20V: Zemanta

Medtem ko Borut Pahor sanja o Sloveniji kot Silicijevi dolini prihodnosti, dobiva pa zadnje pozive Boscarolove druščine za izboljšanje konkurenčnosti domačih inovativnih podjetij, se Zemanta vse bolj seli v New York, kjer je njen trg in od koder prihaja denar za njen razvoj.

1. Najbrž sem spregledal, ampak nikjer nisem zasledil pojasnila, od kod ime Zemanta.

Boštjan Špetič: Izmišljeno je, da smo lahko registrirali podjetje v Sloveniji. V nobenem jeziku ne pomeni nič. Da se ga prebrati v kateremkoli jeziku, ker ima pravilno razporeditev črk. Navdih sva dobila v semantiki.

2. Zametki Zemante so, če se ne motim, nastali pri delu na TV Slovenija?

Andraž Tori: Delala sva na Televiziji Slovenija in videla, da na internetu objavljajo videoposnetke. Računalniki so seveda strašno slabi pri tem, da bi pogledali vanje in razumeli govorjeno besedilo. Hkrati so pa zaradi zakonodaje vsebine, ki jih producira TV Slovenija, naslovljene za gluhe in naglušne, tako da obstaja korpus besedil, ki pa ga računalniki že veliko bolje razumejo kot sliko in zvok. In sva si rekla: kaj če bi opremila te posnetke s podnapisi? In ko sva to storila, sva razmišljala še naprej. Kaj če bi iz teh podnapisov zgenerirala kar svojo stran? To sva naredila, je pa bila taka stran zelo pusta – besedilo tistega, kar je bilo izrečeno v neki oddaji. In sva uporabila računalniške algoritme, da bi bilo to besedilo bolj podobno kakšni internetni strani: opremljeno s slikami, povezavami. Povezala sva jo z novicami, objavljenimi na portalu, s slovensko Wikipedijo, s slikami iz videa ... Ves ta sistem smo poimenovali Odprti kop. Takrat smo imeli kar srečo, ker sem prišel k Zvezdanu Martiču, ki je vodil multimedijski center in ki sicer ni povsem verjel v izved­ljivost te ideje, ampak je pa odgovoril: »Če to naredita, bomo kupili. Ne prav za veliko denarja, ampak bomo.« To je bila vzpodbuda, da smo šli od tam naprej.

Boštjan Špetič: Najprej je bilo pa kakšno leto raziskovanja iz čiste radovednosti.

Andraž Tori: Saj tudi mi nismo vedeli, ali bo delovalo.

3. Podjetje je bilo pred kratkim ­do­kapitalizirano s tremi milijoni ­dolarjev. Zveni impresivno. Kam bo šel ta denar?

Boštjan Špetič: Bolj ali manj v ljudi. V teh treh letih, odkar smo se ustanovili, smo porabili tri milijone in zdaj smo dobili še enkrat toliko kapitala. Preprosto, povečati moramo prodajno ekipo, povečati ekipo za marketing in okrepiti razvojno ekipo. Plače so največji strošek. Tri milijone sicer res zveni kot precej denarja, ampak se jih porabi hitreje, kot bi si človek mislil. Zemanta ima samo en produkt in trenutno devet inženirjev, ki delajo pri njegovem razvoju.

4. Gre za denar tujih, angleških in ameriških vlagateljev. Kakšen odnos imate z njimi?

Boštjan Špetič: Imamo srečo, da so naši vlagatelji eni najbolj progresivnih na trgu kapitala, tako da imamo povsem part­nerski odnos. Dobivamo se na dva meseca in se pogovorimo, kakšne so priložnosti za podjetje, kakšna so tveganja in kaj bi bilo najbolje narediti. Ne pričakujejo, da bomo ta denar odplačali, ampak da bomo skupaj zgradili podjetje, ki bo ustvarilo veliko dobička. Če ne uspe, pač ne uspe in jim nismo nič dolžni. Tuji partnerji so solastniki, mi trije iz Slovenije – Boš­tjan, Andraž in Aleš – pa imamo še vedno odločevalsko večino. Zemanta sicer že prinaša denar, se pa še ne pokrivamo. To pričakujemo v prihodnjem letu.

5. Borut Pahor govori o Silicijevi dolini, po drugi strani pa mu Boscarol in nekateri najinovativnejši slovenski podjetniki pošiljajo zadnje pozive pred preselitvijo v tujino. Kako to, da Zemanta ni bila podpisana pod pozivom?

Boštjan Špetič: Najprej zato, ker nisem vedel zanj. Drugič se mi pa to sanjanje o Silicijevi dolini ne zdi povsem zgrešeno, čeprav ga vsi po vrsti podcenjujejo. Ne smemo pa pričakovati, da bi se uresničilo kar čez noč.

Andraž Tori: Preveč dobesedno ga jemljejo. Če pustimo politike ob strani – ko govorimo o tem, kaj je treba narediti, da bi podjetništvo pri nas funkcioniralo, je treba razmišljati na precej daljši rok, kot so štiri leta. Ta kultura se gradi desetletja, lahko pa že danes začnemo spreminjati nekatere stvari: vrednote, zakonodajo, odnos medijev ... To lahko začnemo že danes. Do Silicijeve doline v Sloveniji ne bomo prišli tako, da bomo zgradili nekaj stavb.

Boštjan Špetič: Mislim, da se našo generacijo podjetnikov spreminjajo vrednote, spreminja se podjetniška kultura, ampak od spodaj navzgor. Mediji in politiki in uveljavljeni gospodarstveniki teh sprememb po mojem še niso opazili.

6. Iz omenjenega poziva sem si podčrtal naslednje. Pravijo, da je »naš raziskovalni sistem neevropski, neučinkovit in škodljiv«. Se s tem strinjata?

Andraž Tori: Po nekih izkušnjah bi rekel, da bi se res dalo marsikaj spremeniti, predvsem spodbujati ne samo delo raziskovalcev za industrijo, ampak tudi to, da bi se več raziskovalcev, ki so kaj naredili, odločilo tvegati in ustanoviti svoje podjetje. Treba je tudi razviti vso infrastrukturo za to, da lahko postane to tveganje managable [obvladljivo]. Pri tem se morajo spremeniti tudi vred­note. Pa ne mislim, da bi se raziskovalci morali nehati ukvarjati z bazičnimi raziskavami, ampak da bi na svoje delo v odnosu do družbe gledali malo drugače.

Boštjan Špetič: Mislim, da so najbolj škod­ljiv del raziskovalnega sistema subvencije, ker se zaradi njih pol gospodarstva ukvarja samo z birokracijo, kako priti do njih. Če bi samo to ukinili ...

Andraž Tori: Pa nižji davki! [smeh]

Boštjan Špetič: Kaj smo mi imeli od Slovenije? Precej moralne opore pa nekaj subvencij, ki so v primerjavi s temi šestimi milijoni res minorne. Ampak takrat smo bili še majhno podjetje, pa je zgledalo, kot da se nam splačajo.

7. Nekdanji minister za razvoj Žiga Turk je rekel, da takoj po ideji za start up potrebuješ šop optičnih vlaken do doma, ker danes vsaka ideja zahteva ogromno število uporabnikov. Drži?

Boštjan Špetič: Potrebuješ internet­no povezavo, ne potrebuješ pa optičnega kabla. Zapravljati milijone za to se mi zdi nepotrebno.

Andraž Tori: Veliko bolj bi potrebovali tako imenovano mehko infrastrukturo. Ljudi z izkušnjami, ki jih lahko kaj vprašaš, koncepte razvoja. Slovenski podjetniki, preden se s kakšno internetno rečjo podajo ven, to reč zelo dolgo pilijo. V tujini ravnajo ­drugače. Tam vsako stvar, ki je vsaj malo uporabna, ponudijo trgu, nato pa spremljajo njeno uporabo in jo prilagajajo. Manjka nam angelski kapital, denar za mulce z idejami. Manjka razmišljanje: »Na, tukaj imaš nekaj deset tisoč evrov, zato da boš lahko v nekaj naslednjih mesecih zadevo pripeljal do stopnje, ko jo boš dal prvim v roke.« Slovenija potrebuje sisteme, ki podpirajo in omogočajo takšna tveganja. Zaradi infrastrukture se pravzaprav ne ­moremo pritoževati.

Boštjan Špetič: Boljša je kot kjerkoli.

8. Pred kratkim ste objavili razpis za razvojnega inženirja. Kakšen je bil odziv?

Andraž Tori: Zgleda, da ni krize. ­Odziv je bil zelo slab.

Boštjan Špetič: En človek se je oglasil v dveh tednih, pa še on je slabo prebral oglas, ker je prijavo poslal v slovenščini. Očitno pri nas res ni krize, vsi imajo službo. Mislim, da je to povezano s tistim, kar smo prej govorili o potrebi po spreminjanju vred­not. Delojemalci v Sloveniji niso dovolj ambiciozni. Zelo hitro nehajo iskati boljše možnosti za razvoj, kar pa sicer ne ­pomeni, da so s svojim delom zadovoljni. Ko se pogovarjaš z njimi, vsi jamrajo in se pritožujejo, nihče pa resno ne išče boljše rešitve. Ambicioznosti jim blazno manjka.

Andraž Tori: Oglas je bil sicer namenjen tudi tujcem, ga pa nismo kaj posebej promovirali v tujini. Ne zdi se nam kakšna posebna znanstvena fantastika, da bi se kdo dvakrat na teden pripeljal k nam iz Zagreba, preostali čas pa delal doma.

Boštjan Špetič: Ampak tudi ko ne oglašujemo, prispe iz tujine k nam na leto kakih pet do deset prošenj. To so ljudje, ki so se pripravljeni tudi preseliti, ampak do zdaj jih še nismo resno iskali.

Andraž Tori: Gre za pomanjkanje drznosti, za pomanjkanje miselnosti: dajmo poskusit, pa bomo videli, ali bo šlo. Pri IT-ju eksistenca ljudi načeloma ni ogrožena, nekaj dela se vedno najde. Manjka želja po tem, da bi delali kaj razburljivejšega, kar seže na mednarodno raven, kar ni samo saldo-konto. Tega pa sem ter tja zmanjka v tej deželi. Čeprav Zemanta ni edini igralec pri nas, ki se trudi mednarodno uveljaviti. Tukaj so še Third Frame Studios iz Kranja, Domenca, Klika ... Imamo kar nekaj doma manj znanih podjetij, ki na tujem trgu delajo zelo uspešno.

9. Sedimo v tej vaši pisarni, ki ne odseva ravno imidža tistih iz Silicijeve doline z biljardnimi mizami, bazeni in podobnim.

Boštjan Špetič: Mogoče smo mi po naravi malo bolj skromni ljudje, zato pa več vlagamo v kosila in zabave, v potovanja, izobraževanja zaposlenih. Pisarna je pač prostor, kamor je načeloma treba priti na sestanek. Veliko naših ljudi dela od doma, pri tem smo zelo fleksibilni in zato tudi ni potrebe po prostoru, v katerem se bodo vsi počutili kot v vrtcu.

Andraž Tori: V Silicijevi dolini sicer res obstajajo podjetja, ki veliko dajo na to, ampak ti start upi so pa včasih zelo po domače narejeni in tam, kjer se da. Pa še to je, da so tam nekatere reči, ki so v Sloveniji zelo drage, recimo prostor, precej cenejše.

10. V razpisu za to delovno mesto sta omenila, da vaju zanimajo tudi konjički, s katerimi se ukvarjajo kandidati. Včasih je bilo tako, da je bil delodajalec srečen, če ni imel kandidat nobenih hobijev ...

Andraž Tori: Pri računalnikarjih velja, da so edini hobiji, ki si jih ne bi želel, taki, pri katerih bi si človek lahko polomil roke. [smeh]

Boštjan Špetič: Vse drugo je sprejem­ljivo. [smeh]

Andraž Tori: Iščemo osebo, ki je polna in se ukvarja s hobiji, ki so povezani z njenim delovnim področjem. Iščemo človeka, ki ga programiranje ne zanima samo takrat, ko pride v službo, ampak tudi doma. Pri podjetjih, kot je Zemanta, si ne želimo ljudi, ki bi prišli na delo ob osmih in delali do, saj ne vem niti do kdaj, recimo do štirih, ampak da so s srcem pri stvari. Pa to ne pomeni, da imamo 16-urne delovnike, ampak da je delo s tehnologijo kaj več kot samo osemurni delovnik.

11. Zemantin produkt je program za pomoč blogerjem. Je brezplačen, tržite pa ga s sponzoriranimi vsebinami. Je to edini vir dohodkov?

Boštjan Špetič: Ne, to je glavni, ve­činski vir dohodkov, obenem svojo teh­nologijo prodajamo v obliki API-ja, v obliki licence za uporabo same tehnologije, kar ustreza nekaterim podjetjem. To recimo uporablja Lonely Planet, dodatne aplikacije že sami zgradijo.

12. Ali gre pri teh sponzoriranih vsebinah oziroma promoted recommendations za neke vrste plačane povezave in pisec ve, da je dobil priporočeno vsebino?

Boštjan Špetič: Ne, to so oglasi.

Andraž Tori: Oglasi, ki pa so ciljani na avtorje, in ne na končne uporabnike. Kar pomeni, da si tisti, ki oglašuje pri nas, želi, da se njegova vsebina prepozna kot dobra in postane del – slika ali povezava na njegovo vsebino – besedila, ki ga bloger objavi. Je pa bistveno to, da bloger dobi priporočeno vsebino in da – ne da bi bil s čim motiviran – reče: to je pa dobro. Podobno kot na Googlu, ko kliknemo na kak oglas, ki se nam pa zdi kot pravi odgovor na naše iskanje. Pisec to ve.

13. Nekje sem zasledil pripombo konservativnih ameriških piscev blogov, da je na Zemanti premalo povezav na konservativne vsebine oziroma mnenja.

Boštjan Špetič: To se je zgodilo letos spomladi in potem smo te, ki so se pritoževali, povprašali, katere vire bi si želeli upo­rab­ljati, in smo jih dodali. Lepota našega sistema je, da predlaga samo tiste vsebine samo tistim uporabnikom, pri katerih je match [zadetek]. Tako da več vsebin, ki jih imamo na voljo, bolje za nas. Ko smo izbirali vire, očitno nismo bili pozorni na tisti seg­ment političnega novinarstva.

Andraž Tori: Recimo, da nekdo piše o zdravstveni reformi v ZDA. Računalniku uspe razbrati, da piše o tej temi, je pa naša tehnologija – in katerakoli – precej slaba pri razumevanju tega, ali obravnava to temo cinično ali jo podpira. In potem seveda ne more združiti enako mislečih, ampak jih lahko povezuje samo tematsko. Zato smo dobivali takšne pritožbe: »Sem desničarski bloger in dobivam samo levičarske vsebine.« Ampak pred letom smo dobili pa tudi: »Pišem in vsi, ki mi jih predlagate, se strinjajo z menoj. Kaj ko bi mi pokazali še kak drug zorni kot.« Težko je zadovoljiti vse.

14. Ali mora Zemanta dobiti dovoljenje za uporabo vsebin?

Andraž Tori: Obstaja več nians. Pri avtorskih pravicah smo zelo pazljivi. Samo zato, da predlagamo povezavo na neko stran, ne potrebujemo dovoljenja. Če pa želimo uporabiti sliko, ki jo je nekdo objavil na internetu, pa moramo vedeti, pod katerimi pogoji je to storil. Če jo je objavil pod creative commons, kar pomeni, da jo lahko uporabi vsak, da le navede avtorja, potem jo uporabimo in damo na uporabo blogerju z navedbo njenega avtorja. Če tega ni, moramo domnevati, da slika ni na voljo za uporabo.

15. Ali Zemanta loči med verodostojnimi viri in množičnim spletnimi forumskimi nakladanji?

Boštjan Špetič: Preden se neki vir uvrsti v našo zbirko, mora skozi ročno kuriranje. Urednik oceni, ali je vir oziroma pisec relevanten. Skratka, uporabljamo ročni filter.

Andraž Tori: Želimo si seveda, da bi računalniki sami znali oceniti relevanco, je pa to mogoče samo do neke mere. Tudi zato delujemo tako, da povezave predlagamo avtorjem, ki so pravzaprav končni kuratorji. Za zdaj še ne analiziramo pogostosti uporabe posameznih predlaganih virov, čeprav jo že spremljamo. Na internetu lahko drugače kot pri klasičnih medijih vsako stvar izmeriš. Lahko izveš, kolikokrat je bilo kaj uporabljeno, spremenjeno in podobno. Obstaja pa drug problem, na internetu je podatkov preveč in moraš izbrati, katere boš analiziral danes in katere mogoče prihodnje leto. To je eden večjih izzivov: kako vse te po­datke, ki jih je zdaj obilica, pa ne samo ­tis­tih, ki jim mi produciramo (tipala, ceste, ­vreme …), kako jih spremeniti v obliko, ki bi ljudem koristila. Tukaj se gotovo ponuja velika priložnost.

16. Postaja Zemanta tudi orodje profesionalnih piscev?

Boštjan Špetič: Do neke mere. Tega ne tržimo tako aktivno, ampak Forbes jo uporablja na svojih straneh, Washington Post jo preizkuša.

Andraž Tori: Na RTV Slovenija smo pa sploh začeli z zametkom poznejše Zemante, ampak v zadnjih nekaj letih delujemo samo na angleškem trgu in za angleški jezik, ker so drugi vsaj za zdaj premajhni.

Boštjan Špetič: Saj bi lahko prilagodili ­sistem tudi za slovenščino, bi pa to terjalo nekaj razvoja, financiranje katerega pa v Sloveniji nikogar ne zanima. Delujemo na angleško pišočem internetu.

17. Zemanta nam torej pomaga napisati blog. Bi ga lahko v dosegljivi bodočnosti znala sama napisati?

Boštjan Špetič: [smeh] Ne, zaradi tehnoloških razlogov.

Andraž Tori: Lahko bi nametala na kup nekaj, kar pa ne bi bilo dobro. V naslednjih petih do desetih letih je to znanstvena fantastika, če pa govorimo o naslednjih 50 letih, je pa to čisto nekaj drugega.

18. Številni precej kritično gledajo na znanje, ki ga ponuja oziroma proizvaja internet. Miha Kovač, profesor s filozofske fakultete, je znanje, pridobljeno s klasičnim učenjem, s knjigami, primerjal s katedralo, internetno pa s palačinko. Ali bo Zemanta poglobila znanje internetne generacije ali ga bo še bolj sploščila?

Boštjan Špetič: Če bi gospodje pro­fesorji bolj sodelovali v spletni zakladnici znanja, bi tudi iz palačinke spet lahko zgradili katedralo. Zemanta je samo agent, ki usmeri pozornost na pravi kos palačinke ali karkoli že je spodaj. Če bloger piše o ­financah, mu bomo v idealnem svetu lahko predlagali vire vseh najboljših virov, naj­boljših raziskovalcev o tej temi. Če pa ti ­zavračajo sodelovanje v internetni skupnosti, je to pač slabo za človeštvo. Bojim se, da se bodo morali sprijazniti s tem, da se je svet spremenil.

Andraž Tori: Ko so se z Gutenbergom ­pojavile knjige, so bili menihi tudi zelo proti in so našli veliko razlogov za to, da so jih označili za bolj površinske kot prej, ko je ­bila vsaka beseda ročno prepisana.

19. Del podjetja je v New Yorku.­ ­Človek bi pričakoval, da bo v ­Silicijevi dolini.

Boštjan Špetič: V New Yorku je zato, ker je New York svetovna prestolnica trženja in oglaševanja. Naše glavne stranke so oglaševalci, medijske hiše in največja koncentracija teh je v New Yorku. Pa tudi naši glavni vlagatelji so iz New Yorka in jim je všeč, da smo v bližini. Sam pravzaprav ne cenim tako zelo Silicijeve doline. Tam je večja konkurenca, teže se je prebiti, zato ker je ogromno inženirjev, ki eksperimentirajo s tehnologijami. To je zelo velik ekosistem poskušanja, propadanja in poskušanja, iz katerega se je težko po­vzpeti. Ko smo prišli z Zemanto v ZDA, smo bili že onkraj te stopnje in ne bi imeli nič od tega, če bi šli tja. New York je najboljše mesto za start up v tem trenutku. Vsi so tam, je globalno mesto, ki ni del običajne Amerike. Na Manhattnu se vsako leto zamenja 40 odstotkov populacije. Ljud­je prihajajo in odhajajo, tako da so vsi navajeni na stalno komuniciranje s tujci in vsi so tudi zelo odprti. Če potrebuješ sestanek, ga dobiš, če imaš kaj povedati, si bodo vzeli eno uro, in če je match, se bosta dogovorila. Pa takoj ti bodo povedali, ali so za pa kaj še manjka. V Evropi, ne samo v Sloveniji, bodo vsi rekli: »Ja, ja, zanimivo, pridni ... Se vidimo.« In kaj to pomeni? Nič. Evropski podjetniki se stalno pogovarjajo, nikoli se pa nič ne zgodi, ker ti nihče v obraz ne pove, kaj bi rad. Saj, mogoče niti ne ve, kaj bi rad.

Andraž Tori: Sam sem bil približno pol leta v Silicijevi dolini. Težava z Ameriko, tudi z New Yorkom, je, da če te ni tam, te sploh ni. Kljub internetu. Če se ljudem ne pokažeš v živo, te ni, ker je za prodajo in za part­nerje zelo pomembno zaupanje. Čeprav je svet danes bolj raven, kot je bil nekoč, je za posel še vedno potrebna kemija. V Silicijevi dolini imamo nekaj partnerjev, ker se je tam ustalilo nekaj velikih servisov. WordPress.com ... z bazami uporabnikov, ki so zanimive tudi za nas in s katerimi bi radi tudi v prihodnosti več delali, zato se je pa treba tu in tam pokazati.

Boštjan Špetič: Druga naloga tistega, ki je v Silicijevi dolini, je spremljanje trendov. V tistem gojišču, kjer nastaja in propada veliko produktov, lahko opaziš polletne trende, h katerim se nagiba vsa dolina. Takrat so sicer že pol leta pred teboj, ampak jih vsaj poznaš, in ko kakšno tak­šno podjetje uspe, lahko postaneš njegov partner, če ga poznaš že od prej.

20. Ali drži, da je v svetu prebijajočih se spletnih podjetij tako, da si vsak želi narediti izdelek, ki bi ga lahko prodal velikim igralcem, in potem odšel na neskončne počitnice?

Boštjan Špetič: To je mit, ki ga producirajo vlagatelji, mediji in peščica podjetnikov, ki jim je uspelo. Življenjska doba podjetja, kot je naše, je med petimi in devetimi leti. Toliko časa traja, da se podjetje zgradi, ustali, dobi prihodke, strukturo in se lahko kot ustanovitelj lotiš novega podjetja, ker staro deluje samo od sebe. Ali pa te slučajno medtem kupi kakšno večje podjetje, ki te priveže nase, ker še vedno potrebuje nekoga, ki upravlja proces rasti podjetja.

Andraž Tori: Mislim, da se tudi večina tistih, ki jim je uspela bogata prodaja podjet­ja, ne more upreti temu, da bi šli v nov poskus. Mislim, da je to – dati roke stran ...

Boštjan Špetič: ... in na jadrnico … [smeh]

Andraž Tori: … da je to bolj slovenski koncept. Tudi taki, ki jih spoznaš tam in so po teh kriterijih uspešni, jih kar nekaj vleče naprej.

Tadej Golob, Tomaž Kotnik, Marko Dvornik, foto: Urška Košir

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord