Vse o bankah, denarju in ekonomski krizi

Steve Keen je avstralski ekonomist, za katerega verjetno še nikoli niste slišali. Leta 2010 je prejel Reverovo nagrado za najbolj točno napoved prihajajoče velike finančne krize. Premagal je celo razvpitega in veliko bolj znanega Nouriela Roubinija. Velika večina ekonomske stroke prihajajoče krize ni niti slutila. Kako je to mogoče? Kaj je večina ekonomistov spregledala? Glavna razlika, ki je peščico zaskrbljenih ekonomistov, ki so zvonili alarm glede kolapsa finančnega sistema, ločila od velike večine, je ta, da so denar in zasebni dolg vzeli resno.

Sliši se absurdno, da veda o gospodarstvu, v katerem je glavni dejavnik dobiček, denarja ne jemlje resno. Vendar to med drugim potrjujejo tudi nedavno objavljeni zapisi minut pogovorov Odbora za odprti trg (Federal Open Market Committee – FOMC), ki določa monetarno politiko v najvplivnejši svetovni centralni banki, ameriški Federal Reserve. Večina ekonomistov je bila pred nevihto krize zazrta v trenutno stopnjo inflacije. Celo dva dni pred uradnim začetkom krize, 9. avgusta 2007, je večina članov odbora z Benom Bernankejem na čelu menila, da turbulento dogajanje na finančnih trgih ne bo pomenilo večjih pretresov za gospodarstvo. Zgodilo se je seveda ravno nasprotno. Druga skrb, ki zaposluje večino ekonomistov, pa je raven državnega dolga, medtem ko je bil nivo zasebnega dolga do zdaj popolnoma spregledan. Zakaj je tako?

Napačno oz. nepopolno razumevanje

Razloge gre iskati v napačnem oziroma nepopolnem razumevanju delovanja bank, nastajanja denarja in pomembnosti finančnega sektorja za gospodarstvo. Prevladujoča ekonomska doktrina zadnjih 35 let (t. i. neoklasična), ki ji sledi velika večina ekonomistov, banke razume kot posrednice obstoječega denarja. Povedano drugače: banke naj bi jemale s kupčka denarja, ki ga je nekdo naložil v banko, in ga posojale drugim ljudem. Ste tudi vi imeli takšno predstavo? Poglejmo, kakšne so praktične posledice takega razumevanja za napovedovanje krize. Kot posrednice banke zgolj prelagajo denar iz enega žepa v drugega, zato se skupni zasebni dolg ne povečuje in zato naj v ekonomskem smislu ne bi bil pomemben. To pa pomeni, da denarja bank in ne dolga ni treba vključiti v makroekonomske modele. Pa vendar je bil ravno napihnjeni zasebni dolg tisti, ki je povzročil največjo finančno krizo v zgodovini človeštva, s čimer se danes strinjajo tudi regulatorji finančnega sistema, kot je Adair Turner, šef britanskega Financial Services Authority. Običajni makroekonomski modeli pa ga seveda niso vsebovali in zato so bili za napoved krize popolnoma neuporabni. Popolno presenečenje zadnje krize torej dokazuje, da je denar in bančni sistem treba dobro razumeti. Ste se kdaj torej resno vprašali, kdo sploh ustvarja naš denar?

Kdo torej ustvarja denar?

Če banke niso posrednice denarja, kaj torej so? V resnici so banke tiste, ki ustvarjajo denar, ki ga vsakodnevno uporabljamo. Da, res je. Banke denar ustvarjajo same v računovodskih knjigah in za svoja posojila ne potrebujejo začetnih depozitov. Banka za posojilo ustvari nov denar in s tem ustvari depozit. Kako to poteka in kakšna je torej vloga centralnih bank, si lahko natančneje preberete v moji sveže izdani knjigi DENAR – nedolžna prevara?, tukaj pa bi rad poudaril zgolj še to, da se po odplačilu posojila nov denar tudi izniči. Sliši se šokantno, mar ne?

Obresti

Namen tega članka ni kritika ekonomske znanosti, temveč posredovanje dejstev. Tako je treba povedati tudi, da današnji ekonomisti žal običajno spregledajo še eno pomembno dejstvo, ki so se ga njihovi predniki – klasični ekonomisti – veliko bolje zavedali: problem obresti. Michael Hudson je ekonomist, ki je prav tako pravilno napovedal krizo, veliko časa pa je namenil proučevanju monetarne zgodovine od samega nastanka denarja dalje. V svoji knjigi The bubble and beyond razlaga, da so se v starodavnem Babilonu obrestne obresti začele šele po petih letih. Danes banke obračunavajo obrestno obrestno na tedenski ali celo dnevni bazi. Problem obrestnih obresti je, da naraščajo eksponentno in tako pogoltnejo in zadušijo gospodarstvo, četudi ima le-to precejšnjo rast. Preprosto se ne da zaslužiti dovolj, da bi dolg lahko sploh kdaj poplačali. Lahko traja desetletja, preden se pokaže vsa ta dinamika eksponentne rasti dolga.

(Ne)odgovornost bank

Ob dejstvu, da denar nastaja kot posojilo v banki, se je treba vprašati: Kako odgovorno banke upravljajo moč ustvarjanja denarja, ki naj bi bil skupna stvar celotne družbe? Dejstva so pred vašimi očmi – pogorišče največje finančne krize, v kateri so milijoni ljudi izgubili delo in svoje domove. Finančni sektor je z velikim lobiranjem v zadnjih 30 letih dosegel svojo deregulacijo. Verjelo se je, da bodo finančni trgi, ki naj bi bili v stalnem ravnovesju, regulirali sami sebe. To se je seveda izkazalo za iluzorno. Finančni sektor je izključno profitno naravnan, zato seveda izkoristi vsako priložnost za povečevanje dobička. To pomeni, da gre večina novonastalih kreditov v špekulacije, od katerih se pričakuje kar največje dobičke v kar najkrajšem času. V Veliki Britaniji gre tako zgolj deset odstotkov posojil v gospodarstvo, preostalo gre v špekulacije. Poleg tega se ocenjuje, da zajema sivi bančni sistem, ki ni reguliran in prikazan v uradnih bilancah, kar okoli 25 odstotkov celotnega finančnega sistema. Svojo družbeno neodgovornost pa banke seveda izkazujejo tudi z izplačili velikih bonusov, manipuliranjem medbančnih obrestnih mer, pranjem denarja, neplačevanjem davkov in podkupovanjem politikov. Toda kljub temu se vse te banke hiti reševati, saj so še posebej velike megabanke postale preveč sistemsko pomembne in bi njihov kolaps sesul celoten finančni sistem. Tako so države in z njimi davkoplačevalci postali talci velikih profitno naravnanih megabank, ki same ustvarjajo denar za svojo lastno korist.

Kaj torej storiti, ko imamo sistem, v katerem družbeno neodgovorne banke, katerih uslužbenci kazensko ne odgovarjajo, denar ustvarjajo kot dolg, ga usmerjajo pretežno v špekulacije, zanj pa pobirajo obrestne obresti? Čas je, da se zbudimo, da začnemo resnično razumevati sedanji sistem in da moč izdajanja denarja vzamemo v svoje roke!

Denar mora služiti ljudem in skupnosti

Denar je torej skupna stvar vseh nas in to, kako nastaja ter za kakšen namen, je seveda hudičevo pomembno. Kakšne možnosti torej imamo za reformo denarnega sistema, da bo začel služiti čim širši skupnosti?

Javne banke

Poleg dejstva, da moramo zahtevati uvajanje robustnih, a preprostih regulacij in terjati osebno odgovornost zaposlenih v finančnem sektorju, odlično možnost ponujajo javne banke. Javne banke, katerih najboljši zgled je verjetno banka Severne Dakote (ZDA), so banke v državni lasti, v katerih so zaposleni javni uslužbenci. Javne banke so po statutu dolžne podpirati javno blaginjo, torej izdajati kredite (ustvarjati denar) v javno dobro s kreditiranjem gospodarstva. Javne banke denar razumejo kot skupno, in ne zasebno stvar in so dolgoročno profitno naravnane. Dobiček usmerjajo nazaj v skupnost. Poleg tega lokalnim skupnostim ponujajo možnost kreditiranja (še zlasti v težjih časih) po ugodnih obrestnih merah, pri čemer se izogibajo đpekulativnim in posebej tveganim posojilom. S tem ščitijo lokalno ekonomijo pred odpuščanjem, zategovanjem pasu in pred privatizacijo skupnih virov, kajti problem krize je najprej problem pomanjkanja denarja v obtoku (kreditni krč). Javne banke ne tekmujejo z zasebnimi bankami, temveč delujejo vzporedno z njimi. Morajo pa seveda delovati transparentno, s čimer se prepreči zlorabo take javne institucije. V Nemčiji so lokalne banke, ki podpirajo gospodarstvo, zelo močne, v Sloveniji pa česa podobnega pravzaprav še nimamo. Obstaja iniciativa, ki želi, da bi Hranilnica Vipava kot regionalna banka postala kreditor dobrih lokalnih projektov. Tu bi veliko lahko storila tudi država in bi lahko preoblikovala državne banke v javne banke oziroma v primeru prodaje državnih bank ustanovila eno ali več močnih javnih bank, ki bi resnično služile kot servis gospodarstva. Več informacij o javnih bankah boste našli na spletni strani inštituta za javno bančništvo Public Banking Institute (www.publicbankinginstitute.org).

Lokalne valute

Ekonomist Hyman Minsky, ki se ga zaradi hipoteze o finančni nestabilnosti danes vse bolj upošteva tudi v prevladujoči ekonomski znanosti, je dejal, da denar lahko ustvari vsakdo, problem pa leži v tem, da ga ljudje začnejo tudi sprejemati kot menjalno in plačilno sredstvo. Državi pri tem pomaga s pobiranjem davkov, ki ustvarijo povpraševanje po valuti. Vendar lahko tudi lokalne skupnosti ustvarjajo svoje lokalne valute v takšni ali drugačni obliki. Po svetu obstaja že nekaj tisoč takšnih valut, katerih namen je spodbujanje lokalnega gospodarstva in trgovine. Delujejo na omejenem lokalnem območju in ne tekmujejo z nacionalno valuto. Lokalne valute so pravzaprav neposreden odraz vloženega dela, truda in dobrin lokalnih prebivalcev. Lahko prevzamejo obliko kupončkov, časovnih evrov oziroma dolarjev ali pa sistema LETS. Slednji je verjetno še najbolj praktičen, kratica pa pomeni Local Exchange Trading System, trgovanje z lokalnimi izmenjavami. Sistem je leta 1983 zasnoval Kanadčan Michael Linton. Bistvo sistema LETS je v tem, da ljudje, ki si medsebojno izmenjujejo dobrine in storitve v lokalni trgovini, za te potrebe sami ustvarjajo svojo elektronsko valuto. Pravzaprav jo ustvarja in beleži elektronski sistem – register. Nihče od uporabnikov ni lastnik sistema, uporabniki pa sami v okviru določenih omejitev (denimo omejitve kopičenja valute) ustvarjajo valuto.

Sistem temelji na medsebojnem sodelovanju in nadziranju sistema s strani vseh. Kako valuta nastane? Vsak uporabnik začne sodelovati v sistemu z nič (0) enotami na svojem elektronskem računu. Ni treba, da nekaj dejansko zasluži, preden začne trgovati. Sistem omogoča, da ljudje kupijo dobrino ali storitev, četudi imajo ničelno stanje na računu (sistem to dopušča za zmerne prekoračitve oziroma negativna stanja). V tem primeru preidejo v negativno stanje, ki tako pomeni obvezo. Obveza pomeni, da je uporabnik dolžan dostaviti blago oziroma storitev drugemu uporabniku v mreži, da izniči svoje negativno stanje. Praktični primer: uporabnik, ki je plačal s kreditom LETS za preprogo, ima sedaj na računu negativnih pet enot. Odloči se, da bo drugemu uporabniku zgradil ograjo. Dogovorita se, da mu bo slednji za to plačal 15 evrov v gotovini za material in še 20 enot LETS za delo na njegov račun v sistemu LETS. Po opravljenem delu in plačilu bo stanje na računu prvega uporabnika 15 pozitivnih enot, ki jih sedaj lahko porabi za karkoli želi ali potrebuje. Valuta tako odraža informacijo o posameznikovem položaju znotraj mreže LETS. Ta valuta ne predstavlja dolga in zanjo ni treba plačevati obresti. Valuta ni materialna dobrina in ima smisel le, če se porabi. Enote LETS se lahko porabijo samo znotraj sistema LETS. Posamezne registre sistema nadzirajo nadzorniki, ki so odgovorni uporabnikom. Med drugim lahko preprečijo transakcije, ki veljajo za nedovoljene (npr. prodaja orožja). Sistem temelji na popolni transparentnosti in dostopu do informacij vseh uporabnikov. Obstaja pa več oblik osnovnega sistema LETS.

Evropska centralna banka do zdaj ni nastopila proti lokalnim valutam, ki jih je v Evropi kar nekaj. V Nemčiji na primer dobro deluje lokalna valuta chiemgauer. V Sloveniji še nimamo dobro delujoče lokalne valute. Časovna banka, ki je bila ustanovljena pred nekaj leti, nekako ni zaživela. Trenutno sta v Sloveniji prisotni dve iniciativi za uvedbo sistema LETS, ena v Ljubljani pod okriljem dr. Saša Tomažiča in ena v Zasavju pod okriljem Dejana Ungerja.

Ustvarjanje nacionalne valute dolga prosto

Večina denarja v obtoku (90 odstotkov in več) je v elektronski obliki, ustvarjajo pa ga banke kot posojila. Predstavljajte si, kaj vse bi lahko naredili z močjo novoustvarjenega denarja, če bi ga usmerjali v družbenokoristne stvari, in to celo dolga prosto! To je predlog rastočega števila reformnih skupin po svetu, med katerimi zagotovo prednjačita nemška skupina Monetative in britanska skupina Positive Money. Nobenega razloga ni, zakaj ne bi mogla država ustvarjati denarja sama dolga prosto in ga neposredno porabiti v gospodarstvu. Če lahko izdaja obveznice, s katerimi se zadolžuje, lahko prav tako ustvari denar.

Ker že slišim, kako se oglašate tisti, ki vas skrbita preveliko 'tiskanje' denarja in inflacija, naj vam kot prvo povem, da so v zgodovini države z močjo ustvarjanja denarja ravnale odgovorneje kot zasebni bankirji, kar v svojem obsežnem zgodovinskem testamentu The Lost science of money dokazuje Stephen Zarlenga, direktor American Monetary Institute. Seveda pa so pomisleki in skrbi o zlorabi te moči utemeljeni in na mestu. Sistemska rešitev leži v tem, da bi količino novoustvarjenega denarja določala neodvisna centralna banka. Denar bi tudi ustvarila (tako kot ga sedaj) in ga nakazala finančnemu ministrstvu (vladi). To pa bi ga v gospodarstvu porabilo neposredno. Porabila bi ga v skladu s programom, na podlagi katerega so vlado volivci izvolili. Pogoj bi seveda bila popolna preglednost vseh transakcij. Prednosti tega sistema je več. Med drugim: razumljivost nastajanja denarja, večja demokratičnost in udeležba ljudi, manjši državni dolg in večja stabilnost gospodarstva.

Takšno izdajanje denarja je v zgodovini že dobro delovalo, med drugim med državljansko vojno v ZDA (greenbacks) in na otoku Guernsey. Problem Slovenije je v tem, da bi morala v tem primeru izstopiti iz evra in morda tudi iz EU. Zato bi bila boljša rešitev v tem, da bi država ustvarila vzporedno nacionalno valuto (četudi bi kršila Maastrichtsko pogodbo), ki bi bila uporabna zgolj znotraj države.

Svobodni smo

Monetarni sistem je v resnici eksperiment v živo in svobodni smo, da lahko eksperimentiramo, če se tako odločimo. V vsakem primeru je denar skupna stvar celotne družbe. Zato si mora kakršnakoli reforma sistema (bodisi regulacija bank bodisi uvedba temeljitejših reform) prizadevati za to, da bo denar začel resnično služiti ljudem. Najprej pa je seveda denar treba razumeti in namen knjige DENAR – Nedolžna prevara? je ravno v tem, da so zbrane vse potrebne informacije in so tako na voljo ljudem. Osebno v reformi sistema vidim veliko vlogo ekonomske znanosti: veliko lahko prispeva tako k razumevanju sistema (tu je veliko delo že opravila sicer še malo znana sodobna monetarna teorija – Modern Monetary Theory – MMT), kot tudi k modeliranju ekonomije z dejanskim upoštevanjem denarja in finančnega sektorja (takšne modele že razvijajo Steve Keen, Kaoru Yamaguchi in ekonomist IMF Michael Kumhof), prispeva pa lahko seveda tudi s konkretnimi predlogi oblikovanja sistema, ki bo služil vsem. Tak sistem je naša pravica. Vendar pa lahko posamezniki začnemo že sami oblikovati svoj sistem. Primer so omenjene lokalne valute, s katerimi lahko začnemo eksperimentirati že danes. 

Knjiga DENAR – nedolžna prevara? je prva v slovenščini, ki zgodbo o denarju in bankah predstavi tako celovito in v kateri so zbrane vse najnovejše informacije o tej temi. Poleg tega knjiga podira ustaljene vzorce razlag, ki se tičejo ustvarjanja denarja, kar se izkaže kot eden najpomembnejših detajlov v vsej zgodbi. Knjiga na več kot 450 straneh združuje okoli 350 virov in skuša biti nepristranski vir informacij, na podlagi katerega lahko bralci potegnejo lastne sklepe. Ima tudi slovarček izrazov.

Aleš Praprotnik je diplomirani socialni pedagog, ki zaključuje študij okoljskih ved na Open University v Veliki Britaniji. Ukvarja se predvsem s trajnostnim razvojem v vseh njegovih oblikah – izoblikovanje družbenega sistema sobivanja, ki bo ob hkratnem zavedanju vpetosti in povezanosti človeka z naravnim okoljem, ekosistemom, biodiverziteto in omejenimi naravnimi viri kar najbolje podpiral ter bogatil lokalno in širšo skupnost.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord