Formula uspeha

V Avstraliji se marca vsako leto vedno znova govori o novih imenih. Novinarji tekajo od enega do drugega in se učijo pravilne izgovorjave posameznih imen, ki s svojimi posebnostmi in naglasi prihajajo z vsega sveta. In prav tako hitro na mnoge voznike, ki so jih novinarji, ponavadi iz njihovih držav, kovali v zvezde, pozabimo.

Na zadnji dirki sezone, oktobra v Suzuki na Japonskem, nihče več ne ugiba o izgovorjavi njihovih priimkov. Niti omenjajo jih ne več. Iz popolne anonimnosti se uspe prebiti le redkim voznikom formule 1.

Iz predvojnega časa se širša javnost spominja le Tazia Nuvolarija, Italijana iz Mantove, ki je na svojih dirkalnikih nosil želvo, v kokpitih pa bil tako hiter, da ga nikdar ne bi dohitel niti Ayrton Senna. Takoj po vojni je zablestel Francoz Jean Behra, vendar ga je, tako kot mnogo njegovih sodobnikov, ki bi morda postali zvezdniki formule 1, zmlelo kolesje nevarnega in nezavarovanega športa. Petdeseta ostajajo v znamenju dirkalnega samohodca Juana Manuela Fangia. Argentinec je bil v časih največjega dirkaškega zvezdništva star že skoraj petdeset let.

Škot Jim Clark, izjemen naravni talent, je ime šestdesetih. Na neki nepomembni aprilski dirki formule 2 v Hockenheimu ga je leta 1968 pogoltnil gozd. Zamenjal ga je rojak Jackie Stewart, ki ga v poznavalskih krogih še danes imenujejo ambasador formule 1, saj je svoje ime, dirkaško drznost in uspehe izjemno uspešno prelil tudi v dolarje. In to takrat, ko je že izstopil iz dirkalnega avtomobila.

Najprej je postal Fordovo promocijsko ime, znano širom sveta, zatem novinar na pomembnih ameriških in kanadskih TV postajah, nazadnje pa je kar sam, predvsem za svojega sina Paula, ustanovil še moštvo formule 1. Kasneje ga je prodal ljudem iz Forda, ki so mu ga pomagali ustanoviti. Novi lastniki so moštvo poimenovali Jaguar.

Niki Lauda je bil heroj sedemdesetih, ne le zaradi zmag, temveč predvsem zaradi junaštva po nesreči na Nüerburgringu leta 1976. Navijači ga niso več pozabili, saj je le nekaj tednov zatem, ko se je poln opeklin čudežno vrnil med žive, spet tekmoval. Tudi Niki je več kot le dirkač; premagal je travmatično nesrečo, ustanovil uspešno letalsko družbo, z njo propadel, se vrnil v formulo 1, še enkrat zmlel vse nasprotnike (z Alainom Prostom vred) in leta 1984 še tretjič postal svetovni prvak.

Spet se je vrnil k letalstvu, lani vse skupaj prodal in v formuli 1 postal šef Jaguarja. Prost in Senna sta s svojimi obračuni za vsak milimeter dirkališč še v svežem spominu, v zadnjem desetletju pa bo na vrhu seznama imen, ki so postala nesmrtna, ostal Michael Schumacher, tudi letos najboljši dirkač formule 1.

In kdo ga bo zamenjal? Kdo bo dirkač novega tisočletja, ki ga bomo lahko vpisali med nesmrtneže najhitrejšega športa na svetu? Letos se je veliko govorilo o Kimiju Raikkonenu, ki ga je Ron Dennis privabil k McLarnu in Petru Sauberju za prestop odštel kar 20 milijonov dolarjev odškodnine. Finec je bil takoj, ko je sedel v formulo 1, zelo hiter, že poleti pa je začutil, da so ga mnogi opazili.

Ko je podpisal pogodbo z McLarnom, ga je to očitno rahlo uspavalo, možno pa je tudi, da so ga pri Sauberju – ekipa je zelo povezana s Ferrarijem, glavnim konkurentom McLarna – odrezali od informacij in ga na zadnjih dirkah sezone postavili na slepi tir. Vsekakor je Raikkonen eden izmed tistih dirkačev, ki bi lahko zamenjali Hakkinena. Mika uradno odhaja na počitnice, vendar je mogoče, da sledi kar dirkaški pokoj.

Peter Sauber, lastnik ekipe formule 1, je v zadnjih letih preizkusil in odkril že veliko dobrih dirkačev. Tokrat je našel mladeniča, ki bo v modrem dirkalniku marca zamenjal Raikkonena: »Felipe Massa je odločen, osredotočen na dirkanje, nič drugega ga ne zanima!« Temperamentni Brazilec je menedžerje formule 1 nase opozoril z dirkanjem v nižjih kategorijah.

Švicar je prepričan, da je odkril naslednika Senne: »Oh, ko sem ga prvič videl v našem dirkalniku, nisem mogel verjeti, da je tako dober, tako hiter. Naravno nadarjenost za hitrost ima, izjemen občutek v dirkalniku. Še nikdar se ni nihče tako hitro spoznaval z zakonitostmi formule 1 kot Massa.«

Vendar so pred desetletjem s podobnimi superlativi predstavili tudi Jeana Alesija ali Rubensa Barrichella, a sta njuni karieri kasneje zapeljali v slepo ulico. Svoje nadarjenosti nista znala povezati v celoto s svojim značajem, pa tudi odločitve o zamenjavah ekip sta verjetno sprejemala v napačnih trenutkih. Natančneje, namesto njiju so poteze ob dirkalni pisti vlekli njuni menedžerji.

Jenson Button je pri Britancih nekaj časa veljal za novega Jamesa Hunta, svetovnega prvaka leta 1976, ki ga je uživaško življenje z alkoholom, cigaretami in mamili stalo življenja. Tudi Button je izjemno nadarjen, vendar so ga prvi milijoni na njegovem računu po letu dni pri Williamsu oddaljili od njegove skromne in povsem nezvezdniške prijateljice.

Natakarico v majhnem pubu je zamenjal za trop brezimnih lepotic, ki so se lani v Monaku sončile na razkošni jahti. Jenson jo je zasidral kar na pomolu ob paddocku, med uživanjem v hitrih avtomobilih, razkošnih ženskah in križarjenjih pa pozabil, po kaj je prišel v Monako. Svojih najboljših dni se še vedno ne more spomniti, saj je letos pri Benettonu potonil v povprečje. Se bo zmogel vrniti?

Spominjam se Michaela Schumacherja, ki je v začetku devetdesetih nekaj let živel v Monte Carlu in si za eno svojih prvih večjih plač kupil ferrarija F 355 spyder, temno modre barve. »Po nekaj mesecih sem ga prodal. To ni avto zame. Tudi Monako ni zame, želim si le dirkanja in miru s svojo družino, torej me ves ta blišč res ne zanima,« je po selitvi iz Monaka na švicarsko podeželje povedal Schumi.

Med novimi imeni v formuli 1 me je prevzel skromni Španec Fernando Alonso, ki ste ga letos morda komajda opazili, saj je dirkal pri Minardiju, praviloma najslabši ekipi v formuli 1, kjer se je zelo težko potrditi. Španec ima zvitega menedžerja Flavia Briatoreja, znanega po tem, da naj bi ga včasih bolj skrbelo za lastne interese kot pa za uspešnost svojih dirkačev.

Tako vse kaže, da bo Alonso prihodnjo sezono le gledalec in verjetno testni dirkač Briatorejevega moštva Renault. Če sediš v Minardiju, je velik uspeh že to, da ne ostaneš na repu. In Alonsu je na vsaki dirki uspelo prehiteti kar nekaj tekmovalcev.

Vendar bodo tako njegovo usodo kot usodo drugih mladih in lahko vodljivih mož v veliki meri krojili interesi menedžerjev in koncernov. Teh ne zanimajo občutki in interesi mladih voznikov, temveč finančni uspeh. Fantje so do uspehov med mnogimi čermi nekdaj prikrmarili sami. Niki Lauda si je za prvo sezono v formuli 1 sposodil več kot 100 tisoč dolarjev, saj doma niso hoteli niti slišati, da bi sin dirkal.

Gerhard Berger se je o svojih pogodbah z delodajalci, kot so bili Enzo Ferrari, Ron Dennis in Flavio Briatore, do zadnjega pogajal kar sam, Ayrton Senna pa je bil tako predrzen, da je svojemu šefu Dennisu nekoč pripravil pravo sramoto.

Ker dogovorjenega plačila ni bilo na njegovem računu, je zamudil na štart dirke v Imoli. Danes pa so vozniki predvsem orodje v rokah lastnikov moštev. Zato mnoga imena, ki zablestijo s tem ali onim dosežkom, kmalu potonejo v anonimnost. Jacques Villeneuve, poslednji bojevnik individualizma in svojega mnenja, je tako potisnjen na rob, žal tudi z rezultati v slabem dirkalniku BAR Honda.

Za zdaj lahko le ugibamo, ali se med imeni Raikkonen, Massa, Button, Alonso skriva naslednik junakov minulih desetletij. Tudi Michaela Schumacherja muči vprašanje, ali ni kdo izmed njih celo nevarnejši od ustoličenega naslednika Juana Pabla Montoye, ki je Nemca z Williamsom letos kar nekajkrat premagal in na stezi tudi prehitel. Morda za pravega junaka tega desetletja sploh še nismo slišali! Tudi to je eden izmed čarov formule 1.

TEKST: Miran Ališič

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ