Povprečne počitnice si predstavljamo nekako takole: poletje, plaža nekje med Strunjanom in Biogradom na moru, plavanje, surfanje, potapljanje … pa večerna šetnjica v mesto na liter črnega, škampe na buzari ali vsaj lignje na žaru. In mir, mir v bližini našega mikrosveta.

No, tale članek ni namenjen ljubiteljem povprečnega oddiha. Štiri ljudi bomo predstavili na naslednjih straneh (med njimi ponižno tudi avtorja besedila), vsakega s svojo, danes bi popularno rekli ekstremno zgodbo. A kar je pri tem najbolj presenetljivo, je to, da si podobno lahko privoščite tudi vi. Potrebujete le denar in, hm, nekaj (vse do danes še vedno nedoumljene) potrebe po siljenju v težave. Če mislite, da ustrezate opisu, berite naprej, a ne pozabite – bili ste opozorjeni!

Formula 1

Minardijev dvosedežni dirkalnik formule 1, s katerim vas po dirkaški stezi odpelje profič, je težak 545 kilogramov, kar je precej manj, kot jih je, recimo, imela katrca, avtomobil vaše mladosti. Fordov desetvaljnik, ki ga poganja, razvije nekaj več kot 700 konjev, dovolj, da vam srce najprej zdrkne v hlače, potem vas pa tam pošteno stisne. In vsekakor dovolj, da pri oznaki 100 m (ki pomeni, da imate do konca ravnine še ubogih sto metrov) in pri hitrosti 280 km/h nimate nobenih eksistencialnih težav več. Nič več, kdo sem, kaj sem in zakaj sem, nič več »where do I go« … Jasno je, kam greste – v tisti prekleti ovinek, in to tristo na uro!!! No, pa je vsega konec …

A najprej je treba svoje telo stlačiti v tisto konzervo. (Ne, to ni čisto res, najprej vas čaka obvezen zdravniški pregled, ki ga morate opraviti in na katerem vam bo Minardijev zdravnik predaval o obremenitvah, ki vas čakajo, in ga seveda ne boste poslušali.) Pri tlačenju v dirkalnik vam postane jasno, zakaj so vsi vozniki formule 1 bolj palčkasti, podmerski tipi.

Ko bo to za vami in boste nekako zdrknili v školjko, boste z nogami objeli vašega voznika, ki vas bo odpeljal na tri kroge dolgo dirko. V posodo za gorivo tega dvoseda sicer lahko natočijo 60 litrov bencina, s katerimi bi si lahko privoščili daljše potovanje, a ga nevajenemu ne priporočajo.

Še pred tem se bo nad vas nagnil mehanik, se s koleni uprl v vaše prsi, vas prosil, če lahko izdihnete zrak, in z opozorilom »It's going to hurt a little bit« zategnil varnostni pas ter vam še rdečemu v obraz v roke porinil majhno stikalo. Tega je dobro med vožnjo ves čas stiskati, sicer se prižge rdeča lučka, ki vozniku pove, da vam je hitre vožnje dovolj, da vam je skratka slabo. »Panic button« mu pravijo. »Pih,« porečete, potem pa šofer vžge mašino.

In je hudo, zelo hudo. Ko boste hoteli med vožnjo pokukati izza voznikovega varnostnega loka, vam bosta veter oziroma zračni upor začela trgati čelado z glave. Jermen pod brado se vam bo zarezal v kožo in vas začel daviti in hočeš nočeš bo treba glavo potegniti v zavetje in zavetrje. A še preden si lahko oddahnete in kihnete, vas doleti šikana oziroma (za nepoučene) hitri dvojni ovinek.

Kljub zaaateeegnjenim varnostnim pasovom vas bo najprej zabilo v eno stran dirkalnikovega kokpita, trenutek, dva zatem pa še v drugo. Najlepša stvar pri tem je, da zaradi že omenjenih težav potnik pred sabo le malo vidi in ga vsak tak udarec vedno znova preseneti. Tako nekako, kot bi boksal z rjuho čez glavo, pričakujoč udarce, ki bi jih delil nevidni nasprotnik. No, ko bodo tisti trije krogi za vami in bodo mehaniki odstranili penasto oblogo okrog vaše glave, vam pa bo uspelo zlesti iz kokpita, lahko začnete razmišljati o tem, kako prijetno dolgočasno je v bistvu vaše življenje. Ko vam bo uspelo umiriti poststresno tresavico, seveda.

Severni tečaj

Bolj aerobičnim, se pravi manj sedečim tipom, toplo priporočamo obisk severnega tečaja oziroma, kakor mu nekateri pravijo, strehe sveta. Stalo vas bo 7500 ameriških dolarjev plus prevoz do Moskve, s katerimi si boste kupili zanimivo pustolovščino v zmernih nevarnostnih (in malo manj zmernih temperaturnih) mejah.

Avantura se začne v Moskvi, od koder bodoče osvajalce severnega tečaja odpelje letalo do Norilska, zadnjega večjega mesta na severu v Krasnojarski republiki, od tam pa do Katange, malo večje vasi s tisoč prebivalci, ki leži že kar nekaj stopinj geografske širine znotraj polarnega kroga.

S tem letalskega prevažanja še ni konec, čaka vas še polet do Severne zemlje oziroma srednjega otoka tega severnega arhipelaga ter nato polet do baze z nekoliko nenavadnim imenom Borneo, ki je ponavadi kakih 100 do 150 kilometrov pred končnim ciljem. Tja bodo Rusi že pred vašim prihodom spravili majhen buldožer, ki v začetku aprila poišče primeren prostor z vsaj meter debelim ledom, ga nekoliko zravna in pripravi za postavitev baze.

O.K. In zdaj hoja, ne? Ne, ne še. Še en polet, tokrat helikopterski, ki vas potegne do izhodišča, določenega vsakič sproti, odvisno od tega, koliko časa vam je še ostalo na voljo po vseh teh silnih prevažanjih.

No, in zdaj končno na smuči, ki so že vštete v ceno, prav tako polarni čevlji, sani, ki jih vlečete za seboj, šotori, v katerih prebivate zvečer, in dehidrirana hrana, ki jo namakate v vroči vodi, da dobi nekaj, čemur bi pogojno lahko rekli okus.

Na dan je treba opraviti od 12 do 15 kilometrov, in to po površini, ki je lahko prijetno gladka ali pa razbrazdana z vsemi mogočimi snežnimi oblikami, od katerih so najbolj antipatični kanali vode, ki nastanejo, ko se polarna plošča, po kateri hodite (upamo, da veste, da na severnem tečaju ni kopne zemlje) in ki se veselo premika skupaj z vami, krči in lomi.

Tako torej hodite in vlečete sani za seboj. In ko se znoči, postavita vodnika (všteta v ceno) skupinski šotor, v katerem kuhate s plinskimi gorilniki in se veselo družite. Ker vas je več (do deset v skupini), vam postane prijetno toplo, saj se zrak pri takih skupincih ogreje tudi do minus petnajst!

K sreči zlezete po žurki v svoj šotor, ki ga delite s še enim sotrpinom in se osvežite pri običajnih minus 20 do minus 35, ki vladajo tam aprila, ko je za hojo najprimerneje. Pešačenje v obratni smeri vam je prihranjeno, saj se po vas na točko x pripelje helikopter in potem baza, Severnaja zemlja, Katanga, Norilsk, Moskva, Ljubljana in Čateške toplice.

O sole mio - od Kanarcev do Amerike

Če vas je ob obisku Benetk zamikalo, da bi sami prijeli veslo gondole in si zapeli »o sole mio«, prevažajoč tolste Američanke po nežno dehtečih kanalih tega očarljivega mesta, potem je naslednji izziv kar pravšnji za vas. Podjetje z imenom The Challenge Business International organizira vse mogoče neumnosti, povezane z vodo, med njimi tudi tekmovanje v veslanju čez Atlantik.

Leta 1966 sta namreč neki sir Chay Blyth in John Ridgeway preveslala Atlantik. Pretirane gneče pri posnemanju njunega podviga ni bilo, zato si je prvi čez dobra tri desetletja zamislil nekoliko bolj humano ponovitev svojega in kompanjonovega podviga. Organiziral je veslaško tekmovanje dvojcev čez Atlantik, na katero se lahko prijavi vsak, ki je star med 21 in 60 let.

Zaželeno je veslaško predznanje, ni pa nujno. Nujno pa je, da ima dvočlanska posadka okrog 50 tisoč funtov, kolikor po izračunih organizatorja vsa stvar stane. Če vas torej zanima, kako se počuti človek, ki ga na startu na Kanarskih otokih čaka 2900 navtičnih milj dolga pot, ki jo mora opraviti v potu svojega obraza v osem metrov dolgem čolnu, mu priporočamo obisk spletne strani www.challengebusiness.com. Dosedanji hitrostni rekord (dirki sta bili dve, leta 1997 in 2001) znaša 41 dni, 2 uri in 55 minut.

Bojno reaktivno letalo

Pustolovščina, precej drugačna od osvajanja severnega tečaja, se prav tako začne v Moskvi (dodatni podatki na www.spaceadventures.com), in sicer z dvodnevno nastanitvijo (ki vsebuje zajtrk) v luksuznem hotelu na obrobju tega lepega mesta. Stala vas bo 3395 dolarjev (polet), plus 480 dolarjev za nastanitve, plus 750 dolarjev za videoposnetek iz kabine letala, če ga želite.

Za ta denar torej dobite omenjeno dvodnevno žuriranje po Moskvi, še pred tem prednostno obravnavo pri letaliških formalnostih, pravi usnjeni letalski jopič, prevoz do letalske baze Zukovski z angleškim vodnikom, fotografijo, na kateri boste pozirali s pilotom in letalom, potrdilo, da ste leteli z njim, trening in zdravniški pregled ter seveda polet z »albatrosom«, kot popularno pravijo češkemu L-39, podzvočnemu izdelku, s katerim so letele tudi akrobatske skupine varšavskega pakta, med njimi sloviti Ruski vitezi. Skoraj 3000 so jih sestavili od leta 1972 in izvozili v ducat držav, kjer je služil in še služi kot učno letalo.

Okretni dvosedežnik razvije največ 750 kilometrov na uro, prenese 8 g pozitivne obremenitve (pospeška) in 4 g negativne obremenitve (pojemka). Te v vsakdanjem življenju ne tolikokrat uporabljane kategorije navajamo, ker bo, prvič, od njih zelo odvisno vaše počutje med poletom, in drugič, ker zelo spominjajo na galeba, učno letalo jugoslovanske vojske, na katerem je letel naš pilot.

V letalo boste najbrž sedli v t. i. G-obleki, kombinezonu, v katerega po posebni cevi po potrebi dovajajo zrak. Ta potreba raste z obremenitvijo, zrak pa regulator spušča čez trebušne in nožne mišice, jih stisne ter tako preprečuje, da bi kri pri velikih obremenitvah zapuščala zgornji del vašega telesa, kjer jo nujno potrebujejo možgani.

»Sicer pa ljudje med poletom skoraj nikoli ne bruhajo« pravi naš letalski as, »ker tako zelo stiskajo trebušne in druge mišice. To se zgodi šele na tleh.

Okrog sveta v – 150 dneh

Še ene zanimive preizkušnje podjetja The Challenge Business International ne smemo spregledati, ko govorimo o ekstremnem turizmu, namreč jadralske dirke okrog sveta. Imenuje se Global challenge 2004-2005, pravila pa so naslednja: prijavljenci (17 duš na plovilo), lahko so tudi popolni jadralski amaterji, se v enakih jadrnicah dolžine dobrih 20 metrov in ob pomoči profesionalnega skiperja podajo na 30 tisoč navtičnih milj dolgo pustolovščino, ki poteka, da je stvar še zabavnejša, v »napačni« smeri, proti ugodnim tokovom in vetrovom.

Organizatorji obljubljajo 150 dni zafrkancije, 20-metrske valove z vetrovi, ki dosegajo hitrost 20 vozlov. Če vas zanima, koliko bo treba za to zabavo odšteti, pokličite na +441752565654 ali pa jim pišite na: cvs@challengebusiness.com.

Everest

Tole omenjamo zgolj kot zadnjo (in precej tvegano) možnost (od)rešitve. Lahko jo poskusite, preden se podate do najbližje jablane z dovolj debelo vrvjo v roki. Kaj vas pa stane?

Stane vas, če za trenutek pustimo slogovna izvajanja ob strani, tam nekje med šestdeset in sedemdeset tisoč ameriških dolarjev. 55 tisoč za prijavnino agenciji, ki naj bi vas dostavila na vrh, še kakšnih 10 tisoč pa za opremo, letalsko karto do Katmanduja, bivanje tam in podobne malenkosti. In kaj dobite za ta denar?

S tem si kupite letalsko karto od Katmanduja do Lukle, majhnega letališča z zelo kratko in strmo nagnjeno stezo, ki se na eni strani končuje v prepadu, na drugi pa v skalnati steni za zadnjimi hiškami. Pred kratkim jim jo je celo uspelo asfaltirati. Pričakujete lahko teden dni pohoda do baznega tabora in nato skoraj dvomesečno bivanje v šotorih, ki so postavljeni na počasi se premikajočem, čez dan topečem se in ponoči ponovno zamrzujočem ledeniku.

Ta vaš »tabor« stoji na višini 5360 metrov, zato pričakujte manjše ali večje težave zaradi začetnih privajanj na višino, ki lahko variirajo od zmernih glavobolov in prebavnih motenj do peklenskih migren, nenehne driske in, ja, tudi to se tu in tam zgodi, prezgodnje smrti.

Na tretjem višinskem taboru (pribl. 7300 m) vas bo agencija, če ste ji dali dovolj denarja in če so jim dostavili jeklenke s kisikom, priključila na umetni ali – kakor so mu šerpe nekoč rekli – angleški zrak. S to jeklenko boste odkrevsali do Južnega sedla na višini 8000 metrov, kjer vas bo pričakala rezidenca v obliki tankega platnenega zavetišča, edino oviro med vami in jezo bogov. In zdaj, 900 metrov pod vrhom vaših dvomesečnih sanj in sanjarjenj, so mogoči različni razpleti:

• Ob krasnem vremenu boste podprti z dodatnim kisikom iz jeklenk in pomočjo šerp nekako dospeli do vrha, doživeli nirvano in se vrnili domov.

• Ob zanič vremenu se boste vrnili domov (in čao, 60 ali 70 tisoč dolarjev).

• Ob sprva znosnem in nato poslabšanem vremenu boste dospeli do vrha in se nato skušali vrniti domov, a ne bo šlo več (in čao, 60 ali 70 tisoč dolarjev, in čao, mama).

Vas še zanima?

Orion saksofon, mesec kontrabas …

O vesoljskem turizmu lahko govorimo zgolj pogojno. Prvič, ker ga (skorajda) še ni, pa tudi če bi že bil, se v Sloveniji najbrž ne bi našel junak, ki bi bil zanj pripravljen odšteti toliko kot Američan Dennis Tito, prvi »civil« v vesolju, ali južnoafriški poslovnež Mark Shuttleworth: obubožani ruski vesoljski program sta obogatila za približno 40 milijonov dolarjev. A da se tudi ceneje: tako ruska televizijska postaja First Channel in Rosaviakosmos pripravljata šov, v katerem bodo po urjenju v Zvezdnem mestu izbrali človeka, ki bo oktobra 2003 poletel na Mednarodno vesoljsko postajo.

TEKST: Tadej Golob

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord