Brezplačna samopostrežna

Če smo malo konkretnejši: krivi niso ne vse bolj priljubljena digitalna televizija niti vse ugodnejši paketi ponudnikov dostopa, ampak programi P2P, ki še takemu ignorantu omogočajo preprost, predvsem pa zastonjski dostop do najnovejših izdelkov zabavne industrije.

Če znate, kar sicer sploh ni težko, lahko z interneta prenesete filme, ki sploh še niso prišli v kino, album svoje priljubljene glasbene skupine, ki uradno izide šele čez dva tedna, in programsko opremo, ki je prišla na police pred dvema urama. P2P (peer to peer) oziroma »enak z enakim« je tehnologija, ki omogoča vse zgoraj našteto in še mnogo več. Preprosto bi lahko P2P razložili kot povezavo med končnimi uporabniki, ko se datotek ne prenaša več s strežnikov, temveč si jih uporabniki pošiljajo med seboj.

Založbe so si razcvet interneta zagotovo predstavljale drugače, kot se je izkazalo v realnosti. Prvi, ki je njihovo vizijo postavil na glavo, je bil maja 1999 rojeni Napster. Na njegovem vrhuncu ga je uporabljalo kar 30 milijonov uporabnikov, v mesecu dni pa so si izmenjali slabe tri milijarde datotek. Napster je po številnih tožbah propadel in se na koncu preusmeril v zakonito ponujanje glasbe ter tako deluje še danes.

Zloglasnemu Napsterju je sledil Soulseek, ki kljub uporabi centralnega strežnika in pritiskom RIAA (Recording Industry Association of America, ameriška organizacija, ki ščiti avtorske pravice glasbenih ustvarjalcev) še živi, vendar konkurenčnim naslednikom po priljubljenosti ne seže do kolen.

Ker je sodišče Napster obsodilo predvsem zaradi sistema z osrednjim strežnikom, so se programerji kmalu domislili alternative. Drugo generacijo P2P-omrežij je predstavljal protokol Gnutella, pri katerem informacije o datotekah hranijo med seboj povezani računalniki. Vendar Gnutella nikoli ni zaživela podobno kot Napster in za njim eMule, razlog za to pa se skriva v delovanju omrežja.

Prvi pravi naslednik Napsterja je bil Kazaa s hibridno rešitvijo FastTrack. Zaradi pojavljanja vse večjega števila pokvarjenih in napačnih datotek ter pozneje zaradi nameščanja vohunskih programov in trojanskega konja se je mnogo uporabnikov raje zateklo k drugim P2P-programom.

Danes najbolj priljubljeni eMule deluje na protokolu eDonkey2000, ki je prvi omogočal pošiljanje datotek po delih. Uporabniki tega protokola imajo tako dostop do trenutno največje in najbogatejše knjižnice najrazličnejših filmov, glasbe, programov, televizijskih oddaj in sploh vsega, kar je možno spraviti v digitalno obliko.

Prednost tega programa je tudi dostop do želenih datotek brez uporabe iskalnika s pomočjo povezav ED2k, ki jih kljub napadom IFPI (globalna organizacija, ki združuje 1.500 glasbenih založb iz 76 držav) in MPAA (ščiti avtorske pravice iz sveta filmske industrije) še vedno ponuja mnogo temu namenjenih spletnih portalov in forumov.

Med trenutno najbolj priljubljene programe P2P spada tudi BitTorrent, ki se izkaže predvsem pri prenašanju večjih datotek. V nasprotju z vsemi omenjenimi programi BitTorrent nima vgrajenega iskalnika, saj celotna knjižnica datotek temelji na internetnih straneh z datotekami s končnico TORRENT. Prednost programa, ki se izkaže z doseganjem velikih hitrosti prenosa, so uvidela mnoga podjetja in ga uporabljajo za povsem zakonito distribucijo svojih izdelkov.

Med programi, ki so trn v peti organizacijam za zaščito avtorskih pravic, je tudi DC++, ki deluje na protokolu Direct Connect. Ni tako zelo priljubljen kot eMule in BitTorrent, vendar ima vseeno prednosti, ki so za nekatere uporabnike pomembne. Posebnost DC-strežnikov je, da so razdeljeni po temah, da so torej nekateri zbirališča ljubiteljev pornografije, drugi oboževalcev Disneyjevih risank, medtem ko na nekaterih najdete vse, od Slaka pa do Plestenjaka.

Da ne pozabimo, za prenašanje datotek lahko uporabljamo tudi komunikacijske programe, kakršen je mIRC. Hitrosti prenosa so lahko zelo velike, za lažje iskanje želenih datotek pa tudi tu obstajajo internetne strani, ki vse skupaj zelo olajšajo.

Vse pa tudi ni nezakonito. Če že tako radi prenašamo glasbo in filme v digitalni obliki, zakaj jih ne bi založniki take tudi ponudili? Prvi, ki mu je uspela misija nemogoče in je uporabnike prepričal v nakup glasbe, je bil Apple s svojo trgovino iTunes. Ta se je do današnjega dne razširila tudi v Evropo (v Slovenijo še ne), poleg glasbe pa ponuja tudi televizijske oddaje, nanizanke ipd.

Na področju glasbe v digitalni obliki je moral svoje kakopak pristaviti tudi Microsoft, za nakup in prenos glasbe pa potrebujete medijski predvajalnik Media Player. Glasbenih trgovin je še nekaj, od MusicNeta do Rhapsodyja in seveda zdaj legalnega Napsterja. Zanimivejši je britanski kabelski ponudnik Sky, ki omogoča svojim naročnikom pretakanje hollywoodskih uspešnic. Ob plačilu mesečne naročnine tako dobite izbrane kabelske televizijske postaje ter možnost prenašanja filmov po izbiri.

Kako deluje P2P?

Prvi P2P-program Napster je uporabljal centralni strežnik, na katerem so bili shranjeni podatki o vsebinah nanj priključenih računalnikov. Kljub številnim prednostim ga je ubila le ena šibka točka – struktura s centralnim strežnikom.

V osnovi deluje sistem sila preprosto: uporabnik se priključi na osrednji strežnik, s pomočjo iskalnika poišče želeno datoteko, jo da v mapo za prenašanje, potem strežnik sam poišče vire (uporabnike), ki si lastijo to datoteko, ter jih poveže z uporabnikom, ki je dal prvotno zahtevo po datoteki. Tako pride do prenašanja datoteke med končnimi uporabniki, strežnik pa pri samem prenosu datoteke ne sodeluje.

Pri omrežju Gnutella centralnega strežnika ni več. Tu informacije hranijo uporabniki, priključeni v omrežje, težava pa nastane pri velikem pretoku informacij, do katerih pride z iskanjem želenih datotek. Hibridna omrežja FastTrack so rešitev našla v članih, ki si lastijo močne računalnike, in ti prevzamejo vlogo supervozlišč.

V nadaljevanju ta postanejo lokalna omrežja, ki hranijo potrebne podatke priključenih članov. Program Kazaa zna sam prepoznati močne računalnike in prek njih išče zahtevane datoteke.

Protokol eDonkey2000 je prvi, ki omogoča prenašanje datotek po delih. Velike datoteke program razdeli na manjše dele, pri čemer je dobavljivost teh delcev veliko večja kot prej dobavljivost celotne datoteke. Za delovanje potrebuje protokol ED2k posebne strežnike, ki omrežje povezujejo v celoto in indeksirajo datoteke v posameznih računalnikih.

Naslednji korak k hitrejšemu prenosu podatkov je pokazal program BitTorrent. Njegova prednost je v tem, da zna v omrežju najti člen z najboljšo povezavo in začne delce najprej prenašati od njega. Ko uporabnik neki člen prenese na svoj računalnik, je ta takoj že na voljo preostalim članom, kar prepreči, da bi nekateri zgolj jemali in nič dajali.

Za neposreden stik med uporabniki je poskrbel Direct Connect. Tu gre za povezavo velikega števila manjših strežnikov, na katere je priključenih le nekaj sto uporabnikov, zgolj največji pa gostijo do deset tisoč uporabnikov.

Pirati z neta

Marca 2004 se je roka pravice spravila nad ljudi, ki z nelegalnimi kopijami filmov, glasbe in programov niso pridobivali dodatnega zaslužka, temveč so datoteke z interneta prenašali zgolj za lastno uporabo. RIAA (ameriška organizacija, ki ščiti avtorske pravice glasbenih ustvarjalcev) oziroma IFPI (globalna organizacija, ki združuje 1500 glasbenih založb iz 76 držav) sta tožili že več kot 15 tisoč ljudi po vsem svetu, večino iz Združenih držav.

Ker se je mnogo teh tožb končalo zunaj sodišča, s plačilom denarne odškodnine v višini nekaj tisoč dolarjev, je jasno, da s tem le ustrahujejo. Na to, da gre za ustrahovanje, kaže tudi njuno pošiljanje najrazličnejših opozoril uporabnikom. RIAA in IFPI pa nista edini; tu sta še MPAA, ki ščiti avtorske pravice iz sveta filmske industrije, ter globalna MPA.

In pirati izpod Alp? Če pogledamo v Kazenski zakonik Republike Slovenije, vas, spoštovani pirat, sodišče lahko obsodi po treh členih, po 158. členu za kršitev avtorske pravice, če gre za kaznivo dejanje neupravičene uporabe avtorskega dela, po 159. členu ter po 160. členu, če gre za kaznivo dejanje kršitve avtorski sorodnih pravic.

Za kršitev prvega člena sta predpisana denarna kazen ter zapor do enega leta, za kršenje drugih dveh členov pa zapor do treh let. V primeru hujših kršitev, ko tržna cena avtorskega dela pomeni veliko premoženjsko vrednost, je po 159. in 160. členu predpisana višja kazen, in sicer zapor do kar petih let, v primeru pridobitve velike protipravne premoženjske koristi pa ta člena predpisujeta kazen od enega do osmih let zapora.

Kaj pa kršitev sploh je? Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah dopušča fizični osebi reproduciranje originalnega dela v treh primerkih na kateremkoli nosilcu (ni nujno, da naredite kopijo zgoščenke, lahko se jo reproducira tudi v digitalni obliki, torej v primeru glasbenih albumov v datoteke MP3, WMA in podobne), če to stori za osebno uporabo. To pomeni, da ti primerki niso izročeni ali priobčeni javnosti in da oseba z njimi nima namena pridobivati nobene posredne ali neposredne gospodarske koristi.

Tako lahko, na primer, kupite originalen cede priljubljene skupine in naredite do tri kopije, recimo dve kopiji zapečete na cede, tretjo pa v digitalni obliki shranite na trdi disk. Dokler katerekoli izmed kopij ne ponujate drugim in od njih nimate nobene gospodarske koristi, delate v skladu z zakonodajo, ko pa enkrat datoteke MP3 ponujate na omrežjih P2P, ste že kršili zakon. Jasno, ko si s pomočjo teh programov na disk naložite takšne ali drugačne avtorsko zaščitene datoteke, tudi.

In kakšne pristojnosti ima državni organ pri pridobitvi naših podatkov od internetnega ponudnika? Če je podan sum za kaznivo dejanje, mora ponudnik policiji predati želene podatke, medtem ko boste vi o tem obveščeni šele s pozivom na sodišče.

Ponudba

Začnimo s filmi. Ko govorimo o nezakonito pridobljenih filmih, je treba vedeti, da njihova kakovost še zdaleč ni vedno vrhunska. Filmi se med seboj razlikujejo po tem, iz kakšnega formata so bili preoblikovani v digitalno obliko. CAM označuje filme, ki so bili v kinu posneti z običajno kamero, medtem ko Telesync (TS) pomeni, da je bil film posnet s profesionalno kamero in ima kakovostnejši zvok.

Screenerji (SCR) so filmi, poslani kritikom, producentom in distributerjem, in so kakovostni, le občasno slika postane črno-bela, na zaslonu pa se prikaže napis, da filma ne smete presnemavati (akhm). DVD-Ripi so iz DVD-ja na velikost enega ali dveh CD-jev skrčeni filmi, kakovost pa zadovolji večino. Seveda se na internetu dobi tudi kopije DVD-jev (DVDR), kakovost videa in zvoka je lahko nedotaknjena ali pa skrčena za snemanje na enoplastni medij DVD.

Najdemo jo lahko v formatih ISO, skupku datotek VOB ali skrčeno v datoteko RAR. Najbolj zahtevni morate počakati na zadnjo različico, ki pa je zelo redka – HDTV-Rip. Ta format je večinoma rezerviran za dokumentarne oddaje, posnete s satelitskih programov. Če vas zanima, v kakšnem formatu je na voljo določen film, je koristna stran www.theisonews.com.

TEKST: Andrej Mihelič

ILUSTRACIJA: Goya