As asov

Daniel Negreanu na velike turnirje vedno vzame zajetno potovalno torbo. Dvaintridesetletnik jo potrebuje, ko mu kot nedavno v Belagiu v Las Vegasu zmagovalno premijo izplačajo v gotovini. 1.770.218 dolarjev je Negreanu pospravil v svojo torbo in jo shranil v sefu igralnice. Še vedno leži tam. Daniel ljubi zmage, toda v vsakdanjem življenju ima denar zanj enako vrednost kot bankovci igre monopoli.

Že pri triindvajsetih je Daniel Negreanu prvič zmagal na pomembnem turnirju in vse od tedaj se uvršča na zmagovalne stopničke. Leta 2004 je v Torontu rojeni Kanadčan z zmagami na turnirjih v žep pospravil 4,4 milijone dolarjev in se s tem uvrstil v sam vrh profesionalnih igralcev pokra. Medtem je znesek vseh njegovih zmag narasel na 8,4 milijona dolarjev. Poleg tega nekaj milijonov na leto zasluži tudi z zasebnimi igrami, zmagami na internetu in reklamami.

Poker je trendovska igra. Leta 2005 so igralci na turnirjih po vsem svetu zaslužili več kot milijardo dolarjev. Toliko, kolikor so izgubili njihovi nasprotniki. Celo v Nemčiji, ki nima prav posebne tradicije pokra, obstaja pet milijonov ljubiteljskih igralcev. Zanimanje za igro je potencirala te­levizijska oddaja World Poker Tour, ki so jo predvajali v več kot 100 državah in v kateri se je že 24 igralcev vpisalo med milijonarje.

Za razcvet so poskrbele tudi znane osebnosti, na primer Ben Affleck, Tobey Maguire in Bill Gates, ki so nekdaj necenjeni igri s kartami dvignili ceno. V ZDA so najboljši igralci postali prave zvezde. Negreanu je zaposlil štiri agente – enega za reklamo, enega za film in televizijo, enega za intervjuje in seveda enega za internet.

Vse skupaj usklajuje njegova osebna tajnica. Negreanu, čigar starši so v 60. letih iz Romunije emigrirali v Kanado, tako kot nihče drug pooseblja novo generacijo igralcev – mladih, modno oblečenih, inteligentnih in kul. Nikakršne sledi več ni o stari tradiciji Divjega zahoda, ko so med igro pokra ustrelili vsaj enega igralca. Nekdaj so igrali v zakajenih točilnicah, danes je v sobah za poker kajenje prepovedano, točijo pa mineralno vodo. Med zadnjim svetovnim prvenstvom so vsakogar, ki mu je iz ust ušla beseda »fuck«, za deset minut izločili iz igre.

»Na svetu je kup tekmovanj z visokimi nagradami, toda za prijavnino deset tisoč dolarjev, letalske karte in hotele potrebuješ vsaj 400 tisoč dolarjev na leto,« pravi Negreanu, ki se je udeležil že več kot tisoč turnirjev. Njegova čistilka mora imeti lastnosti svetnice, saj je njegovo stanovanje vedno polno gotovine. »Noro je,« prizna, »toda brez denarja sem kot gol. Ko grem v dro­gerijo, da bi si kupil šampon, imam pri sebi približ­­no sedem ti­soč do­larjev.«

Odkar je poročen s Korejko, ki jo je spoznal na križarjenju, ko je igral poker, se poskuša navaditi na upo­rabo kreditnih kartic. Ko sta Negreanu in njegov stanovski kolega Erick Lindgren pri nekem turnirju dosegla prvo in drugo mesto, je znašal račun za pijačo 22 tisoč dolarjev. »Koliko je že 1000 dolarjev?« je vprašal Negreanu. »1000 dolarjev je en žeton.«

Na turnirjih sodeluje zgolj zaradi užitka. Če želi zaslužiti denar, igra v zasebnih igralnicah. »Tako plačam račune.« Redno igra proti velikim igralcem v Boby's Romm v Bellagiu. »Le tako lahko postajam vedno boljši in preživim.« Igral je že tudi proti milijonarjem, ki so, ne da bi trenili z očesom, stavili 100 tisoč dolarjev. Da bi lahko igral s takimi, milijon dolarjev ni niti približno dovolj. »Če bi moral danes sodelovati pri igrah, kjer se stavi 100 dolarjev, bi se ustrelil,« doda Negreanu.

V San Diegu je pred časom za igralno mizo nepretrgoma sedel 31 ur. Sprva je bil 1,3 milijona dolarjev v minusu, nato se je igra obrnila njemu v prid. Priigral si je 1,2 milijona, preostanek je moral plačati. »Ne gre vedno za zmago. Včasih gre le za to, da čim bolj zmanjšaš izgubo.«

Ekstremno pomanjkanje spanja, povezano z visoko koncentracijo, ga je pripeljalo v neko vrsto delirija. »Moji možgani so bili povsem usklajeni s potekom igre. Bil sem v nekem drugem svetu. Bilo je izredno komično, vsemu sem se kar moral smejati, kot bi bil na drogi.« Če ga v takih trenutkih kdo povpraša po rojstnem datumu, mora preskočiti igro.

Daniel je bil že kot otrok nadarjen za karte. »Vedno smo igrali za kokakolo in hamburger.« Pri vsem, kar je počel, je čutil, da je daleč pred vrstniki. Že zgodaj so ga premestili v razred za posebno nadarjene, toda zaradi tega mu je bilo neprijetno. »Tako dolgo sem dobival slabe ocene, dokler me niso premestili nazaj.« S 16 leti so ga vrgli iz šole, ker je v odmorih organiziral igre pokra. Vseeno mu je bilo od tedaj je od tega živel. Kako dober je v resnici, je dojel še­le, ko je z 21 leti odšel v Las Vegas in si ime ustvaril kot Kid Poker.

Opazovati Negreanuja za igralno mizo je užitek. Je kot škrat, ki pripoveduje šale, deli nasvete, si mrmra pesem, se spogleduje z delilko kart in tako zabava vse navzoče. Njegov talent za zabavljaštvo, prijaznost in vrhunska igra so ga oblikovali v najbolj priljubljenega televizijskega gosta oddaj o pokru. Za igralno mizo poskuša povsem namerno vzdrževati ozračje čim bolj sproščeno. »Če so igralci bolj sproščeni, jih bolje spoznam in tako lahko veliko bolje ocenim.«

Igra No limit Texas Hold'em, najbolj priljubljeno in najtežjo obliko pokra. Pravila človek osvoji v eni minuti, vendar eno življenje ni dovolj, da bi igro obvladal. »No limit« pomeni, da lahko vsakdo stavi toliko žetonov, kolikor jih želi. Na začetku vsakdo prejme dve pokriti karti. Nato delilec na mizo položi pet odprtih kart. Igralci svoje karte kombinirajo z odprtimi kartami.

Zmaga tisti, ki ima najmočnejšo kombinacijo petih kart. Zveni preprosto, vendar je zelo zapleteno, kajti vseh možnih kombinacij je 2,6 milijona.

Na osnovi verjetnostnega računa se igralec strateško odloči, po drugi strani pa se mora oddaljiti od matematično točnega načina igre in igrati iraci­onalno, da bi preslepil soigralce. In v tem je največji čar igre; da lahko zmagaš tudi, če nimaš najboljših kart. »Najboljše karte tako in tako dobiš izjemno redko,« potarna Negreanu. »Profesionalni igralec sem že 14 let, toda še nikoli nisem dobil royal flusha.« Royal flush so najvišje karte v roki – pet kart od asa do desetke v eni barvi. Verjetnost, da jih dobiš, je ena proti 649.740. Navsezadnje, meni Negreanu, je igranje pokra kot resnično življenje imeti moraš srečo in izkoristiti naključje.

Da bi soigralce čim bolje spoznal, Negreanu proučuje njihov glas, govorico telesa in mimiko. Zadnje mu pomaga le pri neizkušenih igralcih. Profesionalci si nadenejo »obraz za poker«. Pozoren je na vse. Zadostuje že en sam pogled, da ugotovi, ali se očesna šarenica nasprot­nika razširi od veselja ali skrči od strahu. Kako zveni njegov glas, kadar viša? Če ima soigralec v ušesu slušalko, se Negreanu nagne proti njemu, da bi slišal, kaj posluša. Če sliši Beethovna ali kubansko glasbo, to izda nekaj o njegovem trenutnem počutju. Včasih je bral življenjepise soigralcev. »Vsaka malenkost šteje,« pove.

»Moja največja moč je, da prepoznam, kako ljudje mislijo in delujejo. Če se z nekom pogovarjam 20 minut, si že lahko ustvarim precej točno predstavo o njegovi osebnosti in o tem, česa je sposoben kot igralec pokra,« pove Negreanu. Bistvo – kaj on misli, da jaz mislim, da misli on – razume le malo ljudi.

Negreanujev cilj je pridobiti nadzor nad nasprot­niki. Tako jih lahko vodi in spodbudi, da zvišajo stavo, čeprav ima sam boljše karte. Ali da odstopijo od igre, čeprav ima slabše karte. »Ko pridem v njihovo glavo, karte, ki jih držijo v roki, sploh niso več pomembne.« Hipnotizer za igralno mizo. Mobilni telefon ima nenehno pri sebi. Služi mu kot prenosni računalnik. Med igro si nenehno dela zapiske – dobljene ali izgubljene igre, prednosti in slabosti soigralcev, posebne pripetljaje. »Danes sem v šestih urah zaslužil 69 tisoč dolarjev,« se glasi njegov tipični vnos.

Igranje pokra je trenutno najbolj popularno po internetu. Vsak mesec spletni igralci na portalih, kot je www.888.com, izgubijo približno 100 milijonov dolarjev. Največje angleško poker podjetje PartyGaming je na borzi vredno 4,3 milijarde funtov – več kot letalsko podjetje British Airways. »Da bi bil uspešen, potrebuješ dvoje – disciplino in čustveno stabilnost,« pove Negreanu.

Poker je igra, kjer lahko narediš vse prav in kljub temu izgubiš vse žetone. Po velikih izgubah je Negreanu sam svoj psihiater. Ponoči leži buden v postelji in si spet gradi ego. »Okej, z eno potezo si izgubil 200 tisoč dolarjev, kaj takega se lahko zgodi. Toda če boš začel premišljevati, da bi si s tem denarjem lahko kupil hišo, si pogorel.«

Las Vegas je za Meko najbolj obiskano mesto na Zemlji. Vsako leto roma tja 35 milijonov obiskovalcev. Negreanu bi najraje igral kar z vsakim od njih. »Večina igralcev pokra ni tako dobrih, kot mislijo. Od njih dobivam denar. Preprosto tako je. Bil bi nor, če bi odnehal.«

Negreanu ima doma pripravljenih še kar nekaj praznih potovalk ...

TEKST: Rolf Kunkel

FOTO: Tomas Muscioncio

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord