Lanskega novembra, med enomesečnim premorom med sezonama, se je v vročo in temperamentno Argentino s plezalkami in magnezijem odpravila odkrivat nove razsežnosti plezanja in sebe ter jih našla tudi v deželi in njenih pregovorno strastnih prebivalcih.

Po uspešnem in večkrat nagrajenem dokumentarnem filmu Chalk & Chocolate, v katerem je Natalija odigrala glavno vlogo, se je v vnovičnem sodelovanju z Juretom Breceljnikom in Film IT-jem odločila, da svojo plezalno avanturo po Argentini dokumentira in posname nov film.

Vedno na preži

Naty oziroma Nat, kot jo kličejo njeni oboževalci – in teh res ni malo! –, je ženska, ki ve, kaj hoče, in temu tudi sledi, dokler ni cilj uresničen in želja izpolnjena. Izzive si postavlja sama, na priložnosti za svoj osebnostni in športni napredek ne čaka, ustvari si jih. Med potovanjem je bila zato ves čas na preži za novimi oblikami in oblinami, vertikalami in horizontalami, ki bi pritegnile njeno pozornost in ji razvnele domišljijo.

Argentinski izzivi

Prva odlična priložnost, da si je razgibala tudi telo, se ji je ponudila v Mar del Plati, kjer je na eni od nešteto peščenih plaž za ogrevanje najprej obdelala dokaj nezahteven opečnat zid, potem pa se lotila še mosta, ki je zaradi višine in lesene površine, ki je Nat ni vajena, pomenil potencialno nevarnost za zdrs in padec.

Kakor pri plezanju jo privlačijo moški, ki stojijo pred njo odprti in dostopni kakor stena, ki si jo ogleduje pred tekmo, pa vendar obljubljajo nekaj nevarnosti in nepredvidljivosti. Ravno takšni, pravi, so Argentinci. Sproščeni in pristni, neposredni in simpatično, nevsiljivo predrzni, ko mlademu dekletu obljubljajo ogenj in zvezde.

Naslednji izziv, ki ga je preprosto morala sprejeti, sta bila mostova v mestu Carmen de Patagones, ki na Atlantiku med seboj povezujeta ogromne balvane. Natančneje, Nat se je – tokrat z vsemi štirimi – morala spopasti z zarjavelo, že precej načeto žico pod mostom, zaradi česar je v prsih začutila močnejši utrip in adrenalin v žilah.

Preprijemati je morala počasi in previdno, da ne bi sprožala nepotrebnih vibracij, ki so drugače tako dobrodošle v življenju. Naloga, ki si jo je naša lepotica zadala, je od nje zahtevala popolno osredotočenost in predanost, da je lahko na drugi strani zasijala v izpolnitvi in neizmernem notranjem zadovoljstvu.

Ne pritegnejo je le stene ...

Nat pravi, da jo osebno privlačijo temni moški, visoki in močni, česar za svoja argentinska soplezalca Viktorja in Francisca ne bi mogla trditi. A dodaja, da znajo Argentinci šarmirati z iskrenostjo in karizmo, očarati s strastjo in ljubeznijo do življenja, ki jo je čutiti vsepovsod po deželi, v argentinskem soncu, vetru in porah izsušene zemlje. Francisco in Viktor sta se izkazala kot družabna in komunikativna gostitelja ter zabavna vodnika po priljubljenih urbanih plezalnih destinacijah.

Urbana plezarija

Viktorja in Francisca je Nat spoznala v pristaniškem Puerto Madrynu in po takojšnji vzajemni simpatiji so se odločili za nekaj dni skupnega raztezanja in naprezanja. Za prvo preizkušnjo so izbrali neutrjeno kamnito fasado luksuzne vile. Sicer fizično nezahteven projekt je bil zaradi nestabilne površine za Nat nedvomno nova in razburljiva izkušnja. Še zlasti potem, ko jo je na svojem zidu zagledal lastnik vile. No, to bližnje srečanje se je končalo srečno za vse sodelujoče v projektu.

V iskanju novih materialov in v želji po čim bolj razgibani urbani plezariji so se pomerili v plezanju po zapuščeni, nedokončani in nekoliko odmaknjeni zgradbi, na kateri je morala Nat za oprijem iskati najmanjši rob kamna ali razpoko v zidu. Tovrstne skupne radosti so seveda več kot dobrodošle, pojasnjuje Nat, saj v njej zbudijo tisto naravno potrebo po zmagovanju, po biti najboljša.

Svoj plezalni opus v Puerto Madrynu je Nat sklenila z vzponom na svetilnik železne konstrukcije, nato pa sta se v tandemu z Juretom, njenim sopotnikom po Argentini – režiserjem, snemalcem, fotografom in osebnim asistentom v eni osebi –, podala na dolgo vožnjo proti jugu.

Patagonsko sonce

Le kako Argentinci ne bi bili takšni, kakršni so, lepi, zdravi in strastni, ko pa je takšna tudi njihova dežela? Kakor večne sanje se je zdela pampa, skozi katero je peljala edina neskončna cesta proti jugu, kamor sta bila popotnika namenjena, da bi odkrila najznamenitejši del Patagonije, kjer ponosno stojita Fitz Roy in Cerro Torre.

Patagonsko sonce, balzam za kožo in dušo, ter zrak, ki je polnil pljuča z občutkom svobode, sta v Nat prebudila navdih in ustvarjalnost, morda tudi malce nestrpnosti v pričakovanju novih izzivov. Kot privid sta na najbolj južni točki Natinega potovanja, pred kuliso Andov, katerih vrhovi so bili kljub pozni pomladi še vedno zasneženi, samevala balvana in čakala na Nat, da se s prsti in dlanmi sprehodi po njuni površini.

Krog je sklenjen

Svojo romanco z Argentino je Nat končala tam, kjer jo je začela, v Mar del Plati. Že med potovanjem je po spletu spoznala lokalnega plezalca Estebana, ki se je ponudil, da ji v svojem domačem kraju razkrije svoje najljubše plezalne izzive. Ravno Mar del Plata je s svojo arhitekturo, stavbami in hišami, zidovi in spomeniki ponujala največ možnosti za urbano plezanje.

Z Estebanom, tokrat izjemoma na vrvi, sta med drugim plezala po skalnih zidovih na plaži, po počeh, ki sta nastali med ogromnima betonskima ploščama, ki sta ločevali plažo od mesta. V dotiku s kamnom in betonom je Nat resnično začutila utrip mesta, ki ji je tako zelo priraslo k srcu.

Ob slutnji bližajočega se odhoda in neizbežnega slovesa od dežele, v kateri je Nat odkrivala nove dimenzije plezanja in ljudi, se je povečal tudi utrip njenega srca, a čas druženja z Argentino se je ne­usmiljeno iztekal, na domačih tleh pa so jo že čakale obveznosti nove tekmovalne sezone. Domov se je tako vrnila polna navdiha in novih moči, z motivacijo in voljo po izpolnitvi novih ciljev v svoji plezalni karieri. S strastjo in zanosom, ki ju je v njej prebudila Argentina, ji bo to gotovo tudi uspelo.

 

Aljoška Tolazzi

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord