7 držav, ki so preživele katastrofo, ker so se s krizo spoprijele na pravi način

Jared Diamond, profesor geografije na Kalifornijski univerzi in eden največjih zvezdnikov poljudnoznanstvene literature, med katerimi sta tudi svetovni uspešnici Puške, bacili in jeklo ter Propad civilizacij, je pod svoj drobnogled vzel šesterico držav, ki so se v bližnji preteklosti ne le soočile s hudo katastrofo, temveč iz krize izšle kot zmagovalke – spremenjene in močnejše kot kadarkoli pred tem.

Diamondov pronicljivi um je v primerih prisilnega odpiranja Japonske v svet, sovjetskem napadu na Finsko in okrutni Pinochetovi vladavini v Čilu našel številne zanimive vzporednice, iz katerih se lahko veliko naučimo tako posamezniki kot državniki.

Knjiga, za katero Diamond sam pravi, da je primerjalna, ne obravnava le ene države, temveč sedem držav, ki jih je mogoče med seboj primerjati, Diamondu pa s pripovednim slogom, ki pritiče strastnemu zgodovinarju, na koncu uspe najti vzorec, ki prežema na videz zelo različnih si sodobnih državnih kriz. Šest od sedmih analiziranih primerov se je namreč zgodilo še za časa avtorjevega življenja.

In kar je še posebno zanimivo, avtor uspe najti skupni imenovalec osebnih kriz posameznikov in državnih pretresov. Tudi zato bodo bralci, ki bi jim gospodarske tematike sicer ne bile blizu, v branju našli obilo zanimivih poudarkov, ki jih bodo zlahka povezali tudi z lastnim čustvovanjem in povsem osebnimi boji.

Ali kot uvodoma zapiše avtor sam: »Vsi smo že kdaj pri doživljanju lastnih kriz ali pri tem, ko smo bili priča krizam sorodnikov ali prijateljev, videli, da so izidi zelo različni. V najboljših primerih podležejo in se vrnejo v pretekle tire, ali pa privzamejo nove, vendar slabše metode. Nekateri ljudje v krizi celo storijo samomor.«

Nekaj podobnega se dogaja tudi z državami, ki se znajdejo na posebno hudih prelomnicah.

Krize, ki so se razrešile!

Diamond trdi, da o tem, ali bo država iz krize izstopila boljša in močnejša, ali pa se bo pod bremenom sesula kot hišica iz kart, odloča dvanajst dejavnikov, t.j. istih dvanajst dejavnikov, za katere krizni terapevti pravijo, da so povezani tudi z izidom osebnih kriz. Prvi, a tudi najpomembnejši, je dejavnik prepoznavanja dejstva, da smo v krizi.

»Tako pri osebnih kot pri državnih krizah se pogosto osredotočamo na en sam trenutek resnice: ko žena pove možu, da se od njega ločuje, ali pa (v primeru zgodovine Čila) na 11. september leta 1973, ko je čilska vojska z udarom odstranila demokratično vlado, predsednik pa je storil samomor.«

V trenutku, ko si priznamo, da smo se znašli v krizi, se lahko prične tudi krizna terapija. In šele, ko smo si sposobni priznati, da smo v težavah, zmoremo nato nase prevzeti osebno odgovornost za ukrepanje, določimo prioritete problemom, poiščemo in nato sprejmemo materialno in čustveno pomoč, se opogumimo z zgledom že uspešnih vzornikov, prebudimo moč jaza, se na novo ocenimo, ostanemo potrpežljivi in prožni ter na koncu pogledamo v svet širše, predvsem pa izven svojih dotedanjih plašnic.

Taisti dejavniki so na delu tudi, ko gre za državne krize.

»... s preučevanjem kriz posameznikov smo dobili nekakšen zemljevid vrste dejavnikov, na osnovi katerih lahko razumemo različne izide. Ti dejavniki so koristna začetna točka za postavljanje ustreznega zemljevida dejavnikov, ki nam pomagajo razumeti različne izide državnih kriz. Videli bomo, da je mogoče nekatere teh dejavnikov prenesti neposredno iz kriz posameznikov na državne krize. Posameznikom v krizi na primer pogosto pomagajo prijatelji, podobno pa tudi države v krizi lahko prejmejo pomoč držav zaveznic. Posameznik v krizi si lahko krepijo samozavest zaradi predhodnih kriz, ki so jih premagali: enako velja za države,« je prepričan Diamond.

Dejavnik moči osebnega jaza torej morda zamenja nacionalna identiteta, a vse skupaj se tako pri posamezniku začne pri splošnem prepričanju v državi, da je ta prav zares v krizi. In slednjega so bile (nekatere prej, druge kasneje) sposobne vse države, ki jih je Jared Diamond zajel v svojo poljudnoznanstveno primerjalno študijo Pretres.

V nadaljevanju si iz knjige Jareda Diamonda izposojam zgolj enega od zanimivejših utrinkov iz bližnje zgodovine, ki bi mu lahko uspelo prebujati upanje in se tudi sicer ponuja kot odličen zgled.

Resnični David in njegov Golijat

Ko je 30. novembra leta 1939 izbruhnila finska vojna s Sovjetsko zvezo, je bilo stanje vojaškega nesorazmerja naslednje: medtem ko je takratno prebivalstvo Sovjetske zveze štelo 170 milijonov ljudi, je bilo finskega živeža le 3,7 milijona. Sovjetska zveza je Finsko napadla le štirimi armadami, ki so skupaj štele 500.000 mož, Finska pa se je branila s svojo celotno vojsko, ki je štela 120.000 mož. Sovjetska zveza je svojo pehoto podprla z več tisoč tanki, Finska v svoji vojski ni premogla praktično niti enega.

V luči v oči vpijočih nesorazmerij, ki bi jih resnici na ljubo lahko naštevali v nedogled, se je skratka zdelo, da Finska nima nikakršnih možnosti, da bi premagala Sovjetsko zvezo. Pa vendar je finska obramba zdržala.

»Ker finski vojaki niso imeli protitankovskih topov, so se branili tako, da so izumili molotovke: na sovjetske tanke, ki so napadali vzdolž Mannerheimove linije, so metali steklenice, napolnjene z eksplozivno mešanico bencina in drugih snovi, ter jih s tem onesposobili. Drugi so čakali skriti, da je tank pripeljal mimo, potem pa so zarili drog v njegove gosenice in ga tako ustavili. Nekaj drznežev je steklo do ustavljenega tanka, s puškami pomerilo skozi tankovsko cev in opazovalne line ter postrelilo sovjetske vojake v notranjosti. Seveda pa je bilo med temi finskimi protitankovskimi enotami do 70 % žrtev.«

Nauk finske zgodbe: finska vojska se je neprimerno močnejši in bolje opremljeni sovjetski vojski uspela upreti zato, ker je bila njihova motivacija večja. Finskim fantom je bilo popolnoma jasno, da se borijo za svoje družine, državo in neodvisnost. In za vse to so bili pripravljeni tudi umreti!

Dragoceni nauki na dosegu roke

Jared Diamond ostaja v dneh, ko svet pestijo pereči globalni problemi, naslednja huda kriza pa nanj kaj lahko preži že za naslednjim vogalom, optimističen.

»Države so se v preteklosti pogosto soočale s krizami, in se tudi danes še vedno soočajo z njimi. Sodobnim državam v sodobnem svetu pa ni treba tavati v temi, ko se skušajo čim primerneje odzvati. Vodi jih lahko seznanjenost s spremembami, ki so v preteklosti delovale ali pa niso delovale.«

Da bi tako posameznikom kot državnikom pot iz krize olajšal, je svoje popotovanje v bližnjo preteklost popisal, dodobra premislil in do podrobnosti seciral v zgodovinski, geografski, biološki in antropološki knjigi Pretres.

Priporočam v branje in ravnanje!

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord