Boksar zaradi ukradenega kolesa

Slovesnost se je bližala vrhuncu. Manjkal le še korak, najbolj slovesno dejanje otvoritve: prižiganje olimpijske bakle. Številne luči in reflektorji so brezhibno odigrali neštetokrat preigrano točko in se zbrali v eni točki, kjer se je izrisala postava, ki ji je bilo namenjeno najpomembnejše dejanje prireditve.

Pripadala je legendi, po mnenju mnogih najboljšemu boksarju vseh časov, ki kljub naporom tudi tokrat ni mogel skriti znamenj zahrbtne bolezni, s katero se bori v zadnjih letih ... S tresočimi rokami je pomahal tisočem zbranih na olimpijskem stadionu v Atlanti in milijonom gledalcev pred malimi zasloni. Mohamed Ali je navdušil novo generacijo ...

S tem dejanjem so odprli ene izmed najbolj kontroverznih olimpijskih iger v zgodovini. Igre, na katerih – ti očitki so leteli predvsem iz Aten – so bili že v startu premagani olimpijski ideali. Igre, ki jim je vladal največji nasprotnik pravega olimpizma – denar Coca Cole. Američani, posebno pa še organizacijski odbor, so se nadvse trudili, da bi izničili tovrstne obtožbe.

Toda dolgo brez pravega uspeha. Tudi o uvodnem dejanju je bilo veliko govora. Le komu bo pripadla čast prižiganja olimpijskega ognja? Morda kar Tedu Turneju, medijskemu mogočniku iz Atlante? Tovrstnih bodic v Evropi ni zmanjkalo, šok ob nastopu Mohameda Alija je bil temu primeren.

Ogromno ljudi je bilo navdušenih, še več je bilo presenečenih, kajti ni manjkalo tistih, ki so, ko so spoznali našega olimpionika, menili, da bi morala ta čast pripasti prav najstarejšemu dobitniku olimpijske medalje, pravemu simbolu olimpizma, Leonu Štuklju. Kajti bržkone si tudi sam pobudnik modernega olimpizma Pierre de Coubertin ne bi mogel izmisliti boljše reklame za svoj projekt, kot jo je utelešal Leon Štukelj. Toda boksar? Gospod Štukelj bi bil nedvomno odlična odločitev, a tudi Ali ni bil slaba. Prav po zaslugi Atlante '96 je to spoznala tudi mlajša generacija.

Človek, ki mu je pripadla ena izmed največjih časti v življenju športnika, se je rodil v Louisvillu kot pripadnik v Ameriki zatirane rase, ki je bila v tistih časih obsojena na životarjenje v senci vladajočega belega človeka. Za nameček novorojencu niso bile naklonjene niti družinske razmere. Vse skupaj je dovolj, da bi Cassiusa Claya stereotipno označili za moža, rojenega pod nesrečno zvezdo, ki bo ugasnila v getu katerega izmed ameriških velemest. Toda takšna ugibanja je Clay spodbijal že v mladosti:

»Že kot otrok sem bil rad nekaj posebnega. Vedno sem skušal pritegniti pozornost. Če so se drugi otroci v šolo vozili z avtobusom, sem jaz tekel,« je povedal v enem izmed zgodnjih intervjujev. Tudi šport, ki mu je prinesel svetovno slavo, je odkril po zaslugi tovrstnih nagnjenj. »Med šolskimi odmori sem vedno najlaže pritegnil pozornost s tem, da sem izzval pretep. V tistem trenutku sem bil glavna atrakcija.«

Prva prelomnica je bila, ko je Cassius dopolnil dvanajst let. Svojeglavemu mladeniču, ki je naravnost oboževal pozornost, so ukradli kolo. Joe Martin, policist, ki je primer obravnaval, je Clayu dal nasvet, s katerim se marsikateri šolski psiholog danes ne bi strinjal: »Poslušaj, kolo je za vedno izgubljeno. Ampak verjetno ti ga je ukradel kdo izmed vrstnikov.

Če se boš lotil boksa, bodo storilci zelo dobro razmislili, preden ti bodo še kaj ukradli.« Clay je nasvet ubogal in hitro postal eden izmed najboljših mladih boksarjev v ZDA. Ker je njegov razvoj pozorno spremljal tudi Joe, je še nekoliko razširil svoj nauk: »Če se boš pretolkel skozi nižje boksarske razrede, lahko prideš tudi na olimpijske igre.

Z zmago na njih pa si avtomatično priboriš visok rating tudi med profesionalci.« Cassius je lokalnega policista iz Louisvilla poslušal tudi tokrat, vztrajal in leta 1960 na olimpijskih igrah v Rimu osvojil zlato medaljo. Priboril si je vstopnico med najboljše in jo tudi unovčil. Vstopil je v svet profesionalnega boksa. Že kmalu je dobil veliko priložnost.

Dvoboj za naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji. Toda v svetu profesionalcev neuveljavljeni mladenič je v hipu presenetil. Že na samem začetku kariere si je pridobil sloves boksarja, v katerega glavi kolesca ne delujejo usklajeno. Prvaka Sonnyja Listona je v mesecih pred dvobojem nadlegoval z izpadi, zaradi katerih so izzivalca mnogi uvrščali celo med mentalno obolele.

»Ni bilo stvari, ki je nisem naredil. Mediji so bili polni izjav, v katerih sem nasprotnika zmerjal z izrazi, denimo z zavaljeni debeluh, ki ga bo ravnokar povozil največji boksar vseh časov. Listona sem spremljal na vsakem koraku. Ob vsaki priložnosti sem ga izzival in obkladal z žaljivkami. Seveda nisem pozabil omenjati svojih dobrih lastnosti – nisem bil le najboljši, temveč tudi najlepši na svetu. Čeprav je sprva deloval zelo hladnokrvno, je Liston počasi izgubljal živce. Ko sem ga srečal v Las Vegasu in ga po nizu izzivanj pred vsemi napadel z vodno pištolo, mu je dokončno prekipelo.«

Tudi zaradi tega incidenta, predvsem pa zaradi uradnega tehtanja, kjer je Clay spominjal na povsem neuravnovešenega človeka, je bila boksarska javnost prepričana, da si takšna motena osebnost ne zasluži vstopa v ring. Po drugi strani pa so predvsem mediji željno pričakovali dan, ko bo prvak premlatil nesramnega paglavca. Ker se je izzivalec poleg tega izredno slabo pripravljal na veliki dvoboj, so bila pričakovanja javnosti temu primerna – dvorana je bila napol prazna.

Gledalci, ki so se vseeno odločili za nakup vstopnic, pa so bili iz runde v rundo bolj presenečeni. Pretežki Liston, ki je v pripravljalnem obdobju podcenjeval nasprotnika, ni položil izzivalca že v prvih dveh rundah, kakor je načrtoval. Iz minute v minute je postajal bolj utrujen. Na drugi strani pa je več kot desetletje mlajši Clay uresničeval za mnoge smešno napoved, ki jo je novinarjem zaupal na eni izmed tiskovnih konferenc pred dvobojem: »Plesal bom kot metulj in pičil kot čebela!«

Svoj načrt je izpeljal do potankosti. Z za mnoge smešnim plesom po ringu je iz minuto v minuto zapiral past. Spretno se je izogibal silovitim Listonovim udarcem in z dobro merjenimi udarci izčrpaval nasprotnika, ki je v peti rundi zaradi poškodovane desnice, ki je prepogosto silovito zadela le zrak, predal dvoboj. Svetovni prvak v težki kategoriji je postal Cassius Clay, ki se je za nameček ravno pridružil gibanju črnih muslimanov. Za Ameriko vsekakor daleč od podobe idealnega prvaka. Clay je kmalu po zmagi zaigral na drugačne karte.

Povedal je, da so bili histerični izpadi, nekakovosten trening, visokoleteče izjave in nenehne provokacije le strategija, s katero je zavajal in jezil Listona. »Bila je tako uspešna, da so ji nasedli tudi vsi mediji. Bal sem se le, da bodo v ključnem trenutku spregledali mojo predstavo. Toda na srečo je niso. Celo če bi jih plačal, s svojimi članki ne bi mogli bolj uspavati mojega nasprotnika.«

Novi svetovni prvak se je iz bedaka v trenutku prelevil v junaka. S svojim ekstravagantnim vedenjem in prirojenim smislom za šov se je priljubil gledalcem. Hkrati pa je imel vse več težav zaradi svojega verskega prepričanja, saj je iz začetnih simpatij nastala trdna vez: Clay je postal musliman in prevzel ime Mohamed Ali. Odločitev, ki je nadvse motila puritansko Ameriko.

Boksar svoje odločitve ni nikoli obžaloval: »Tako sem se iz športnih vesti, ki so v resnih časnikih postavljene na obrobje, preselil med novice dneva. Postal sem politik, glasnik svojega ljudstva,« je pozneje utemeljeval svojo odločitev. Kot prvi boksar v zgodovini je Ali, prav po zaslugi takega prepričanja in nasprotovanja ustaljenemu družbenemu toku, postal planetarna osebnost.

Svojo slavo je unovčeval na njemu najljubšem področju. Postal je borec za pravice črncev. In nikoli ni ostal le pri besedah, saj je poznal pomen ekonomije. Zato je pomemben del velikih zaslužkov vlagal v projekte, s katerimi je podpiral nerazvite predele. Tudi sam je vedno skušal biti zgled: »Rekli ste, da se je veliko boksarjev iz bogatašev prelevilo v reveže. Meni se to ne more zgoditi. Jaz sem pameten in vem, kaj delam z denarjem. Denar ni vse. Lahko bi zapravljal, hodil z zabave na zabavo in živel v najdražjem hotelu. Toda jaz se najbolje počutim med svojimi brati v Harlemu.«

Mohamed je bil s svojimi izjavami marsikomu trn v peti, z le nekaj besedami v času vietnamske vojne pa se je prelevil v državnega sovražnika številka 1. »Ne mislim se ravsati z nekim Vietkongom,« je svetovni prvak povedal pred zbranimi novinarji in zavrnil vpoklic v vojsko. Postal je tarča medijev, mnogih posameznikov in vladnega vrha v Washingtonu. Doletela ga je sodna preiskava in triletna prepoved nastopanja. Toda potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Javnost je spoznala, da je imel svetovni prvak prav: »Vietnam nam ni storil nič žalega. Bodite prepričani, da bi stal v prvih vrstah, če bi Vietnam napadel našo domovino.«

Ali je, tako kot protivojna gibanja, postajal vse bolj popularen. Resda ni mogel boksati, toda prosti čas je zapolnil s predavanji na najuglednejših univerzah, kjer je s svojo poezijo in izreki jezil oblast in pridobival vedno nove privržence: »Vprašali ste, ali sem jezen, ker ne morem boksati. Veste kaj! Kaznjenec je lahko v svoji glavi svoboden, paznik pa bo vedno ostal ujetnik svojega zapora!«

Ameriška oblast je, čeprav nerada, ob silovitem pritisku javnosti priznala svojo zmoto. Ali je bil rehabilitiran, iz borca proti vojni se je spet prelevil v boksarja. Toda predstave nikakor ni bilo konec: »Ali uživam v boksanju? Ko te zadene nasprotnikov udarec, ta pa te vedno zadene, če si še tako dober, je občutek takšen, kot če bi s trdo vejo z vso silo udaril po betonskih tleh. Vse telo prevzamejo močne vibracije. Ob udarcu je občutek podoben, le še veliko močnejši. Če imaš smolo, kakšno minuto ne veš točno, kje si.

No, jaz imam srečo, saj sem rojen borec. V takšnih trenutkih ravnam instinktivno.« Novinarji, ki so vedno vedeli, da imajo pred sabo hvaležen material, so znali še naprej drezati v težkokategornika. »Instinkt, to je nekaj, kar imajo verjetno le najboljši na svetu. Poglejte: Jou Louis bi v svojih najboljših letih verjetno premagal vsakega nasprotnika. Jaz pa lahko premagam Louisa! Nikoli še ni bilo takšnega boksarja, kot sem jaz, in nikoli več ga ne bo!«

S temi besedami je Ali v svojem slogu končal tovrstne debate. Še danes ima rad podobne izjave. Ko so mu meščani Los Angelesa 17. januarja na njegov 60. rojstni dan na slovitem Walk of Fame posvetili zvezdo in za nameček 17. januar poimenovali za dan Mohameda Alija, je imel nekdaj najslavnejši Zemljan le dve pripombi: »Mirno bi mi lahko namenili tudi teden ali zaradi mene tudi mesec. Pa še nekaj. Zvezdo postavite na zid, ne na tla. Nočem, da po mojem imenu hodi nekdo, ki me ne spoštuje!«

Če je v začetku kariere s takšnimi besedami pri marsikomu zbujal prezir, so danes pri množici naletele na splošno odobravanje, saj so tudi najmlajši spoznali, kakšno bistvo skriva v sebi mož, ki je prižgal olimpijski ogenj v Atlanti. Ali ni le boksar. Prav gotovo je bil vedno v veliki meri tudi politik. Človek, ki si je s svojimi dejanji povsod pridobil prijatelje. Zato tudi ne preseneča izjava Willa Smitha, ki je »največjega vseh časov« upodobil na velikem platnu: »Ves moj trud bo zaman, če s filmom ne bo zadovoljen tudi Ali!«

TEKST: Boštjan Belčič

FOTO: AP & Reuters