Pogovor s Tomažem Rotarjem, zobozdravnikom iz Lesc, ki je letos pozimi skušal osvojiti vrh K2

"Vse lepo je na drugi strani strahu"

18. 4. 2021, 17:27 | Aktualno | Piše: Izr. prof. dr. Lucija Mulej

                            Po neprespani noči v višinskem taboru. (foto: osebni arhiv) osebni arhiv

Po neprespani noči v višinskem taboru.

Pogovarjali smo se z izredno pronicljivim mislecem, zdravnikom in alpinistom, dr. Tomažem Rotarjem. Ne le, da je nedavno skušal izvesti vzpon na K2 v zimskem času, kar ni uspelo še nikomur. Z družino je prepotoval celo cel svet v iskanju sesalcev in drugačnih izkušenj, ki jih globoka spontana etnografska poglobitev realnega z drugačnim vselej nudi. 

Stik z nezamisljivi globina prepadov, ki ji Tomaž tolikokrat nakloni svojo prisotnost, ko se ne boji življenja in se zato pogosto sooča s smrtjo, so ga izklesali v človeka, ki v sogovorniku odpre željo po čudenju. Nagovori tisti pogum v nas, ki ga običajno življenje s klasičnimi preizkušnjami utiša. Dr. Rotar, odličen zobozdravnik, ki ima svojo prakso v Radovljici, nas s svojimi izrednimi uvidi izzove, da vase pogledamo drugače. Zares nepopustljivo. In pravi, da ni smelo, da se ogibamo bolečine, pač pa, da jo moramo naučiti, da nas »boli nazaj«. 

Dr. Rotar, brez dvoma ste neobičajen človek. Hribi so se v vašo zavest vpeli že pred leti in kot ste mi rekli je Himalaja logično nadaljevanje pohoda na Roblek, torej Begunjščico ...

Nekoč je odličen pisec in alpinist Nejc Zaplotnik dejal: ”Le z vrha se vidi naslednji vrh…” Tudi sam ugotavljam enako. Ker sem povsem običajen Gorenjec, ki vsako jasno jutro pregleda obzornice gorskega venca, ki obdaja naše lepo domovanje, je najbrž povsem logično, da sem si vedno želel pogledati, kaj leži za temi ostrimi, čudovitimi črtami, ki ločujejo nebo in zemljo.

V mojih mladih letih so bile zelene Karavanke tudi meja med življenjem, kjer je primanjkovalo kave in banan, kaj šele alpinistične opreme. Bile so tudi simbolna meja, kjer je bilo baje bolj vredno delati in živeti. V tistih časih, ko je bil moj domet, tudi miselni, omejen na nekaj deset kilometrov stran od doma, si nisem nikoli mislil, da bom sam nekoč junak iz pustolovskih knjig, ki so jih že takrat pisali naši alpinisti. Vendar včasih življenje prinese lepe stvari, le verjeti je treba in nikoli opustiti svojih sanj. Lahko jih le pospravimo v kakšen zaprašen srčni predalček, ki ga bomo ponovno odprli, ko nam bo tu doma vsega dovolj.

"Včasih življenje prinese lepe stvari, le verjeti je treba in nikoli opustiti svojih sanj."

”Neobičajnost” torej lahko prepisujem le pogumnemu duhu, da zaklenem domača vrata in dve uri premagujem dvomljive misli ob čakanju na ”boarding”. Ko letalo pospravi pristajalna kolesa, vse steče samo od sebe. Misli se odlepijo od vsakdanjih sten, ki dušijo življenje želja, torej Življenje in živost trenutkov. Problemi postanejo izzivi, strahovi postanejo moč in energija ter domišljija realnost. Takrat začnemo živeti, ker se nam zazdi, da vemo, za kaj živimo. Takrat ljubezen ni več le beseda, ampak neviden objem, ki nas greje, ko postane mraz, ki nas tolaži, ko nam je hudo in ko pokaže pot, ko se izgubimo. Edino nemogoče potovanje je tisto, ki se nikoli ne prične, tako enostavno je to.

A psihoanalitiki pravijo, da je ta »popolna« želja za časa življenja nedosegljiva. Vi pravite in kažete, da temu ni tako …

Mislim, da imamo vsi podobne želje, mislim, da tudi večina ljudi na nek nor trenutek v življenju pomisli na to, da bi bilo lepo nekoč stopiti na najvišji vrh na planetu ali morda prečkati puščavo, leteti z akrobatskim letalom, videti Antarktiko, rajske tropske otoke, iskati gorile v deževnem gozdu, sedeti sredi afriške savane, opazovati ognjenik, ki bruha lavo in doživeti podobne, vendar povsem zemeljske procese, dogodivščine.

Mislim tudi, da ima večina ljudi v naši državi dovolj denarja, da bi si vsaj enkrat v življenju lahko privoščila vsaj kakšno od teh ”norosti”, vendar se to ne zgodi. Ljudje se enostavno bojijo zapustiti komfort svojega vsakdana. Morda računajo na to, da se bodo stvari zgodile same, da bodo večno mladi in zdravi in da bo pravi trenutek za nakup letalske vozovnice sigurno še prišel. Vendar ta trenutek nikoli ne pride, za vedno ga izgubimo, če ga ne izkoristimo takoj, ko je ideja še topla, ko smo še zaljubljeni vanjo in ko smo pripravljeni prenašati težave in izzive takšnih poti.

Ko se ozrejo nazaj na svojo preteklost, si enostavno ne upajo priznati, da so trenutke zamudili zaradi lastne nečimrnosti, materialnega pohlepa ali boječnosti in pogovore o tem običajno zaključijo s samo tolažečim vzdihljajem “oh, če hujšega ne bo…” Še v času naših dedov so bile takšne ”norosti” le privilegij izbrancev in kraljev, danes pa si jih lahko privošči skoraj vsak Evropejec in Američan in zdi se mi, da je skoraj naša dolžnost, da izkoristimo privilegij, ki nam je na dosegu roke. Želeli so si ga naši predniki. Če se ne potrudimo zase, se dajmo vsaj zanje.

Kdaj pa ste že začeli z raziskovanjem »nekoristnih« svetov?

Ker se naslednji vrh vidi le iz vrha, sem začel na Robleku in Begunjščici, če sem imel možnost prevoza, sem se odpravil v Alpe. Odkrivali smo turno smuko in o opremi, ki je danes povsem običajna, le sanjali. V gimnazijskem obdobju sem precej kolesaril, bil član mladinske reprezentance in se prvič odpravil v evropske Alpe. S ”katrco” smo prepotovali vso Evropo, spali po parkiriščih, srednje velik nahrbtnik je bil dovolj za mesec ali več preživetja daleč stran od doma. Mont Blanc se mi je zdel neskončno visok, Mattrehorn pa neskončno nevaren. Na Grossglockner sem se nekoč odpravil kar s kolesom.

Meni in kolegom se je zdel svet okrog nas kot knjiga skrivnosti, bili smo raziskovalci, poeti, sanjači in vsak dosežen cilj je rodil nov izziv. Vsak zaslužen dinar smo vložili v opremo, ki je bila v sanjsko lepi Cortini za naše žepe skoraj nedosegljivo draga. Ničesar nam ni bilo žal, ničesar se nismo sramovali in neuspeh ni nikoli porezal naših kril, razpel jih je le širše in vsak dan smo bili močnejši. Nikoli se nismo počutili manj vredne, ker nismo imeli denarja, nikoli prosili Boga, naj rešuje naše težave, bili smo vsemogočni, bili smo mladi.

Južna Amerika in Aconcagua ter Patagonija sta bili na nek način prelomnici, prvič sem potoval z letalom na drugo celino, prvič sem videl ljudi, ki so bili tako zelo drugačni od nas. Ločevali smo se po polti, postavi, jeziku … Pa ne le to, ločevali smo se po dojemanju življenja in sreče, tiste enostavne sreče, ki nam včasih doma in sedaj postane tuja in nerazumljiva. Zato se moram včasih odpraviti od doma le s torbo, kamor spravim vse, kar resnično rabim za življenje in ničesar več. Ko se »zaplete«, jo grem poiskat, da mi vse ponovno postane enostavno jasno.

Himalaja se mi je zgodila kasneje, ko sem postal tudi finančno dovolj močan, da sem se odpravil tako daleč od doma.

Koliko osemtisočakov ste že osvojili? Kot pišete na blogu, s seboj v dolino vsakič prinesete duhovne bisere, kot so mir, spoznanje in - brazgotine.

Privilegij se mi je zgodil trikrat. Stal sem na treh najvišjih vrhovih: Everestu, K2 in Kangchenzengi. Himalaja ni le alpinizem. Je največja avantura, morda edina, ki nas približa tisti, ki jo lahko izkusimo le izven našega planeta in ki je še vedno privilegij le zares bogatih. 

Vsako potovanje je izziv, alpinizem v Himalaji najbrž največji, pred katerega smo lahko postavljeni. Vsak izziv nas delno navdaja s strahom pred neznanim in morda slabim izidom. Vendar, vse lepe stvari so na drugi strani strahu. V Himalaji je največkrat strah upravičen, vendar nas varuje pred napako in smrtjo. Strah je najboljša varovalka, vendar ga moramo dozirati ravno prav, kot vsako zdravilo, ki nas varuje brez boleznijo. Če ga je preveč, nas navdaja s paniko, če ga je premalo, prehitro prestopimo meje lastnih sposobnosti in na višini, kjer normalno obratujejo le reaktivna letala, to pomeni zagotovo smrt.

Vsakega od nas je strah in največkrat nas strašijo podobne stvari, kar je povsem razumljivo, strah se je razvijal skozi tisočletja evolucije in vsi smo potomci ljudi, ki jih je strah zaščitil pred smrtjo. Ljudje, ki so sposobni hoditi po osemtisočakih, so le razvili metode za obvladovanje lastnega strahu. A strah še vedno ostaja. 

Tudi življenje je potovanje ali ”safari”, kot pravijo temu v svahiliju, jeziku masajev. Sam bi raje rekel, da življenje brez potovanj in izzivov ni pravo življenje. Morda se sliši napihnjeno in arogantno, vendar tako čutim in vesel sem, da je tako. Potovanja in raziskovanja, predvsem nekoristnega sveta, v osrčjih Himalaje, kamor se podajo le redki, so tisto, kar je mojemu bivanju dalo smisel, kar me navdaja z občutkom, da sem na pravi poti, ko zaradi pričakovanj ne morem spati, ker je realnost lepša od sanj ... 

Morda je ravno zmaga nad lastnim strahom tisto, kar navdaja z največjim zadovoljstvom, kar najbolj bogati in najbolj umirja nemirnega duha. Sami sebi smo največkrat največji tekmeci, lahko tudi sovražniki. In najteže se je soočiti z lastnimi strahovi, ko smo vsi lahko učitelji drugim, a redko samemu sebi. Ko premagamo lasten strah, lahko s seboj sklenemo mir. To spoznanje je eden najžlahtnejših biserov, ki sem jih pobral na ledenih pobočjih najvišjih gora. Ostanejo brazgotine, ki so kot svetle medalje, ki sijejo močneje, ko nas ponovno ujame noč na strmi in ledeni poti, ko zmanjka vrvi.

"Ko premagamo lasten strah, lahko s seboj sklenemo mir. To spoznanje je eden najžlahtnejših biserov, ki sem jih pobral na ledenih pobočjih najvišjih gora."

Plezanje v ”Črni piramidi”, dva kilometra nižje ledenik z ”Višjim baznim taborom”. osebni arhiv

Plezanje v ”Črni piramidi”, dva kilometra nižje ledenik z ”Višjim baznim taborom”.

Kaj pa se je zgodilo letos februarja na K2? Kot vemo, vrha ni osvojil pozimi še nihče, in kot je zapisal Alan Arnette, je največja možnost plezanje po Abruzzijevi smeri. Letos ste se odprave lotili pod imenom »komercialna«? Kakšni občutki vas prevevajo sedaj, ko ste doma mesec in pol?  

K2 je bil zadnji med osemtisočaki, ki še ni bil preplezan v obdobju meteorološke zime. Vrh druge najvišje gore na svetu sem osvojil 21. julija 2019. Prvi zimski poizkus smo zabeležili lansko zimo, v zimi 2020/21 pa smo poizkusili drugič. Lani sem plezal skupaj z Johnom Snorrijem, Islandcem, ki je letos žal ostal na gori, pridružil pa se je tudi najboljši ruski alpinist Denis Urbko, ki ga je na koncu zasul plaz na pobočjih sosednjega Broad Peaka. Po nesreči se je športno upokojil.

Letošnja odprava je bila precej večja, zaznamovana z zvenečimi imeni profesionalnih alpinistov z vsega sveta. Mnogi med njimi smo K2 že preplezali v poletnem obdobju, zimski vzpon je bil neznanka za vse. Kar nekaj odprav je v preteklosti že naskakovalo vrh v zimskih pogojih, vrhu se je najbolj približala poljska nacionalna odprava, ki je dosegla podobno višino, kot je letos uspelo tudi meni. Abruzzijeva smer velja za klasičen pristop, po kateri sem vrh osvojil poleti. Nekatere odprave so poizkušale doseči tretji višinski tabor po Česnovi smeri, ki nosi ime po našem znanem alpinistu Tomu, ki pa vrha žal ni osvojil. 

Težko bi govoril o komercialnosti odprav, saj oznake pravzaprav ne razumem najbolje. ”Komercialen” naj bi sicer pomenilo pridobitniški ali zasluškarski, kar seveda zame in za mnoge druge ne drži, saj smo na vseh odpravah do sedaj veliko denarja le zapravili, ne pa zaslužili. Nekateri profesionalni udeleženci odprav morda nekaj denarja tudi zaslužijo, saj jim stroške odprave krijejo sponzorji, sami pa zaslužijo denar preko socialnih omrežij in morda z reklamami.

Tudi v obdobju, ko so goro preplezali člani prve jugoslovanske odprave na K2 leta 1996, pod vodstvom Vikija Grošlja (po podatkih naj bi bil sam tretji Slovenec, ki je osvojil K2), je bila organizacija odprave zelo podobna organizaciji današnjih odprav, s to razliko, da je bilo število nosačev še precej večje, res pa je, da na gori ni bilo toliko ostankov vrvi, ki so vsaki novi odpravi v precejšnjo pomoč.

Danes na najvišje pakistanske vrhove ni mogoče plezati brez dovolilnic, ki jih vedno preskrbijo lokalne alpinistične agencije, ki hkrati največkrat skrbijo tudi za logistiko pristopa do baznega tabora. Organizacijo v bazi vodijo največkrat nepalske agencije, seveda preko lokalnih, ki skrbijo tudi za šerpe in opremo, ki je alpinistom v pomoč na gori. Po neki definiciji je vzpon komercialen, če alpinisti poleg servisa v bazi koristijo pomoč sherp na gori, torej pomoč vrvi, ki so delno ostanki prejšnjih odprav, delno pa so zamenjane na vsaki odpravi in uporabljajo šotore, ki jih na goro lahko prinesejo sherpe nepalske agencije.

Sam sem bil priča mnogim ”nekomercialnim” vzponom, ko so alpinisti koristil iste vrvi, kot komercialni alpinisti in spali v istih šotorih, če so bili slučajno prosti, po vrnitvi v dolino pa so svoj vzpon označili kot nekomercialen, ker so plačali le servis v bazi. Podobno je bilo lansko zimo, ko sva s Snorrijem sama nosila in napeljevala vrvi, pa je bil najin vzpon še vedno komercialen. Mislim, da bo počasi potrebno uvesti kakšen nov izraz ali pa enostavno pozabiti na razliko v vzponih, ki navsezadnje sploh niso več razlike, če ravno vzpon ni prvenstven ali v alpskem stilu, ko starih vrvi ni mogoče uporabljati ali pa jih alpinisti ne uporabljajo namenoma. 

Priprave na nadaljevanje vzpona proti dvojki. osebni arhiv

Priprave na nadaljevanje vzpona proti dvojki.

A letošnja odprava je bila najobsežnejša do sedaj, drži? Nekaj vaših prijateljev se, žal, ni vrnilo v bazni tabor.

Res je, letošnja zimska odprava je bila najobsežnejša do sedaj. John Snorri je bil skupaj z Alijem Sakbaro, pakistansko alpinistično zvezdo, v bazi že skoraj mesec pred glavnino. Teden pred mojo skupino je bazo dosegla tudi skupina profesionalnih nepalskih sherp na čelu z Nimsom, ki je pred časom postavil nov mejnik v visokogorskem alpinizmu, v eni sezoni je namreč preplezal vseh štirinajst osemtisočakov.

Vreme je bilo v primerjavi z lansko sezono zelo dobro, pot do baze nam je letos vzela le pet dni, lani enajst. Že drugi dan smo pričeli z aklimatizacijskimi vzponi ali rotacijami, katerih cilj je počasno privajanje telesa na življenje ob manjšem tlaku kisika. Na drugi rotaciji se je smrtno ponesrečil najboljši španski alpinist Sergio Mignote, padel je skoraj tisoč višinskih metrov, ustavil se je ob vznožju gore, njegovo zdrobljeno telo smo prenesli do baze, kjer ga je pobral vojaški helikopter. Prvo daljše vremensko okno so s pridom izkoristili Nepalci, ki so prvič v zgodovini osvojili vrh pozimi. Sprejel jih je pakistanski predsednik, v Nepalu pa so jih pričakali kot kralje. 

Naša ekipa se je vrha lotila v drugem vremenskem oknu, ki je bilo sicer za dan krajše, veter pa je bil nekoliko manj usmiljen, kot v prvem oknu. Sam sem s sherpo Timbo dosegel višino osemtisoč metrov, kjer je najino napredovanje ustavila velika ledeniška razpoka, čeprav sva se držala ustaljene smeri, na kateri so bile napeljane vrvi. To višino sva poleg Johna Snorrija, Alije Sakbare in najboljšega Čilenskega alpinista Pabla dosegla le midva. Na žalost sva se le s Timbo vrnila v dolino, trojico sem zadnji in zadnjič videl ob veliki ledeniški razpoki, njihova usoda pa je do danes še neznana.

Pri spustu se je smrtno ponesrečil tudi bolgarski alpinist Atanas, ki je osvojil že enajst osemtisočakov. Odpravo je torej zaznamoval uspeh nepalskih sherp, vendar se nekako ne morem znebiti dvomov, ki se meni in nekaterim kolegom še vedno porajajo. 

Proti trojki. Na sliki dva člana ekipe sherp, ki je dosegla vrh prvič v zgodovini. osebni arhiv

Proti trojki. Na sliki dva člana ekipe sherp, ki je dosegla vrh prvič v zgodovini.

Se vam zdi, da je prišlo do nečesa, kar sij resnice senči? 

V sebi čutim še vedno nemir, čeprav sem se vrnil konec februarja letos. Na končnem vzponu so Nepalci želeli biti sami, Snorri se je zaradi informacije enega od sherp, da namreč še ne gredo proti vrhu, obrnil nazaj v bazo. Zaenkrat še nikomur ni popolnoma jasno, kje so prečkali ledeniško razpoko, informacije, ki so počasi kapljale, še precej časa po osvojenem vrhu, pa so bile različne.

Nobeden od članov ni bil opremljen z GPS napravo, ki bi tako kot vsem drugim alpinistom na odpravi omogočila natančno analizo poti in tudi dokazala, da so bili zares na vrhu. Predvsem zadnje dejstvo je skoraj smešno, saj so vedeli, da so na poti proti zgodovinskemu trenutku in da morajo kot profesionalci svoj vzpon nekako dokazati. Fotografije sicer obstajajo, vendar bi lahko o tem razpredli široko razpravo.

Odprava bo vedno nosila temen pečat petih smrti, med drugim Alija Sakbare, s katerim sem stal skupaj na vrhu K2, Atanasa, ki sva si delila vrh Kangčenzenge, in Johna Snorrija, s katerim sva postala kot brata na lanskoletni zimski odpravi. 

Usoda trojice bo najbrž vedno uganka. Morda bodo trupla našli člani kakšne poletne odprave, če je bil vzrok smrti izčrpanost. Če so nesrečniki padli v ledeniško razpoko ali umrli zaradi zdrsa, trupel najbrž ne bo mogoče odkriti. Snorrijeva vdova Lina me je povabila v poletno odpravo, katere namen naj bi bil odkriti trupla, hkrati pa tudi prisotnost oziroma odsotnost vrvi skozi "Bottleneck", za katere Alijev sin Sajid, ki je očeta spremljal do vstopa v problem, trdi, da jih tam ni bilo. Če je to res, se bo dvom o vzponu sherp okrepil.

Karakoram je pozimi najbrž najbolj negostoljubno okolje na planetu, kar velja posebno za K2. Temperature se tudi v bazi redko dvignejo do - 10 stopinj pod ničlo, povprečno pa se gibljejo okoli petindvajset stopinj pod lediščem. Z višino se temperature drastično spustijo, sam sem izmeril petinpetdeset stopinj pod ničlo v noči, ko sem se vzpenjal proti vrhu. Učinek mraza močno okrepijo močni vetrovi, ki na pobočjih dosegajo tudi dvesto kilometrov na uro, česar ne zdrži noben živ organizem. Gora slovi po visokem odstotku smrtnosti, ki je pri poletnih vzponih kar 25-odstoten, pozimi pa so meje med življenjem in smrtjo še mnogo tanjše, kar se je izkazalo tudi na letošnji odpravi. 

John Snorri je bil oče šestih otrok, mož, prijatelj, zaveznik in človek, ki me je pred letom dvakrat obvaroval usode, ki jo je nazadnje doživel sam. Poslovila sva se na kratko, v ledeni, zvezdni noči, v območju smrti, z obljubo, da se nekoč ponovno vidiva. Tudi ljudem, ki ne verjamejo v življenje po smrti, kamor sodim tudi sam, se zdi skoraj neverjetno, da se to ne bo zgodilo.

Vez, nevidna, vendar močnejša od vseh dvomov o obljubah, je nastala med pobočji, ki jih stražijo bogovi, morda drugačni od tistih, ki jih poznamo pri nas doma, vendar dovolj močna, da premosti neskončne razdalje med najinimi svetovi. John je najbrž srečen, ostal je tam, kjer je daljši dan, bliže zvezdam, kot kdorkoli, kjer je prostor za počitek brez konca. Tam, kjer se naš svet konča in začne svet demonov, nedokončanih zgodb, želja in pogledov za večno uprtih navzgor, proti vrhu. 

Poškodovani sherpa tik pred bazo. Na glavi sem zašil sedemnajst centimetrov dolgo rano. Helikopter ga je pobral v bazi tri dni kasneje. osebni arhiv

Poškodovani sherpa tik pred bazo. Na glavi sem zašil sedemnajst centimetrov dolgo rano. Helikopter ga je pobral v bazi tri dni kasneje.

A vendar, soočanje z bolečino, ki ni le telesna, psihična, duševna in čustvena, ni logičen izbor posameznika, ali pač? Je strah pred smrtjo morda zamaskiran strah pred življenjem?

”Vsaka šola nekaj stane”, je prvo, kar sem si zapomnil med mnogimi pregovori moje babice, ki je preživela obe svetovni vojni, lakoto in trpljenje, ki si ga danes niti zamisliti ne moremo več. Definicija potovanja je učenje, torej prilagajanje na pogoje bivanja, ki se na poti stalno spreminjajo. Težko bi ga primerjali z branjem knjige, ki jo vsak trenutek lahko zapremo in izberemo drugo, če nam ne diši več. Potovanje ni namenjeno cilju, potovanje je bistvo samo po sebi, kakor je življenje namenjeno, da ga živimo in ne le temu, da nas pripelje do smrti. Potovanje je učenje na lastni koži, torej so brazgotine del vsake poti, kot tudi vsakega življenja. Dobre odločitve prihajajo iz izkušenj, le te pa so največkrat posledica slabih odločitev.

"Potovanje ni namenjeno cilju, potovanje je bistvo samo po sebi, kakor je življenje namenjeno, da ga živimo in ne le temu, da nas pripelje do smrti."

Tudi alpinizem je pot, ki včasih pripelje do vrha, ko pa ne, imamo le dober izgovor, da se na pot podamo znova. Alpinizem predstavlja stalno izzivanje smrti s ciljem ostati živ, kar je morda nesmiseln paradoks, vendar ravno to pomeni, da porazov ni, dokler ostaneš živ. Po smrti pa naj bi se le vse začelo znova. In ja. Strah pred smrtjo je tako le posledica strahu pred življenjem. 

Bolečina, ki jo doživljamo na težkih in strmih poteh, je najboljše orodje za izoblikovanje osebnosti, zato jo ne smemo pozabiti, potlačiti, ignorirati. Moramo pustiti, da opravi svoje delo. Tolažbe v težkih trenutkih so le zapravljanje najdragocenejšega učnega sredstva, ki bo sicer vedno prešlo. In od nas je odvisno, kako bomo obdobje bolečine izkoristili. Lahko se pustimo zlomiti. Na poti se lahko obrnemo nazaj, lahko pa vztrajamo in si dovolimo zoreti. Tako postanemo močnejši in naučimo se, kako bolečino »boleti nazaj«. Znamo jo sprejeti kot učno sredstvo in se nič več ne borimo z njo. Spodleti nam šele takrat, ko prenehamo poskušati, kajti življenje bo vedno našlo način, kako nas spraviti na kolena. 

Lanskoletna zimska odprava. John se z letošnjega vzpona ni vrnil domov. osebni arhiv

Lanskoletna zimska odprava. John se z letošnjega vzpona ni vrnil domov.

Vaša mati je govorila, da imate nekateri »na koncu prstov oči«, kar je čudovita definicija in opis raziskovalnega duha. Kako se vaš raziskovalni duh vklaplja v vsakodnevno mondenost, ki ste ji priča vsakič, ko zapustite bele vrhove?

Mislim, da mora človek vedno po malem dvomiti o informacijah, ki jih dobiva iz okolja, da se mora spraševati, ali so dejanja ljudi in njegova lastna res ubrano usmerjena v pravo smer. Ali je knjiga, ki si jo prebral, res lahko resnična, ali so alpinisti res osvojili vrh, ali je zdravljenje res pravilno, ali Bog resnično obstaja in zakaj toliko ljudi na tem planetu le slepo verjame v karkoli, ne le v Boga, ki ga niso nikoli videli, slišali, občutili …

Verjetje v nekaj, kar nisi nikoli videl, nikoli se vprašati, v kaj sploh verjameš in se nikoli potruditi, da bi našel odgovor … To se najbrž imenuje vera. Verovanje je torej stanje odsotnosti želje po raziskovanju in iskanju odgovorov na ključna vprašanja v našem življenju in popolnoma jasno je, zakaj se je naše vrste tako prijelo. Vera podaja odgovore na vprašanja brez dokazov, ki jih je sicer težko najti. Vera za lasten neuspeh krivi usodo, kar je najlaže. Vera odgovornost za bolezen prenaša na Boga, oziroma na nekaj, na kar sami nimamo vpliva.

Zdi se, da verovanje zmanjšuje prisotnost občutka strahu pred prihajajočimi dogodki, čeprav prihodnost zaupamo nekomu, ki ga nismo nikoli videli. Vera je življenjski analgetik, ki le zmanjšuje bolečino, dvome in strahove, vendar ne ozdravi bolezni, oziroma ne odgovori na vprašanja, ki si jih nekateri zastavljamo. Analgetiki oziroma protibolečinska zdravila pa so najbolj željena zdravila na planetu in zaradi podobnega razloga je verovanje najbolj pogosta možganska aktivnost pri živalski vrsti, ki se imenuje človek in ki pravi, da je to največ, kar nas ločuje od živali. 

"Vera je življenjski analgetik, ki le zmanjšuje bolečino, dvome in strahove, vendar ne ozdravi bolezni, oziroma ne odgovori na vprašanja, ki si jih nekateri zastavljamo."

A »opij ljudstva« je po drugi strani pogum, verjeti v nekaj, kar ni dokazljivo. A obenem je samo raziskovanje prav tako vera, saj verjamemo, da s svojo radovednostjo odkrijemo vsaj delček neznanega? 

Raziskovalni duh torej ne olajšuje življenja in predstavlja nasprotje verovanju oziroma zaupanju nečemu, kar še nihče ni videl, dokazal ali občutil. Raziskovanje je popolno nasprotje miselnemu komfortu, ki ga nudi vera. Raziskovalci, takšni in drugačni, so vedno v manjšini in največkrat odrinjeni od čred ljudi, ki se zatekajo k istim ”nedvomljivim” prepričanjem. Morda živijo lažje, saj se jim ni potrebno spraševati.

Srednji vek je krut dokaz izrednega črednega nagona ljudi, ki ga k sreči nimajo vsi. Tisti samotarji v daljni preteklosti, ko so črede nudile večjo verjetnost preživetja, najbrž ne bi preživeli. Prav tako so le redki raziskovalci preživeli srednji vek, saj so bili skoraj vsi zažgani na garmadah. In tudi zgodovina kaže, da je le peščici uspelo ustvariti precej lepšo sedanjost za nas, ki temelji na raziskovanju, znanosti in dokazih.  

Najpomembnejši dan v življenju je rojstvo, drugi najpomembnejši pa najbrž dan, ko spoznamo, zakaj smo se rodili. Naša dolžnost je, da poskušamo najti ta odgovor in le tako lahko sklenemo mir s samim seboj. Naša dolžnost je torej, da se stalno sprašujemo, kaj lahko dosežemo, kako daleč lahko potujemo, kako strmo pot lahko obvladamo, kako lepo dekle lahko povabimo na pijačo, koliko ljudem lahko pomagamo in morda nazadnje, ali je smrt resnično tudi konec vsega.

"Najpomembnejši dan v življenju je rojstvo, drugi najpomembnejši pa najbrž dan, ko spoznamo, zakaj smo se rodili."

Sončno jutro v taboru 1, Juan Pablo je bil tu še med nami. osebni arhiv

Sončno jutro v taboru 1, Juan Pablo je bil tu še med nami.

Še vedno menite, »da če bi alpinisti imeli spomin, gore ne bi bile nikdar preplezane?« Kaj se dogaja z možgani in kako reflektirate sebe v ekstremnih pogojih, ki jih nudijo osemtisočaki?

Osemtisočaki zahtevajo od človeka vse, kar lahko iztisne iz sebe v fizičnem in psihičnem smislu. Utrujenost na koncu odprave največkrat zamegli zadovoljstvo in ponos ob uspehu, prav tako pa občutek bolečine nezaceljenih ran ne dopusti dojemanja morebitnega neuspeha. Mislim, da ni človeka, ki bi se po vrnitvi z vrha lahko takoj vrnil na goro. Vsak si želi domov, na toplo, spiti mrzlo pivo, si privoščiti topel tuš in ponovno videti domače in dom.

Vendar je človeški spomin selektiven, prav kmalu pozabimo slabe in težke stvari, spominjamo se le lepih podob in ostrih belih obzornic najlepših hribov sveta. Spominjamo se toplih pogovorov v skupinskih šotorih, širokih nepalskih nasmehov in neskončno srečnih bosih otrok, ki se skrivajo pred dragimi objektivi Sahabov ali belih tujcev. Spominjamo se prijateljev in spominjamo se vezi, ki so nas povezovale. In ponovno nasedemo lažem ali delni resnici lastnega spomina in se odpravimo ponovno v isto zgodbo z istimi pričakovanji in željami. Če bi se spominjali vsega, bi alpinistična oprema za večno obležala zaprašena v najtemnejšem kotu naših kleti.

Ko možgani hlastajo za osnovno dobrino, tudi sami nismo več tisto, kar ponavadi smo. Osnovna naloga najpomembnejšega organa v našem telesu je zavedanje lastnega obstoja, torej orientacije v času in prostoru. Če svoje naloge ne morejo opravljati zadostno, lahko postane zavedanje nepravilno, izkrivljeno, nerealno, nevarno telesu, ki ga upravljajo. Spomini na goro so polni lukenj, lahko se celo zgodi, da se ne moremo spomniti, da smo stali na vrhu. Izkušnja nas nauči, da so problemi, ki jih vidimo pred seboj, le posledica nepravilnega razmišljanja, le neutemeljena utvara in morda sploh niso problemi, ali kot pravijo nekateri: “so le v očeh opazovalca”.

Izkušnja nas tudi postavi pred ključno vprašanje obstoja: “Ali sploh smo in ali smo, kar mislimo, da smo?” Izkušnje so najbrž podobne tistim, ki se pojavljajo pri jemanju halucinogenih substanc, ko narkomani doživljajo stvari drugače, kot mi, ko vidijo stvari, ki jih ostali ne, ko dojemajo dogodke v okolici na drug način, kot ostali in zato nanje tudi drugače reagirajo. Izkušnje ne dojemam kot nezemeljske ali morda kakorkoli povezane z Bogovi, tako počnemo takrat, ko želimo dogajanja približati bralcem ali pa se narediti bolj pomembne. Izkušnje so zanimive, raziskovanje dogajanja v našem telesu pa je neskončno privlačno, skoraj neubranljivo. 

V pogojih, kjer je kisika trikrat manj, kot na morski gladini, je življenje drugačno, ne le dejansko, ampak predvsem zato, ker ga vidimo drugače. Možgani za svoje delovanje potrebujejo le dvoje, glukozo in kisik, in če le tega primanjkuje, delujejo drugače ali pa sploh ne delujejo več. Višini nad osemtisoč metrov zato pravimo območje smrti, kjer življenje brez dodatnega kisika, ki je stisnjen v jeklenkah, ne obstaja oziroma je mogoče le zelo kratek čas.

Omejevanje življenja na nekaj ur postavi dojemanje le tega na drugačen nivo. Spoznamo, da je smrt najboljši izum življenja. Če ji pustimo dovolj blizu, nam prišepne resnice, ki jih morda vsi po malem poznamo, vendar se jih enostavno nočemo zavedati. Tisto, kar je bilo včeraj, je le preteklost. In vse, kar ostane, je lep spomin in brez tega bi bil čas izgubljen. Jutri je le uganka, zato moramo imeti sanje, ki so tako velike, da se jih ustrašimo. Le tako bomo vedeli, da so velike dovolj. Le sanje osvetljujejo pot od rojstva do smrti. Danes je božji dar, zato zasijmo kot sonce, vendar moramo vedeti, da moramo pri tem tudi izgoreti kot sonce. 

V življenju običajno vemo, katera pot je pravilna, vendar se nam zdi enostavno pretežka, da bi jo izbrali. Živeti moramo za nekaj izven nas samih, kar je večje od nas samih. Živeti moramo s strastjo, ne glede na posledice. Če ne moremo početi velikih stvari, počnimo majhne na veličasten način. Življenje je povsem preprosto in ima le eno lastnost, gre naprej, zato bodimo stalno obrnjeni proti soncu in nikoli ne bomo videli senc.

Spomin na Everest. osebni arhiv

Spomin na Everest.

Izr. prof. dr. Lucija Mulej
Sociologinja, antropologinja, predavateljica, publicistka