Bomo sploh uspeli rešiti naš planet?

Po Glasgowu

15. 11. 2021, 09:46 | Aktualno | Piše: Vid Legradić

                            Bomo sploh uspeli rešiti naš planet? (foto: profimedia) profimedia

Vprašanje v naslovu služi kot kritika. Srečanje držav pogodbenic COP 26 se je namreč končalo s sporazumom, ki priporoča veliko in zavezuje malo.

Z drugimi besedami: izpogajane postavke končnega sporazuma, katerega podpis se je po uradno končanem srečanju, preko treh osnutkov zavlekel za več kot dan, ne ponujajo niti končnih rešitev in ne solidne agende pri reševanju podnebnih sprememb.

Žal bo (ali pa že je) Glasgow postal še en Pariz ali Kyoto, kjer so praktično vsi cilji ostali neuresničeni ali le pol uresničeni.

Aktivisti in nevladne organizacije ga že označujejo za polomijo. Prikimavajo sicer, da je bil napredek narejen, a da le-ta še zdaleč ni zadosten. Namesto okolja in skrbi za prihodnost sta bila v igri denar in politika. Kaj je sploh doreklo in podpisalo 40 tisoč delegatov iz 197 držav sveta?

Pozitivni vidiki podnebnega dogovora Glasgowa 2021

Pred dvema tednoma smo pravilno napovedali, da glavni cilj srečanja COP 26, znižanje temperature ozračja Zemlje do leta 2050 za 1.5 stopinje glede na predindustrijsko obdobje, ne bo dosežen. To je bila le spodnja pogajalska meja in sanjava populistična prispodoba. V Glasgowu sprejete nove omejitve, če se jih bodo države pogodbenice sploh držale, naj bi do leta 2050 uspele znižati temperaturo planeta pod dve stopinji Celzija. Kar sicer ni dovolj, a je vsaj nekaj. Tako se pač dogaja v kompromisnih dogovorih, kar Glashow 2021 nedvomno je. Če ne drugega bo po vročinski lestvici človeštvo vsaj začelo premik navzdol.

Pozitivna je obljuba o neto ničelnem cilju (net-zero pledge), ki jo je podalo 49 držav in Evropska Unija, kar zajema polovico svetovnega BDP in tretjino globalne populacije prebivalstva. Ta pomeni, da bo do leta 2050 nekaj več kot polovico svetovnih emisij toplogrednih plinov izginilo, kar se prevede v 0.5 stopinje nižjo globalno temperaturo.

Delno uspešno se je poseglo tudi v zmanjšanje emisij metana, ki je bil na klimatskih srečanjih sploh prvič tema zapisa redukcije. Emisije tega toplogrednega plina so takoj po ogljikovem dioksidu drugi največji problem segrevanja ozračja. Globalna zaveza o metanu bo dosegla 145 megaton letnega zmanjšanja izpusta do leta 2030 in to številko še povečevati naslednjih 20 let.

V okviru sporazuma je bila sprejeta izjava o rabi gozdov in zemljišč (Declaration on Forest and Land use). Izsekavanje gozda je danes odgovorna za četrtino vseh toplogrednih emisij. Pomembno je, da izjava, poleg distribucije finančnih sredstev, zaustavlja izsekavanje gozdov. Ti naj se na globalni ravni ne bi več krčili po letu 2030. V okviru njihovega revitaliziranja se nato predvideva tudi posebna zaščita nekaterih pomembnejših gozdnih biosfer, med njimi tajge v Sibiriji, pragozdove Bornea in nižinskih tropskih gozdov Konga.

Negativni vidiki podnebnega dogovora Glasgow 2021

Poleg spodletelega ključnega cilja znižanja globalne temperature vsebuje dogovor iz Glasgowa celo vrsto drugih, za okolje spornih kompromisov. Eden takih je uporaba premoga. Indija je v zadnjem trenutku pogajanj predlagala amandma, ki je nadomestil »postopno opuščanje« premoga s »postopnim zmanjšanjem«. To odgovarja tudi Kitajski, ki je s svojim podaljšanjem rabe premoga do leta 2060 minirala deklaracijo o premogu že na začetku pogajanj. Tako Kitajska kot Rusija nista podprli deklaracije o zmanjševanju metana.

Še en poraz konference je ohranitev subvencij rabe fosilnih goriv, kar države proizvajalke nafte smatrajo za pogajalski uspeh. V ta krog sodi tudi avtomobilska industrija, ki se z največjimi proizvajalci na čelu (Toyoto in VW) ne strinja o popolnem zelenem prehodu mobilnosti pred letom 2040.

Velik problem je tudi odsotnost finančnega instrumenta za povrnitev škode, ki ga podnebne spremembe povzročajo v revnejših državah. Temu instrumentu so nasprotovale bogate države, predvsem EU in ZDA, njihov argument se je navezoval na nepregledno in korumpirano porabo teh sredstev, v kolikor bi do transakcij prišlo. Na drugi strani problem seveda nastane takrat, ko bodo začele revne države škodo reševati z neobnovljivimi viri, oziroma še slabše, ko jih bodo zapuščali klimatski begunci.

Dogovor je kompromis in kompromisi niso nikoli dobri, če šteje le poln izid.

Vsaka desetinka stopinje višje nad neuresničenim ciljem 1.5 stopinje, pomeni v letu 2050 velike razlike. Te se štejejo v stotinah milijonov prizadetih ljudi, višji morski gladini in milijardnih stroških prilagajanja na podnebne spremembe.

Svetovni voditelji so odločanje o dosegu znižanja temperature ozračja do leta 2050 za 1.5 stopinje glede na predindustrijsko obdobje prestavili na naslednje leto, na COP 27, ki se bo zgodil v Kairu. Bo takrat prepozno? Morda pa smo bili prepozni že letos, a to politikov, korporacij in nekaterih držav ne zanima.

 

Vid Legradić
Popotnik in avtor knjig