Demokratična šola Kapriole, kjer učenci sami razporejajo, kako bodo preživeli svoj dan

7. 5. 2014, 13:33 | Aktualno | Vir: Liza
Demokratična šola Kapriole, kjer učenci sami razporejajo, kako bodo preživeli svoj dan (foto: Primož Predalič) Primož Predalič

V duhu širjenja in predstavitev idej demokratične ali svobodne šole Kapriole v Freiburgu je te dni v Ljubljani gostoval Niklas Gidion, sicer neformalni ravnatelj, ki obenem poučuje in tudi skrbi, da dober glas šole seže dlje kot v deveto vas ter s predavanjem To je moja glava! Jaz odločam, kaj gre vanjo! pouči tukajšnjo javnost, kako se temu streže. Predavanje za starše in pedagoške delavce sta organizirala Familylab Slovenija in Odbor za ustanovitev svobodne demokratične šole.

Povejte kaj o svoji šoli Kapriole?

Kapriole je demokratična šola s koncesijo v Freiburgu na jugu Nemčije, ob meji s Švico in Francijo. Stara je 25 let in preden jo je država sprejela, je 6 ali 7 let delovala ilegalno. V njej delam zadnjih deset let. Šolo obiskuje 150 otrok, starih od 6 do 18 let. Na šoli nas je 22 učiteljev, ki smo zaposleni za polovični delovni čas, 60 ali 80 odstotkov delovnega časa. Učenci morajo biti v šoli od 8.30 do 13. ure, šola pa je odprta od 8. do 16. ure, kar pomeni, da je odprta osem ur na dan.

Kaj je bistvo vaše šole?

Je šola, na kateri imajo učenci ves čas popolno svobodo, da sami razporejajo, kako bodo preživeli svoj dan, in da lahko delajo, kar želijo. Učenci so ekstremno aktivni, zelo zaposleni, saj vsi nekaj počnejo. Zelo zanimivo je tudi to, da študentje enakovredno z učitelji na skupnih sestankih odločajo o delovanju šole, se pravi, da postavljajo pravila šole, lahko pa tudi odpustijo učitelje.

So v odločanju dejansko enakovredni z učitelji?

Učenci so svobodni in enakovredni pri odločitvah o vodenju šole, porabi denarja in tudi zaposlovanju učiteljev. Skupnih sestankov se lahko udeležijo prav vsi, če želijo, diskutirajo lahko tudi šestletniki, ob glasovanju pa vsak učenec prispeva en glas, to pomeni 22 glasov učiteljev in 150 glasov učencev.

O pravilih razpravljamo vsi, ki želimo v šoli kaj spremeniti ali kaj predlagati, učenci pa lahko svoje mišljenje povedo neposredno. Tudi glasovi so vedno usklajeni glede na potrebe vseh in razprave. Sestanki, ki jih vodijo učenci, trajajo kakšno uro, uro in pol, udeležba pa ni obvezna. Po navadi jih prihaja tretjina, glede na teme, ki so na dnevnem redu, ki ga prav tako določijo učenci.

Kaj je najpomembnejše?

Pri nas sta najpomembnejša svoboda in učenje. Namreč svoboda, kako učenci koristijo svoj čas v šoli, kar je bistveno, demokracija pa je zgolj orodje za zaposlitev in vodenje, kar ščiti svobodo učencev.

Kako se učenci učijo?

Na različne načine. Večino časa se učijo neformalno. Raziskave kažejo, da se 70 % stvari naučimo na neformalen način, in ne na različnih delavnicah, z branjem ali ponavljanjem. Učenci Kapriloe so zelo odprti, večino časa se igrajo in tako naučijo zelo ogromno stvari, tudi s komunikacijo, medtem ko sedijo na zofi s prijatelji. V vsem skupaj ni prav nič rigidnega.

Kako poteka organizacija učenja?

Na urniku imamo več kot 30 dejavnosti, od umetniških delavnic do športnih tečajev, med njimi so tudi tradicionalni predmeti, kot so nemščina, angleščina, matematika ... Ni zdravega otroka, ki ne bi hotel znati pisati, brati in računati ter napredovati v vseh pogledih. Večino aktivnosti poteka na individualni osnovi, učenci se učijo in počnejo stvari skupaj s prijatelji v skupinah, za kar ne potrebujejo nobenih ukazov. Mnogo aktivnosti poteka regularno in učenci se jim pridružijo na sugestijo učiteljev.

Vse regularne aktivnosti, ki potekajo vsak teden, so izobešene na oglasni deski, toda na tej deski so le stvari, ki jih učenci želijo delati. Učitelji učencem ne dajemo ukazov, da morajo nekaj delati. Se pravi, da tudi ponudbo na oglasni deski naredijo učenci. Učenci pridejo v šolo zjutraj in imajo načrt, kaj bodo počeli sami ali s prijatelji. Če recimo učenec ve, da je danes na programu angleščina, kar po navadi rad dela, potem prvo uro in pol to tudi dela, pozneje se gre mogoče igrat, nato gre v park. Vse je povsem odprto, nič ni obvezno, ne oglašamo se na način, da učencem rečemo: "To moraš delati bolje."

Zakaj ne?

Menimo, da je najučinkovitejši način učenja tisti, ko se učimo stvari in porabimo čas za stvari, ki nas zares zanimajo, se jih zares želimo učiti ta trenutek, ker smo takrat stoodstotno pri stvari in povsem odprti za predmet. Če pogledamo, kaj vse se nauči otrok od rojstva do šestega leta, ko gre v šolo: teči, hoditi, govoriti, jesti ...

Poskusite ustaviti malega otroka, dojenčka, ki poskuša hoditi. Tega ne morete, toliko energije in poskusov je ob tem. Učenje je življenjska kvaliteta, del človečnosti. Tako prakticiramo, da učencev v tem ne ustavimo in jih spodbujamo k dejavnostim, hkrati pa s tem omogočimo, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Rečemo jim, naj zaupajo instinktom glede interesa, naj zaupajo strasti, mi pa jih poskušamo podpreti, da najdejo svoje zanimanje in strast.

Takšna je ideja in vse, kar rečejo, je bolj pomembno kot to, da jim rečemo: "To moraš narediti." Drugače ne gre, sicer jim lahko podamo dvojno sporočilo. Ne moremo učencu reči: "Zaupaj svojim instinktom, toda če ne boš naredil, kar ti predlagamo, potem to ni v redu." Tega ne počnemo, temveč delamo najbolje, kar lahko.

Kako pa družba gleda na vašo šolo in vaša načela?

Večina staršev se še vedno boji, da njihov otrok ne bo deležen ustreznega znanja, če se ne bo šolal na tradicionalni šoli po uveljavljenem modelu. Še vedno prevladuje prepričanje, da mora biti otrok v strahu in pod pritiskom, da se česa nauči. Tudi znanci in sorodniki sprašujejo: "Ste nori, svoje otroke ste dali v šolo, kjer se ničesar ne učijo ali vsaj ne dovolj. Vaši otroci se ne bodo ničesar naučili, ostali bodo nezaposleni, žalostni ..."

Predvidevam, da tako razmišljajo zaradi naše šolske zgodovine ali ker družba in kultura učita, da se je treba nečesa naučiti na težek način, da se moraš nečesa naučiti z mnogo ponavljanji. Družbena kultura nam predstavlja, da učenje ni nekaj, kar bi radi delali. Starši vsekakor ne bi še enkrat šli skozi obdobje šolanja, a želijo si, da se njihovi otroci nečesa naučijo, zato menijo, da morajo otroci skozi šolanje na tradicionalen način. Zato tudi ponavljamo svoja načela učenja in se še in še pogovarjamo o naši šoli. Tako ljudje sprva mislijo, da se na naš način ni možno česa naučiti, saj je proti njihovim tradicionalnim izkušnjam.

Kako daleč segajo izkušnje demokratičnih šol?

So tudi šole, ki so starejše od 25 let, nastajale so tam nekje v šestdesetih in sedemdesetih letih, kar pomeni, da obstajajo že vsaj 40 let. Najstarejša šola na svetu takega tipa je v Angliji, Summerhill. Šola je bila ustanovljena leta 1921, kar pomeni, da je starejša kot 90 let. Tudi v tej šoli imajo učenci ves čas svobodo in enake možnosti odločanja. Takih šol je po svetu 200. Začelo se je s Summerhillom, zelo popularna pa je še ena šola, ta je v Massachusettsu v ZDA, ki je bila ustanovljena leta 1968.

Gre za obdobje hipijev. To pomeni, da je hipijevsko gibanje vplivalo na ustanavljanje demokratičnih šol?

Od tod prihaja to gibanje in iskanje alternativnih načinov življenja. Mnogo šol po svetu je uporabljalo te šole za model, ampak razvijale so se po svoje, individualno z ljudmi, ki so bili vpleteni v to.

Kakšna je vaša izobrazba?

Štiri leta sem delal v običajni javni šoli. Že med študijem so me zelo zanimale različne pedagoške metode, zato sem prišel na tako imenovano svobodno demokratično šolo v Freiburg. Fokusiral sem se na teorijo učenja in razmišljal, kako učenje poteka, kako lahko omogočimo, da se imajo učenci med učenjem dobro, se učijo z veseljem, užitkom in se želijo učiti še naprej.

Ugotovil sem, da je v tradicionalnem sistemu šolstva težko uživati, ker je frustrirajoč, vsaj za mene. Odločil sem se, da želim preizkusiti šolo, ki deluje popolnoma drugače, če pa mi ne bo ustrezalo in drugače ne bo možno, se morda po nekaj letih izkušenj vrnem nazaj na tradicionalen način. Želel sem, da je drugačen način možen in da ga tudi ljudem lahko pokažem.

Ste v Nemčiji edina takšna šola?

V Nemčiji dela sto podobnih šol. Niso povsem enake in tako radikalne kot Kapriole, deset pa jih je precej podobnih.

Imate povratne informacije, kaj se dogaja z vašimi otroki, ko zapustijo šolo?

Ko zapustijo šolo, so nekateri žalostni, ker gledajo na minulo obdobje, kot na srečen in zelo prijeten del življenja. Ko se poslavljajo, po navadi rečejo: "Žalosten sem, ker odhajam, ampak seveda sem tudi za to, da grem v svet."

Imajo kakšne težave, ko se soočijo s svetom, ki je nastrojen drugače, kot je vaša šola?

Kar se tiče znanja, učenci na koncu desetega razreda, lahko pa tudi prej, opravijo nacionalne preizkuse, na katerih dosegajo celo nekoliko boljše rezultate od svojih vrstnikov. Sicer pa, ko gredo v tradicionalno šolo, imajo po navadi na začetku težave z načinom komuniciranja in so zafrustrirani. Sprašujejo se, zakaj se to dogaja, zdi se jim, da ne bi bilo treba, da je tako. Potrebujejo morda pol leta, da se adaptirajo. Sicer pa nam druge šole sporočajo, da so naši učenci dobri študentje, ker so odprti, veliko sprašujejo, ogromno participirajo, razpravljajo, delijo svoja razmišljanja, so zelo tolerantni ...

Nekateri gredo na univerzo, nekateri si poiščejo službo, nekateri pa gredo potovat za leto ali dve, kar je prav tako zelo velika priložnost za učenje. Po mojem najboljša šola. Tudi sam imam nekatere od boljših učnih izkušenj s potovanj. Vedno jim priporočim potovanje in podprem tiste, ki želijo potovati.

Kakšnega profila so starši vaših otrok?

Mešano. Niso otroci bogatih staršev, imamo tudi nekaj otrok, ki prihajajo iz premožnejših družin. Imamo kar nekaj družin, ki imajo levi alternativni pogled na življenje in poskušajo svoje življenje graditi na alternativni način. Precej družin je z izobraženimi starši, imamo tudi nekaj otrok, ki so sprva obiskovali tradicionalne šole pa so tam imeli težave in bili zelo nesrečni, kar je starše motiviralo, da so poiskali alternative.

Kako se šola financira?

Šola trenutno dobiva 65 % denarja, ki ga dobivajo državne šole, kar je za plače in najemnino. Naše plače so kar precej nižje, kot so plače na državnih šolah. Še vedno pa vzamemo denar od družin otrok, ki obiskujejo našo šolo. Imamo zelo solidaren sistem, saj ne gre za premožne družine, tako vsi ne plačujejo enake vsote. Pred začetkom novega šolskega leta na tajnem glasovanju vsaka družina pove, koliko bi zmogla plačevati. Starši plačujejo od 50 do 350 evrov na mesec. Na takšen način omogočimo šolanje tudi otrokom iz manj premožnih družin.

Imate tudi otroke s posebnimi težavami?

Imamo tudi otroke s pomanjkljivo koncentracijo, disleksijo in podobnimi težavami. Nekateri so v 'prtljagi' prinesli psihosocialne težave, ki so se jim zgodile, in so se zaradi tega v šoli s tradicionalnim sistemom težko zbrali. Tako pridejo k nam, kjer je zelo odprto in svobodno, da se lahko grejo igrat in prek te svobode počasi pridobivajo zaupanje in zadihajo, saj vsi želijo biti del družbe, kulture.

Sodelujete tudi z drugimi šolami?

Tudi z drugimi šolami sodelujemo, in sicer na več različnih načinov. Povezujemo se z evropskimi šolami, ki delajo na podoben način kot mi, prav tako smo vzpostavili evropsko demokratsko izobraževalno skupnost leta 2008, katere del je 40 šol. Skupaj imamo konference, izmenjujemo si informacije, študente ...

Naša šola tudi precej sodeluje s tremi drugimi šolami v Nemčiji. Seveda pa tudi sodelujemo s tradicionalnimi šolami v mestu, saj naši učenci delajo izpite na teh šolah in smo v prijateljskih odnosih s kolegi. Tudi oni pridejo na našo šolo pogledat in jim je več ali manj interesantno. Po navadi pa sodelovanje s tradicionalnimi šolami ostaja na ravni, da preizkušajo znanje naših učencev. Za zdaj se skupne aktivnosti še ne dogajajo v tako velikem številu, kot bi se lahko.

Lahko rečemo, da s svojimi načeli in pristopom 'gradite' samostojne osebnosti?

Ne bi rekel, da gradimo, ampak jih podpiramo in jih ne potiskamo, temveč podpiramo, da zrastejo v zelo neodvisne, odgovorne, odrasle osebe, ki so lahko zelo prijeten del naše družbe. Naša družba bi bila srečnejša, če bi imeli več ljudi, ki so zrasli v takšnem okolju, ker je z našimi učenci veselje delati.

Vsem bi koristilo in bilo dobro za otroke, če bi imeli šole, kot je naša. Dobivamo povratne informacije, da so naši učenci prijetni in je z njimi veselje delati. Družba bi to morala upoštevati in težiti k temu, da postavi več takšnih šol. Zato nas nekaj poskuša propagirati in čim več narediti na tem področju.

So v Sloveniji ljudje, ki se zavzemajo za takšno obliko šolanja, kot je vaše?

Ja, v Ljubljani je Odbor za ustanovitev svobodne demokratične šole, ki išče možnosti, toda tega ne morejo narediti sami. Potrebujejo skupino ljudi, ki bo to delala. To zahteva ogromno energije, potrebujejo tudi nekaj malo sreče, odprte oči in ušesa ministrstva za izobraževanje, treba je tudi vzpostaviti dobre kontakte. Rad bi opogumil ljudi, da se jim pridružijo.

Več o svobodnih šolah – Šola Summerhill na: 

• Šola Kapriole na: www.kapriole-freiburg.de

• EUDEC (krovna organizacija šol) na: www.eudec.org

• Odbor za ustanovitev šole na: wwwfacebook.com/svobodnasola

Pripravila: Suzana Golubov

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri