Chevrolet camaro SS: Kanarino kamarino

Roka poboža odebeljen volan in v nosnice seže vonj po novi usnjeni notranjosti. Kakšen vonj! Globoko vdihnem. Je za moškega lahko kaj bolj vznemirjajočega kot vonj po usnjeni notranjosti športnega avtomobila? Zakaj nihče ne izdeluje osvežilnikov zraka z vonjem po novem porscheju, lamborghiniju ali chevroletu camaru?

Pripnem varnostni pas in obrnem ključ. Skozi dvojni izpušni sistem se oglasi V8 z značilnim globokim brbotanjem, ki se takoj uskladi v športno pesem, ko dvakrat kar tako na mestu malce pobožam stopalko plina, da merilnik obratov živahno poskoči. Avtomatiko prestavnim na ročno izbiranje prestav in obvolansko perut potisnem k sebi, da kazalnik na zaslonu pokaže enico. Znamenje, da je menjalnik vklopil prestavo.

Trenutek zatem kot zmešan do konca pohodim plin, da motor zarjovi in se zad­nja kolesa zavrtijo v prazno. Kamionski pospešek me z veliko silo prilepi na sedež, zadek avtomobila pa opleta v prazno, da se na grobem in od sonca zbledelem asfaltu za menoj rišeta dve široki črni črti.

Camaro pospešuje in usta se ob menjavanju prestav razlezejo v nasmešek, ko opazujem našega fotomojstra Bora, kako kislega izraza na obrazu z Daewoojevim rent-a-carjem izginja v vzvratnem ogledalu.

Novi camaro je avto za nastopače. Zanimivo, tega nihče niti ne skriva. Je neposreden odgovor Chevroleta na Fordovega mustanga zadnje generacije, ki je posrečen rimejk prvega modela iz leta 1965. Ford je bil z novim mustangom prvi, ki je v moderni obliki ponatisnil stari model. Z značilnim jez­nim pogledom žarometov izpod motornega pokrova, ki sporoča, da gre za hud in besen avto.

Prodajni uspeh ni bil vprašanje. Ohrabreni z retromanijo, so še pri Dodgeu predstavili svojega challengerja in tudi zanj so leta 2008 ob začetku prodaje kupci stali v vrsti. Rečeno, storjeno. Pri Chevroletu so novega camara najprej pokazali kot koncept na detroitskem avtosalonu, da potipajo trg. Ljubitelji chevroletov so ponoreli in avto je leta 2009 ugledal serijsko proizvodnjo.

Takoj je pobral številne nagrade, letošnjega 1. aprila na prireditvi Svetovni avto leta pa še nagrado za najboljši dizajn. Upravičeno! Camaro tako po obliki kot detajlih nezmotljivo spominja na predhodnika iz leta 1967, pa čeprav so ga predstavili in začeli prodajati že proti koncu leta 1966.

S prednje strani je prepoznaven po režasti motorni maski z dvema žarometoma, ki sta potegnjena globoko pod motorni pokrov. Z zajetno namrščeno obrvjo se zdi camaro jezen in besen kot razpizdeni Fredi Miller, ko ga zagledate v vzvratnem ogledalu, zato se vsak nagonsko umakne s prehitevalnega pasu, pa čeprav ste ga dohiteli v najšibkejši različici s 3,6-litrskim bencinskim V6-motorjem, ki zmore 312 'konjev' (233 kW).

Pod motornim pokrovom 'mojega' avta je hrumel najmočnejši V-jevski osemvaljnik s 6162 kubičnimi centimetri in 426 'konjiči' (318 kW), na repu avtomobila pa se je bohotil napis SS. Stranska linija avta izrazito poudarja ameriško napihnjene blatnike in boke, vmes pa je, seveda v vseh možnih različicah, le dvoje vrat. Na zadku avtomobila je par štirioglatih luči na vsaki strani, vtisnjen v zadnjo steno.

V notranjosti se seveda bohoti usnje. Sedeži so dobri, športno trdi s primernim bočnim oprijemom, prostora v notranjosti pa je dovolj tudi za dva visokorasla dedca. Celotna notranjost in še posebno armaturna plošča z vsemi merilniki je oblikovana povsem v slogu sedemdesetih.

Dva oglata merilnika za hitrost in obrate sta pred voznikom, še štiri dodat­ne povsem oglate ure pa so ob prestavni ročici: za tlak in temperaturo olja ter za stanje goriva in akumulatorja. Krasen detajl, ob katerem se ljubitelju ameriških škatel ali nostalgiku orosi oko. Tudi usnjeni volan s številnimi gumbi za nastavitev tempomata in s stikali za radio je oblikovan v enakem slogu.

Žal ni lesen, temveč usnjen. Trikrak z obvezno modno imitacijo aluminija. Kot rečeno, za volanom sta levo in desno dve peruti za 'ročno' pretikanje robotiziranega avtomatskega menjalnika navzgor in navzdol.

Kamarino pospešuje dobro in čuti se, da je motor močan – a je še vedno ameriško len. Ne vem, ali ste kdaj sedeli v kakšnem 'športnem' ameriškem avtomobilu. Ford mustang, chevrolet corvette … Ko pohodite pedal plina, je pospešek precej bolj zvezen, podoben tistemu, ki ga čutite v hrbtu, ko sedite na letalskem sedežu, medtem ko boeing 747 na poti proti Los Angelesu pospešuje po vzletni stezi.

Pospeševanje ameriških avtomobilov je bilo vedno drugačno od evropskih. Če sedete v Renaultovega clia 2.0 RS, se vam bo zdel občutek pri pospeševanju intenzivnejši, močnejši, skratka pristnejši. A ni nujno vedno res tako. Camaro SS z avtomatskim menjalnikom svojih 1751 kilogramov teže do 100 km/h premakne v spodobnih 4,6 sekunde. Vsaj tako navajajo tisti, ki so to menda zares izmerili. Sam nisem. Priznam. In številke me v resnici tudi ne zanimajo.

Avto mi veliko več pomeni v pristnem okolju. Fiata 500 bi si na primer zaželel v Italiji, kjer imajo dobro pašto in kavo ter babe z velikimi ritmi, novega spačka morda nekje na francoskem podeželju, s piknik košaro, polno sirov v prtljažniku, ter camara na prašnih in neskončno ravnih ameriških 'highwayih' s Kid Rockom na radiu, posušenim grmičevjem ob cesti in oznakami za hitrostno omejitev na 60 milj ter s prsato sopotnico s kavbojskim klobukom na sovozniškem sedežu. Po možnosti golo … Vožnja avta mora biti doživetje. Za po Ljubljani od službe do doma mi je vseeno, v kakšni kanti sedim.

Avtomobile se danes kupuje z očmi. Kupiš tisto, kar ti je všeč. Kar te gane. Kar je dobro videti in v čemer se dob­ro počutiš. In camaro si za vse to zasluži čisto petico. Jasno, to ni avto za družino z dvema otrokoma. Lahko ga ima samski moški srednjih let. Ali pa upokojen gospod. Star žigolo. Ali par, ki je imel že originalnega camara. Ali mlada fant in punca. Ali samo punca … Skratka nekdo, ki ga kupi s čustvi. Ker je hud kot šnops. Vsaj za pogledat. In je vseeno, ali so slabe zavore, ali je prepožrešen, ali se pregreva, ali nima dovolj prtljažnika za gorsko kolo, otroški tricikel in mladička nemške doge.

In če trdite, da so ameriški avtomobili ena navadna jajca, imate še kako prav. Zanimiva jajca z dušo. Čeprav so Američani zadnja leta pri svojih avtomobilih dosegli velik napredek, se camaro še vedno pelje kot lojtrni voz. Slabše od vsakega volkswagna, peugeota, hyundaia ali kie. In tudi ni hiter kot kakšen športni audi S, BMW M ali subaru STi. Je pa postavljaški kot kakšen napihnjen pav.

In relativno poceni. Veste, takšen avto vas v ZDA stane 22.680 ameriških dolarjev (približno 18 tisoč evrov) za izhodiščni model s šestvaljnim motorjem, za tale SS z vso opremo in osemvaljnikom v nosu pa hočejo najmanj 30.945 dolarjev, kar je približno 25 tisoč evropskih. Za tako ekskluziven avtomobil je to smešna cena. Upoštevajoč poglede, ki vam bodo namenjeni, in veselje, ki ga boste z njim imeli, je super ugodno razmerje med ceno in tem, kar ponuja.

Za camarom se obračajo glave in pade v oči tudi na parkirišču. Že na daleč. Nezgrešljiv je. In ravno zato bi ga takoj imel. Tako čudovito nepopoln in neskončno lep. Kot življenje samo, kajne? A vam za konec nekaj svetujem. Počakajte še nekaj mesecev, kajti prihodnje leto bo camaro prišel na trg tudi kot kabriolet. S pravo klasično platneno streho, in ne z grdimi trdimi harmonikami, ki se zlagajo kot tekoče stopnice, kot je v navadi pri modernih avtih s snemljivo streho.

Camaro convertible, ta bo šele zanimiv! Da vas vidijo sosedje, kako se odpeljete z vetrom v laseh. Če jih boste pogledali v vzvratnem ogledalu, bodo njihovi obrazi namrščeni tako, kot da vas prehiteva še en camaro.

Gaber Keržišnik

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol