Atlet Luka Janežič na letošnjih OI dosegel dva osebna izida sezone, kar je tisto, kar šteje

Dialog

6. 9. 2021, 08:30 | Aktualno | Piše: Živa Avžner

                            Atlet Luka Janežič na letošnjih OI dosegel dva osebna izida sezone, kar je tisto, kar šteje (foto: osebni arhiv) osebni arhiv

25-letni atlet Luka Janežič se je v svoji karieri na olimpijske igre uvrstil že drugič - prve je zapečatil v Riu, druge pa v letošnjem Tokiu. Z nami je spregovoril o življenju športnika in kako se po naporni sezoni najraje sprosti.

M: Kaj športniku pomeni uvrstitev na olimpijske igre?

To so sanje vsakega športnika. Nastop na OI je lahko za športnika tudi vrhunec kariere, sploh pa za atleta, saj se mi zdi, da je atletika na OI zelo gledan šport. Presrečen sem, ker sem imel že drugič priložnost nastopati na njih. Zdi se mi, da tudi atletika kot šport ravno takrat pride do izraza – tudi po odzivu sodeč.

M: Česa so vas olimpijske igre naučile?

Predvsem vztrajnosti, saj potekajo na štiri leta. Letos smo morali na njih čakati celo pet let, kar te pripravi na to, da vedno prihaja do nekega novega cikla. Tisti čas, ko čakaš na igre, imaš recimo štiri leta samo fokus na njih, saj je to najpomembnejša tekma kariere.

M: Je bilo prisotne kaj treme, glede na to, da ste nastopili na najprestižnejšem dogodku na svetu?

Ja, seveda. V bistvu je na vsakem tekmovanju nekaj trebe, OI pa poskrbijo, da je je še več. To je velik dogodek in konec koncev tekmuješ za Slovenijo in veš, da te spremlja veliko ljudi. Pokazati želiš najboljše, kar si zmožen. Nisem ravno star, sem pa že toliko izkušen, da imam v teh zadnjih letih manj težav s tisto negativno tremo. Ni to več tako težko zame. Mogoče malo.

M: Kakšna je bila podpora Slovencev?

Podpora je bila vrhunska. Dobil sem odlične odzive, sporočila. Resnično se mi zdi, da atletika mogoče v zadnjih letih sicer ni bila tako spremljan šport, ampak ko pridejo olimpijske igre, je to čisto drugače - zdaj lahko to potrdim tako za Rio kot tudi za Tokio. Tekmoval sem ob dveh zjutraj po slovenskem času in so se ljudje dejansko vstali in gledali. Hvaležen sem vsakemu, ki je vstal sredi noči, prižgal televizijo, samo zato, da je gledal nastop slovenskega atleta. To se mi zdi zelo spodbudno in pomembno za samega športnika, saj čutiš podporo in šport brez navijačev itak nima smisla.

osebni arhiv
M: Kako zelo je pomembna disciplina v življenju športnika?

Brez discipline si težko vrhunski športnik oziroma ne moreš biti na takšnem nivoju. Po drugi strani pa te šport nauči discipline oziroma če te ne nauči, potem nisi vrhunski športnik. (smeh) V letih srednje šole izgubiš nekaj žuranja. Takrat je tudi najtežje, saj rezultati še niso na nivoju, da bi lahko od tega živel, ampak vseeno ogromno vlagaš v to. Sedaj, ko je to v bistvu moja služba, mi je lažje. Brez discipline se ne da dosežti vrhunskih rezultatov.

M: Ali trenirate že od malih nog?

Ja. Trenirati sem začel v drugem ali tretjem razredu osnovne šole. Najprej je bila to bolj igra, v srednji šoli pa se je vse skupaj začelo bolj profesionalno in vsako leto bolj zares. Od kakšnega leta 2014 tekmujem na profesionalnem nivoju, tako da imam za mano že kar nekaj let.

M: Omenili ste, da ste morali izpustiti kakšno srednješolsko žuranje. Ste se morali kot športnik odreči še čemu?

Marsičemu. Kar mi manjka v zadnjih letih je dopust. Že zadnjih pet let moje poletje izgleda tako, da potujem in tekmujem. Sezona se po navadi konča ravno konec septembra, ko je poletje že mimo. Po tem se seveda greš spočiti in greš na dopust, ampak vseeno si včasih sredi poletja rečem: »A mi je res tega treba? Ali lahko grem na morje za 14 dni in pozabim na treninge?« Ampak tako pač ne gre.

M: Kako se najraje sprostite?

Ko je konec sezone, zelo rad popolnoma odmislim na atletiko, kar pomeni, da ne treniram. Vzamem si nekje tri tedne pavze in v tistem času ne grem na stadion. Takrat počnem stvari, ki jih sicer ne morem ali pa se ukvarjam s kakšnim drugim športom, vendar moram pri tem paziti zaradi poškodb. Rad se družim s prijatelji, včasih igram tudi kakšne računalniške igre, si kaj privoščim, kaj dobrega pojem, popijem, kar mogoče med sezono ne.

Živa Avžner
novinarka