so nas vedno imeli za hlapce, posnemali naš način plesa. Zdaj je Slovenija za Italijane »the party place«. Vedno več jih hodi sem žurat. Še posebej, kadar se dogajajo kaki festivali. Sploh sedaj, ko ni več meje, bo to the best.

Kakšna je vaša filozofija okoli drog? Slišal sem, da živite zelo zdravo …

Ja, to pa ja, zdravje mi je zelo pomembno. Nehal sem kaditi leta ‘98. Ko sem bil mlajši, sem pojedel tudi kak ekstazi in kadil travo. Ne bom rekel, da nisem. Čez to smo šli vsi. Ampak v nekem trenutku sem videl, da to ne pelje nikamor. Ne simpatiziram z jemanjem drog. To je neumnost. Na parti se gre zato, da se uživa v glasbi in v tem, da si frej in da ti je fajn, ker nisi več v šoli ali službi. Slovenci smo zelo zadrti. Že leta in leta uporabljamo preveč alkohola, sedaj je isto z drogami. Zdi se mi, da so ta pretiravanja že skoraj kot nekakšna hormonska tekmovanja. Jaz ne vem, kaj jih tako razganja. Tukaj so glede tega taki rekordi, da v svetu za kaj takega še slišali niso. Slovenija glede tega zelo izstopa. Mogoče zato, ker so žurerji tako mladi. In najhujše je to, da potem vsi krivijo sceno za vse skupaj.

Imamo v Sloveniji kakega mladega Kanzyanija ali pa Umeka? Je kdo izmed naših zelencev obetaven?

Ne morem reči, da ga ni, ker scene že dve leti ne spremljam aktivno. Nekaj časa je bil zelo obetaven Luygi Van. Ne vem, koliko je potem delal na tem, da bi se razvijal v tujini. Tudi DJ Psiho je imel en tak moment, ko je povsod vrtel, vsi so ga imeli radi, pa se spet ni zgodilo tako, kot se je zgodilo z nama z Umekom. Mogoče je v tem trenutku še najbolj popularen DJ Veztax, ki je starejši in od mene in od Umeka. On še največ vrti in še najbolj ga ljudje poznajo. Dela tudi svoje komade. Sedaj bo izdal za našo založbo in za založbo Marka Nastiča.

Prej mogoče vidim večje potenciale pri Marku Nastiču iz Srbije. Čeprav smo mi Slovenija in on Srbija, jaz to še vedno štejem vse za »naše« ljudi. On je sigurno najin naslednik in super mu uspeva. Zelo ga promoviramo. On je eden tistih, za katerega lahko dam roko v ogenj, kamorkoli pridem. Takega v Sloveniji ni. Pri nas so didžeji, ki so dobri in kakovostni, ampak Marko Nastič ima tudi svojo produkcijo, s katero se lahko promovira. Te Slovencem manjka.

Z Umekom sta v tujini postala zelo znana, kar je odlična promocija tudi za našo državo … Se vam zdi, da zna država to ceniti?

Ne vem, če se država tega sploh zaveda. Tehno je marginalna scena in velja za underground. Ko prideva kamorkoli na svetu in imava veliko intervjujev, je vedno jasno, da prihajava iz Slovenije. Država se niti približno ne zaveda, kako zelo je ta elektronska scena razširjena.

Koliko časa na mesec ne živite na svoje stroške (ko bukiraš didžeja, mu poleg mastnega honorarja plačaš tudi letalo, hrano in hotel, op. p.)? Plate vam pošiljajo promocijsko, potovanja imate vsa plačana … kako vam sploh uspe zapraviti ves keš, ki ga zaslužite?

Kako dolgo ne živim na svoje stroške? Odvisno. Najmanj kakih 14 dni. Ne, ne. Recimo deset do štirinajst dni na mesec. Keš pa … hm, vidite, privoščim si za slovenski standard zelo drag fitnes, ki zame in za mojo punco stane skoraj toliko kot najemnina trisobnega stanovanja. Potem je tukaj še najemnina za stanovanje, najemnina za studio, da ne govorimo o moji veliki ljubezni, hrani. Rad hodim po restavracijah. Odkar imam punco, sem začel tudi kuhati. Drugo pa so kakšni dopustki. Pa obleke … In ni res, da si ne kupujem več plat. Veliko izmed teh, ki jih dobim, mi ni všeč in si jih moram še vedno kupovati tudi sam. Res, da imam trgovino s ploščami, vendar jih kupujem tudi vedno in povsod, kamor grem. Kupujem jih tudi po internetu. Ne rečem, da zapravim ves keš, ki ga zaslužim. To bi bilo neumno. Dajem tudi nekaj na stran.

Je res, da vam morajo vedno rezervirati hotel, ki ima fitnes?

Na turnejah to vedno zahtevam. Na posameznih partijih pa ne, ker ni časa. Sploh v Evropi je velikokrat tako, da moraš potovati ves dan. Ponavadi si skušam najti povezavo z letalom, ki gre čim kasneje. Potem samo še pridem tja in odrolam. Vikend je ipak tudi malo za lenarit, ker imam čez teden toliko dela. Včasih imaš celo frko s tem, da ujameš letalo, potem ti še kak let zamudi in je to lahko zelo stresno, ker se bojiš, da ne boš pravočasen. Ostalo je res super. Potuješ, ponoči, prideš tja in odrolaš. To je to.

Ima Kanzyani še kako takšno kaprico? Sta ga slava in denar kaj spremenila?

Hja, imam. Vendar so bolj tehnične narave. Hočem točno določen tip mikserja, pionir DJM600, tri gramofone … Drugače pa ne. Mislim, povsod se je na primer razvedelo, da sem ljubitelj sušija, tako da me vsi sedaj vabijo na suši, drugače pa ne. Kot programski vodja Ambasade Gavioli sem šel čez dosti didžejev, ki so marsikaj zahtevali, tako da sem zdaj bolj skromen. Verjetno sem se spremenil, ja. Ker najbrž nisem isti kot prej, ko še nisem imel denarja in slave. Ne bom govoril, da sem isti. Nihče ne ostane isti. Lifestyle imam sigurno drugačen in lahko si privoščim različne stvari, ki si jih prej nisem mogel. Ne gledam več na denar, kadar kaj kupujem.

Nemogoče je, da bi ostal čisto isti človek. Ne vem pa, ali je zrasel tudi moj ego. To bi morali povedati drugi. Imel sem veliko izkušenj s slavnimi ljudmi, pa mi ni bilo všeč, da se obnašajo tako vzvišeno, tako da skušam ostati čim bolj naraven. Mogoče je sedaj drugače to, da sem bolj sproščen. Imam neko materialno varnost. Svoje slave, kolikor je pač imam, v Sloveniji nisem nikdar izkoriščal. Če pridem na kak party, me celo moti, da ljudje po mikrofonu objavijo: »Danes pa je tukaj z nami tudi DJ Kanzyani.« Hočem imeti svojo zasebnost. Lepo je priti v Slovenijo in biti pač navaden državljan.

Je res, da imate na svoji agenciji za booking dogovor, da vam dajo prost vsaj en vikend v mesecu, da ste lahko s punco?

Res je. Tako zelo sem zabukiran, da imam z njimi ta dogovor.

Pa punca to šteka? Kako prenaša vse te vaše fenice?

Šteka. Čeprav je težko. Jaz njo skušam razumeti in ji ne težim. Ona ima več časa čez vikend, jaz pa ravno obratno. Težko je. Težko je biti z didžejem ali pa recimo s človekom, ki ima delo v tujini in ki ga za vikende ni doma. Sploh pa s človekom, ki je izpostavljen tako kot jaz. Jaz pridem v klub, kjer me čaka dva ali tri tisoč ljudi in potem dajem podpise, se slikam s puncami in vse to. To je res težko prenašati. Skušam ji vliti maksimalno zaupanja. Večino svojega prostega časa skušam prebiti z njo. Mora biti pa zelo močna. Tako da je vse odvisno od nje. Včasih sem si mislil, da bi moral imeti punco, ki je prav tako didžejka. Vendar sedaj vidim, da bi to bilo še teže. Potem bi bila frka na obeh straneh. Je pa tudi obratno. Sploh na začetku, ko se še nisva tako dobro poznala in sem bil jaz recimo v Angliji, ona pa doma, na Obali, obkrožena s tipi … In zakaj, pravzaprav, bi morala biti razlika? Tudi ona ima možnost, da bi prevarala mene. Ampak, kaj hočeš. Mora biti zaupanje.

Pa ste fenice kdaj izkoriščali? Preden ste imeli punco, seveda?

Ma, se je zgodilo, ja. Ampak jaz imam do žensk en tak zelo poseben odnos. Tako da sem bil dostikrat presenečen nad samim seboj. Jaz sem zelo nežen, nisem napadalen. Mogoče zaradi tega, ker sem že od osmega leta živel z mamo. Če se je že kaj zgodilo, se je zgodilo zato, ker sva imela s punco magični moment. Imam moralne zadržke pred tem, da bi to kar tako izkoriščal. Nekatere pa kar nočejo odnehati. Dostikrat se nisem pustil tako na hitro, kot to mogoče katera pričakuje od didžeja. Včasih pridejo didžeji iz tujine in se to zgodi takoj, že prvi večer.

Dostikrat mi katera pride kar za miš pult, ampak jaz imam sedaj punco in se v take avanture ne spuščam. To se mi ne zdi pošteno. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem imel tako izkušnjo doma. Moj oče je bil glasbenik in je počel razno razne stvari … Ampak se je dogajalo, ja. In še vedno mi hodijo tja, za pulte, in se mi ponujajo. Ali pa me katera kar za rit pošlata. Saj niti ne vem, kako naj se tedaj obnašam. Malo ti je nerodno, malo ti je super, ne vem … Pa velikokrat se zgodi, sploh na tehnu v Sloveniji, da so te punce zelo mlade. Premlade zame.

Kakšno glasbo pa poslušate v prostem času? Je to vedno in striktno elektronika?

Ma ne, daleč od tega. Poslušam vse živo. Zelo cenim tudi sodobno pop in rock produkcijo. Imam vse – od najbolj komercialnih pop produktov, kot sta recimo Justin Timberlake in Britney Spears, ker mi je všeč ta produkcija, do raznih Creedov in podobno. Malo je tudi ambientalne scene. Vse te Ibiza kompilacije (Cafe del Mar) … Nobena glasba me ne moti. Tudi kadar pridem v Srbijo in z organizatorjem sedem v lokal, me vprašajo »ako mi smeta muzika«, ker je narodnjaški bend v živo. Me ne, da mi ne smeta, jaz še z nogo tolčem po tleh! Tako da, kar se glasbe tiče, jaz poslušam vse.

In katera glasba se vam kot didžeju zdi najboljša za seks?

Ja, pizdarija … Hja, super je ambiental ali pa kak dober rock, ne vem. Se je pa res zgodilo, da tehna med seksom še nisem poslušal. Ne vem. Meni je všeč rock, ker ima malo več emocij. Lahko, da se sliši malo staromodno, ampak tako je. Ali pa kak trip hop, to zna biti tudi seksi.

Vam je pri tem, ko izbirate glasbo za party, pomembna tudi erotika?

Ja, ful. Jaz vedno skušam ustvariti tisti erotični moment v tehnu. Kar je težko, ker je to zelo surova glasba. Iščem komade in skušam ustvariti atmosfero, ki bi izražala erotiko. Kdaj uspe, kdaj pa tudi ne. Erotika se lahko dobro izrazi z ritmi. Torej, kako vse skupaj gruva in kako se v klubu pojavlja ena taka konstanta. To pa je tudi mojstrovina miksa, ker je treba ohranjati napetost. Izbirati moraš prave komade, da energija ne pada. Erotične so perkusije in erotičen je bas. Pomembno je, kaj igra bas linija. Bas ne sme dajati napetosti! Komade moraš zmiksati tako, da laufajo vse te perkusije in da ima bas linija prave frekvence. Težko je, ker se stvari spreminjajo od plošče do plošče. Glasbo moraš dobro poznati in vse to slišati v ušesih vsaj za dva komada vnaprej.

Kakšne cilje si postavljate danes, ko ste dosegli že res veliko? Ste si poleg glasbe zadali še kak drug izziv?

V glasbi želim doseči še dosti stvari. V produkciji sem še vedno na začetku. Še veliko se moram naučiti. Rad bi se začel še malo bolj ukvarjati z vokali. Sedaj delam na enem remiksu od Carla Coxa, ki ima noter vokale. Je že končan, ampak sem sedaj v studiu nabavil ene nove zvočnike in je treba hitro še malo pošraufat. Ne vem zakaj, ampak včasih imam občutek, da imam tudi talent komedijanta ali pa, recimo, igralca. Tudi to bi poskusil, če bi dobil možnost. Zanimata me gledališče in film. Velikokrat sem razmišljal, da bi se v Sloveniji včlanil v kako gledališče, da začnem počasi malo migat. Ampak nimam časa. Toliko stvari moram narediti v tem trenutku, da si še tega res ne morem nakopati na glavo.

TEKST: Miha Mohorko

FOTO: Aleš Bravničar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord