Dr. Rožič, pater Peter: Šele kadar smo svobodni, smo lahko drugim na voljo in s tem v korist

23. 11. 2016, 07:56 | Aktualno | Vir: Liza

                            Dr. Rožič, pater Peter:  Šele kadar smo svobodni, smo lahko drugim na voljo in s tem v korist (foto: Goran Antley) Goran Antley

Dr. Rožič, pater Peter, trenutno predava filozofijo in politično filozofijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, deluje na nekaterih znanstvenih inštitutih in objavlja članke, hkrati pa je ravnatelj študentskega doma oziroma Magisa – jezuitskega kolegija v Mariboru. V veliko veselje mu je tudi opravljanje bogoslužja ter duhovnih in drugih vaj.

Še prej pa je ena od njegovih življenjskih postaj bila univerza Santa Clara v Kaliforniji, kjer je deloval kot podoktorski raziskovalec in posebni asistent rektorja univerze. Med drugim je z dr. Juretom Leskovcem, predavateljem na Stanfordu, ustanovil Ameriško-slovensko izobraževalno fundacijo (ASEF) za spodbujanje izobraževalne in podjetniške izmenjave med Slovenijo in ZDA.

Se je vse skupaj začelo z ljubeznijo vaših staršev?

Dr. Rožič, p. Peter: Sem sad njune ljubezni – kakor tudi brat Robi. Poleg tega, da služita svoji družini, ati in mamca služita številnim drugim. Odločila sta se, da svoje življenje dajeta drugim na razpolago. Trenutno jima veliko veselje prinašajo vnuki, štirje bratovi sinovi. Z bratom sva od njiju prejela ljubezen, vnemo in požrtvovalnost.

Sta vam stala ob strani na življenjski poti?

Dr. Rožič, p. Peter: Ko sem se odločil, da želim postati duhovnik, sem jima hotel prvima povedati. Sprva sta bila presenečena, čeprav sta to že slutila. Potem pa je njuna podpora postala popotnica, ki me je vseskozi spremljala. Ob tem se je tudi meni porodilo vprašanje, kako jima to ljubezen vrniti.

Je vprašanje, kako vrniti dobljeno, eno od vaših pomembnejših vprašanj?

Dr. Rožič p. Peter: Ja, sprašujem se, kako vrniti to, kar smo prejeli od staršev in drugih, nazaj v skupnost.

Ste želeli pridobiti čim več znanja?

Dr. Rožič, p. Peter: Spomnim se, da sem v srednji šoli imel kar veliko krizo, čeprav mi je študij ležal. Spovednik, ki je danes prijatelj v duhovništvu, mi je v času krize po spovedi rekel: "Za pokoro vsak dan študiraj dve uri." Takrat se mi je to zdelo ogromno. Začel sem študirati dve uri dnevno in kmalu so ocene ponovno postale dobre. Potem sem si zadal, da bi študiral vsaj toliko časa, kolikor ljudje delajo v službi. Osem ur. Uspeh se je hitro izboljšal, študij pa mi je postal nekaj lepega, nekaj, kar mi daje življenjsko moč in spodbudo.

Ta izkušnja izpred 20 let mi še zdaj pomaga. Sedaj to, kar študiram, posredujem študentom. In to opravilo me hkrati krepi. Seveda sem tudi znanstveno-kritičen do raznih trditev in raziskav, v tem smislu, da jih tam, kjer se mi zdi možno, nadgradim.

Ne jemljete vsega kot samoumevno?

Dr. Rožič, p. Peter: Gre za kritični duh oziroma razmislek o tem, kaj človek živi, sprejme, prebere, sliši. Izobrazba se mi zdi temeljnega pomena, ne le v smislu sprejemanja znanja, ampak tudi v smislu vzgoje in rasti v kreposti. Se pravi, da oblikuje človekovo telo, dušo in duha.

Učbeniki so sicer pomembni, pomemben pa je tudi pedagog in stik z vsem, kar je, kar obstaja. V tem smislu še posebej stik z drugimi. Drug od drugega se veliko naučimo. Pravzaprav se od drugih, če uporabimo pravo metodo, učimo uporabiti znanje, ki je že v nas. In tega je veliko. Tudi sam uporabljam majevtične metodo oziroma metodo babištva. To je sokratska metoda rojevanja lastnega znanja prek argumentiranega dialoga. Študentom tako želim pomagati odkriti zaklad, ki ga nosijo v sebi.

Kako to, da ste po znanje med drugim šli tudi v Ameriko?

Dr. Rožič, p. Peter: Predstojniki so me poslali iz Slovenije, ker sem študiral filozofijo in delal z begunci, na študij v Francijo, kjer sem nadaljeval študij filozofije in teologije in tam tudi diplomiral. Pri študiju demokracije sem spoznal avtorja Alexisa de Toucquevillea, ki je pisal o demokraciji v Ameriki. Prepričan sem postal, da je, če študiramo takšne politične režime, kot je demokracija, treba iti v Ameriko. Pa ne zato, ker je tam demokracija popolna. Daleč od tega, je pa velika ter vplivna. Hkrati ponuja enega izmed najodličnejših izobraževalnih sistemov. Želel sem to videti in okusiti. Podobno so čutili moji predstojniki, ki so me potem tja tudi poslali. Bil sem sprejet na univerzo Georgetown v Washingtonu. Tam sem začel doktorski študij političnih znanosti.

Mar se Američani niso prisiljeni že zaradi zelo raznolikega prebivalstva ukvarjati z demokracijo?

Dr. Rožič, p. Peter: Zanimivo je, da tam človek, ki na zunaj zaradi na primer slabega poznavanja jezika ne deluje kot Američan, s ponosom pove, da to je. Pozitivno preseneča, kako hitro postanejo del naroda. Že kmalu, ko pridejo, so z redkimi izjemami kar vsi priseljenci Američani. Najbrž je za to kriva njihova družbena odprtost. Tam človek zaživi, postane del naroda in potem želi dejavno sodelovati kot enakopraven sodržavljan v različnih družbenih dogajanjih na državni in lokalni ravni.

Američani so tudi, povedano posplošeno, precej podjetni. Ko sem po zaključku študija živel v Kaliforniji in delal na Univerzi v Santa Clari, sem spoznal veliko podjetnih ljudi. Od znanstvenikov, poslovnežev, ljudi, ki se ukvarjajo s civilno družbo, duhovnikov ... Vsi so bili podjetni v pozitivnem smislu, da znajo iz vsega nekaj pridobiti, in to unovčiti. Na koncu je izkupiček izjemen, ker živijo in delujejo v okolju, ki jim to omogoča. To je okolje, kjer je tudi padec ali poraz nekaj sprejemljivega. Ta rodna tla ustvarjajo ti isti ljudje, kar pa pomeni, da rodovitnost ni sama po sebi umevna.

Kaj vse ste počeli med bivanjem na univerzi Santa Clara?

Dr. Rožič, p. Peter: Po končanem doktoratu sem šel na čudovito jezuitsko univerzo s palmami, natančno pokošeno travo sredi polpuščave Silicijeve doline. Bil sem del krasne jezuitske skupnosti, kjer smo drug drugemu dajali veliko medsebojne podpore. Bil sem del živahne akademske in raziskovalne skupnosti.

Sprva sem deloval kot raziskovalec in začel objavljati znanstvene tekste glede tega, kar sem že odkril. Recimo odkritja za časa svojih raziskav v Gruziji, Rusiji ali Evropi – glede migracij in vprašanj sprave po spremembi režima, kako naprej po nasilnem konfliktu ali po režimu, ki ni bil demokratičen.

Na Santa Clari sem bil tudi študentski duhovnik v študentskem domu, kjer sem bival. Študentje so prihajali na obisk. Včasih sem jim skuhal večerjo. Pogovarjali smo se. Seveda so me videli kot duhovnika, patra. Hkrati so me videli kot pedagoga, vzgojitelja in kot sostanovalca, nekateri celo kot prijatelja. Namreč, kljub uradnemu in zahtevnemu odnosu ta ni bil zategel. Vzgojitelji želimo biti marljivi ljudje svobode. Kajti v naši svobodi, zavzetosti, pridnosti, pristnosti ... bodo ti, ki jih vzgajamo, tudi sami v sebi odkrili izjemne talente, ki jih imajo, in s tem poklic.

Je za osebni razvoj svoboda predpogoj?

Dr. Rožič, p. Peter: Šele kadar smo svobodni, smo lahko drugim na voljo in s tem v korist. Seveda imamo in ohranjamo lastne poglede na svet. Po eni strani ostajamo, kar smo, po drugi pa postajamo, v kar smo poklicani v svobodi. Zaradi svobode lahko omogočimo drugim, da ob nas zrastejo. Kadar pa nismo svobodni, smo v verigah in potem v verige ukleščimo še druge.

V čem je 'čudež' Silicijeve doline?

Dr. Rožič, p. Peter: Čudež je toliko, kolikor se prepustimo delovati čudovitim darovom, ki so v nas vseh. V Silicijevi okolje pripomore in spodbuja k temu, da tisto, kar človek že ima v sebi, vidi v širšem smislu. S pomočjo imaginacije oziroma v duhu vzgojene domišljije si človek lahko predstavlja sebe, svoje izdelke, dognanja ali svojo skupnost na višji ravni. Recimo temu še v večji osebni in skupni sreči, kakor je trenutna. Se pravi, da smo v nekem okolju, kjer je zemlja tako plodovita, da ko umrem kot zrno, obrodim več sadu. Ta zemlja mi pomaga in mi daje moč in hranila, da lahko zrastem in zacvetim kot roža. Potem pa tej zemlji dajem nazaj, da zrastejo tudi druge rože.

Delo kot tako nas krepi. Kadar pa prihajamo z dela zamorjeni in težki, morda ne sledimo klicu, ki nam je dan od zgoraj oziroma znotraj. Morda je takrat dobro, da premislimo in celo spremenimo službo ali delo. Vem, da je spremeniti službo izredno naporno in izredno stresno. Velikokrat službe niso na voljo. Je pa res, da obstajajo okolja, kjer je to bolj možno. Številni, ki so se preselili v Ameriko, so tam našli delo. Ali pa so ga kar sami podjetno ustvarili.

Kaj želite doseči z Ameriško-slovensko izobraževalno fundacijo (ASEF) za spodbujanje izobraževalne in podjetniške izmenjave med Slovenijo in ZDA?

Dr. Rožič, p. Peter: V Kaliforniji sem srečeval Slovence, ki so naredili neverjetne stvari v smislu odkritij v tehniki, v izobraževanju, pravu ... Začutili smo, da obstaja potreba po združevanju na znanstveni in strokovni ravni. In željo, da to bogastvo, ki so ga Slovenci ustvarili v znanosti, izobraževanju in napredku, pokažemo širšemu svetu. Ko sva z dr. Juretom Leskovcem, predavateljem na Stanfordu, skupaj gledala lastne in darove drugih, sva dobila navdih ustanoviti slovensko fundacijo, ki bi pomagala študentom, da razvijejo svoje talente prek sodelovanja z najboljšimi univerzami.

In da potem te talente vrnejo nazaj skupnosti, v Slovenijo in drugje po svetu. S tem se mi zdi, da je tudi sama slovenska skupnost bolj zaživela in postala ponosna na sadove svojih del. Videli smo, da se z dosežki lahko pohvalimo, pa naj si bodo majhni ali veliki. Prek fundacije smo spoznali še druge znanstvenike in poslovneže, tudi drugih narodnosti, in začeli povezovati Slovence z ZDA in Slovenijo z ZDA. Nato so se pridružili še drugi. Vsako leto pošljemo večje število mladih na poletni študij v ZDA. Tudi v Sloveniji so oddelki in inštituti, ki so odlični, s povezovanjem pa vsi postajamo še boljši.

Koliko je pomembno, da si odprt in imaš hkrati možnost, da se obrneš na nekoga, ki ti pomaga?

Dr. Rožič, p. Peter: Pomembno je oboje. Potrebna je podpora, da je človek nekje ukoreninjen, mogoče z lastno identiteto, ki je zakoreninjena v poklicanosti. Ker če je človek zgolj odprt, ga lahko lastna ideja odpihne. Kadar je človek zakoreninjen v svojem talentu in v dejavnostih, ki ga držijo pokonci, bodisi da je to šport, kultura, skupnost, ostane trden. In potem se lahko odpre. Z odpiranjem pa se krepi identiteta ter poznavanje sebe in drugih, kar nam pomaga k še večji zakoreninjenosti v dobrem. Podobne izkušnje sem imel sam.

Za primer vam povem eno iz Francije. Sebe nisem nikoli doživljal kot umetnika. Med študijem v Parizu pa sem se pridružil baletni skupini François Chantraine, ki je izvajala moderni izrazni ples. Ves čas sem bil amater, na začetku še posebej trd. Z veliko vaje pa sem se počasi omehčal. Ko smo enkrat nastopali, mi je med samo izvedbo prvič prišlo na misel, da sem umetnik. To čustvo mi je bilo tako všeč, da sem ga zagrabil, preveč. Kmalu sem namreč videl, da korak ni več pravi. Moraš spustiti in iti naprej. Zame je to bila pomembna izkušnja svobode v smislu, da nam je veliko dano s tem, da se uspeha, občutka, ali odnosa ne moremo in ne smemo suženjsko oklepati. Dar pride – najpogosteje prek pomoči in vložka drugih v nas. Hkrati pa moramo veliko tudi sami narediti, se potruditi, da se dar razvija, da lahko gremo naprej.

Kako pa je s pripravljenostjo deliti in sprejemati spoznanja in znanja z drugimi?

Dr. Rožič, p. Peter: Gre za Lakmusov test v smislu, koliko smo pripravljeni nekoga, ki je na našem področju, pohvaliti oziroma nekomu, ki nam je lahko velika konkurenca, iskreno in brez preračunljivosti izreči, da je nekaj naredil dobro, celo prav dobro ali odlično. Od tekmeca se hkrati vedno tudi kaj naučimo, čeprav ostanemo v zdravem smislu konkurenčni ali tekmovalni.

Kako je glede tekmovalnosti v Silicijevi dolini, je čutiti kakšno ogroženost?

Dr. Rožič, p. Peter: Nisem videl veliko ogroženosti, zato pa zelo veliko tekmovalnosti v smislu: poskušajmo biti res dobri v tem, kar delamo, odlični. Če in kadar odkrijemo svojo poklicanost, potem se prepustimo klicu, ki nas žene, da ustvarjamo, kar nam je bilo dano in razvijemo določen produkt ali proces – ali v mojem primeru pomagamo študentom – v najboljšem možnem smislu. Tako na primer tekmujemo z drugo univerzo ali podjetjem in se celo spodbujamo ter hkrati dopolnjujemo. Ker pa ima vsakdo svoj izvirni dar, lahko najde nišo, v kateri bo s pomočjo tekmovalnega zanosa uspešen. Če pa le kopiramo in smo tekmovalni samo na ta način, ne gre.

Nam v tem primeru pride prav kritično razmišljanje?

Dr. Rožič, p. Peter: Kritično razmišljanje pride do izraza, ko smo sposobni stvari postaviti pod vprašaj in hkrati uporabiti svojo zmožnost imaginacije, da stvari vidimo takšne, kot bi lahko bile. V tem primeru je pomembno razvijati svojega duha, v smislu, da hkrati gledamo na stvari, kot so, a smo odprti za realnost tudi pod vidikom tega, kar bi te stvari lahko bile v luči večjega dobrega. To pomeni, da vidimo korak ali dva naprej, kar se tiče svojega dela, naše skupnosti in tudi uspeha drugih – brez vsiljevanja svoje volje.

Kaj še ste počeli na Univerzi Santa Clara?

Dr. Rožič, p. Peter: Bil sem posebni asistent rektorja univerze. Imel sem priložnost, da sem od znotraj odkril, kako deluje dobra univerza, in sem hkrati prispeval k določeni reformi te univerze ter se spoznal z njeno notranjo strukturo. Veliko odkritje mi je bilo, kako zelo je pomembno, da je univerza na pedagoško znanstvenem področju nenehno dejavna in ima obenem zdravo finančno osnovno. Drugače ne more funkcionirati.

Univerza Santa Clara zna pritegniti sredstva od zasebnega sektorja in od svojih bivših študentov in ne zgolj od države, če sploh. Res pa je, da je v ZDA tudi zakonodaja takšna, da spodbuja, da nekdo z veseljem vlaga v izobraževanje drugih. Zakonodaja to omogoča prek različnih davčnih olajšav, medtem ko je Slovenija glede tega izjemno toga. Namesto da bi zakonodaja pomagala razvijati kulturo dajanja, je ravno nasprotno. Kar v nekaj drugih pokomunističnih državah, ki so v povprečju revnejše, dajo državljani na prebivalca več za skupno dobro v smislu materiala, hrane, denarja kot v Sloveniji.

Ste v Kaliforniji spodbujali študente iz Slovenije, da gredo na svojo pot?

Dr. Rožič, p. Peter: Do študentov sem bil precej zahteven. Priganjal sem jih, da so marljivo delali. Na koncu se je pokazalo, da so bili v svojem delu bolj uspešni ali vsaj z opravljenim delom bolj zadovoljni. Bil sem mentor oziroma tutor, profesor, podobno kot zdaj v Sloveniji, kjer poučujem in še delujem znanstveno, in učence spodbujam k zavzetosti, jih priganjam in od njih marsikaj pričakujem, saj v sebi to že imajo.

Katere so vaše športne dejavnosti?

Dr. Rožič, p. Peter: Kot triatlonec rad kolesarim, tečem in plavam. Gibanje v materiji me včasih duhovno tako odpre, da imam večkrat najlepše molitve in srečanja z Bogom kar v naravi. Večkrat sem po slovenski maši šel iz San Francisca v Santa Claro kar s kolesom, okrog 100 km v eno smer. V tej dolžini sem menjal tri različna podnebja ter razne flore in favne, da o ljudeh niti ne govorim. Med kolesarjenjem sem imel čas za spoznavanje sebe, narave in drugih v sebi.

Kdaj pa kdaj sem se udeležil kakšne tekme v triatlonu, duatlonu ali teku. V športu naletim tudi na skušnjavo, ko mi nekaj reče, da naj raje vse pustim in se ne matram. Ob tem sem se naučil upoštevati, da prek izkušenj in duhovnega razločevanja bolje vidim, kaj je zame dobro in kaj ni, kaj bolj vodi k temu, kar je bolje. Bolj božje.

Kakšno mesto ima harmonika v vašem življenju?

Dr. Rožič, p. Peter: Tudi harmonika je del mojega življenja. Je pa umetnost vso to raznolikost zložiti v celoto. Da nas ena stvar preveč ne odnese in da še vedno sledimo prvotni in glavni poklicanosti. Pri tem mi pomagajo prijatelji, skupnost sobratov, umetnost, šport, samota, duh in telo. Kot bi rekel sv. Ignacij Lojolski, uporabljam vse tisto, karkoli me bolj vodi k temu, za kar sem ustvarjen. Uporabljam orodja ali darove, ki so mi dani z rojstvom, s telesom, preko drugih, da rastem sam in drugi prek mene.

Tekst: Suzana Golubov. Foto Goran Antley.