Do nadaljnjega tudi v medijski karanteni (piše: Petra Windschnurer)

Kolumna

18. 3. 2020, 08:44 | Aktualno | Piše: Petra Windschnurer
Do nadaljnjega tudi v medijski karanteni (piše: Petra Windschnurer) (foto: Unsplash) Unsplash

Danes je krč, ki me drži vse od prejšnjega petka, ko je tudi Slovenija napovedala, da ustavlja svet, popustil. In ker želim, da ta občutek traja vsaj tja do tretje ure popoldan, se izogibam vsem družabnim omrežjem in novičarskim portalom.

Pravzaprav sem svoj prenosni računalnik vklopila samo zato, da uredim tekoče delovne stvari, za katere sem v tem času hvaležna do neba. Vem, kaj si sedaj mislite o meni,  še en noj, ki tišči glavo v pesek. Nič ne vidi, nič ne sliši.

Okoli njega se ne dogaja nič strašnega, nič pretresljivega, nič, kar si ne zasluži še en naslov, v katerem beseda kritično ne zaigra na srce vsesplošni paniki. Pa ni tako. Ostajam doma.

Stanovanjsko hišo si delim s svojo mamo in babico, ki vsako leto zimo namesto v Dalmaciji preživlja z nami v Sloveniji. Zaprli smo se vsak v svoje nadstropje in namesto obrednega jutranjega čaja mnenje večkrat na dan izmenjamo po telefonu. Bojim se zanju!

Sama sem namreč v duhu mojega modnega poklica dneve v začetku marca preživljala v nakupovalnih centrih in modnih trgovinah. Ob tem gotovo ni potrebno razlagati, do so si moje delovno okolje vzporedno s svojim nakupovalnim pobegom delili tudi naši sosedje ter zdolgočaseni in v Evropi ujeti Kitajci.

Če izvzamem, da nisem samo rekreativni hipohonder (Darjo, ta naslov je fenomenalen), ampak kar profesionalni, na stvari, ki se dogajajo v svetu in v moji ožji okolici, gledam zelo racionalno. Razum in razumne odločitve, ki še zdaleč niso začinjene z ravnodušnostjo, si štejem v odliko in bila sem prepričana, da me od njih ne odvrne niti petkov apokaliptično jutranji nakup v Hoferju.

Ker je večer prej v moji nakupovalni košari kot rezultat izropanih polic samevala zgolj vrečka kikirikija, sem se torej razumno odločila, da za večerjo poskrbim, preden se zapeljem na delovno mesto v Ljubljano. Pet minut čez osmo zjutraj. Pogled na nabito polno parkirišče, zaparkirane zelenice in voznike, ki so v vseh pogledih delovali kot tankisti, katerih edini strateški cilj se je prebiti do vhoda trgovine, je v meni zanetil dvom.

Kaj pa če imajo prav? Je mogoče, da večina ve nekaj, kar sama ne vem?

Videti okoli sebe ljudi, ki kot v kakšnem ameriškem trilerju, v katerem ne manjka zombijev, s polic grabijo vse, kar diši po vojni zalogi in povsem nemočne prodajalke, ki ne uspejo sproti naložiti litrskih jogurtov v hladilnike, je stresno, zelo stresno.

Čreda in njen čredni nagon, ki je bila z moje strani vedno vredna posmeha, me je sprejela medse. V trenutku mi je bilo žal, da sem namesto vozička vzela košaro. Le kako naj va njo sedaj stlačim vrečo krompirja, mleko, meso, riž, pomaranče. K sreči je bil zamrznjen program povsem izropan, na olje pa se tudi nisem spomnila.

Kaj hočem, v petek nas mediji še niso opremili z napotki, kaj vse poleg dodatnih gigabajtov človek potrebuje za štirinajstdnevno izolacijo.

Ko sem odhajala iz trgovine in končno sedla v avto, me je bilo sram. Je mogoče, da me je vsesplošna panika spremenila v plenilko trgovinskih polic?

Zadihati normalno mi je dovolila čisto majcena zmaga, s katero sem sama sebi hotela dokazati, da je šlo tokrat gotovo zgolj za kratek stik, spodrsljaj.

Da me ni popadla panika straniščnega papirja, se lahko zahvalim le razumu, ki se v tistem kriznem trenutku ni povsem vdal. Kaj pa vem, pranje riti se mi niti danes ne zdi tako strašljivo opravilo. Prej bi se zapodila po pomivalne tablete za pomivanje posode v stroju, če bi te veljale za vročo robo, brez katerih nam ni živeti. 

A to je bil šele začetek krča, ki me je do konca dneva prijel s tako intenziteto, da se je petkov jutranji glavobol prav ležerno razpotegnil vse do nedelje. Kolikokrat sem si vmes pomerila temperaturo, vam raje ne izdam. 

Stopnjevanju napetosti in krča so seveda botrovale novice, ki so po vzoru poročanja iz kriznega vojnega območja od minute do minute prinašale nove odločbe in s sprejemanjem še bolj drastičnih odredb kazale na čisto nemoč človeštva v boju proti zloveščemu virusu.

Ko je nepotrjeno padla še tista, da se okoli mesta Ljubljane z večerom znova postavlja 'žica', me je popadel paničen kašelj. Očitno nisem narejena za vojno. Vsaj ne to.

Čez soboto me v svetu družbenih omrežji, ki kar naenkrat postanejo edino stičišče vseh ozaveščenih kofetarjev, vodijo #ostanidoma dobronamerna sporočila, nominacije, pogovori v živo, vadbe, priročniki za umivanje rok …, medtem ko mi novičarski portali ob obveznih pridevnikih, kot so grozljivo, kritično, neustavljivo, izredno, tragično … od ure do ure servirajo podatke o okuženih, ki pa po mnenju virologov, politikov in druge stroke niso relevantni. 

Do večera ob izpostavljenem črnem scenariju ter šokantnih pričanjih in opozorilih, ki prihajajo iz Italije, preračunavam in računam, koliko nas je bolnih, oziroma zdravih. Povsem izčrpana od aktualne in vsesplošno prisotne poučne in informativne vsebine se končno glasno nasmejim, ko nekdo v komentarje ob zemljevidu, na katerem lahko v živo spremljate število okuženih, v 'navijaškem' duhu napiše: 'Ajmo, bre Srbija!'

Oddahnem se, ko spoznam, da ob striktnem upoštevanju vseh pravil, ki mi jih zapoveduje država in sočutje do drugih, nisem edina, ki jo uspe nasmejati stari dobri črni humor. Ob tem imam sicer nekaj slabe vesti. Saj veste, pazljiv človek mora vedno računati tudi na to, da se bumerang lahko vrne in te z vso silo zadene naravnost v glavo.

V nedeljo se odločim še za medijsko karanteno novičarjev. Vse kar moram vedeti, že vem. Skupaj z otroki do nadaljnjega ostajamo doma. Potovanje na Japonsko je odpovedano. Kruha ne bo zmanjkalo. Umivanje rok je še vedno najboljša zaščita pred virusom. Medtem ko lahko na novice, ki me v tem trenutku res zanimajo, pozabim.

Kljub temu, da nam je Južna Koreja lahko zgleden primer, kako napredovanje in širjenje virusa omejiti, če ob tem malce prezreš pri nas nedotakljivo varovanje osebnih podatkov, se v Sloveniji ne odločimo za zasledovanje in vsesplošno testiranje vseh potencialnih prenašalcev virusa.

Brez skrbi, nihče ne bo potrkal na naša vrata in nam odvzel bris, ker smo bili v stiku z okuženim in prav tako nas ne bo nihče opozoril, da nekdo od okuženih v samoizolaciji živi v našem bloku ali soseski.

Škoda, mene bi zanimalo prav to in mogoče tudi vse tiste, ki jih besede kritično, grozljivo in tragično kljub vsemu še  vedno ženejo na skupne kavice. Končno glavobol popusti. Hvala za mesto odličnih zgodb in hvala prvaku v ledenem plavanju.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Petra Windschnurer
Novinarka in kolumnistka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri