"To sem jaz, Zvezdana, in moje izkušnje so me oblikovale in so moja resnica!"

Kolumna

8. 3. 2021, 10:44 | Aktualno | Piše: Zvezdana Mlakar

                            "To sem jaz, Zvezdana, in moje izkušnje so me oblikovale in so moja resnica!" (foto: M Birk) M Birk

Vsakokrat, ko začnem govoriti in filozofirati o žensko-moškem odnosu in njunem sodelovanju, ko začnem analizirati, kaj je žensko in kaj moško, se na koncu vseh koncev počutim skrajno butasta. Poznam veliko teorij, psiholoških in bioloških razprav o naših razlikah, veliko jih na splošno drži, a kaj, ko nam življenje vedno znova servira scenarije, ki marsikaj postavljajo na glavo.

Vprašam se. Je moja ženskost tista prava? Sem jaz prava ženska? Ne vem, vem, da sem samo sebe povezovala s svojim spolom samo v posebnih situacijah. Nikoli mi niso rekli, tako reagiraj, ker si deklica. Rekli so mi, naj bom pridna in poslušna in isto sem govorila svojim sinovom jaz. Sčasoma sem pri vzgoji sinov izpustila poslušnost, bodi priden pa je ostalo do zadnjega.

Da je poslušnost zrasla iz potrebe po moči nad sočlovekom, sem vedela že zelo zgodaj. Vsakokrat me je peklo pri duši, ko sem bila poslušna in poslušno, brez besed, izvrševala naročeno. Poslušno in s sklonjeno glavo sem hodila po ulici, ko so za mano letele opazke, da sem hčerka samomorilca. "Pazite se je, z njo je tudi zagotovo kaj narobe!" Poslušno sem sklonila glavo, ko so mi rekli, da naj ne hodim k verouku, ker to ni prav. Potem sem neposlušno šla brat Sveto pismo in Karla Marxa in to pri 14 letih. Takrat sem ugotovila, da so ideje hitro pokvarljiva roba, da vsako še tako plemenito misel lahko človek umaže in potepta v gnojni jami svojega pohlepa.

A še vedno ni bilo ne duha ne sluha o moško-ženskem principu.

Sveto pismo je polno svetnikov, razen Eve in Marije, ki pa tako ali tako nista meseni.

Marxov Manifest je neoseben, napisan za množino.

V srednji šoli pa se je počasi začel cirkus. Poslušala sem sošolce, kako so se delali norca iz punc, ki so se jim pustile otipavati, slišala sem, kako se hvalijo, da so kakšno "podrli" … In kar naenkrat sem bila potegnjena v igro, da bo nekdo nekoga imel za norca. Da je hudo, in da boli, ko se smejejo za tvojim hrbtom, sem pa že tako ali tako vedela. Moje telo bi pelo in plesalo, vriskalo od hormonov rasti in se razmetavalo po travah mladosti, jaz pa sem ga zaklenila v črne obleke, v verige težkih vojaških škornjev in pol obrito glavo, samo polovico so lahko krasili plavi kodri.

Tako se je začelo, divje sem plesala na plesiščih, izzivala kljub svoji črni opravi, a dotaknil se me ni noben fant. Takrat sem si še rekla, da si bo moje telo fant moral "prislužiti" s pametjo, z ljubeznijo.

Takrat sem začela živeti na drugem bregu. Vmes je tekel potok mojih strahov, poslušnost je kdaj pa kdaj pljusknila vame v obliki starejših, nadrejenih moških, ki sem se jim morala pustiti, da so me slačili s pogledi.

Takrat se je tudi začelo spraševanje, kdo sem pravzaprav jaz?
Sem lepo, mlado, brsteče telo?
Sem mlada, svojeglava, neodvisna ženska z lastno pametjo? 
Kaj sem lahko?
Kdo mi daje vrednost?

Vse, kar sem, sem začela sanjati, znotraj, v sebi.

Razdelila sem se na zunaj in na znotraj. Na ranljivo, občutljivo, senzualno, hrepenečo žensko in močno, radoživo, vedoželjno, ambiciozno osebo.

Potem se je začel moj pekel.

Ko me je profesor na akademiji prvič zagrabil za zadnjico in se podrgnil ob moje joške, sem poslušno stisnila zobe in doma, skrita v temno noč, jokala od hudega. Iskala sem zavetje prvega moškega v mojem življenju, a očeta ni bilo več. Naredil mi je sramoto pred mnogimi leti in svojo ženskost sem začela sovražiti. Delala me je šibko, zaradi nje sem morala molčati. Tudi če sem bila na zunaj zabetonirana v črne cunje in sem se delala, da ne čutim in ne razumem, kako me gledajo, je poslušnost z neomajno močjo stala kot obrambni zid pred mano in mojo svobodo. In tudi zadaj, na hrbtu, se je oglasil nek nepoznan občutke teže, neki kufri so se mi začeli nalagati na ramena. In jeza, da ne morem v tem svetu biti cela! 

Tako sem se začela zaljubljati v druge.
Ker si nisem dovolila ljubiti sebe.
Takrat sem pozabila na obljubo, ki sem si jo dala. 
Da me moraš biti vreden.

“Daj me v ladjico in me spusti na širno morje, ljubezen moja.
Pomagaj mi s svojo moško roko in moško širino, da odprem svoje črne obleke nemoči,
nahrani me s svojimi moškimi dojkami s sprejetjem, da bom užitek tudi sebi in ne samo tebi!,“
sem si pela tisoče naslednjih let.

Ker najhujši meč "biti priden in poslušen" visi nad vsemi spoli.

Če je človek fizično močan, še lažje pohodi in pozabi sebe. Lahko si vzame vse druge, sebe ne. 

Lahko vodi cel svet, lahko deli in ponižuje, lahko me tepe in trpinči, ključe do sebe in mene so mu ukradla prepričanja, da je premagal poslušnost in pridnost.

Kar je divjega ostalo v naših spolih, je pozabljeno, skopljeno.

Ne govorim o divjosti, ko si je pračlovek nabral par ženskih teles, da bi raztrosil svoja semena na vse štiri konce sveta. O tisti divjosti govorim, ki je doma v srcu, nanj so me spominjale vse ženske usode, ki so se usedle na moja ramena, da jih slišim in namesto njih spregovorim! V tistih neskončnih letih, ko sem sprejela nase zunanje vrednote ženske, da bom lepa, da bom seksi, da bom ustrežljiva, da ne bom tečna, da ne bom debela, da ne bom preglasna, da se bom zvijala in hropla kot tiste moje sestre iz porednih filmov, da ga bom znala dati v usta in potisniti globoko v grlo, da ga bom rodila vesela in dojila s poslanstvom, da ne bom preveč pametna, da bom sledila sebi točno toliko, kot je dovoljeno, da bom zabavna, in da bom prepoznala, kdaj je treba biti tiho, sem izgubila še zadnji košček sebe.

Reči NE komu, ki je močnejši in pomembnejši od tebe, je greh. In grehu vedno sledi kazen. Zato sem bila tiho. Reči NE ideji in konvenciji, da je vse v redu in stopiti na prste družbeni laži, da smo enakovredni, je še večji greh. Grehota je ne živeti zares! 

Je pa velika ljubezen do moškega, pa če me je slišal in videl, ali pa ne, obrodila bogate sadove.

Rodila je tri nove ljudi, s katerimi smo še pravi čas porušili zidove poslušnosti in pridnosti. Rodila je mene, prepozno za pomladni ples, izgorela sem v poletnem razdajanju. V jesenski mehkobi je moje telo, nabreklo od izkušenj, solza, ljubezni in norosti, spet našlo sebe, celo žensko! 

Sestopila sem s svojega brega in uslišala vse svoje ženske, ničesar me ni več strah. Nisem več od zunaj in od znotraj. Uslišala sem tudi vse svoje moške in divje srce me kliče, da vam povem: “Vse naše različnosti so ustvarjene za naše bližine”.

Kakšno pot sem prehodila!

Ko bodo moje prsi začele kopneti in bo izginevala napeta zadnjica, bo prišel čas, ko bodo mojo žensko zavrgli v kanto za smeti. Spet se bodo smejali, če bom slučajno imela iskre v očeh. Moški lahko sveti do zadnjega diha, ženska ne! 

Je to res? 

V moji realnosti ne! 

Vedno se sprašujem, ali se tega kroga minljivosti dovolj zavedamo? 

Ker če se ga, potem ni pomembna moč, pridnost, poslušnost, potem padejo vsi zidovi za katerimi smo skriti, da nas ne boli preveč. Potem je tudi moški “več” nepomemben. In ženska bolečina spregledanosti nična. Potem je vredno svoje življenje posvetiti čudovitim razlikam v najgloblji spoštljivosti.

Ljubiti se je pomembno.
Sebe in v dvoje.
Tudi v množini vseh ljubezni.
Zato, moški, ne glej me samo v prsi, ne jemlji si vhod v mojo maternico kot edini prehod v onostranstvo.
Vzemiva se v vesolju vsega, kar sva! 

Sem povedala kaj pametnega o ženski in moškem?

Ne vem, izlilo se je iz mene.

To sem jaz, Zvezdana, in moje izkušnje so me oblikovale in so moja resnica.

In to je življenje! 

Posvečam ga ozaveščenemu in boljšemu jutri!

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Zvezdana Mlakar
Gledališka in filmska igralka ter televizijska voditeljica