Po deželi 'bratstva in enotnosti', večini veliko dostopnejši, hkrati pa nič manj lepi in okusni, predvsem pa manj turistično kičasti in precej pristnejši. Z motorjem.

Beograjčan Božo Ristić je prijatelj Mirana Stanovnika, od katerega je lani kupil dirkalnega KTM-a in januarja prvič tekmoval na dakarskem reliju v Južni Ameriki. Zahtevno motociklistično dirko je končal po prvi polovici, ampak se bo še vrnil, pravi. Končati Dakar pa ni njegov edini cilj, lotil se je tudi organizacije manj zahtevnih avantur za širše množice. Ponudil je turizem na dveh kolesih.

In ta Božo me je poklical, ali me zanima tedenska tura po Srbiji, Bosni in Črni gori. Jaz pa sem si želel natanko tako izkusiti Balkan, odkar so mi v rožnato knjižico pritisnili žig pri A-kategoriji, vendar se je vedno ustavilo v slovenskih rovtah in hrvaški obali. Ali ni bilo časa ali pravega motorja. »Pridi v Beograd z osnovno opremo, vse drugo bomo pripravili mi.«

Do glavnega srbskega mesta sem se pustil zapeljati po tirnicah. Ne gre tako hitro kot po cesti, je pa pot z vlakom veliko bolj zanimiva kot v piksni na štirih kolesih. Do Dolgega Mostu sem zleknjen čez tri sedeže drnjohal kot ubit, nakar sta sedeža nasproti zasedli sila gobčni ženski in sta pleteničili brez premora s precej več decibeli, kot sem si po plejbojevsko neprespani noči želel.

Prisopihamo v Beograd: na eni strani se nenadoma prikaže velika bleščeča stavba Unicredit Bank, na drugi strani ograje je cigansko naselje s strehami iz salonitk, cunj, kartona in lesenih plošč.

Središče mesta na sotočju Save in Donave z milijonom in pol prebivalcev je bogato. Lepe stavbe, trgi, vodnjaki pa fensi šmensi trgovine svetovno znanih znamk. Beograd je v zadnjih letih postal drago mesto, in če se želite v središču mesta solidno nahraniti, ne izbuljite oči ob pogledu na jedilne liste, saj niso več tako ugodni kot pred leti. V turistični zloženki so bili za tiste dni napovedani nastopi skupin Zabranjeno pušenje, Let 3, Crvena Jabuka ter didžejev Jamesa Zabiele in Gillesa Petersona.

Ni kaj, to je mesto zabave, balkanski nočni raj, kjer vam ne more biti dolgčas. Ne nazadnje lahko zavijete tudi na legendarne splave. Saj bi se z glavo vrgel v ves ta razvrat, toda moral bi si splanirati dan, pardon, noč več. Kajti pred hotelom Balkan me je že čakal BMW R 1200 GS z bočnima kovčkoma in vso možno dodatno opremo.

Enakega, le prejšnje generacije, je vozil tudi Poljak Simon, Anton iz Nemčije je prišel na Triumphovem tigru, Hrvat Danijel na KTM-u 990 adventure S, medtem ko sta vodnica Mina in fotograf Mika oba vozila bavarskega F 800 GS. Vodnica? Jap, šefinja naše avanture je bila 24-letna Beograjčanka, zagrizena motoristka in prava zgodovinska enciklopedija.

Hotel smo morali zapustiti pred deveto zjutraj, ker so po tej uri vse ulice zaprli zaradi beograjskega maratona. Silno sem bil vesel, ko se je cesta odprla in smo za seboj pustili smrdljive golfe, mercedese, ople in zastave. Vprašanje je, koliko od teh bi prestalo naš tehnični pregled. Veliko prijetnejša je magistralka ob Donavi, ki v tem delu meji na Romunijo.

Široka in pregledna cesta sem ter tja preseneti s kakšnim kamnom na asfaltu ali z neosvetljenimi predori, ki zbegajo vid, ampak tako ali tako ti je po nekaj kilometrih jasno, da bo na cesti potrebna še večja pozornost kot sicer. Po dva tisoč kilometrih smo naleteli še na podrto drevo, stoječe traktorje za ovinkom pa na mrtve in žive živali, luknje …

Cilj prvega dne je bil Negotin, mestece na skrajnem zahodu Srbije, kjer lokalni motoristi še niso slišali za varnostno čelado. Taksist, ki nas je za pet evrov v razmajani dacii logan zapeljal do 30 kilometrov oddaljenih Rajačkih pivnic, ki jim pravijo tudi Rajačke pimnice, nam je povedal, da ni dela, in če ga ni, pač voziš taksi. Za mesto, v katerem životari 18 tisoč, skupaj z okoliškimi vasmi pa manj kot 50 tisoč prebivalcev, je avtomobilov z zbledelimi napisi taxi res ogromno.

Med zibanjem po cesti, ki si tega imena ne zasluži, pokaže mejo z Bolgarijo: »Pred leti so tod čez množično tihotapili robo. Temu bi se pravzaprav težko reklo tihotapljenje, ker so se čez polja vile kolone ljudi, ki so tovorile hrano in gorivo.« Ljudje na mesec zaslužijo od 100 do 200 evrov, za 15 tisoč evrov pa lahko kupiš že solidno hišo s parcelo.

Pozneje sem na svetovnem spletu v vasi Rajac res našel hiško s 100 kvadratnimi metri za 25 tisočakov. Nič čudnega, da se premožnejši gasterbajterji vračajo, tu kupujejo nepremičnine in jih nato prodajajo tujcem. V okolici bojda živi veliko starejših parov, ki z nemško pokojnino spodobno in v miru preživljajo jesen svojega življenja, pravi naš šofer. Večina domačinov je izseljenih v Nemčijo, Švico ali Kanado, veliko hiš z zaraščenimi vrtovi je praznih.

Z veseljem bi se vrnili, toda tukaj ni dela. V Rajačkih pivnicah je 240 kamnitih hišk, v katerih domuje vino. Gre za nekakšne zidanice, v katerih se dobro jé in pije, kar so okusile tudi naše brbončice. Noro dober prebranac, špinača z jajci in sirom, vložene gobice, hladna jagnjetina in seveda izredno pitno domače vino, ki je potrdilo, da je bila naša odločitev za vračanje z dacio vsekakor boljša od

lastnega transporta na dveh kolesih.

Če vas zanese v tisti konec, se najavite gospodu Miroslavu Karamančiću (019/426888), ki nam je vsakič znova razlagal vsebino krožnikov, pripravljeno s pridnimi rokami njegove žene. Ponoči smo se sprehodili še po Negotinu in spoznali štiri dekleta, ki študirajo v Beogradu. Ena od njih me je zaradi naglasa takoj razkrinkala, se pohvalila, da ima v Kopru babico, in v isti sapi vprašala, kako je v Sloveniji in ali se ji splača zaprositi za državljanstvo. Jelena, fletna za znoret, je vprašala, ali sem na Facebooku. 'Koji fejsbuk, jebenti fejsbuk, evo mene tu iz mesa in krvi, ne pa fejsbuk,' si mislim in napišem naslov elektronske pošte. Ne, ni mi pisala.

Nekaj kilometrov po jutranjem startu smo že tlačili nase dežne kombinezone. Močiti nas je prenehalo ravno toliko, da smo si lahko ogledali Gazmigrad, ostanek veličastnega mesta Felix Romuliana. Zamislil si ga je eden od štirih vladarjev rimskega cesarstva v tretjem stoletju našega štetja, Valerij Galerij Maksimijan – za luksuz in razvajanje ter večni spomenik rimskemu imperiju. Zaradi kislega vremena je Ivan, Beograjčan na KTM-u, predlagal bližnjico.

Garmin je pokazal dobrih 100 kilometrov prihranka, če uberemo drugo cesto od načrtovane. Tabla 'zabranjeno za strance' nas ni preveč zmotila, ko smo po sprva slabšemu asfaltu, potem pa razdrapanem makadamu nabirali kilometre mimo posestev s konji in nekaj bogatimi kmetijami. Ampak dogajalo se pa je: najprej je malega GS-a v tla zabrisala Mina, Ivan pa se je skupaj z adventurjem potopil v lužo, ki ni bila le dolga, ampak tudi globoka do pasu.

V bogati srbščini je preklinjal mokro opremo, Toniju na popolnoma cestnem triumphu bližnjica že tako ali tako ni bila niti najmanj všeč, meni se je pa kar vriskalo pod čelado. V tem uživam, ne pa tista dolgočasna cesta: širna prostranstva gozdov in travnikov, razgibana cesta, kamenje, blato, vojaški tanki … A? Res je bil tank, in to dodobra razbit, zakurjen, pozabljen in ne edini. Ko se je po 70 kilometrih pod gumami zopet narisal asfalt, nas je nadrl mlad vojak, češ da tu nimamo kaj iskati. Pravkar smo prečili največji vojaški poligon v Srbiji na Pasuljanskih livadah!

Šele med prebavljanjem še ene gurmanske mojstrovine v gostilni Lovački raj nad Arandželovcem, ko smo na prenosniku gledali fotografije preteklega dne, sem pomislil, da sem vozil po brezpotjih vojaškega poligona. Kaj če bi naletel na mino?

S polnimi vampi smo buljili v piksle izpred nekaj ur ter v videosmešnice, shranjene na iphonu, zraven pa so se ga domačini nabijali z rakijo in tulili ob živih zvokih dveh harmonik in kontrabasa. Strašno smo napredni. Niti ni treba potovati v Afriko, da bi dojel, da tale naš visokotehnološki napredek niti ni tako zelo nujen, kaj šele družbeno koristen.

Požrtija za našo osmerico – začeli smo z raznolikim divjačinskim narezkom in še top­lim domačim kruhom, prešli na glavne jedi, kot so prebranac, srnina rulada, polnjena s klobasicami in sirom v gobovi omaki, pa divjačinski golaž, na žaru pečene klobasice, ter vse skupaj zalili z nekaj rundami vina iz divjega grozdja in različnimi sortami odlične žganjice – nas je stala 8300 srbskih dinarjev, kar je manj kot 90 evrov. Sila ugodno.

Srbska kulinarika je navdušila tudi tretji večer na Mokri Gori, do katere nas je cesta vodila čez narodni park Tara 1200 metrov nad morjem. Eden lepših videnih predelov tiste dni, a kaj, ko nas je zopet pral dež. Savna v vasici Drvengrad je bila balzam za utrujeno in premraženo telo. To malo leseno selo je dal zgraditi Emir Kusturica.

Ulice so poimenovane po znanih ljudeh (na primer Bruce Lee, Nikola Tesla, Che Guevara …), mestece ima cerkev, knjižnico Mese Selimovića, kakovostno opremljen kino Stanleyja Cubricka, dve restavraciji, sobo za biljard, klub, fitnes, celo pokrito košarkarsko igrišče in bazen s savnami. A navzven je vse zapakirano v lesene hišice v planšarskem slogu.

Kadar 'nori' Emir ne potuje in dela po vsem svetu, živi tu. V preprosti restavraciji se na jedilnem listu hvalijo same domače dobrote, in če rečem dobrote, tako tudi mislim. Kajmak, mlada čebula, sarmice, jedi z žara, juhe, prebranac (težko se ga naveličaš), solate in izbrana ponudba vin. Prenočitev v etnološki vasi stane 30 evrov, za zajtrk in večerjo je treba doplačati 10 evrov drobiža.

Cimer Toni mi je zjutraj povedal, da sem se med spanjem glasno smejal. Ne vem, ali so bile krive prijetne sanje ali zadetost od hlapov, mešanice deževnice in potu iz škornjev, ki so se sušili ob postelji. Mina nam je svetovala, naj nase navlečemo vse tople cunje, kar jih premoremo, saj se temperature na Žabljaku, ki leži v srcu narodnega parka Durmitor v Črni gori, utegnejo spustiti proti ničli, vremenska napoved pa je bila še bolj žalostna kot prejšnje dni.

Pri mostu čez kanjon reke Tare se nam je pridružil Saša iz Podgorice na edinstvenem BMW-ju HP2. To je že njegov osmi motor te znamke in vse je kupil v Sloveniji. »Vaši so super, z vsemi se dobro razumem. Ko kupim novega, ga s kombijem pripeljem domov in se takoj odpravim nazaj na prvi servis,« sva hitro našla skupni jezik s Saletom, nekdanjim rokometašem. Kot kaže, mu gre biznis v Podgorici dobro, presenetil pa je s prijaznostjo in ustrežljivostjo do vseh. Svetovna faca!

Da je kanjon reke Tare s 1333 metri najgloblji v Evropi in drugi največji na svetu, takoj za Velikim kanjonom reke Kolorado, se mi ni niti sanjalo. Res je impresiven in za tiste, ki bi se za turo odločili v toplejšem letnem času, imajo pripravljen še rafting. Žabljak, mestece z manj kot 2000 prebivalci, leži na 1456 metrih nad morjem. Pričakal nas je deževen, gore so bile zavite v sive oblake. Pozimi in poleti Durmitor menda obišče precej turistov, tudi Slovencev. Ob gostilni, v kateri smo si privoščili večerjo in zajtrk, je osnova šola, pred njo pa velika tabla z rokama v stisku in z ameriško zastavo.

Da so ZDA prispevale k obnovi šole, je lepo, samo da ne bomo čez olimpijado ali dve namesto dimljenega jagenjčka in kajmaka jedli cheesburger in ga zalivali s kokakolo!? Hrana je bila okusna, a nepričakovano draga. Za pivo hočejo tri evre! V dveh dneh smo občutili, da je Črna gora draga. No, dražja od Slovenije, kar je glede na tamkajšnji standard težko razumljivo.

Peti dan smo jo usekali proti jadranski obali. Čez Durmitor! Na ravni planoti, obdani z golimi gorami, bi lahko posneli nadaljevanje Gospodarja prstanov. Kljub kislemu vremenu so bili to najlepši kilometri poti. Dvig­nem se iz sedla, usmerim pogled daleč naprej in lebdim nad veličastno pokrajino.

V stoječem položaju ne vidiš krmila, armaturne plošče in vetrobranskega stekla, motorja se dotikaš le z nogami in rokami – občutek je podoben letenju iz sanj. Noro! Če bi potoval sam, bi na tem delu Zemlje ostal vsaj dan ali dva – nam pa se je tisti dan mudilo v Podgorico in naprej do obale.

Standard ljudi je v črnogorskem glavnem mestu, sodeč po voznem parku, višji. Sale pove, da si lahko avtomobil do nedavnega registriral brez kakršnihkoli papirjev in da šala – vabljeni v Črno goro, vaš avtomobil je že tam! – niti ni tako iz trte zvita. Zdaj so nadzor okrepili, zato ukradeni štirikolesniki potujejo dalje v Albanijo.

V Podgorici na cesti srečaš maseratije, ferrarije, porscheje, celo Buggattijev veyron se bojda vozi po ulicah. Ljudje so nori na mobilne telefone in nič nenavadnega ni, če je v kavarni na mizi, za katero sedita dva gosta, pet mobilnikov. Dobro telefonsko številko (denimo 031 444 555) je mogoče prodati za tri tisočake. Sam promet pa je kaotičen in Toni, dobrovoljen Nemec, je v šali vprašal, ali se da kupiti majico z napisom 'I survived Podgorica', in nato bolj sam pri sebi zabrundal, da so mu ameriške ceste bolj pri srcu.

Tip ravnokar načrtuje nakup harleyja. Res je naporno ves čas spremljati dogajanje pred seboj, škiliti v obe vzvratni ogledali in še vrteti glavo kot nor, da te ne nabaše kak domorodec. Pozno popoldne se pokrajina s krvavo zelenimi pašniki, po vonju sodeč bogatimi z začimbami, v trenutku odpre in pod nami veličastno zazija zaliv Boka Kotorska. Ker smo pozni, izpustimo obisk Budve in jo kar s trajektom udarimo čez zaliv.

Do meje z Bosno je iz Hercegnovega le nekaj kilometrov in tam se spet odpre nov svet. Pust, kamnit, s kot jezero ravnimi travniki in njivami med hribi, poraščenimi z grmičevjem. Po spustu po resnično slabi cesti pridemo do spomenika bitki pri Sutjeski. Blizu je velik zapuščen hotel z razbitimi šipami in zaraščeno okolico.

Preluknjane fasade, podrte hiše in politično nastrojeni grafiti na poti ob Drini dajejo vedeti, da je narod tu med vojno nastradal. Prenočili smo v vasici Sirogojno, zopet v Srbiji. Gre za muzej na prostem, sestavljen iz hišk, podobno kot na Mokri Gori, le da tu ne boste našli LCD-televizij, brezžičnega interneta, da ne govorimo o fitnesu.

Vrnitev v srbsko prestolnico je bila sončna. Spet smo zapeljali v saje in smrad natrpanih ulic. Toda tudi Beograd je lep. Prijazen in domač, precej drugačen od našega glavnega mesta. Za doživeto v sedmih balkanskih dneh pa težko najdem primerjavo s čimerkoli že videnim in predvsem občutenim. Priporočam.

Kako na pot?

Ena izmed možnosti, najbližja predvsem tistim brez svojega motrja, je vodena tura z najetimi dvokolesniki. Teden dni trajajoča avantura vas bo stala od 1050 do 1260 evrov (odvisno od motorja).

Za ta denar dobite na uporabo BMW F 800 GS, R 1200 GS ali R 1200 GS adventure, plačane

nastanitve, zajtrke in večerje. Za gorivo, cestnine ter kosila in kavice na poti bo treba dodatno poseči v žep (več informacij lahko najdete na www.adventureride.rs).

Povratna vozovnica za vlak Ljubljana–Beograd stane 70,60 evra, pot po cesti pa je dolga približno 530 kilometrov. Druga možnost je seveda start na dveh kolesih pred domačo garažo, nakar bi bilo turo zanimivo začiniti z izletom po jadranski magistrali do Dubrovnika ter se do Slovenije vrniti po zgoraj omenjeni poti ali seveda obratno.

Cene za liter neosvinčenega bencina je v Bosni 1,66 konvertibilne marke, 90,90 dinarja v Srbiji ter 0,89 evra v Črni gori. Evro je vreden približno dve konvertibilni marki in dobrih 93 srbskih dinarjev.

S čim?

Potovalni enduro je kar pravšnja izbira za ne ravno briljantne ceste tam doli, zato priporočamo stroje, kot so BMW F 800 GS, R 1200 GS, honda varadero in KTM 990 adventure. Lahko tudi z manjšimi motorji, kot sta aprilia pegaso in yamaha tenere 660. Tudi s potovalnikom ali športnim potovalnikom bo izlet prijeten, s športnimi stroji pa na tako turo nikar!

Še bolj kot motor je pomembna izbira kakovostne opreme. Motoristični suknjič naj ima zračnike na zadrgo in za mokre dni ne pozabite dežnega kombinezona, ki naj bo shranjen na vrhu kovčka.

Matevž Hribar

Foto: Mika Knežević, Daniel Sedić, Anton Sacher, Matevž Hribar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord