Dr. Albert Mrgole: "Vsi otroci niso dobro opremljeni za izzive šolanja na daljavo"

Ker imajo prav delavci na področju duševnega zdravja veliko opravka ravno z zgodbami, ki se ne odvijajo po pričakovanjih, v nadaljevanju objavljamo javni poziv psihoterapevtske skupnosti, ki ga objavljamo v celoti.

Mnogi otroci in dijaki niso opremljeni z veščinami, da bi se samostojno lotevali šolskih nalog in obveznosti. Mnogi nimajo veščin, s katerimi bi lahko samostojno predelali snov in opravili potrebne naloge. Mnogi brez pomoči ne razumejo snovi. Mnogi brez pomoči ne zmorejo opravljati danih nalog.

Mnogo je različnih primerov, tudi otrok s posebnimi potrebami, ki zahtevajo dodatno pomoč odraslih oseb. Mnogi otroci niso dovolj samostojni, da bi lahko bili brez nadzora varno sami doma.

Na drugi strani se srečujemo s starši, ki se ne čutijo usposobljene in kompetentne, da bi lahko ustrezno opravljali funkcijo domačega učitelja, kadar otrok potrebuje učno pomoč. V mnogih primerih se učno delo spreobrne v prepire, upiranje, poskuse prisiljevanja in zelo povišane frekvence in vznemirjanja v medsebojnih družinskih odnosih. Po informacijah o klicih na telefonske linije za pomoč, prevladujejo teme, ki govorijo o neustreznih družinskih odnosih.

Skrbi nas, da se v družinah zaradi stresa, ki je povezan z nemočjo staršev, povečujejo agresivna in nasilna vedenja, predvidevamo, da tudi zlorabe vseh vrst.

Skrbi nas, da se v družinah zaradi negotovosti in manjkajočih sporočil dobrega upanja, ustvarja vzdušje, ki zavira podporne funkcije za zdrav razvoj otrok in mladostnikov.

Skrbi nas, ker ljudje nimajo občutka, da vedo pri čem so, kar pomeni velik pritisk na zmanjševanje občutka varnosti. Skrbi nas, da ukrepi, ki niso enoznačni in ustvarjajo zmedo v razumevanju, še dodatno zmanjšujejo občutek varnosti v ljudeh in širijo dodatno nestrpnost.

Vse to so okoliščine, v katerih otroci in odraščajoči nimajo ustreznega podpornega okolja za zdrav duševni razvoj. V teh okoliščinah je njihovo duševno zdravje ogroženo.

Dodatno nas skrbi, ker je izolacija onemogočila otrokom in mladostnikom socialne stike, ki so nujno potrebni za njihov psihični razvoj. Druženje z vrstniki je pomembna razvojna potreba, ki jo za določen čas res lahko odložimo. Vemo pa, da druženje, četudi v manjših skupinah, lahko zelo stimulira motivacijo za delovanje mladih. Zaskrbljeni smo, da bo stranski učinek izolacije pri mladih v povečani apatiji in brezbrižnosti do delovanja, tudi do učenja in načrtovanja prihodnosti. Pogrešamo napotke in priporočila, morebitne dobre prakse za varno druženje vrstnikov iz skupine otrok in mladostnikov v kontekstu trenutnih razmer v živo.

V danih okoliščinah je jasno, da ne moremo zadovoljevati vseh življenjskih potreb in je potrebno izdelati lestvico prioritet. Če je ohranjanje zdravja populacije v primarnem fokusu, bi bilo smiselno in nujno prisluhniti tudi strokovnjakom, ki delujemo v okviru duševnega zdravja pri ljudeh.

Kar bi potrebovali, je najprej retorika, ki daje jasne usmeritve glede prihodnosti. Retorika, ki pomirja in daje upanje.

Pedagoško osebje in starši, ki so vznemirjeni, niso primerno okolje za vzgojo otrok.

Glede usmerjanja in postopnega sproščanja ukrepov, bi potrebovali strokovna mnenja ter vključevanje ljudi, ki bodo ukrepe izvajali.

Dilema je verjetno zelo preprosta. Kdo naj prevzame odgovornost za življenje v negotovih okoliščinah? Izziv pa je v tem, da si moramo v teh razmerah odgovornosti deliti. Da moramo zaupati drug drugemu, tudi skupnosti. Gre za to, da mora biti to ljudem omogočeno in dovoljeno.

Ni pomembno, kdaj bodo šli vsi otroci v šolo, vendar je pomembno, da gredo na človeški način. Da se počutijo v stiku z drugimi varno in sproščeno. Odzivi, v katerih pedagoški delavci in starši izražajo pomisleke o vzdušju otrok, ki so napoteni v šolo, kažejo na učinke dehumanizacije.

Vsekakor bi vsi potrebovali zaupanje v opravljanje svojega dela.

Potrebovali bi zaupanje v to, da vsi prihajajo iz zdravih, torej neokuženih okolij.

Potrebovali bi zaupanje v to, da bodo na šolah znali organizirati pedagoško in vzgojno delo na način zagotavljanja varnosti pred širjenjem okužbe.

Vzdušje, v katerem je drugi videti kot oseba, ki me ogroža, ni ustrezno za izvajanje katerega koli pedagoškega ali vzgojnega procesa. To ni ustrezno vzdušje za druženje ne predšolskih ne šolskih otrok.

Gre za to, da pri ljudeh dvojna sporočila, ki niso konsistentna in ustvarjajo zmedo, ustvarjajo še več nestrpnosti in nezaupanja. Če lahko športniki izvajajo športne dejavnosti, kjer prihaja do neposrednih fizičnih stikov, se otroci ne morejo žogati in morajo v šolah in vrtcih skrbeti za fizično distanco. Če lahko ljudje hodijo v nakupovalne centre, se družijo v lokalih, kjer ob varnostnih ukrepih prihaja tudi do bližnjih stikov, bi naj v vrtcih in šolah uvedli režim, ki resnično spominja na dresuro v nekih sistemih, ki smo jih že preživeli. Kako naj to uglasimo s smislom?

Odločitev, da smo preživeli epidemijo, strokovno ni povsem podprta. Iz tega vidika bi bilo konsistentno sprejeti ukrepe v smeri, kjer druženje v šolskih skupinah še ni dovolj varno. S sprejemanjem odgovornosti ob posledicah.

Druga odločitev pa je, da je pandemija v upadu, kar je dejstvo, in je druženje mogoče ob varnostnih priporočilih, ki so uresničljiva, funkcionalna in omogočajo življenje v okvirih temeljnih socialnih potreb in standardov. S pripadajočimi varovalkami, ki prav tako obstajajo.

Ta odločitev prav tako zahteva sprejemanje odgovornosti in hkrati zaupanje v osveščenost ljudi, tudi v odgovorno ravnanje ljudi, ki sta jim zaupana vzgoja in izobraževanje.

Bohinj, 17.5.2020

Dr. Albert Mrgole, psihoterapevt.

SOPODPISNIKI

Tomaž Flajs, psihoterapevt.
Ksenja Kos, psihoterapevtka.
mag. Uroš Metljak, integrativni psihoterapevt in socialni pedagog.
Ana Nuša Kern, univ. dipl. zgod., terapevtka RT.
Darja Groznik, univ. dipl. psih.
Andreja Tusulin.
Adela Vlašič Tovornik, šolska svetovalna delavka in psihoterapevtka.
Pika Potočnik.
Leonida Mrgole, svetovalka.
Barbara Prassel, integrativna psihoterapevtka.
Barbara Krnc, psihoterapevtka.
mag. Katarina Kesič Dimic, prof. def.
Mojca Kunst.
mag. Maja Krajnc, logoterapevtka.
Dr. Tamara Trobentar, cert. integrativna psihoterapevtka.
Barbara Holcman, zakonska in družinska terapevtka stažistka.
Dušan Kuhar, univ. dipl. psih., družinski terapevt.
Mag. Miran Možina, dr. med. spec. psihiater, sistemski psihoterapevt, učni terapevt in supervizor.
Zlatko Vršič.
Petra Zega.
Neva Kralj, spec. pomoči z umetnostjo, RPGT.
Nika Okorn.
Romana Kress.
Lilijana Resnik, univ. soc. ped.
Jerica Penko.
Ana Kerin Bah, univ. dipl. prav.
Ina Zlobko, univ. dipl. soc. del., spec. psihoterapije.
Ljerka Zupančič.
Bojana Gobbo.
Nina Baša, spec. sistemske psihoterapije.
Aleksandra Pušnik.
Darja Roškar.
Karmen Šertel Pantner.
Ana Medvešček.
Katarina Krevs Ronko, univ. dipl. zgodovinarka, učiteljica za osnovne in srednje šole, izredna študentka.
Doc. dr. Ana Arzenšek, univ. dipl. psih.
Urša Rozman, soc. del.
Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, zaslužna profesorica.
Marica Balkovec.
Mojca Ivanušec.
Asist. dr. Tina Podlogar, univ. dipl. psihologinja
Urška Živkovič, mag. psih.
Živa Gabaj, dip. soc. delavka.
Pavel Koltaj.
Marina Haralovič, specializantka sistemske psihoterapije.
izr. prof. dr. Gregor Sočan, univ. dipl. psih.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord