»Bla, bla, bla,« je jasna Greta Thunberg (ali: kdo sploh določa globalno okoljsko politiko)

Youth4Climate & COP

4. 10. 2021, 11:31 | Aktualno | Piše: Vid Legradić

                            »Bla, bla, bla,« je jasna Greta Thunberg (ali: kdo sploh določa globalno okoljsko politiko) (foto: profimedia) profimedia

»Bla, bla, bla,« je nekaj dni nazaj v Italiji na srečanju Mladi za podnebje (Youth4Climate) dejala švedska okoljska aktivistka Greta Thunberg.

S svojimi besedami je sprožila odziv italijanskega premierja Maria Draghija, ki je priznal, da je samoaktivacija mladih na okoljskem področju močnejša kot kadarkoli prej, hkrati pa še zmeraj ne ponuja dovolj rešitev in le kritike. Mnenje premierja je delno upravičeno, saj mladi ne morejo ustvarjati globalne politike.

Toda kje se ta sploh ustvarja? Kdo izbere agendo okoljskih ciljev, ki jih je treba doseči za namen klimatske stabilizacije planeta?

Kljub pereči problematiki skoraj noben Zemljan ne pozna sistema globalnega odločanja o zamejitvi podnebnih sprememb. Zato bo ta prispevek poizkušal osvetliti institucionalni sistem, ki prinaša mejnike, kot so konec prodaje avtomobilov na fosilna goriva leta 2030 ali pa prehod v ogljično nevtralno družbo leta 2050.

Najprej pa o nedavni konferenci, kjer je Greta Thunberg kritizirala svet.

Srečanje se je imenovalo Pre-COP.

Organizira jo ena od pogodbenic konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah. Pre-COP je pripravljalno srečanje, ki poteka približno mesec dni prej, pred glavnim srečanjem COP. Se pravi COP je konferenca organizirana s strani Združenih narodov, na kateri je udeležena večina držav sveta. Na konferenci se s pomočjo protokolov in sporazumov države zavežejo k doseganju podnebnih ciljev za določeno obdobje v prihodnosti.

COP pomeni Konferenca pogodbenic (Conference of Parties). Udeleženke so države, ki so podpisale Okvirno konvencijo Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) - pogodbo, ki je začela veljati leta 1994. Vsaka konferenca je oštevilčena. Leta 1994 je bil organiziran COP1. Letos, 27 let pozneje, pa bo novembra v Glasgowu organizirana že 26. po vrsti (morala bi biti 27, a je prejšnje leto zaradi pandemije odpadla). Tako bomo letos imeli konferenco z imenom COP26. Le in izključno to srečanje je resnično pomebno za oblikovanje svetovnih smernic okoljskih politik in nič drugega. Vsa ostala srečanja, konference, vrhovi in podobno imajo manjši pomen.

Vsaj dve konferenci pogodbenic sta dosegli globalni odmev in spremembe nacionalnih politik. Prva je bila COP3 v japonskem Kyotu (leto 1997), kjer se je 192 držav pogodbenic dogovorilo o načrtu za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki se ga je poimenovalo Kyotski protokol. Načrt predvideva omejitev globalnega segrevanja z zmanjšanjem koncentracij toplogrednih plinov v ozračju s ciljem, da se doseže raven, ki bi preprečila človeške posege v podnebni sistem. Že nekaj let po podpisu je bilo očitno, da cilj ne bo mogoč, zato je bilo kasneje v protokol vključeno mnogo amandmajev.

COP21 je bila druga pomembna prelomnica.

Srečanje Konference pogodbenic se je v okviru COP21 zgodilo v Parizu leta 2015 in prineslo Pariški sporazum, morda najpomembnejšo globalno okoljsko pogodbo v zgodovini. Cilj pariške pogodbe je omejiti globalno segrevanje na na 1,5 stopinje Celzija navzgor v primerjavi s predindustrijskimi stopnjami. Podpisalo ga je 196 držav, ki so se zavezale, da si bodo preko različnih politik zmanjšale izpuste toplogrednih plinov in do sredine tega stoletja dosegle podnebno nevtralen svet. Izvajanje Pariškega sporazuma zahteva gospodarsko in družbeno preobrazbo, ki temelji na znanosti in inovacijah. Pariški sporazum deluje na petletnih ciklih, med katerimi morajo bogatejše države pri doseganju okoljskih ciljev pomagati revnim. To je bil tudi kamen spotike Združenih držav Amerike pod Trumpovo administracijo. Zaradi lova na politične glasove so Združene Države 4. novembra 2019 oznanile odstop od Pariškega Sporazuma in ga kot edina od 196 držav podpisnic leto kasneje tudi izstopile.

Z Bidnom so Združene Države ponovno vstopile v Pariški sporazum, a so zaradi svojega izstopa izgubile številne privilegije. Politično ponesrečeno dejanje pa je vseeno prineslo nekaj, kar je bilo po tihem jasno že nekaj let: da se proti podnebnim ni možno boriti individualno, na ravni države, temveč je edina učinkovita in prava smer skupno ukrepanje celotnega sveta. Zato COP – Konferenca pogodbenic.

Le kaj bo prineslo 26. srečanje v Glasgowu? Pustimo se presenetiti.

Vid Legradić
Popotnik in avtor knjig