Iz uradnih listin svetovalk za dojenje črtali besedo mama

3. 12. 2019, 17:35 | Aktualno | Piše: Petra Arula
Iz uradnih listin svetovalk za dojenje črtali besedo mama (foto: Unsplash) Unsplash

Ko me je kot lektorico lanskega decembra poklicala prevajalka in ustanoviteljica inštituta za dojenje Rumina Alenka Benedik, ko je kot strokovna sodelavka pregledovala ustreznost prevoda posodobljenih listin IBLCE, ki podeljuje najvišjo formalno izobrazbo za dojenje po vsem svetu, je bila zaprepadena. Ne zato, ker ne bi znala prevesti besednih zvez  »breastfeeding parent«, »lactating individual« ali »feeding«, »chest feeding«, temveč zato, ker so te besede nadomestile doječo mamo in ponekod tudi dojenje.  

Organizacija IBLCE, ki certificira svetovalke za dojenje IBCLC, iz svojih dokumentov od decembra 2018 dalje sistematično črta besedo mama in zmanjšuje pojavnost besede dojenje. Nisem mogla verjeti.

Zavedam se, kakšno srečo imam, da sem lahko mama. Razumem starše, ki so posvojili otroka, ne glede na njihov spol ali obliko partnerske skupnosti, ki ji pripadajo. Pomembno se mi zdi le, da z velikansko mero nesebične ljubezni skrbijo za svojega otroka. Alenka misli enako.

Strinjava se tudi, da so ljudje, ki se trudijo po najboljši meri skrbeti za otroka, ki dojenčka ne pustijo v posteljici samega s stekleničko, temveč ga hranijo na svojem toplem telesu, najverjetneje povsem tolerantni do besede mama, saj jo naravno povezujejo s posebno starševsko vlogo, ki svojega pomena ne izgubi ne glede na genetsko povezanost ali spol.

Prav tako verjameva, da najverjetneje brez težav sprejemajo besedo dojenje, čeprav tega - tako kot marsikatera novopečena mama, ki nima dovolj lastnega mleka - sami (zaenkrat) še ne zmorejo početi tako, kot si je to zamislila narava.

Ne verjameva pa, da namesto besede mama raje uporabljajo besedi doječi starš in laktacija.

Ker sem mama in ker tudi sama pomagam mamicam z dojenčki (biološkim in posvojenim), ne razumem, zakaj so ustanove, ki certificirajo svetovalce za dojenje, postale naenkrat bolj papeške od papeža. Tako zelo tolerantne, nenazadnjaške in vsevključujoče, da so mimogrede pozabile, za pomoč komu so bile ustanovljene: za pomoč mamam. In kot lektorici se mi na tem mestu zdi pomembno povedati, da je latinsko ime tako za mamo kot za dojko prav Mamma.

Po enem letu sem poklicala Alenko Benedik, ali so dokumenti že kje objavljeni. Zanimalo me je, če se je morda le kaj spremenilo v prid izrazu mama, in če se ni, kako nove izraze sprejemajo svetovalke ter kaj se je na tem področju spremenilo – nenazadnje gre tudi za velikanski strošek – dokumente se je iz angleščine namreč prevajalo v še 17 jezikov.

Premišljujem, zakaj se je inštitucija, ki je nastala zato, da bi pomagala mamam pri dojenju, odločila za tak korak, ki je, mimogrede, terjal ogromne stroške. Premišljujem dalje: kaj bi s tem denarjem lahko naredili, koliko staršem in dojenčkom bi lahko pomagali. Pred nedavnim sem npr. izvedela, da v Gvinei Bissau še vedno veliko nosečnic ne donosi zaradi preslabe prehrane in celo lakote.

Vprašanja o vzroku za spremembe v besednjaku sem poslala tudi na sedež organizacije IBLCE. Prejela sem pojasnilo: »Zavedamo se vse večjega števila dokazov, ki kažejo, da so družine sestavljene na načine, ki so morda netradicionalni, zato smo se odločili izpopolniti jezik, ki bi sprejemal in vključeval vse te raznolike družine. Žensk in mater nikakor ne brišemo, ravno nasprotno, želimo poskrbeti, da bi po najboljših močeh služili VSEM družinam.«

Seveda se mi zdi pomembno, da sprejemamo neenakosti in pomagamo VSEM družinam, ampak – kdo v resnici doji?

Alenka Benedik Martina Zaletel

Alenka Benedik

O tem in o terminologiji sem govorila z Alenko Benedik, ki med drugim predava tudi o kulturni ponižnosti v okviru stournega kurikuluma za bodoče svetovalce ali svetovalke za dojenje IBLC, kjer govorijo o vsevključevanju, kako je treba biti spoštljiv, se nenehno učiti, se seznaniti z lastnimi predsodki. »Sprejemam vse oblike družin, a prav na tem mestu se mi zdi, da ni prav, da so izbrisali mamo,« je povedala, najin pogovor pa se je razširil na debeli dve uri.

Predajam povzetek.

Ali ni IBLCE organizacija, ki je nastala zato, da bi pomagala mamam pri dojenju?

IBLCE je organizacija, katere poslanstvo je vzpostavljanje najvišjih standardov na področju laktacije in dojenja po vsem svetu ter certificiranja posameznikov, ki izpolnjujejo te standarde – torej svetovalk za dojenje IBCLC (International Board Certified Lactation Consultant). Svetovalke ne diskriminiramo nikogar, naš etični kodeks ravnanja nas zavezuje k temu, da pomagamo vsakomur, ki potrebuje našo pomoč pri dojenju.

Sprememba izrazov naj bi prišla z namenom vsevključevanja. Zato je besedno zvezo »breastfeeding mother« (doječa mati) nadomestil »breastfeeding parent« (doječi starš) ali »lactating parent« (laktirajoči starš oz. starš, ki tvori in izloča mleko), »pregnant woman« (nosečnica) je zdaj zamenjala besedna zveza »pregnant parent« (noseči starš), besedni zvezi »breast feeding« se je s poševnico pridružil »chest feeding« (torej dojenje/prsno hranjenje).

Kako pa je videti prsno hranjenje?

Pri prsnem hranjenju si posameznik na prsi namesti cevko, ki je na enem koncu potopljena v posodico z materinim, darovanim ali nadomestnim mlekom, otrok pa, ko se prisesa na prsi, po tisti cevčici pije mleko.

Koliko ljudi pa se poslužuje prsnega hranjenja?

Nimam številk, a najverjetneje gre le za izjeme.

Sicer pa lahko zares doji le ženska?

V literaturi poznamo en primer doslej, ko je, s pomočjo zdravil in operacij, dojila transspolna oseba; znani so tudi primeri moških, ki so izločali mleko, a to se je dogajalo v ekstremnih razmerah, npr. v taborišču. Sprašujem se, koliko oseb res tako lahko (na)hrani svojega otroka oz. ali smo res iz dokumentov izločili mamo (tisto, ki rodi in naj bi dojila svojega otroka) zaradi nekaj 'doječih' posameznikov, da se ti zaradi besede mama ne bi počutili slabo.

Prevajalka ste. Od kod pride beseda mama?

Mamma v latinščini pomeni dojka. Ključni znak mame je, da doji. Temu so namenjene ženske prsi, v naši kulturi pa smo očitno prešli na miselnost, da smo vsi enaki in je vseeno, kdo bo otroka dojil. Seveda poznamo tudi primere moških; pred leti sem pisala o primeru, ko je imela neka mati poškodovane prsne bradavice in si je njen mož na prsi namestil cevčice in tako okoli teden dni 'dojil' svojega otroka z načrpanim materinim mlekom. A taki primeri so izjemno redki, pa še v tem primeru gre za zgodbo iz ZDA.

Torej se vam zdi, da zaradi manj kot odstotka ljudi, ki pravzaprav ne dojijo, temveč po cevčicah hranijo otroka na svojih prsih, ni razloga za to, da se iz gradiva za svetovalce za dojenje zamenja besedo mama z besedo starš?

To dejanje se mi zdi popolna diskriminacija matere, ki so jo povsem razvrednotili. Tudi v šoli smo zdaj starš 1, starš 2, ne pa mama in oče. Obadva imata zelo pomembni funkciji za otroka. Brez mame ne bi bilo otrok. Tako kot brez očeta ne. Da nastane otrok, potrebujemo moško semenčece in žensko jajčece. Mamino telo je vesolje naredilo tako dovršeno, da preživi njenega mladička, da lahko mati s svojim mlekom, lahko bi rekli z utekočinjanjem svojega telesa, nahrani svojega dojenčka.

Izključno dojenje prvih šest mesecev povsem pokrije dojenčkove potrebe po hranilih, da ne govorimo o drugih vidikih dojenja, ki je veliko več kot zgolj hrana. Mamino telo je celo tako popolno, da če dojeni otrok spi ob mami in za hip neha dihati, mamino dihanje z njenim izdihanim CO₂ dojenčka spodbudi, da spet začne dihati. Narava nas je mame naredila tako, da tudi izdihani ogljikov dioksid ne gre v nič!

Kulture, ki ne spoštujejo mame, ne spoštujejo niti matere zemlje. Če pogledamo: najbolj okrutni bojevniki – Sjuji ali Špartanci niso dovolili, da se novorojenček dotakne matere ali matere zemlje – pri Sjujih so morale ženske rojevati na preprogo ali na neko tkanino, da se otrok ni dotaknil ne mame ne zemlje. Zgodnja ločitev, tako kot pri Špartancih, pomeni, da so ti ljudje boljši vojščaki, da jih v bojevanju ne 'bremenijo' čustva in sočutje. Ljudstva, ki pa so v sožitju z naravo, npr. Maori, spoštujejo mater zemljo in spoštujejo tudi ženske. V vseh tradicionalnih kulturah je imela mama poseben status. Družba je danes ne spoštuje več. Njeno poslanstvo je sicer neprecenljivo, je pa ničvredna. Saj je vendar na porodniškem 'dopustu'! Nič ne dela!

Mame so povsem diskriminirane, očitno še zdaleč ne enakopravne. Ker se toliko govori o sovražnem govoru, premišljujem, če je ta tokrat – in to od organizacije, katere vrednota sta toleranca in sprejemanje, večinoma so vanjo vključene ženske in večina od njih so mame – svoj sovražni govor naperila proti … mamam. Samo zato, da se kdo ne bi počutil slabo.

Kako se ob tem počutimo me, pa je povsem vseeno. Vesela sem, da pri LLLI (La Leche League International), kjer sem prav tako akreditirana svetovalka za dojenje; tu je lahko svetovalka le tista, ki doji najmanj eno leto, preimenovanje ni uspelo. Svetovalke so se ob izrazu skrbnik namesto mama uprle in organizacija je ugotovila, da morda preimenovanja res niso na mestu. Zaenkrat.

Je IBLC lanskega decembra v svojih dokumentih spremenil še kaj drugega razen tega, da je izključil besedo mama in v večini primerov tudi dojenje?

Kot sem opazila, so se popravkov besedil lotili izključno zato, da so mamo nadomestili s staršem, dojenje za laktacijo oz. doječo mamo za doječega starša … Smo bolj papeški od papeža, vsem želimo biti prijazni, nediskriminatorni.

Torej otrok nadomestnih mater ne dojijo mame, četudi imajo mleko, temveč jih starši običajno hranijo z adaptiranim mlekom?

Žal. Pravica je vedno na strani močnejšega. Po eni strani se govori, kakšne pravice vse imajo otroci, a v resnici je pravica vedno na strani ekonomsko močnejšega. Otrok ima pravico do zdravja in čeprav so znanstveno dokazana tveganja nedojenja za otrokovo in materino zdravje, na to kar pozabimo. Važno, da imamo odrasli 'pravico' do otroka. Kakšno pravico pa ima otrok, ne zanima nikogar. Če se ženska zavestno odloči za otroka, mar ni potem njena naloga, da zavestno poskrbi za varno hrano, ki ne ogroža otrokovega zdravja?

Pa vendarle ne dojijo vse mame.

Res je. Mama namreč ne živi v vakuumu, temveč v okolju, ki jo pri dojenju podpira ali ne.

Kaj si želite kot svetovalka za dojenje, raziskovalka tega področja in mama treh otrok?

Želim si, da bi mama spet dobila svoje mesto. Da bi jo cenili, spoštovali, zaščitili. Seveda moramo podpreti tudi druge, ki ne dojijo na isti način kot mama, a zaradi tega ni treba, da beseda mama izgine samo zato, da se ti ne bi počutili slabo.

Priznam. Kot avtorico članka me boli to, kar se dogaja na ravni inštitucij. Vem, da ni lahko biti mama (ker sem tudi sama), in globoko spoštujem vse mame, nadomestne mame, očete, nadomestne očete, posvojitelje, skrbnike ..., ki zmorejo z otroki delati iz srca. In v srcu beseda mama zavibrira s posebno noto, kajne?

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Petra Arula
Novinarka in blogerka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri