Anita Ogulin: "Umetna svetloba ne razblini teme revščine"

Pred nami je praznični december, ki nekomu pomeni tople objeme, nasmehe in bližino, drugemu pa strah pred mrazom, pomanjkanje in lakoto. Kakšen je ta mesec v vašem poklicu, kaj izstopa od drugih? Zdi se mi, da zna biti temnejši od drugih mesecev, pa čeprav smo obdani z lučmi.

Res je, da otrokom, mladim, družinam in tudi že ostarelim v stiskah zavzeto pomagamo vse leto. Že v mesecu oktobru se pred nami pojavljajo starši s tako težkimi zgodbami, ki kričijo pa takojšnjem ukrepanju. In množica največjih stisk se nadaljuje skozi temne mesece. Že nekaj let dobesedno eksplodira v decembru.

Vsa ta umetna svetloba, ki smo ji priča po mestih, izložbah, tudi mnogih domovih, ne razblinja teme revščine. Ne vrača upanja v enakost in enakovrednost, le še v večje stiske potiska vse tiste, ki ne krivi, pa tudi ne dolžni, svojo revščino utapljajo v temnih, mrzlih stanovanjih in verjemite, ni jih malo, ko skupaj s starši to temo podoživljajo otroci, bolni, pa vse bolj tudi ostareli.

Koliko je za to odgovorna družba, ki izpostavlja "veseli" december kot čas obilja, obdarovanja, ko moramo biti veseli? Izložbe so polne daril, stiske ljudi, ki si vsega tega ne morejo privoščiti, pa zaradi tega toliko večje.

Revščina je izbira politike, družba ji naseda tako, da sodi tiste, ki nimajo, čeprav ne poznajo ozadja revščine posameznika ali družine. Veseli december smo povzeli, ga ponotranjili, obložili s potrošništvom in s tem povzročili še večje družbene razlike. Izložbe so polne daril. Oči otrok pa hkrati polne želja, ta blišč ponesti v lastne družine.

Pa vendarle se z otroki veliko pogovarjamo o obdarovanju in darilih. Res je, da so jih veseli. To veselje je vezano na enačenje z vrstniki, da so sprejeti v družbo, da se tudi sami zmorejo kdaj pa kdaj ponašati z dobrinami, ki veljajo za vstopnico druženja z vrstniki. Sicer pa so njihove želje sila realne. Želijo si sreče - za starše, sorojence in zase.

V tem, da se imata mamica in oči rada, da imata rada svoje otroke, da si vzameta čas zanje. Da se otroci lahko igrajo z vrstniki, da lahko počnejo, kar radi počnejo in da jih vrstniki obravnavajo po tem, kdo so in ne kaj imajo. 

Otroci se v vrtcu, šolah, pogovarjajo o pismih dobrim možem, se hvalijo z darili. Tudi to najbrž vpliva na revne otroke, ki vsega tega ne bodo doživeli. Kako lahko pomagamo posamezniki? Kje vidite, da lahko svoj del prispevajo tudi pedagogi?

Res je. Kot sem dejala. Veliko se pogovarjajo. Med seboj in z učitelji in vzgojitelji. Zakaj ne bi, po našem vzoru, vzgojitelji in učitelji z otroki govorili o drugačnem obdarovanju. O pomembnosti spoštovanja, prijateljstva, pa o tem, da je za vsakega od nas pomembno, da smo spoštljivi. Da v tem času recimo poklanjamo pozornost s prijaznostjo.

Ostarelim s tem, da jih morda obiščemo, se z njimi pogovarjamo, jim pomagamo. Zakaj ne razblinjamo teme po sistemu mar mi je zate? Zakaj v družinskem krogu ali s prijatelji ne ustvarjamo recimo ročnih del, ki jih poklanjamo kot darila? Zakaj ne naredimo nekaj dobrega za sošolca, vrstnika, starše, sorojence, ostarele ljudi? Nimam nič proti obdarovanju, ampak naj bo na drugem mestu. Naj bo najprej pozornost usmerjena drug k drugemu.

Kakšna so vaša opažanja skozi leta, se razlike večajo, manjšajo?

Seveda se razlike večajo. Postajamo večrazredna družba. Nič ni narobe, če z delom uspeš. Če zmoreš in znaš. To je potrebno nagraditi. Ni pa prav, da smo sodniki ljudem, ki jih ne poznamo. Pa jih etiketiramo  za lenuhe, manipulatorje in podobno. Kajti k nam prihajajo ljudje, ki niti sorodnikom niso upali predstaviti svoje stiske.

Skrivali so jo pred okoljem do stanja resne bolezni in popolne socialne izključenosti. In če bi bili kot družba odprti za sočloveka, bi sorodnika ali sodelavca, ali pa preprosto soseda, ki se umika iz družbe, hitro pobarali, kaj je z njim, ga zamrežili in mu pomagali.

Tako pa se zapiramo v svoje mehurčke, tako tisti, ki zmorejo in znajo, kot tisti, ki jih je nek dogodek (bolezen revščina, tragedija, izguba dela, zaslužka ... ) potisnila v tako hudo stisko, da so povsem zmrznili v svojih sposobnostih. In skrivajo zares težke stiske, pred svetom in prepogosto celo pred samim seboj ter v revščino in pogubo potegnejo tudi svoje otroke.

Ali ljudje težko pridejo k vam po pomoč? Jim je težko samemu sebi priznati, da jo potrebujejo? Jih je sram?

Nihče, prav nihče v naši družbi ne prizna rad, da brez pomoči ne zmore naprej. Da se je ustavil korak, da ne zna iz krize. Nihče. Toda ko enkrat pride pred nas, ko je slišan, razumljen, podprt, mu je lažje. V projektu Veriga dobrih ljudi, ki nudi celostno podporo in pomoč, prejme vse tiste podpore, ki ga vračajo v družbo, ki ga usposobijo za trg delovne sile, ki mu omogočajo samostojno reševanje stisk, ki prihajajo naproti.

Ki mu omogočajo samostojno in uspešno pot v življenje. Kajti  človek v stiski potrebuje najprej človeka, ki ga sliši, razume, mu pride naproti. Ga opremi z vsemi znanji in spoznanji, tudi s tem, da njegovo stisko prouči z distance in mu pomaga na pot uspešnega življenja.

Ali na ljudi, ki potrebujejo pomoč, opozorijo drugi, pridejo v njihovem imenu, se to da, da družina ostane anonimna?

Družine v stiski k nam pošiljajo strokovne službe. To so centri za socialno delo, šole, vrtci, zdravstveni domovi, bolnišnice, zdravniki. V veliko družin pa vstopimo tudi sami prek zgodb otrok, ki jih dnevno spremljamo v različnih projektih in programih, ki jih pripravljamo in uresničujemo zanje.

Je potrebna še kakšna druga kot le materialna pomoč? Začutite to ob njihovih prošnjah, jih kam usmerite?

V našem večdesetletnem delovanju na področju humanitarne pomoči in podpore otrokom, mladim in družinam, tudi že ostarelim, smo ugotovili, da  morajo biti ljudje v stiski najprej slišani. To pomeni, da imajo strokovnega sogovornika, ki  omogoča pogled na posamezno stisko z distance.

Ki zmore ugotoviti  kakšne vrste pomoči ga bodo opremile za moč, da bo zmogel sodelovati  v vseh podpornih programih, da se postavi znova na "svoje noge". Temu pravimo, da jih učimo loviti ribe!  Ob finančni in materialni pomoči ljudje prejmejo še psihosocialno podporo in pomoč v obliki terapij, tistim, ki imajo tudi že čustvene in vedenjske motnje, pa mediacijo tistim, ki so znotraj družine porušili odnos.

Pravno pomoč, ko gre za kršenje njihovih pravic ali se ne zmorejo prebiti skozi labirinte sistemskih ovir. Pomagamo jim z izobraževanji finančnega opismenjevanja, gospodinjstva, opreme s starševskimi kompetencami. Pomagamo jim ustvarjati novo socialno mrežo, otroke vključimo v program Botrstvo, s katerim jim omogočamo vključevanje v različne dejavnosti in razvoj močnih področij. 

Jih opremimo s štipendijami, da uresničujejo svoje izobraževalne cilje, pomagamo pri plačilu dijaških domov. Skratka pomagamo jim zares celovito. Ugotavljamo namreč, da ta kombinirana pomoč in delo z družinami ustvarja novo, lepšo in uspešno pot skozi življenje družine ali posameznika. 

Kakšen je odnos lastnih stisk do tega, da mama (ali oče) otroku ne more privoščiti, kar bi jim želeli? Se odrekajo sebi v korist otroka?

V zadnjem času opažamo obrnjeno sliko. Ko sta starša v stiski, otroci s slabo vestjo, da stanejo, da tudi zavoljo njih starša nimata sredstev za preživetje, prevzemajo krivdo nase in iščejo možnosti kako pomagati iziti iz stiske. Veliko staršem je zares hudo, ker otrokom ne zmorejo nuditi zdravega razvoja, kaj šele darilc ob osebnih in skupnih praznikih. Mnogi se odrekajo vsemu. In mnogi stisko skrivajo tako močno, da tudi otroke opremijo s tem, da nikomur ne povedo, da nimajo in hlinijo vse mogoče, samo da ne bi izdali, kako težko živijo.

Je potrebno veliko, da otroške oči zažarijo?

Potrebno je sporočilo, da nam je mar zanje. Potreben je objem in prijazna, iskrena beseda. Potrebno je skupno doživetje, o katerem se lahko otroci pogovarjajo znotraj družine ali z vrstniki. Prav zato zadnja tri leta tako poudarjamo, da je največje darilo čas preživet s tistimi, ki jih imamo radi. In ob prazniku naj bo to čas, preživet v gledališču, ob knjigi, sprehodu, izletu, kjerkoli samo, da je vsem lepo in prijetno, da se je vredno spominjati in s tem razblinjati stisko, ki jih ločuje od drugih, ki imajo in zmorejo.

S čim se trenutno največ ukvarjate?

Prav s tem. S poslušanjem in reševanjem velikih stisk majhnih ljudi. Slehrni dan, tudi ob koncih tedna in prazničnih dneh. In programi za celotne družine, ki bi v tem prednovoletnem času razbremenile tako starše kot otroke zares ogromne neenakosti.

Omogočamo jim skupna doživetja v gledališčih, na smučiščih, drsališčih, kino dvoranah in drugod. In s pomočjo donatorjev in dobrih ljudi – joj vsem iskrena hvala – tudi omogočamo uresničene skromne želje številnih otrok, ki so pisali dedku Mrazu in pisemca zaupali nam, mi pa jih polagamo v nabiralnike dobrih mož.

So ljudje v tem času bolj radodarni kot sicer, jim prazniki odprejo srca in posledično tudi denarnice?

Gotovo so bolj radodarni. Vselej izhajam iz sebe. Če imam sama, se bom potrudila, da bo vsem lepo. In verjamem, da nas je ogroooomno z dejanji v tej miselnosti.

Ne moremo mimo dejstva, da humanitarne organizacije prevzemate vlogo države. Kako vi gledate na to?

Mnogo let že opozarjamo odločevalce o razlikah, ki jih s svojim odločanjem povzročajo. Revščina je vselej izbira politike, kajne? In ne le da ves čas pomagamo in ljudem vračamo dostojanstvo, hkrati tudi ves čas pristojnim v državi pošiljamo manifeste, v katerih opredeljujemo potrebne spremembe, s katerimi bi omilili revščino, omogočili otrokom zdrav razvoj, ki jim po vsej zakonodaji tudi pripada. Zares se trudimo za zmanjšanje neenakosti na vseh ravneh.

Pod okriljem programa Botrstvo v Sloveniji vam bo letos sredstva namenil tudi HOFER in sicer z nakupom Nasmeškotka. Piškotka, ki pričara nasmeh tistemu, ki ga podari in tistemu, ki ga dobi. Najbrž ste hvaležni za takšne akcije, da vam stopijo na pot tudi trgovske verige?

Podjetje HOFER je dolgoletni in največji podpornik programa Botrstvo v Sloveniji. In zato smo mu zares iskreno hvaležni. Nasmeškotki, ki že nekaj let privabljajo nasmehe na usta in poskrbijo da naše brbončice doživljajo sladkobo trenutka, so kot sončki, ki sijejo otrokom. Kajti vsak smejoči piškotek ima več vlog.

Najprej osreči kupca, ki ga podarja obdarjencu. Osreči tudi njega, ker je sladek in lep in prijeten in koristen. In končno nosi sporočila prav vsem. Kupujemo ga zato, ker vemo, da bo osrečil obdarjenca in pomagal otrokom do uresničitve njihovih želja in močnih področij. Hkrati pa vsakemu od otrok prinaša sporočilo, da je množici ljudi v verigi kupcev in obdarjencev mar za vsakega od njih.

Bi radi kaj posebnega sporočili ljudem za čas, ki prihaja?

Naj bodo prazniki tudi priložnost, da podarjamo svoj čas tistim, ki jih imamo radi. Pa tistim, ki so osamljeni in sami. Tistim, ki hrepenijo po tem, da bi jih imel nekdo rad. In objemajte svoje otroke, imejte jih radi in imejte se radi.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ