Navajeni smo, da o naših življenjih odločajo t. i. strokovnjaki. Ko gremo k zdravniku, se nam v grlo zazre človek, ki je opravil svojih xx let šolanja, xy let specializacije in xz dolgo obdobje asistiranja pri človeku, ki je opravil vse to, pa še malo starejši je … Ko gremo v pekarno, nam s kruhom postreže človek, ki že na pogled loči rženo in krušno moko tipa 500 ali 501, o čemer mi nimamo pojma.

Ko zaradi življenjskega ritma, kakršnega nam narekuje novodobni kapitalizem začetka 21. stoletja, posumimo o svojem duševnem zdravju, zmožnosti erekcije in umiritve drhtavice rok, pademo v šape psihiatru s toliko in že omenjenih toliko let specializiranega šolanja in poznavanja medikamentov za naš tremens. Blatnike na avtu nam zaflika avtoklepar, kredit dobimo pri bančni referentki, ki v rahlem drncu operira s tako nerazumljivimi pojmi, kot so interkalarne obresti.

Knjižne police nam izdela izučeni mizar, ki je, če imate srečo, abstinent in pride takrat, ko ste se zmenili, sicer pa, ko se njemu zazdi, da bo prav. Mignite z levo roko – evo vam tri specializirane družbene veje, ki se na to spoznajo bolje kot vi, mignite z desno, naslednjih pet, ki vam bo razložilo, zakaj da in zakaj ne oziroma kako, kdaj in zakaj. Navajeni smo, da naše mnenje ni nič več vredno, vse vedo drugi bolje.

Do neke mere je s tem vse v redu in prav. Ne predstavljam si zajtrka s kruhom, ki bi ga sam zgnetel in stlačil v pečico ter pojedel na mizi, ki bi jo sam zbil skupaj v prostih popoldnevih. Nisem pretirano navdušen nad tem, da bi moral sam z nožem nad kravo zaradi golaža in podobno. Nekatere reči je v tej naši hiperstrukturirani družbi bolje prepustiti ljudem, ki so se zanje izšolali. Nekatere …

Pornografija? Na tem področju je strokovnjakov, ki bi radi odločali o naših tovrstnih potrebah, kot je bolh na potepuški mački. Dragi bralec Playboya, statistično gledano moški med 16 in 26 let, z željo, da bi spoznal (v biblijskem smislu te besede) ves svet, kdo bo tebi solil pamet o tem, kako in kaj med rjuhami, kaj se sme gledati in šlatati in česa ne? Stare mame, mame, strici in tete, bratje, sestre, inšpektorji, zunanji minister, Janez plemeniti Drnovšek, Milan Štefka Kučan, presvetli libidinalno preusmerjeni ekscelentni Franc von Rode, lokalni klošar, prodajalka zvončkov … Kdo?

Nihče, evo. O posteljnih radostih vemo več kot vsi omenjeni, ki naj bodo zato kar lepo tiho, skrijejo naj se v mišjo luknjo in dajo mir. Naj si vanjo nanosijo žitnega zrnja za dolgo zimo, zobljejo naj ga v miru, trejo lešnike in orehe, grizljajo posušene hruške in jabolka, nakladajo naj ob zimskem ognju o lepih starih časih, ko njihove kosti še niso bile prhke zaradi neizbežne starostne izgube kalcija, ko so zobje še imeli moten neporcelanast lesk in njihove genitalije niso spominjale na stare denarnice.

O naših življenjih razsojajo strokovnjaki, ki jih pa na področju uporabne in nepatološke spolnosti (seksa, fuka, onegavljenja, flodranja, natepavanja, porivanja … izberite po potrebi, socialnem statusu, trenutni želji, razumevanju …) ne potrebujemo in jih zato ni treba upoštevati. Fantje, hvala, šetajte!

Vi ste bog in batina vsakič, ko se sklonite nad nežno razprte sramne ustne, vi ste nadangel Gabrijel vsakič, ko začutite lastno trdoto, vi ste car, hun Atila, bič božji, Josip Broz Tito, Adolf Hitler, Josif Visarijonovič Stalin, Pele in Zinedine Zidane svojega posteljnega veselja. Kdo vam bo povedal, kaj je dobro in kaj ne, kaj primerno in kaj ne, kaj lepo in prav in kaj ne, kaj okusno in kaj ne, kaj prijetno in …

Kdo? Ivan Pal? Kdo pa je ta tip? Neki Ivan Pal, naša nastavljena nadomestna mati, se je v našem imenu odločil, kaj je dobro za nas? Ja, hvala lepa, no, saj ne bi bilo treba.

Bojte se takih ljudi. Resno mislim. To so ljudje, ki so ob osvobajanju nacističnih koncentracijskih taborišč čukasto gledali: »Ja, pa saj so nam rekli, tako rekoč celo ukazali, naj jih pražimo in cvremo na vrelem olju, naj jih tepemo, mlatimo in matramo do krepanja, izruvamo zlate zobe in jih skupaj s čevlji in z ostriženimi lasmi fino lepo posortiramo in pripravimo za nadaljnjo uporabo. Ja, pa, jebenti, saj so nam rekli, kaj naj bi pa naredili? Saj, ko so nam naša mati rekli, naj se ne prijemljemo tam spodaj, da bomo oslepeli, se tudi nismo. Zakaj ste pa zdaj jezni?«

Skratka, ta Ivan Pal, poslušni vojak Jože, je zgrabil tisti predpis ali kako se mu že reče, poškilil čez očala, se popraskal po goli glavi: »Eh, družba je družba, služba pa služba …« in nam, polnoletnim državljanom Slovenije, ki zato, da nas ne zaprejo, plačujemo svakojake davke, prekrške, sodnike za prekrške, odstotke za to ali (in) ono, prispevke, klošarje, naročnine, plin, elektriko, komunalne dajatve, parlament, Ruplove Hiltone in Barbikine reklce, registracijo in tehničnega dvakrat na leto … nam je ta pooblaščeni seronja zapovedal: »Vi pa tega ne boste gledali! Kako se tile tam nekaj, uh, svinjskega.« Hm? Naj se …

Nekaj modrih misli o pornografiji

Človeka to resnično razjezi. Tiste Telemachove porniče sem gledal bolj občasno. Komu se je pa dalo ob enih zjutraj (kot da bi vsakič čakal na začetek prenosa formule 1 iz Kuala Lumpurja) prižigati televizor in se ob uvodnih kadrih skoraj vedno zlovoljno namrdniti. Grde babe in vampasti tipi so švicali drug po drugem, v sobah, ki so bile opremljene še za kako cenovno stopnjo niže kot najhujši možni moteli ob avtocesti Bratislava–Praga, osvetljeni s premočno lučjo, ki zasije še najmanjši mozolj na njihovih celulitnih ritnicah in polmlahastih tičih.

Ne vem, komu je bil povprečni program SCT namenjen, ampak rajcanju normalno spolno razvitega človeka že ne. Dostikrat so me spominjali na prirodoslovne oddaje, v katerih nas enoličen glas spikerja uvaja v spolne navade afriških gnujev. Gledaš tiste živali, kako se eksplicitno naslajajo druga nad drugo, pri tem pa te ne obidejo zle misli, zaradi katerih bi bilo treba pred vrati raja, ko bo prišla tvoja ura, odpeti kak psalm več. Nekaj naivno nedolžnega je (bilo) v vsem tem njihovem trudu.

Pravkar sem, kakor ste opazili, priznal, da vsake toliko pogledam kak pornič, česar ne bi mogli trditi za strokovnjake, ki nas sicer poučujejo o tovrstni tematiki. V svojem življenju pa sem doživel marsikaj, nisem namreč nikoli naletel na debilnejše izjave menda pametnih ljudi, kakor so bile tiste o pornografiji. Bog pomagaj, strokovnjaki pač.

Atom vodika ima tolko pa tolko jedrc ali česa že, elektrončkov in protončkov. O. K., naj jih ima, kaj me briga. E je MC na kvadrat, karkoli že to pomeni, fino, navdušeni smo. Definicija, vse je stvar definicije. Vse se da strpat v obliko modrih, vseobvezujočih in enkrat za vselej veljavnih misli. Ena plus ena je dva, dva plus dva je štiri, ženska brez jošk je kot moški brez … (penisa). Ampak, ko tak način opisovanja stvarnosti preneseš na pornografijo, dobiš tole:

»Za pornografijo je značilno, da opazno bolj kot moška razkriva gola ali razgaljena ženska telesa. Vidni so spolni organi ali drugi telesni deli, ki imajo seksualno vlogo. Telesa so postavljena tako, da ponazarjajo položaje pri spolnem odnosu ali pa so v drži, ki pomenijo povabilo k spolni igri. Temu ustrezna je tudi mimika obraza – ponavadi gre za vabljivo razprte ali našobljene ustnice in izzivalen ali vznesen pogled.«

Citat je iz resnega slovenskega dnevnika, v katerem se je neka novinarka (greh se pove, grešnice ne) razpisala o pornografiji. Kot bi nam, nevednikom, obsojenim na omejenost našega sončnega sistema, opisovala krasni novi svet alfe centauri, v katerem razvita bitja lebdijo v milnih mehurčkih, orgazmično srečna samo zato, ker so tam, preskrbljena, zadovoljena in neskončno vzvišena nad mizerijo človeštva, kakršnega poznamo na Zemlji 21. stoletja. Prišla je s tiste svetle zvezde, o kateri ne vemo nič, s prostim očesom nam je niti zagledati ni uspelo in zdaj priča pričicu.

Težava je le, da smo mi to alfo centauri oziroma kak pornič v življenju že pogledali, draga moja. Kako bolj razkazovanje ženskih kot moških genitalij, o čem ti govoriš? V porničih je neskončno veliko fafanja, je tako, se motim? Ne, seveda ne. Čigavi spolni organ(i) se tam bolj vidijo, moški ali ženski? Pa kako je prišla do te ugotovitve? Je sedela pred televizorjem in štela: »Aha, pička, črtica, še ena, dve črtici, kurec, ena črtica …« Ali kako? Ji je kdo povedal? Mladi raziskovalci s FDV? Urad za žensko politiko? Ivan Pal? In kako je lahko spregledala pedrske porniče? Katere genitalije igrajo tam glavno vlogo? Ženske? (Telemach je, če se ne motim, nekdaj vrtel tudi tovrstne svinjarije.)

Zakaj toliko žensk motijo in hkrati privlačijo porniči? Pobrskajte po člankih o pornografiji in ob neizbežnem Mladininem Maxu Modicu boste vedno naleteli na ženske duše in njihove analitične sklepe. Recimo: »Številni, a vsebinsko omejeni in ‘predpisani’ prikazi ženske spolnosti škodujejo uravnoteženemu razvoju otrok in mladoletnikov, saj prikazujejo ženski spol kot tisti, ki je seksualno bolj izpostavljen in s tem tudi laže dosegljiv in na tržišču seksualnosti manj vreden.« Se komu med nami zdi, da so porniči namenjeni uravnoteženemu razvoju otrok in mladoletnikov? Meni se to že ne zdi in bi bil med prvimi, ki bi ugovarjal, če bi ga hoteli sprejeti med učne predmete šoloobvezne mladine.

Ali pa, recimo, tole.

»Ob gledanju pornografskih prizorov dobi človek lažni občutek, da si ženske v resnici želijo biti posiljene. Sprva se upirajo, nato začnejo uživati in postanejo prave nimfomanke. Gledalec po vsem tem lahko misli, da je posilstvo super zadeva, da ženske pravzaprav prosijo zanj in da jim posiljevalci v bistvu delajo uslugo.«

Citat je iz neke slovenske ženske revije, ki predpostavlja, da so povprečni porabniki porničev debili. Sedijo ob televizorju, curek sline jim nekontrolirano visi čez spodnjo ustnico, bebavo se nasmihajo in po končani akciji rečejo: »Točno tak je! Baba je sama hotla. Tud jast bom tak heroj in jih bom vse …«

Dobro, to so novinarji (novinarke), od katerih človek ne more pričakovati ravno ne vem kakšnih silnih modrosti. Na teden je treba stipkati toliko in toliko člankov, pa petkrat po otroka v vrtec, skuhati sedem kosil in tako naprej, komu se bo pa še dalo gledati porniče za članek o pornografiji? Laže je ponavljati stare modrosti in citirati uveljavljene strokovnjake.

Svetovno znana in cenjena antropologinja Margaret Mead (ker gre za tujo državljanko, jo lahko po vzoru slovenskih tabloidov mirno popljuvamo s polnim imenom in priimkom) je o pornografiji dejala takole (ženska je zaslovela kot ena vodilnih antropologinj na svetu in je bila dokazano brihtna punca, a se je, ko je šlo za pornografijo, tudi znala znebiti kakšne hecne):

»Pornografija je material, ki je preračunan na to, da stimulira spolna občutja neodvisno od prisotnosti drugega ljubljenega oziroma izbranega bitja. Njen bistveni del je sanjarjenje, ki pomeni beg pred stvarnostjo.«

Kaj pa, če ljubljeno oziroma izbrano bitje sedi ob tebi na kavču in se ob gledanju porničev sostimulira s teboj, ogrevajoč se za poznejše onegavljenje, ki, hvala bogu, pomeni trenutni beg od stvarnosti (položnic, tečnih otrok, službe …).

»Aja, saj res, na to pa nisem pomislila. Khm, khm, bomo pa dopolnili tole definicijo: Pornografija je material, ki je preračunan na to, da stimulira spolna občutja neodvisno od prisotnosti ljubljenega oziroma izbranega bitja oziroma ob njegovi prisotnosti …«

»Tistega, ki vsak dan vidi kak ducat razgaljenih teles in akt ali dva,« pravi avstrijska terapevtka Gerti Senger, še ena ženska, ki jo skrbi pornografija, »zlepa ne razvname nobena stvar več.« Kar je, tudi če je to res, stvar tega človeka in njegove žene, ne pa mene in Ivana Pala.

Navedek je iz članka, objavljenega v neki slovenski družinski reviji, v kateri skuša novinarka usihanje spolnih radosti pripisati prenasičenosti moških s pornografijo, kajti, »da bi danes tovrstnih trpink (žensk, ki ne dobijo dovolj seksa, op. p.) utegnilo biti še malce več – upad moškega poželenja, k čemur bojda obilno prispeva tudi poplava pornografije, je namreč evropski fenomen«.

Fenomenalno! Če prav razumem, služi pornografija zmanjševanju spolne sle!? In jo bodo potemtakem poleg rožnega venca zapovedali še katoliškim duhovnikom, da bodo imeli ministranti mir pred njimi.

Definicija

Vse sorte modrih misli modrih ljudi bi lahko še navajali, a ker zdaj že vemo, da na tem področju šteje njihova manj kot naša, zapišimo tole in se s tem vpišimo med velike teoretike pornografskih znanosti: televizijska pornografija je s kamero zabeleženo natepavanje poljubnega števila ljudi, posneto tako, da se vse vidi. Mogoče ne zveni najbolj znanstveno, a ustreza tistemu, kar vidimo (smo videli) na malih zaslonih.

Malce razširjeno bi lahko dodali, da je namenjena gledanju, ob katerem si lahko vsakdo misli in počne svoje. Na praktični, pojavni ravni gre v povprečju za debilno zadevo, tako tehnično izvedbeno kot scenaristično, a taka je tudi večina svetovne filmske produkcije in velika večina slovenskih televizijskih skrpucal, pa se nihče pretirano ne razburja in jih ne prepoveduje.

Njeni gledalci so tisti, ki še niso izgubili volje do seksa, to gotovo, zakaj bi sicer gledali, med njimi gotovo tudi manijaki, posiljevalci, nevrotiki, nedojebanci, potencialni množični morilci, zavrti šefi, pedofili, neubogljivi otroci brez varstva in vse sorte druga golazen, ki pa, ko na sporedu ni SCT ali česa podobnega, obsedijo pred TV dnevnikom ali Lassie se vrača, pa za njihova zlodela nihče ne krivi Manice Janežič ali onega škotskega ovčarja.

Sklep in končna rešitev težav s pornografijo

Je tako zelo originalna, da kar ne morem verjeti, da sem se je edini spomnil. Poslušajte: kaj pa, če bi mi kot pametni ljudje, ki vemo, da se pornografije ne da izkoreniniti, četudi bi čutili željo po tem, sklenili, da to področje vsaj nekako uredimo? Da se lepo dogovorimo o osnovnih pravilih predvajanja:

• sme se predvajati ob določeni (pozni oziroma zgodnji) uri. S tem obvarujemo mladoletnike in njihove nežne dušice pred njenimi kvarnimi vplivi, saj morajo takrat že spati.

• smejo se predvajati samo na lokalnih in komercialnih TV postajah, ne pa tudi na nacionalki, za katero odvajajo denar tudi državljani, ki jim gre pornografija na jetra.

• sme se predvajati samo pornografska produkcija, v katerih nastopajo odrasli ljudje.

• različne cerkve na Slovenskem se vzajemno dogovorijo za obrede, s katerimi bi prosili za zveličanje tistih, ki sodelujejo v svetovni pornografski produkciji, tako igralcev kot gledalcev.

• Ivana Pala preusmerimo k izganjanju prav tako prepovedanega kajenja po deželi slovenski. Amen.

TEKST: Tadej Golob

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord