Brazgotinkina skrivnost

Se spomnite, kako se je začel najin pogovor? »Kaj je s teboj, Miško, si fukotožen?« »Kako sem vesel, da te vidim!« »O, ne, Miško, nocoj pa ne bo nič, zmenjena sem s fantom!« Prisežem, da nisem niti pomislil na tisto, na kar je pomislila Barbara. Preden sem se pobral domov in na svoji beli rjuhi našel rdeč napis (s flomastrom, ne s šminko) »Jebi se! Rebeka«, sem Barbaro vprašal še nekaj, kar – gledano retrospektivno, s celibatnega položaja – ni bilo najpametneje.

»Barbara, povej mi nekaj, ne kot okulistka, ampak kot prijateljica: a mi res kurac gleda iz oči?« »Seveda, Miško, vendar s tem ni čisto nič narobe, pa še lepega debelega in žilavega imaš.« Še pred nekaj urami sem tudi sam mislil, da ni s tem prav nič narobe. »Vsem moškim gleda iz oči. Ne razmišljaj, glava te bo bolela.« Če bom razmišljal, me bo bolela glava? Tak sem kot vsi moški? V mojih očeh ni videti, na primer, inteligence, ampak samo fukotožnost?

Tisto noč sem Rebeko prvič sanjal golo. Na sebi je imela samo črna sončna očala. Prebudil sem se z bolečo veličastno erekcijo, vendar se je nisem niti dotaknil. Z veliko muko sem ponovno zaspal. Ko je zvonil telefon, nisem vedel, ne kdo sem, ne kje sem, ne zakaj sem. Zunaj je bila še vedno trdna tema. »Čestitam, Miško, to je bilo herojsko dejanje.« Bila je Rebeka. »Kaj bi pravzaprav rada?« »Od tebe čisto nič.« »Zakaj pa potem kličeš?« »Samo še nekaj bi ti rada povedala. Samski, nikoli poročeni moški pri 37 so ali pedri, ali brezvestni fukfehtarji, ali slabi fukači. Eno je slabše od drugega. V katero kategorijo sodiš?«

»Če bom kdaj potreboval strokovno pomoč, te bom poklical,« sem odložil slušalko. Takoj je še enkrat pozvonilo. »Jebi se,« je siknila Rebeka. Tokrat se mi je ponudila priložnost za odgovor. »Ti tudi,« sem položil slušalko in izklopil telefon, čeprav sem vedel, da ne bo še enkrat klicala. Bil sem jezen nase, ker si nisem mogel izbiti iz glave ne Rebeke ne njene psihoanalize. Ker buzič zagotovo nisem in ker se še nobena ni pritožila nad fukom, moram biti – po Rebekinem mnenju – brezvestni fukfehtar. Ker sem se bal, da se bom vsak čas odločil stopiti v kak strožji meniški red, sem se raje odločil vrniti v življenje. Fukfehtar sem, pa kaj! Vsakdo je nekaj. Jaz sem pač brezvestni fukfehtar.

Vseeno se je nekaj v meni spremenilo, o čemer sem se prepričal v »domači« diskoteki, v kateri sem spoznal Rebeko. Ko sem zaplesal s fukovabno mlado bejbo, ki se je pred tem vroče spogledovala z menoj, sem prehitro rekel: »A verjameš ...« Ustavil sem se. Hotel sem ji prodati tisto staro iztrošeno poceni vprašanje o tem, ali verjame v ljubezen na prvi pogled (če reče ne, ji rečeš: »Potem me pa še enkrat poglej«). »Če verjamem ... kaj,« je sladko vprašala blondinka in se mi hkrati naslonila na kurca. »Da se mi ne pleše več,« sem končal, dodal, da se morda še kaj vidiva, in jo pustil sredi plesišča.

»To pa ni bilo lepo,« je dejala Rebeka. Nič ji nisem odgovoril. »Miško, greš plesat?« Ni bila trezna. Sovražno sem jo pogledal: »Niti slučajno!« Glasno se je nasmehnila: »Pa ja nisi jezen name? Jaz bi morala biti jezna nate, ker me nisi hotel pofukati! To se mi še ni zgodilo! Mislim, vedno so me hoteli vsi pofukati. Samo pofukati. Ima pa to svoje prednosti. Baje odlično fukam.«

Ta bejba ni gladka, sem se odločil. »Me ne zanima...š,« rečem in se obrnem proč. »Že dolgo si mi všeč,« nenadoma reče, »škoda, ker si tako prazen.« Prazen? Jaz ... prazen. Ne vem, kako sem jo pogledal. »Ja, prazen,« je nadaljevala, »vedno prazna jajca, v glavi pa samo fuk.« »Lahko noč, gospodična Freud, upam, da boš sanjala dolga debela debla in se spotaknila ob katero od njih.« »Lahko noč,« se je odtisnila na plesišče. Plesala je sama. Kako je lepa! Če je ne bi v tem trenutku sovražil, bi jo ljubil.

Moji večerni izhodi so postajali najprej vse krajši, potem tudi čedalje redkejši. Rebeko sem še srečeval. Bila je prijaznejša, vendar so se najini vse bolj civilizirani pogovori vedno končali enako, z obojestranskim izbruhom. »Če ne bi tako razdajal kurca, bi se še zaljubila vate! Mislim, kamorkoli pogledam, vidim katero od tvojih. Si ga moral vtakniti med vsake noge, ki so se odprle?«

Namesto da bi ji povedal, kako sem se spremenil, sem bil raje nesramen. »Kako bi se šele zaljubila, če bi ga vtaknil vate.« »Saj si imel priložnost, pa si jo zamudil.« »Nič nisem zamudil.« »Kako pa veš?« »Vem, sploh pa ne maram blondink, ki ne fafajo.« »Ti kar vedi. Zate in zase imam dobro novico. Za najmanj pol leta grem v tujino. Ful se veselim, ker te dolgo ne bom videla.« »Hvala enako!« »Sovražim te!« »Hvala enako!«

Prisilil sem se, da nisem razmišljal o Rebeki. Potem pa sem lepega dne dobil ljubezensko pismo, oddano v Ljubljani, ki se je končalo z besedami: »Ne poznaš me. Jaz te že dolgo obožujem z varne razdalje. Že odkar sem te prvič videla. Imela sem trinajst let. Zdaj jih imam precej več. Rada bi bila s teboj ... več kot eno noč. Skrivnostna oboževalka.«

Prvemu pismu je sledilo drugo, tretje, četrto ... Bila so vse bolj izpovedna, vse globlja, vse strastnejša. Koliko ljubezni je bilo v njih! Kdo je? Oziral sem se v ženske, ki sem jih srečeval in se družil z njimi, jim gledal v oči, namigoval na pisma, vendar v nobeni nisem mogel odkriti skrivnostne »pisateljice«. Končno se je zgodilo ... zadnje pismo se je končalo z besedami: »Ne zdržim več brez tebe, hrepenenje je premočno, želja po tebi in tvojem telesu je prevelika. Bojim se, da ti ne bom všeč, vendar ni vse v zunanji lepoti. Črnolaska sem in – očala nosim. Nisem lepa, ker imam na desnem licu – žal – dve grdi brazgotini, ki sta posledica nevarne igre iz otroštva.«

Očala? Brazgotini? Črnolaska? Ni zvenelo obetavno za ljubitelja popolnih blondink! Res sem bil drug moški, saj sem namesto tega pomislil na to, da nekdo, ki piše tako lepa pisma, ne more biti grd. Ko sva se končno srečala, nisem bil razočaran. Bil sem zbegan. Očala niso bila moteča, čeprav bi lahko bila manjša, saj so bile za njimi zasanjane zelene oči. Brazgotini na desnem licu sta ji kazili sicer lep obraz, posebno tista dolga, ki jo je imela sredi lica. Lasje so bili bleščeče črni, ustnice prečudovite, polne in sočne.

Resen črn hlačni kostim ni mogel skriti lepih linij telesa in dolgih nog. Ne, nisem bil razočaran, morda tudi zato, ker me je – spominjala na Rebeko. Bila je nepopolna temnolasa kopija popolne plavolase Rebeke. Če le ne bi imela brazgotin ... Kadar mi je obračala levo lice, sem pozabil nanju. Veliko sva se pogovarjala. Dejala je, da današnji svet ni zanjo, da se vse prehitro dogaja, tudi med moškimi in ženskami. Po treh urah – kako hitro mi je v njeni družbi minil čas – me je osvojila s svojim šarmom in zaljubljenostjo v očeh.

»Si razočaran?« »Razočaran?« »Ja ... nad mojo podobo.« »Nisem razočaran. Nasprotno, zelo si mi všeč, vse bolj, vendar ...« »Vendar?« »Na nekoga me spominjaš, na žensko, v katero sem bil morda zaljubljen.« »Morda?« »Ni mi dala priložnosti, da bi se prepričal, čeprav zdaj vem, da sem bil zaljubljen. Pogrešam jo. Lepa je kot boginja, drugače pa je vse narobe z njo ...« »Vse?«

»Ne vem, kaj točno je njen problem, vendar mislim, da globoko v sebi sovraži vse moške. Očitno je razočarana nad njimi.« Razumevajoče je prikimala, sam pa sem nadaljeval: »Ah, pozabiva jo. Morda je samo praznoglava blondinka, ki ima možgane med nogama.« Moja spremljevalka je za trenutek pogledala proč. Kako lep profil ima! Kot Rebeka. Ta vražja ženska me je povsem obsedla. V vsaki jo vidim. »Pozno je, zelo lepo mi je bilo s teboj, te lahko kam pospremim?«

Molče sva hodila, z roko v roki, po stari Ljubljani, dokler se nisva ustavila pred eno od hiš. »Greš na kavo?« »Mislim, da je bolje, da ne,« sem dejal, ker sem pomislil, koliko časa že nisem bil sam z žensko. Toliko, da me celo brazgotini ne bi motili, sem nesramno pomislil. Že vse odkar mi je Barbara posesala kurca, Rebeka pa dušo, nisem bil tako blizu ženski. »Jaz pa si želim, da greš.«

Seveda sem šel. Njeno miniaturno stanovanjce je bilo zelo okusno in lepo opremljeno. »Boš penino? Ravno prav je ohlajena,« me je presenetila. »Bolje, da ne,« sem neprepričljivo dejal, ona pa se je nasmehnila: »Bolje, da ja.« Mehka svetloba, mehka glasba in mehka preproga, na kateri sva sedela in pila penino, so bili v nasprotju z vse večjo trdoto med mojima nogama. Po tistem, ko mi je ponudila ustnice, sem imel občutek, da si moja oboževalka kljub vsej filozofiji o prehitrem svetu in staromodnem pogledu na odnose med spoloma želi isto kot jaz. Sprejel sem njene ustnice in se trudil ne videti brazgotin.

Prižela se je k meni in morala čutiti sestradano kačo z dvignjeno glavo. Sam sem se še vedno držal nazaj. Ne zaradi brazgotin, ampak zaradi rezervne misli, da si morda želi samo romantike. Nenadoma me je prijela za roki in ju položila na svoji joški. Zaradi pretakanja užitka sem zadrhtel. Njeno glasno vzdihovanje me je omamljalo. Poljubljal sem ji ušesno mečico na levi strani obraza (ki je brez brazgotin) in ji zašepetal, da se ne bom mogel ustaviti, če se ne bom ustavil zdaj, ter jo spomnil na njene besede o tem, da se danes med moškim in žensko vse prehitro dogaja.

»To je teorija, ki je neuporabna, ko ti pička zagori,« me je šokirala, »tole pa je praksa,« je dodala, ko mi je roko potisnila pod krilo na zelo vlažne hlačke, pod katerimi sem čutil, kot je dejala, gorečo pičko. Slekel sem ji krilo in hlačke in na sebi je imela samo še na pol odpeto bluzo, ko sem v polmraku ustnice približeval kot oglje črnemu krznu. Njeno sramje se je odpiralo jeziku in ustnice so takoj ujele njen klitoris.

Vse telo ji je zadrgetalo. Ko sem ji ritmično oblizoval klitoris, so samo njeni komaj slišni šeji prekinjali glasno vzdihovanje. Ko sem se z jezikom poigraval z ustjem njene vagine, je še bolj zadrhtela in dvignila spodnji del telesa. Odgovoril sem tako, da sem ji jezik porinil globoko v telo. Vrtela je zadnjico kot še nobena.

»Kurca, prosim, mi daš kurca, prosim, lepo te prosim, daj mi kurca, če ne, me bo konec,« je momljala in me dokončno prepričala, da le nimam opravka samo z zaljubljeno svetnico. Za trenutek sem se dvignil, si na hitro slekel hlače s spodnjicami vred. Veličastno mi je stal. »Ohhh, kako je lep in velik,« je glasno zastokala, ga zgrabila, me potegnila k sebi in ga usmerila vase. »Ojoj, koliko te je,« je zamomljala in sunila s telesom navzgor. »Fffukaj me, prosim, samo fffukaj me,« je ponavljala. Dolgi f je bil tako seksi.

Nenadoma, prisežem, da sem ji ga nabil samo nekajkrat, je njeno stanovanjce razparal krik, kakršnega še nisem slišal. Bil je podoben neskončnemu kriku latinoameriških komentatorjev, ko pade gol. Ko je spet odprla oči, se je nasmehnila: »Nate hočem!« Nisem se branil, saj sem najraje spodaj, ker imam najboljši dostop do ženskih oblin in najbolj seksi razgled na nihajoče dojke. Odločno se je nasadila in se že čez trenutek čarobno vrtela na presrečnem kurcu. Uspešno sem odganjal orgazmično skušnjavo, ker sem se – po celibatni norosti – želel nafukati že pred prvim orgazmom.

To mi je bilo toliko laže, ker se je – kako je orgazmična! – kar naprej ustavljala in se mirujoča predajala užitku. »Zdaj si pa ti na vrsti,« je dejala, ko se je vrgla z mene, se postavila na vse štiri ter visoko dvignila ritnici. Nabil sem ji ga in drsel je vanjo, kot bi bil vedno v njej. Bližal sem se točki, s katere ni bilo vrnitve, in kmalu sem vanjo izstrelil poln ljubezenski tovor, ki mu ni hotelo biti konca. Vso noč sva seksala. Leže, stoje, kleče, sede ... in ko sem tako rekoč iz njenega telesa zjutraj odhajal v službo, sem bil brez kančka energije, vendar srečnejši, kot sem bil kdaj prej.

Zmenjena sva bila za kosilo. Ko sem prišel, je bila že tam. S črnimi sončnimi očali na nosu. Kazala mi je svoje lepo levo lice. Ko sem prisedel, se je nasmehnila in dejala: »Pa sva le fukala.« Začudeno sem jo pogledal. Obrnila se je k meni. Šele čez čas sem opazil, da sta brazgotini izginili. Zatresel sem z glavo, ona pa se je nasmehnila, segla z roko v svoje kot oglje črne kratke lase in jih grobo zagrabila ... Naslednji trenutek je bila na mizi lasulja. Ko je odložila še očala, njene oči niso bile več zelene, ampak modre ... Nasproti mi je sedela Rebeka.

»Neverjetno, kaj lahko človek stori z lasuljo, barvo za lase, barvnimi lečami in oho lepilom, s katerim narediš prekrasne brazgotine,« se je nasmejala. »Nisi me prepoznal.« Res je. Njena zgodba, njen domnevni »odhod« v tujino in izginotje, njena kamuflaža … so bili popolni. Celo pičko si je obarvala v črno. »Glas, od kod tako hripav kadilski glas,« sem šokiran vprašal. »Veliko ledu sem zgrizljala.«

Samo gledal sem in se čudil. »Lahko bi me prepoznal ... po tem, da ti ga nisem fafala,« je bruhnila v smeh. Kosila sva kot dva zaljubljenca. »Mislim, da sem zaljubljena vate,« je dejala. »Jaz pa vem, da sem zaljubljen vate,« sem rekel tisto, kar sem čutil.

Po kosilu sva tesno objeta odšla proti mojemu avtu. Ko sva sedla, mi je odpela zadrgo, potegnila kačo iz hlač in jo z nekaj potegi spravila v vertikalo ... »Pojma nimaš, kako sem si tega želela,« je rekla in z ustnicama objela glavico. »Kaj nisi rekla, da ne fafaš?« Za trenutek je dvignila glavo, pogledala navzgor in dejala: »Lagala sem!«

Nikoli mi ni bilo lepše, čeprav tu in tam pomislim na črnolasko z brazgotinama ...

TEKST: B. B. Kastelic

FOTO: Gen Nishino

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ