Ekstravagantno podzemlje Tokia

Navidezne klinike z operacijskimi dvoranami in oddelki za intenzivno nego, ki so opremljeni povsem enako kot pravi, neverjetno natančne replike vagona mestne podzem­ne železnice ali letalskih potniških kabin ekonomskega in poslovnega razreda ter prostori iz nestvarnega življenja, kot sta urad za spolno zlorabljanje in kopalnica za mladenke ...

To je le majhen del iz ponudbe fuzokuja, japonskega seksualnega podzemlja, sestavljenega iz pisane mavrice klubov, v katerih se  la carte uresničujejo scenariji iz najnenavadnejših spolnih sanjarjenj.

Bržkone vsaka večja metropola preprosto mora imeti rdečo četrt, ki kot javna skrivnost postaja in obstaja del običajne storit­vene mestne infrastrukture. Tako se je tudi v največjih japonskih mestih ponudba telesnih užitkov pojavila že z začetki urbanizacije, in sicer v četrtih, ki so 'zunaj dosega', pa spet dovolj blizu, da jih lahko najde tudi tisti, ki katero od mest samo obišče.

Vendar pa je v tokijski četrti Kabukičo najstarejša obrt na svetu – tako tipično za to državo – mutirala v nekaj popolnoma nestandardnega, kar jo je spremenilo ne le v največji, temveč tudi najbizarnejši seks šop na svetu.

V Kabukiču danes deluje več kot pet tisoč seksualnih klubov, med katerimi je težko najti dva z vsaj podobno ponudbo storitev. Enako težko je najti tudi klasičen striptiz bar, v katerem bi bila blago erotizirana zabava ponujena predvidljivo, skratka tako, kot je dostop­na kjerkoli na svetu. Na japonskem seksualnem jedilniku nam­reč prepričljivo prevladujejo zelo specifični fetiši, ki so jim prebivalci najsodobnejše civilizacije na svetu nadpovprečno naklonjeni.

Seksualna moda v Kabukiču se hitro spreminja, odhaja in prihaja, prilagajajoč se potrebam strank. Obstati ni lahko in največ zaslužijo klubi, ki imajo izjemno specializirane, vnaprej natančno določene storitve. S tem ustrežejo strankam, ki nikjer drugje ne bi mogle uresničili svojih želja. Zato so cene seveda popoprano visoke.

Za pol ure oboževanja škornjev prsate natakarice, oblečene v korzet, medtem ko sedi za točilno mizo, si ureja nohte in stranko verbalno ponižuje, so ljudje pripravljeni plačati tudi preračunano 500 evrov. Za dvakrat več denarja natakarica med seanso stranki privošči tudi zlati dež (uriniranje), za dva tisoč evrov pa lahko stranka škornje na koncu tudi obdrži.

Nekoliko cenejše so storitve klubov s tradicionalnejšo ponudbo fetišističnih storitev. Zaslužki so manjši, a se program v tak­šnih klubih zaradi večjega povpraševanja precej manj spreminja. Tipičen klub takšne provenience ponuja kombinacijo posnemanja stvarnosti (bolnišnice, šole, železnice, pisarne …) in vlog protagonistk seanse (medicinske sestre, dijakinje, učiteljice, spre­vod­nice, stevardese, tajnice …).

Prostituiranje, pod katerim se na Japonskem razume organizirano trženje vaginalne penetracije, je nezakonito. Zato v takšnih klubih 'igralke' ob igranju vloge, ki jim je dodeljena, morda le druga z drugo ustvarijo blažji erotični stik, kar lahko stranka za dostojno napitnino fotografira z mobilnim telefonom.

Za še dostojnejšo napitnino lahko tudi masturbira, vendar šele, če ponudnica storitve to pred­laga sama. No, ob še večji napitnini ima lahko z njo tudi spolni odnos. S tem se baje obide zakonska definicija prostitucije, ker je dalo predlog za seks dekle, puščeni denar pa je samo nagrada za njen dobro odigran scenski nastop.

V klubu, katerega notranjost je urejena kot povprečna poslovna pisarna kakšnega menedžerja na višjem položaju, na vratih pa piše, da gre za urad za spolno zlorab­ljanje, stranka ob solidni vsoti denarja lahko tudi 'kaznuje' tajnico, ker je slabo opravila svoje delo. Konzumenti spolnih storitev z manj izraženo dominantno linijo osebnosti pa lahko odidejo v klub, v katerem jim pripravijo kopel v zeleni želatini, pri čofotanju pa se jim pridruži mladenka, oblečena v razkošno poročno obleko, in jih nežno opere z gobo.

Fuzoku pa zadovolji tudi ženske, željne ekstravagantnih srečanj. Obstajajo tudi bari in celo restavracije, v katerih je vhod dovoljen samo dekletom, v njih pa je celotna postrežba sestavljena iz skrbno izbranih mož.

Z ženskami tukaj delajo kot s kraljicami, medtem ko one služabnike ponižajo, ploskajo po njihovih zadnjicah, zahtevajo od njih, da se slečejo, in jih celo – če so za to pripravljene dodatno plačati – telesno zadovoljijo.

Zanimivo je, da so stranke tovrstnih barov v velikem številu delavke fetišističnih klubov za moške. Sodijo namreč med bolje plačane prebivalke Tokia, pa si s svojim zaslužkom lahko privoščijo takšno zabavo.

Številne tujce, ki se na obisku japonske prestolnice ustavijo tudi v Kabukiču, preseneti, da je v tej četrti mogoče najti tudi nekatere od najbolj znanih tokijskih restav­racij in gledališč. V njih so tujci, seveda, dobrodošli gostje, toda skoraj vsi seksualni klubi pa jih zavrnejo.

Sleherni varnostnik takšnega kluba hitro zdrdra nešteto razlogov, zakaj je tako. Tujci denimo ne razumejo domala neskončnega seznama pravil vedenja za stranke fuzokuja, ustrahujejo japonske goste, preveč se pritožujejo, ne poznajo jezika in zato ne morejo jasno komunicirati s ponudnicami storitev, če se te počutijo nelagodno, morda so s čim okuženi …

Toda tudi za Slovence oziroma vse, ki niso doma iz dežele vzhajajočega sonca, vendarle ni vse popolnoma brezupno! V katerega od najelitnejših klubov lahko pridete, toda šele po tistem, ko se vas vaš poslovni partner, pri katerem ste na obisku, odloči odpeljati na kosilo ali večerjo v gostinski objekt, ki se imenuje setaj.

Gre za neskon­čno drage restavracije, v katerih suši strežejo na nagih ženskih telesih. Stvar je prestižna, pomeni pa tudi izkazovanje najglobljega spoštovanja do poslovnega partnerja. Razumljivo je, da je v takšnem objektu poleg sušija za desert mogoče dobiti tudi – pladenj.

Klubi setaij so tako priljubljeni med poslovno elito, da so nekateri od njih 'brandirani' in imajo franšize v vseh večjih japonskih mestih.

Niti najmanj ni čudno, da japonske oblasti dopuščajo spretno izigravanje zakona in se ne trudijo ustaviti dekadence fuzokuja. Na bizarnih večernih obiskih se v deželi vzhajajočega sonca na leto obrne več kot 20 milijard evrov, kar še kako polni državno blagajno.

Komercialna ponudba raznovrstnih spolnih storitev na robu legalnosti in po trditvah lokalnih tabloidov spajdašena z mafijo je v kakšnih desetih letih postala druga najdonosnejša gospodarska panoga na Japonskem, takoj za avtomobilsko industrijo.

Dragan Petric

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord