Daytona 500 petdesetič

Tudi triletnemu otroku ali popolnemu dirkaškemu analfabetu je jasno, da gre za spomin na Dala Earnhardta, ameriško dirkaško ikono, večkratnega zmagovalca dirke, prvaka serije NASCAR in superzvednika, ki se je, kako ironično, smrtno ponesrečil leta 2001 na točno tej dirki v Daytoni.

Da bi bila zgodba o smrti legende še dramatičnejša, se je vse skupaj zgodilo v zadnjem krogu dirke. V bistvu se je The Intimidator, kot so ga klicali drugi tekmovalci in feni, pred večsto­tisočglavo množico ponesrečil v zadnjem zavoju, tik pred ciljem triurne dirke. Do takrat je bil, jasno, v vodstvu. Prav imate, res se sliši kot scenarij poceni hollywoodskega filma, ki ga bodo nekoč nedvomno posneli.

Gneča!

Dale Earnhardt je bil z možatim videzom in košatimi brki v Ameriki veliko večja dirkaška ikona, kot je na primer Michael Schumacher na stari celini. In dirka Daytona 500 pomeni Američanom mnogo več kot najspektakularnejša dirka formule 1. Pozabite obračun v Monte Carlu!

Daytona 500 je drugi največji športni dogodek v Ameriki. Le še finale ameriškega nogometa je večji. Televizijski rejtingi dosegajo številko 23 in celotno dirko si pred malimi zasloni vsako leto ogleda prek 20 milijonov ljudi. Ob koncu dirke se jih pred televizijskimi sprejemniki drenja še več. Rekord ogleda zadnje četrtine znaša 37 milijonov!

In vsi presežniki dirke v Daytoni so zaznavni že nekaj kilometrov pred samo Daytona Beach, ko se kača vozil ustavi pred avtocestnim izvozom za dirkališče.

V zraku vre. Pričakovanje se stopnjuje iz minute v minuto, ko se približuje tretja ura popoldne in s tem uradno start dirke. Gneča je tudi v zraku. Zasebni reaktivci na bližnjem letališču z eminentnimi gosti, pop zvezdniki, politiki, športniki in lastniki moštev pristajajo tako rekoč v koloni. Nad dirkališčem ves čas kroži osem letal, ki za seboj vlečejo reklamne transparente, v napoto pa jim je Goodyearjev cepelin, ki nosi barvni videozaslon s prenosom dirke. Helikopterjev, ki so last moštev in dirkačev, vremenskih služb, policije in še koga, sploh ne štejem.

Občutek je, kot da bi se Daytona, to idilično obmorsko letovišče s kilometri peščenih plaž in tisočerimi hoteli, pripravljala na vojno. Trgovci zaprejo trgovine ob pol dveh. Rolete na izložbah so spuščene, tudi največji nakupovalni centri, nekajkrat večji od ljubljanskega Cityparka, iz svojih trgovin sredi dneva podijo stranke. »Zapiramo! Dirka je čez pol ure.«

Pred dirkališčem je noro. Vse skupaj spominja na velikanski sejem. Na mravljišče, kjer svoje izdelke razstavljajo vsi proizvajalci avtomobilov, ki so navzoči na ameriškem trgu. In še kdo za povrh. Obiščem razstavni prostor podjetja Embraer, ki namesto vozil prodaja luksuzna zasebna reaktivna letala. Cena? Najmanj 40 milijonov dolarjev, odvisno od opreme. Ogledam si notranjost enega izmed njih, se malce namrdnem ob vsem skupaj in prodajalca povprašam, kako kaj posel. Odlično, pravi, v času dirkaškega vikenda so podpisali kar nekaj pogodb.

Prava umetnost je v Daytoni dobiti parkirišče. Vsa so zasedena. Povsod. Vsi lokali, gostilne, trgovine in nakupovalni centri so parkirišča že oddali. Prodali. Parkirnina za ves dan znaša od 80 do 100 dolarjev. Toda kljub temu prostega parkirišča ni. Še dobro, da imam novinarsko akreditacijo! Izboril sem si jo po zaslugi več kot desetletnega obiskovanja tega dirkališča v času motorističnega Bike Weeka, ki je na sporedu slab mesec kasneje. Tudi novinarske akreditacije so namreč tu močno omejene in več papirologije verjetno zahtevajo le organizatorji za spremljanje podelitve oskarjev, ki je na sporedu prav naslednji dan, le da na drugem koncu Amerike.

Brez novinarske akreditacije bi se od dirke v Daytoni poslovil še pred začetkom. Karte so namreč razprodane več mesecev pred veledogodkom, pa čeprav je na ogrom­nem dirkaškem ovalu nič manj kot 167.785 sedežev. Najcenejša karta na najbolj oddaljeni tribuni stane 270 dolarjev za sedež.

Bliže startni črti želite sedeti, globlje v žep morate seči: 450 dolarjev, 700 dolarjev ali 1200 dolarjev za glavno tribuno. Nad tribuno pa so seveda še lože za povabljene. Sem je vstop mogoč le z vabilom katere od ameriških multinacionalk, ki klimatizirane apartmaje s stekleno steno in razgledom na dirkališče najamejo za vse leto. Da so vsote vrtoglave, je tako jasno, ne?

Vendar niso vsi na tribunah. Za 1500 dolarjev si lahko kupite tudi parkirišče za bivalnik znotraj dirkaškega ovala. Toda vse je bilo zasedeno že pred meseci. Avtobusni bivalniki, šotorske tende, stoli na strehi bivalnika, obvezen digitalni TV-zaslon, še večji žar, kamin, dva ameriška hladilnika, agregat, manjši montažni bazen, pasja hiša, satelitska antena, steza za balinanje in še kaj – takšna je videti povprečna parcela, ko jo za dirkaški vikend s kamperjem okupira ameriška družina ali skupina prijateljev, dirkaških navdušencev.

Z žarov se smodijo stejki, zvok odpirajočih se pločevink millerja ali budweiserja boža bobniče izpred vsakega hladilnika. Med seboj se gospodje obiskujejo z električnimi avtomobilčki za golf. Peš ne hodi nihče. Sredi dirkališča spremljajo ob svojih avtobusih dirko kar na televizijskem zaslonu, tisti s pozicijami ob dirkališču pa seveda ležerno kar z ležalnika na strehi svojega nekaj sto tisoč dolarjev vrednega domovanja na kolesih.

Gospoda, prižgite motorje!

Še nekaj minut do začetka dirke! Helikopterjev v zraku je vedno več. Tudi še zadnji ulični preprodajalci kart so odvrgli table z napisi 'I sell tickets' ali 'I need tickets' in se preselili v notranjost ovala. Trisha Yearwood je v živo odpela ameriško himno. Tradicija pač. Letos je manjkal le predsednik Bush, ki je običajno osebno odprl dirko in si jo ogledal do konca s častne lože.

Minuto pred dirko napovedovalec izusti kultni rek: »Gentlemen, start your engines!« In v naslednjem hipu zarohnijo osemvaljniki chevroletov, dodgeev in drugih ameriških ter nekaj japonskih zverin.

Za današnje razmere primitivna, a namenoma omejena dirkaška tehnika avtomobilov, zvarjenih iz cevi in oblečenih v pločevino, se premakne. Zvok je veličasten. Vozila imajo klasični ročni H-menjalnik, uplinjač, štiri kolesa in volan. To je bolj ali manj vse. Pogled v notranjost spominja na tovornjak: velik volan in okrogel merilnik vrtljajev s kazalcem. Ter ročica zajetnega menjalnika.

Formula 1 in ostale dirke v Evropi so drug svet. Vozila v NASCAR-ju ne poznajo digitalnih displejev, sekvenčnih menjalnikov s prestavnimi gumbi na volanu, vbriz­gavanja, elektronike, telemetrije, sistema proti zdrsovanju koles in podobne novodobne šare. V želji, da bi dirke ostale zanimive, so vozila povsem klasična in manualna. Dejansko je tu dirkač tisti, ki vozi avtomobil, ne nasprotno. Tukaj avtomobili nimajo niti stekel, saj je na progi preveč zaletavanja in prerivanja. Skratka, NASCAR ponuja tisto, kar si gledalci s hot dogi, hamburgerji in čipsom ter litri kokakole in piva v rokah želijo. Kruha in iger!

V krogu

Vožnja po ovalnem dirkališču se na prvi pogled zdi absurdna. Kot bi zlata ribica plavala v okrogli posodi. A kaj kmalu se zalotim, da uživam v celotnem dogodku; sama dirka je v bistvu drugotnega pomena, pa čeprav so imena, kot so Kyle Busch, Dario Franchitti, Juan Pablo Montoya, Tony Stewart, Dale Earnhardt junior in še kakšno, Američanom sveta.

Velika dirkaška imena vse bolj silijo v NASCAR, kjer se obračajo vrtoglave vsote. In dirka v Daytoni je krona vsega. Celo Jacques Villeneuve je poskušal priti na letošnjo dirko, a se heroj formule 1 žal ni kvalificiral. V petdesetih letih je priljubljenost dirke v Daytoni iz leta v leto rasla, dodatni bum pa sta to dirkališče in dirkaška serija dosegla, ko je Tom Cruise tu posnel film Dnevi grmenja, za katerega so uporabili precej posnetkov s prave dirke.

Bolj ko se triurni spektakel bliža koncu, bolj se dan preveša v noč. Zadnji krogi dirke potekajo povsem v temi, zato ob toplem zahajajočem floridskem soncu nad dirkališčem zasvetijo mogočni reflektorji. Več tisoč luči na visokih nosilcih, milijoni luksov in milijarde vatov naredijo nad objektom spet dan! Daytona International Speedway je največji osvetljen športni objekt na svetu.

Z vožnjo pod reflektorji dobi stadionsko dirkanje še poseben čar in v zadnjih krogih je prek 400 tisoč gledalcev, s tistimi vred, ki dirko spremljajo s streh svojih bivalnikov v notranjosti dirkališča, na nogah. Kyle Busch je v zadnjem krogu s prvega padel na tretje mesto, s tretjega pa se je v vodstvo nepričakovano prebil Ryan Newman iz moštva Penske Racing.

Ryan je prvi tudi prečkal ciljno črto in sprožil velikanski ognjemet. Solze v očeh in uresničene sanje. Fantazija vsakega ameriškega dirkača je zmagati na dirki Daytona 500 in se vpisati med nesmrtne! No, k sreči in solzam dodatno pripomore še 1,5 milijona ameriških zelencev, ki kapnejo v zmagovalčev žep.

Eksodus

Ker sva pravilno predvidevala, kaj se bo zgodilo ob koncu dirke, ko bo skoraj pol milijona ljudi želelo hkrati zapustiti to malo obmorsko letovišče, sva bila pripravljena na pobeg. S prižganim avtomobilom sva tik ob izhodu z dirkališča na ograji počakala zadnji krog, stisnila še nekaj fotk in v slogu ameriških akcijskih filmov prižgala zažigalno vrvico ter se pognala v peklenski beg.

Skočila sva v avtomobil in s cvilečimi gumami oddrvela, kot bi šlo za življenje in smrt. Uspelo nama je! Pobegnila sva pred gnečo in množičnim kaosom ter že čez dobre tri ure ob morju v Miamiju srebala ledeno hladno pivo. Če bi iz Daytone startala pol ure kasneje, bi se najbrž privlekla nazaj šele v jutranjih urah naslednjega dne.

Tekst & FOTO: Gaber Keržišnik

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel