Kje (z izjemo Pridnestrske moldavske republike) v Evropi še lahko najdete zloščene Leninove kipe, delujoče kolhoze, srpe in kladiva pod rdečimi zvezdami ter velikanske spomenike junaškim dejanjem partizanov? Kje v Evropi na stranskih železniških tirih v pripravljenosti stojijo parne lokomotive, da bi ob napadu tujega agresorja lahko evakuirale narod tudi brez elektrike? Kje v Evropi je vezni člen famozne bušijevske »osi zla«? Jep, vse to je mogoče najti na drugi strani železne zavese desetmilijonske Belorusije, edine države na stari celini, ki ni članica Sveta Evrope in katere leva propaganda bi spravila v zadrego še samega gospoda Goebbelsa.

Hokejist

Medtem ko bi bilo Belorusijo nesmiselno primerjati s Kubo ali Severno Korejo (v Minsku so prozahodno usmerjeni, saj imajo vendar kar šest McDonald’sov!), pa tokrat tista Busheva cvetka o »zadnji diktaturi v Evropi« drži. Življenje res spominja na stare dobre sovjetske dni – ulice so čiste, varne in ponoči osvet­ljene, na slehernem prostem zidu ali fasadi se bohoti kak biser socialistične ikonografije, stalinistična arhitektura sivih mest, ki se kar šibi pod težo betona, pa se vije med ulicami s pomenljivimi imeni Marksa, Lenina in komunizma.

Imajo odločnega predsednika, ki vlada svojemu krasnemu novemu svetu z železno roko in budnim očesom velikega brata ter kaj hitro zatre vso morebitno opozicijo. Zaradi njega je Belorusija med prvimi desetimi v svetu: prvimi desetimi v trgovanju z orožjem, prvimi desetimi deželami, kjer je nevarno biti novinar, in prvimi desetimi republikami, kjer še vedno vlada socializem. In kljub kronični prezasedenosti z ohranjanjem rekordov po vsej deželi mu uspeva graditi tudi arene za svoj najljubši šport, hokej na ledu.

Hja, Belorusija je tudi država, kjer skoraj nihče ne zna belorusko. Še sam predsednik ne. Zato mu je prodajanje ruskih doktrin in propagande (seveda kar v ruščini) nadvse olajšano, pa še Putin mu pošilja poljubčke iz Moskve, saj si na oblasti nikakor ne želi še enega separatista.

V prestolnici življenje zatorej teče mirno – sleherne demonstracije v Minsku policija nemudoma ostro in odločno zatre. Tudi o avtorskih pravicah nočejo slišati kaj dosti – najnovejšo glasbo, filme in zadnje verzije računalniškega softvera lahko nesramno poceni najdeš kar v pasažah podzemne železnice. Ljudje jih kupujejo kot vroče žemljice na poti v službo.

Krasive djevuške

Tujcev ni veliko. Razen diplomatov, židovskega »back to the roots« turizma in vedno pogostejših evropskih alfa samcev v andropavzi na paritvenem pohodu jih tukaj skorajda ne vidiš. Kar se več kot očitno opazi tako v mestu kot na deželi, pa so – bejbe! Uff, povem vam, če bi se pol Slovenk takole uredilo zgolj za obisk pri branjevki, kot to storijo mične Belorusinje, bi imeli že malo revolucijo!

Navajen sem že vsega hudega, od divjih »Coyote Ugly« partijev Las Vegasa do mongolskih striptizet, toda en sam večer v beloruski prestolnici prekaša vse! Tukaj so nočni klubi čez dan pravzaprav navadne biljardnice, restavracije, kavarne in kazinoji, ponoči pa se prelevijo v vroča, potna zbirališča superseksi beloruskih deklet, kjer so krila, daljša od 20 centimetrov, prej izjema kot pravilo. Dekleta spominjajo na lepotice iz Poljske in baltskih dežel, ne pa na tipične Rusinje. Kaj to pomeni, veste sami.

Staro in mlado se ponavadi vsak dan v klubih, kot sta Max Show in Matrica, do šestih zjutraj skupaj pozibava na plesišču – vžge tako zadnji ruski hit Julije Savičeve kot težki Thunderstruck skupine AC/DC. Kljub betonski sivini čez dan ti zatorej nočni Minsk sčasoma priraste k srcu. Nekako tako kot maligni tumor …

Kontaminirano

Letos bo minilo 20 let od tragedije v ukrajinskem Černobilu. Pri celotni zadevi je najbolj nastradala prav Belorusija. Petina njenega jugovzhodnega ozemlja je zaradi vetrca, ki je pihal tistega usodnega aprila, postala kontaminirana z radioaktivnimi izotopi. Kar 70 odstotkov jih je prešlo na ozemlje Belorusije. Smrtnost novorojen­čkov v regiji se je dramatično zvišala, Lukašen­ko pa je lagal in v proračunu postopoma zmanjševal državno pomoč. Od dveh milijonov ljudi na prizadetem območju jih je odšlo le deset odstotkov. Drugi jedo kontaminirano hrano in pijejo kontaminirano vodo. Ko se boste v Belorusiji šli kulinarično ekstravaganco, se poizkusite iz­ogibati vsaj gobam. Kljub bajeslovnemu stalnemu nadzoru se gajbica ali dve izmuzneta geigerjevemu števcu in pristaneta na krožniku v mestnih restavracijah …

Belorusi so obsedeni z drugo svetovno vojno. Tovariš Lukašenko narod redno spominja, da je ob osvobajanju izpod Hitlerjevih nacističnih krempljev Belorusija izgubila kar tretjino prebivalstva. Najbolj surrealen spomenik te vrste stoji na zahodu dežele v prijetnem in sproščenem mestu Brest. Ko vstopiš skozi velikansko zvezdo in poslušaš na trak posneto grmenje bombnikov in klice k napadu, si šele na začetku. Kar sledi, je prava lekcija v poveličevanju heroizma sovjetskega naroda in njegove bitke za svobodo.

Komur bo dosti vojne ikonografije za en dan (sam bi bil tukaj lahko ves teden), naj zavije v še eno belorusko posebnost, edinstveni »Muzej zaplenjene umetnosti«. Tukaj so razstavljena umetniška dela, ki jih je vrla beloruska carina zaplenila ob poizkusih tihotapljenja čez državno mejo (le kilometer iz mesta) v močni želji po ohranjanju domače kulturne dediščine. Kot da bi v živo doživljal vodič po izmišljeni Molvaniji (glej naš decembrski Playboy) …

V Belaveški pušči, narodnem parku, po katerem prosto romajo ogroženi evropski zobri, so glave Rusije, Belo­rusije in Ukrajine uradno razglasile smrt SSSR in povile novega otroka, Skupnost neodvisnih držav s prestolnico v Minsku. Do narodnega parka nama z Deja­nom ni uspelo priti. Moje čelo še vedno krasi brazgotina po tisti divji noči in litrih vodke, ko sem mu, obdan s štirimi blondinkami in dvema črnolaskama, razlagal, kaj pomeni fraza »boire a la russe«.

Spomnil sem se na Hoganov roman Belarus, ki se dogaja v vesolju leta 20.000 (na planetu Belarus, kakopak). Carska Rusija in pravoslavna cerkev preživita in se remanifestirata, edini sovragi ruskega naroda pa niso gnili kapitalisti z Zaho­da, temveč zunajzemeljska bitja z nepotešenim apetitom po jetrih. Prav tako kot tista zlobna beloruska vodka.

Zmagovalec za vse čase

Devetnajstega marca bo v Belorusiji veselo – zgodile se bodo predsedniške volitve. Med »protikandidati« ima največ možnosti Aleksander Milinkevič, outsider, ki govori pet jezikov in ponuja mirno revolucijo in pot v Evropo. Toda Lukašenko, ki se preveč boji, da bi se mu zgodila Ukrajina pred domačim pragom, bo zagotovo poskrbel, da bodo rezultati marčevskih volitev »pravilni«. Najverjetneje bo zopet večinsko zmagal kar sam. OVSE in Helsinški monitor se med beloruskimi referendumi in volitvami tako ali tako vedno držita za glavo. Vso srečo ob pisanju usode, dragi narod Bele Rusije, kakršnakoli ta že bo!

Najceneje boste na letališče Minsk-2 iz Ljubljane prišli z letalsko družbo ČSA (približno 80 tiso­čakov + takse), tam pa ne za­mudite vsaj ene noči za 50 zelencev v šarmantno zjahanem socialističnem hotelu Belarus (ima panoramsko restavracijo v 23. nadstropju, bazen z revolucionarnimi murali in celo fitnes). Garantno pismo in originalni beloruski vavčer (odklikajte na www.vokrugsveta.by in povprašajte za Marino Vasikijevič) boste morali ob ob­veznem potrdilu o dodatnem zdravstvenem zavarovanju (Coriss, Elvia) priložiti k prošnji za vizum na dunajski ambasadi. Na srečo je konzul fejst fant …

TEKST & FOTO: Aleš Bravničar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord