Intervju z Barbaro Lužar, strokovno vodjo Hiše Sadeži družbe

Kaj Žalcu prinaša nova pridobitev – Hiša Sadeži družbe?

Barbara: Žalec je bogatejši za še en prostor prenosa znanja, veščin, druženja ... Krajani hišo že prepoznavajo kot svojo.

Hiša je v samem centru Žalca, s čimer je dostopna vsem in do nas lahko pridejo peš. Smo poleg železniške in avtobusne postaje, tako da ni težav tudi za ljudi iz bližnjih krajev.

Kdo stoji za projektom?

Barbara: Slovenska filantropija, ki je izvajalec programa, občina Žalec pa je soustanoviteljica in nam je tudi omogočila prostore.

Katere vsebine boste izvajali?

Barbara: Poskušamo vključiti vse generacije, zato imamo dejavnosti organizirane po kotičkih – pravljični kotiček za otroke, se pravi otroški kotiček, imamo tudi računalniški kotiček, kjer lahko starejši ali mlajši pokažejo, kako se uporablja računalnik, imamo tudi kuhinjski del, kjer se izvajajo različne kuharske delavnice, recimo za peko peciva, in se mlajši učijo od starejših. Pred kratkim smo imeli delavnico, na kateri so se pekli medenjaki, in je bilo zelo zanimivo. Tudi enolončnico smo že kuhali.

Kako se Žalčani odzivajo na vašo hišo in vsebine, ki jih ponujate?

Barbara: Se odzivajo, saj je potreba prišla iz lokalnega okolja, kar je zelo pomembno pri ustanovitvi takšnih centrov. Program pa je podprlo ministrstvo za delo, ki zagotavlja vodjo hiše, vseeno pa potreba mora priti iz lokalne skupnosti, saj so ljudje tisti, ki potem ustvarjajo dejavnosti v prostoru in sam prostor. Tudi poslikava na hiši, ki so jo naredili na eni od delavnic, je delo uporabnikov. Imeli smo delavnico poslikave sten, ki jo je vodila strokovna sekcija z imenom Šmenta polenta, s tem, da so otroci in starejši pobarvali jabolčka in še kaj narisali.

Kdo vse izvaja programe?

Barbara: Izvajajo jih prostovoljci različnih generacij.

To pomeni, da izvajalci niso plačani za svoje delovanje?

Barbara: Nihče ni plačan, tudi vse aktivnosti so brezplačne. Odprti smo vsak dan, od jutra do večera. Pri nas se lahko prebere tudi časopis, uredili pa bomo tudi dnevni kotiček, saj se ljudje k nam lahko pridejo tudi le družiti. Recimo pravljični kotiček imamo v dopoldanskem času zato, da lahko pridejo babice in dedki, ki čuvajo vnuke. Otroci se tu malo poigrajo, oni pa v miru preberejo časopis, spijejo kavico.

Kako pa je s pretokom znanj od starejših na mlajše in obratno, to dejansko deluje?

Barbara: To deluje. Zanimivo je, da se mlajši zelo odzivajo na ročne spretnosti, ki se jih radi učijo od starejših. Umetnost pletenja in podobno je ponovno popularno in pomembno, saj si lahko kdaj kaj ustvarimo sami. Recimo šiviljska delavnica, na kateri so se predelovala stara oblačila v nova, je bila zelo dobro obiskana. Čeprav smo vrata hiše odprli šele februarja, so dejavnosti že zaživele in smo imeli že veliko obiskov, glede na to, da smo šele dobro začeli delovati.

Kaj se starejši učijo od mlajših?

Barbara: Tudi peke mafinov, sicer pa uporabe računalnika.

Se vam zdi, da bi takšne hiše bile dobrodošle marsikje?

Barbara: Idealno bi bilo, da bi takšne hiše zaživele v vseh krajih. Ker spadamo v socialni program, bi radi pokrili ranljive skupine, se pravi skupine, ki niso vključene nikamor, da prek udejstvovanja v hiši ostajajo vključene v družbo in se družijo z ljudmi, da lahko prenašajo svoja znanja. Vsak ima veliko skritega znanja. Če ga deli z drugimi, se to lahko še razvija, če pa ni nikamor vključen, potem znanje lahko malo zamre, pojavijo pa se lahko tudi zdravstvene težave.

Pri nas je hkrati tudi pretok informacij. Ko se zbere skupina ljudi, se ti med sabo marsikaj pomenijo. Šele takrat se pokažejo potrebe. Dobro je, da se lahko učimo iz izkušenj iz Murske Sobote, saj smo mi četrta takšna hiša. Prva je bila ustanovljena v Murski Soboti in zdaj že četrto leto zelo dobro deluje, sicer pa sta hiši še v Vipavi in Črnomlju, zdaj pa tudi naša v Žalcu.

Imate tudi kakšne programe svetovanja?

Barbara: Imamo pravno kliniko, saj pravnik s pravosodnim izpitom pride enkrat na mesec k nam, ko ponuja brezplačno pravno pomoč. Imamo tudi zelo dobro psihoterapevtko, ki je prevzela pogovorno svetovalno skupino za mlade. Za starejše bo pogovorna skupina, ki bo bolj iz zdravstvene stroke. Veliko imamo različnih vadb. Sicer se pa stalno porajajo nove ideje in res lahko rečemo, da naša hiša živi.

Kako se počutite kot vodja hiše?

Barbara: Zame je to lepa izkušnja, ker ni nobene rutine, saj se vedno nekaj dogaja in je tudi samo delo zelo kreativno. Dobro je, ker nas obiskuje toliko ljudje iz različnih sfer ter različno stari. To je res dobro za skupnost. Dodana vrednost hiše je tudi, ker lahko reši marsikatero potrebo v lokalnem okolju.

Recimo mi bomo zelo veliko sodelovali z Eureko, društvom, kjer imajo tudi kuhinjo. Tako bomo v občini Žalec organizirali pobiranje viškov hrane v trgovskih centrih, ki se bodo dostavljali v Eureko, kjer imajo javno kuhinjo, del pa bo prišel k nam, kjer bodo dostopni našim uporabnikom. Viški hrane se bodo skuhali ali ponudili, navsezadnje gre za hrano, ki je še vedno uporabna in jo lahko uporabijo recimo za srednješolce. Se pravi ne le za tiste, ki so uradno socialno ogroženi, saj vemo, da imajo potrebe tudi tisti, ki gredo čez cenzus. Niso ogroženi le tisti, ki so prijavljeni na centrih za socialno delo, ogroženih je veliko več.

Hiša ne bo imela etikete, češ da v njo prihajam, ker nimam za kruh. Bo pa tudi to možno in dostopno.

Boste sodelovali še z drugimi društvi in organizacijami?

Barbara: Že v naši hiši so razen nas še štiri različna društva. Mednje sodijo Eureka, Medobčinska zveza invalidov, Rdeči križ in Koronalni klub. Dejstvo pa je, da ima Rdeči križ čedalje več potreb.

Napisala Suzana Golubov, fotografije osebni arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord