Arhitektura tišine, plesno-glasbeni projekt, s katerim ste pred dvema letoma združili slovenski narodni operno-baletni gledališči, je ogromna mašinerija s približno 200 nastopajočimi. Je bilo za vas večje presenečenje singapursko povabilo ali to, da vam je uspelo združiti Štajerce in Ljubljančane?

Presenečenje ni bilo to, da so nas povabili, ampak to, da si nekdo privošči kaj takega. Arhitektura tišine je bila zaradi števila nastopajočih velik izziv že na relaciji Maribor–Ljubljana, kaj šele na relaciji Slovenija–Singapur. Mislim, da je to velik dogodek za slovenski balet in za slovensko umetnost nasploh. Imeli smo čast, da nastopamo na 33. Arts festivalu v Singapurju, v teatru Esplanade, ki velja za enega od čudežev arhitekture 21. stoletja. Predstava, ki je dejansko avtohtona, pokaže, kar imamo najboljšega v obeh ansamblih. Glede združitve obeh ansamblov osebno nisem imel predsodkov, tako v mariborskem kot v ljubljanskem imam ogromno prijateljev in ta izkušnja nas je še bolj zbližala, profesionalno in še na marsikateri način. Pri tem projektu nisem gledal na to, da gre za Maribor in Ljubljano, ampak sem dejansko želel doseči skupno predstavo. Če se spomnite, recimo, vsi imajo plavalne kape in plavalne kostume, tako da dejansko niti ne moreš prepoznati, kdo je iz Ljubljane in kdo iz Maribora. Tako smo ansambla še dodatno homogenizirali in zdaj vidiš velik ogromen korpus, ki preprosto dobro pleše.

Dober teden pred začetkom študija projekta Pret-a-porter se vam je strgala Ahilova tetiva, zato trenutno delujete izključno kot koreograf. Kako moteče je to?

Trenutno obdobje je mogoče najbolj neprijetno do zdaj. Ko se mi je zgodilo, sem to doživel ne toliko kot nesrečo, ampak skoraj kot mali čudež. Ko se ti način življenja bistveno spremeni, se moraš sprijazniti, sprejeti, in prav to sem storil v tistem trenutku. Vse drugo, kar je temu sledilo, nova predstava na berglah, je pomenilo res posebno obdobje, najbolj nenavadno in morda najlepše v mojem ustvarjalnem življenju do sedaj. Zdaj pa, ko sem se znebil bergel in začenjam malo migati, trenirati, se zavedam, kako resna je poškodba.

Šele zdaj začutim prave bolečine, ko začenjam spravljati telo spet v pogon. Pa še nekaj je. Sem gurman in v tem času sem dejansko preveril, kako daleč lahko kontroliram oziroma ne morem kontrolirati svoje teže. Od decembra sem se zredil za sedem kilogramov in na žalost mislim, da ne bi mogel pristati, da bi se napol nag slikal za vašo revijo …

Na dopust hodite na Hvar, kjer lovite škarpine, enkrat na leto pa greste tudi domov …

Vedno si vzamem čas, da grem v Romunijo, če pa mi ne uspe, pridejo starši na obisk. So stvari, ki mi postajajo vedno pomembnejše v življenju, in med njimi je tesen odnos s starši. Zavedam se, da živimo narazen že skoraj 25 let, odkar sem šel v internat v baletno šolo. V vsem tem času se mi je zgodilo veliko lepih stvari in največkrat jih nismo mogli deliti. Ta občutek praznine se mi pojavlja vedno bolj, njih pa spremlja že ves ta čas.

Že pri desetih letih ste se odločili, da vaša pot v svobodo lahko vodi le prek baleta. Kot recimo pri dekletih skozi gimnastiko, če se spomniva samo Nadie Comaneci. Kako pa je oče sprejel vaše plesanje in pot v deški internat?

Moj oče je bil natančno toliko star kot sem jaz danes, se pravi 34 let, ko me je poslal v internat. Če bi imel sam deset let starega otroka, ne vem, ali bi se lahko odločil. To je bil velik preizkus zame in še večji za moje starše. Moja mama je temu močno nasprotovala, oče pa je bil tisti, ki je vztrajal. To, kar po eni strani njemu ni uspelo, ustvarjati umetniško kari­ero kot roker ali amaterski igralec v lokalnem kulturnem domu, je hotel uresničiti z mano. Preden sem šel v internat, me je oče, ki je imel predsodke glede spolnih navad med baletniki, na to opozoril, ampak nikoli nisem doživel nič takega. V Romuniji je bila homoseksualnost prikrita, saj je bila strogo kaznovana.

V baletni šoli je bilo 500 fantov, po osmih letih pa vas je šolanje končalo le 20 …

Življenje v internatu je zahtevalo svoj davek. Jasno je bilo, da smo nekako odvisni od milosti in nemilosti starejših. Predstavljajte si vojsko za otroke. Če pride 18-letnik k 10-letniku in ga sredi noči zbudi, da mu mora oprati stvari za trening, je to tortura svoje vrste. Ampak sem se zelo hitro navadil. Ko dejansko deliš isto usodo z drugimi 20 otroki, kolikor nas je bilo v eni sobi, se hitreje sprijazniš. Kljub temu nosim to obdobje v lepem spominu, čeprav imam občutek, da se vedno bolj oddaljujem od tega in da vam razlagam stvari, ki so se zgodile nekomu drugemu.

Kako ste kot otrok občutili Ceausescujevo tiranijo?

Najhujša stvar je bila pomanjkanje svobode. Ne to, da nisi smel govoriti naglas, ker smo vsi vedeli, v kakšnem sistemu živimo. Nismo imeli potnih listov, ti niso obstajali. Relativno hitro sem se sprijaznil s tem, da ne bom nikoli zapustil države. Kasneje je postalo klavstrofobično in skozi baletno šolo sem videl možni izhod iz tega sistema. Znano je bilo, da dobri športniki `a la Nadia Comaneci in dobri baletni plesalci po vsakem gostovanju na Zahodu pobegnejo.

Romunska opera je v tistem času gostovala zelo intenzivno in tukaj sem videl izhod. Pri desetih letih sem že razmišljal v tej smeri. Drugače pa seveda pomanjkanje hrane. Ob koncu osemdesetih smo živeli v Romuniji kot v povojnem času po Evropi. Starši me velikokrat spomnijo, da sem jih nekoč kot otrok vprašal, ali sem se rodil v takšni državi zato, ker sem bil poreden. Ne spomnim se, kaj so mi odgovorili.

Živeli smo v bloku, ker je Ceausescu hotel sistematizirati državo in je proti koncu osemdesetih dejansko hotel pretvoriti vasi v mesta in kmete v delavce. To je grozovita stvar, ki jo je on začel in hvala bogu, da se je pravočasno ustavilo. V Bukarešti je hotel porušiti celo staro ortodoksno katedralo. Na srečo so jo rešile mednarodne organizacije, ki so plačevale, da so rešile zgodovinske spomenike.

Tisto katedralo so po tirih premaknili za nekaj deset metrov, da je lahko on dokončal svoj Bulevar zmage soci­alizma z ogromno palačo, ki še danes stoji in je druga največja zgradba na svetu, takoj za Pentagonom. Ko sem prišel z desetimi leti v Cluj, sem bil šokiran, ko sem videl dolge vrste pred trgovinami, ki so bile prazne. Ljudje so čakali na točno predpisane stvari. Razsežnosti v velikih mestih so bile veliko bolj dramatične.

Vaš rojstni kraj leži ob vznožju Karpatov, kjer ste v otroštvu veliko smučali. Vam strmina pohorskega Snežnega stadiona kdaj vzbuja skomine po domu?

Vsi mladoporočenci, ki so bili zaposleni, so dobili stanovanje od države, če pa si si hotel kupiti avto, dacio – edini, ki smo ga takrat imeli –, si se moral vpisati v čakalno listo. Romunija je velika država in vsi so lahko dobili samo ta avto. Vplačal si ga in ga dejansko dobil šele po šestih, sedmih letih. Kredit zanj je plačeval tudi moj oče, toda po dveh letih je imel tega dosti. Preklical je kredit in nam raje kupil smučarsko opremo.

Od tretjega do desetega leta sem intenzivno smučal, potem pa sem moral nehati, ker sem se lotil baleta. V Romuniji sem bil mogoče še nekajkrat priložnostno na smučkah, na Pohorju pa dejansko samo v eni sezoni, ko smo imeli nekoliko bolj sproščen repertoar. Sicer imamo pozimi največ predstav in sem takrat najbolj zaposlen, ampak v tisti sezoni, mislim, da je bilo to natančno pred štirimi leti, sem v dveh mesecih obudil spomine na mladost.

Kako ste se znašli v Sloveniji, ko vas je učitelj še z dvema baletnikoma pripeljal v Maribor?

Trije tipi smo se znašli v enem stanovanju, popolnoma brez denarja in z akontacijo za en mesec vnaprej, vsak natančno s 500 dinarji. Jaz sem prišel s 50 markami v žepu in to je hitro šlo. Tisto akontacijo pa je vsak zapravil v enem dnevu. Se spomnim, da sem si kupil čevlje. Ker smo bili iz Romunije navajeni na racionalizirano prehrano in življenje nasploh, smo tudi tukaj uvedli domač sistem, tako da smo skupaj kupovali stvari, ki smo jih potrebovali izključno za kuhanje.

Onadva sta kadila, jaz še nisem, tako da sem si lahko privoščil en bounty. Skupaj smo kupili liter kokakole na dan in si ga razdelili na tri dele. Se spomnim, da sem kozarec kokakole shranil v hladilnik še za zvečer. Ves tisti čas smo se norčevali iz situacije. Kasneje se nam je standard postopoma povišal, sicer zelo počasi, ampak ravno zaradi tega, ker smo si ves čas izposojali denar. Prva moja plača je znesla 9000 dinarjev ali 428 takratnih mark.

Ste imeli po prihodu težave zaradi nepoznavanja jezika?

Konkretno sem se slovenščine začel učiti šele po treh letih bivanja, do takrat sem se sporazumeval v angleščini. Prodajalke so nas v marketu čudno pogledale, ko smo začeli z: »Can I get please …« Ves čas smo se samo smejali. Ampak potem sem se že naučil in sem rekel: »Ena kruh, prosim.«

Razmišljate v slovenščini ali romunščini?

Štejem v romunščini. Ne vem … Na primer v kakšnem ustvarjalnem obdobju, ko pade kakšna ideja o določeni predstavi, se velikokrat zalotim, da pišem v slovenščini. Pa tudi razmišljam v slovenščini, ampak pravijo, da dokler šteješ v maternem jeziku, je to tvoj prvi jezik.

Kako pa bi označili Slovence?

Pri tem bi moral nekako odgovoriti, kako bi označil sebe. Ker po toliko letih – s tem se ne izmikam odgovoru – ne vem. Enostavno ne vem, kajti v stikih, ki jih imam, ne gledam na ljudi kot na Slovence. Valjda, obstajajo stereotipi, da so Slovenci zavistni, da so nevoščljivi. Če bi bilo tako v mojem primeru, ne bi prišel tako daleč.

Gledate na nagrade kot na poklon države Slovenije k vašemu prispevku k dvigu kulture pri nas?

Za nagrade, ki sem jih dobil v Sloveniji, nisem tekmoval in zato mi še več pomenijo. Imam občutek, da si me ta prostor nekako lasti, in ne obratno. Mogoče prostor ni vplival toliko name, sem pa na tem prostoru nemoteno lahko ustvarjal. Po toliko letih se že imam za Slovenca – iz preprostega razloga, ker tu živim skoraj pol svojega življenja. V končni fazi sem v Romuniji končal baletno šolo, ne koreografije.

Ustvarjalno potrebo v koreografskem smislu sem začutil šele v Sloveniji, in to je posledica določenih dejavnikov, ki so pospešili moj razvoj. V hecu bi lahko rekli, da sem romunski baletni plesalec in slovenski koreograf. Osebno se sicer ne bi definiral ne za enega ne za drugega. Sem človek, ki se naveže na prostor in na ljudi. In tukaj sem navsezadnje doma.

Znani nemški koreograf Uwe Scholz je umrl pri 45 letih zaradi posledic alkoholizma. Z alkoholom je stabiliziral psihično napetost. Vi delujete trdno in samozavestno. Vas cigarete dovolj pomirjajo ali posegate še za kakšnim 'stabilizatorjem'?

Cigarete in kakšna pijača so bolj posledica družabne narave. Ne zaradi pritiska, ampak bolj iz uživanja. Hm … Procesa ustvarjanja ne doživljam kot pritisk, vsaj ne kot zunanji faktor. Edini pritisk, ki ga pogosto čutim v svojem delu, je takrat, ko postanem zasvojen z njim. Bolj ko se obremenjujem, bolj ga potrebujem.

Sodelovali ste že z Bregovićem in s Pandurjem, ki oba prisegata na glasbo kot na glavno vodilo v predstavi. Kako pomemben del baleta je glasba?

Večkrat se srečam s vprašanjem, kaj je pomembneje, glasba ali ples, ampak mislim, da je v vsakem projektu najpomembnejši motiv. Vedno potrebujem motiv, morda največkrat izhaja iz same glasbe ali pa je lahko čisto obratno, da izhaja dejansko, bi rekel, iz telesnih impulzov.

V predstavi Radio and Juliet ste Slovencem približali skupino Radiohead. Kakšne občutke so pre­­­­­­­­­­­­­­­­­budili v vas?

Sem fan praktično od njihovih začetkov. Na njihovo glasbo sem se odločil ustvarjati, ko sem poslušal album Amnesiac, natančneje, zadnji komad iz tega albuma Life in a glass house. V njihovih pesmih sem začutil drugačno atmosfero, ki mi je bila v danem trenutku zelo blizu. Kljub temu da njihova glasba ni najbolj dostopna, na prvi pogled ali prvi posluh, ljudem, ki je ne poznajo, ima v kontekstu predstave zelo močan učinek.

S predstavo Tango ste prestopili okvire klasičnega baleta …

Dejansko sem prestopil osebno mejo, ne meje med sodobnim in klasičnim baletom. Po desetih letih treniranja vedno istega se tega sicer nisem naveličal, nisem pa v tem profesionalnem obdobju videl bistvenega napredka. In sem se odločil, da bom izkoristil svoje telo drugače, tako kot mi dejansko samo narekuje. Klasično tehniko in klasičen trening še vedno uporabljam kot glavno orodje in menim, da se predstave, ki jih delam, dejansko ne oddaljijo preveč od določene estetike, ki jo narekuje klasični balet. S klasično tehniko preprosto iščem drugačno logiko v plesu nasploh.

Spremljate delo drugih naših koreografov? Kako gledate denimo na Fariča, Kovača?

Z obema sem sodeloval v vlogi plesalca in moram povedati, da je bil v obeh primerih dobrodošel obojestranski izziv. Posebej bi omenil Kovača, ker gre za bolj sveže delo, z njim sem delal lani. Najino sodelovanje lahko opišem zelo preprosto: po končanem projektu Gospodarji časa sem se mu zahvalil za zastonj workshop.

Na odru stremite k popolnosti, ste perfekcionist. Koliko se vas dotaknejo kritiki z upravičenimi ali neupravičenimi seciranji?

O, moram priznati, da sem zelo občutljiv. Čeprav bi z leti moral postati manj. Ampak sem zelo pazljiv na vse, kar slišim v zvezi z določeno stvaritvijo. Čeprav sem v samem procesu nastajanja določene predstave popolnoma nedotakljiv in močno verjamem v to, kar delam, se takrat, ko se vse skupaj konča, počutim kot otrok, ki na svoj način potrebuje potrditev. V vsaki konstruktivni in nekonstruktivni kritiki obstaja kanček objektivnosti in dokler zadeve ne postanejo preveč osebne, je vse v redu.

Je laže delati z baletkami ali baletniki? Kakšna je razlika med moškimi in ženskami kot plesalci sodobnega plesa? Imajo baletke kot nežnejši spol pri vas kakšne privilegije ali pa jih zaradi njihovih sposobnosti še dodatno obremenjujete?

Ko sem začel ustvarjati, sem gledal na moški ples, kar se tiče zahtevnosti, kot na nedostopen ženskam in obratno. Zadnje čase pa več ne razlikujem med enimi in drugimi. Zmeraj sledim svoji viziji ali pa figuri, ki se mi ves čas giblje v glavi, in je vseeno, kdo hitreje pride do cilja, moški ali ženska.

Ste srčen privrženec romunske nogometne reprezentance. Bi si upali recimo napovedati četrtfinale EP z Romunijo?

Mogoče nam bo to uspelo, kljub temu da smo v najtežji skupini. Mogoče se fantje zavedajo, da nimajo prevelikih šans, in se bodo malo bolj sproščeno lotili skupine. Na tekmo pa bi šel samo, če bi mi kdo karto podaril.

Miroslav Martinuzzi

foto Ivana Krešič