Poplave in neurja, dolgotrajne suše in rušilni viharji. Širjenje puščav in krčenje pragozdov, presihanje rek in jezer. Vedno hitrejša erozija rodne prsti, pogosti vulkanski izbruhi in potresi. Dramatičnost klimatskih dogodkov nakazuje, da drsi planet v kaotična dogajanja, ki jih človek ne more razumeti in napovedati, kaj šele obvladovati.

Toda bolj ko se borimo proti kaosu, bolj nas ta obvladuje. Silni tehnološki moči navkljub postajamo vse bolj nemočni opazovalci divjanja naravnih sil. Naša tehnološka dejavnost nedvomno prispeva določen delež k burnim planetarnim dogodkom, vendar ne vemo, kako in koliko.

Večji del znanosti in politike prek medijev glasno opozarja in razglaša, da se planet pregreva, da se topi polarni led, da nam grozi katastrofalen dvig gladin oceanov. Rišejo nam velemesta, potopljena pod gladino morja, otočja, ki so jih zalili oceani, kažejo nam bedo milijonov ljudi, ki zapuščajo delte velikih rek.

Slikajo nam silovite klimatske spremembe, nastale zaradi pregrevanja, strašijo nas z novimi sušnimi območji, hudim pomanjkanjem vode in grozečo svetovno lakoto. Politiki se resno lotevajo nujnih ukrepov za zniževanje emisij toplogrednih plinov, podpisali so Kjotski protokol, svetovno zavezo držav proti pregrevanju planeta.

Ko je kazalo, da se je svetovna skupnost resno zavedla grozeče nevarnosti in se končno poenotila v reševanju vsaj enega od velikih svetovnih problemov, se je zgodil šokanten zasuk. Z nastopom vladavine Busheve administracije so ZDA nenadoma in nepričakovano odstopile od izvajanja določil Kjotskega protokola. Presenečenje mednarodne skupn osti je bilo popolno.

Cia in Kjotski protokol

Kaj je vplivalo na nenavadno odločitev Busheve administracije? Ali imajo v ZDA morda znanje in vedenje o neki drugi resnici, ki relativizira teze o globalnem toplogrednem učinku na zemeljski rastlinjak? Odgovor je pritrdilen, hkrati pa presenetljiv najmanj toliko, kolik or je bila na prvi pogled presenetljiva ameriška odločitev, da javnosti omogočijo vpogled v dva dotlej strogo zaupna dokumenta.

Prvo poročilo z naslovom »Študija klimatoloških raziskav s stališča obveščevalne problematike«, ki ga je izdelal Urad za raziskave in razvoj Cie za potrebe svojega internega načrtovanja, povzema najpomembnejše izsledke in spoznanja klimatologov: zemlja je v fazi ohlajanja, hitro se približuje nova ledena doba.

Drugo poročilo z naslovom Potencialne implikacije trendov v svetovni populaciji, proizvodnji hrane in klimi je pripravila Uprava obveščevalne dejavnosti Urada za politične raziskave. V njem je zapisano: »Če se bo ohlajanje nadaljevalo v naslednjih desetletjih, lahko zanesljivo napovemo absolutno pomanjkanje hrane globalnih razsežnosti.«

Analitiki opozarjajo, da si bodo lačni z obupnimi poskusi prizadevali priti do hrane. Predvidevajo množične migracije sestradanega prebivalstva, podprte z nasiljem in vojno silo, ki bodo omajale politično in ekonomsko varnost sveta, tudi bogatih. Analitiki Cie ob koncu in svetujejo: »Na siromašnih območjih sveta mora število prebivalstva pasti na raven, ki se bo lahko sama vzdrževala!«

Planet Zemlja se, sodeč po omenjenih virih, ne pregreva, ampak hitro drsi v novo ledeno dobo. Ob tem se moramo zavedati, da mnenje Cie temelji na vrhunskih znanstvenih raziskavah o prihajajoči ledeni dobi. Teh v znanstvenem svetu sploh ni manjkalo, že dolgo so znane, vendar so bile utišane in preglašene s prodornejšo toplogredno paradigmo.

Geološki dokazi

Ob celoviti obravnavi planetarnih dogajanj v prostoru in času nam postane jasno, da je Zemlja že »vložena v kozmični predal za hitro zmrzovanje«. Pregrevanje določenih predelov planeta pomeni le začetno stopnjo dramatičnega scenarija zdrsa v novo ledeno dobo. Zagovorniki teze o ohlajanju Zemlje trdijo, da napovedi o pregrevanju ozračja temeljijo na napačno programiranih računalniških modelih, ki ne upoštevajo številnih kritičnih parametrov, na primer tvorb in premikov oblakov.

Merilne aparature naj bi bile nepravilno razmeščene, celotna metodologija pa povsem nedorečena. Obstajajo tudi dokazi, da zadnje ledene dobe ni povzročilo znižanje sončnega sevanja, ampak nasproten proces, torej povečanje sončne radiacije. Vemo, da je bilo ledenih dob več, in tudi Milankovičeva teorija ritmičnih sprememb Zemljine orbite in precesije njene osi odlično pojasnjuje cikličnost pojavljanja ledenih dob. V tej točki nam priskoči na pomoč geologija s številnimi dokazi.

Prvega je v svoji študiji Pleistocene temperatures leta 1955 ponudil Cesare Emiliani, profesor geologije na univerzi v Miamiju. S proučevanjem razmerja koncentracije dveh izotopov kisika, O16 in O18, v lupinicah odmrlih luknjičark Globigerinoides sacculifera, ki že milijone let padajo na oceansko dno, je našel fantastično geološko uro, ki mu je v času izrisala cikličen graf nenavadne oblike, podoben listu žage.

Emiliani je ugotovil, da je bilo na planetu v zadnjem geološkem obdobju kar 31 ledenih dob! Obdobje ledenih dob se je pričelo pred 1,6 milijona let in bolj ko gremo k sedanjosti, vse daljši so posamezni cikli (ledena in medledena doba).

Od 1,6 milijona let do 900.000 let je bilo 20 ledenodobnih ciklov v trajanju povprečno po 40.000 let. Od 900.000 let do 450.000 let v preteklosti je zemlja doživela 7 ciklov, vsakega v trajanju povprečno po 70.000 let. Zadnji štirje ledenodobni cikli so trajali vsak po 100.000 let. Sedanja medledena doba, v kateri se je porodila zgodovina človeštva, traja že 10.000 let. Potemtakem smo na pragu nove ledene dobe.

Relativna klima

V zadnjih milijonih let so bile ledene dobe popolnoma običajen in prevladujoč klimatski pojav, saj je Zemlja le 5 odstotkov vsega tega časa preživela v zmerni klimi. Pravzaprav je obstoj zmerne klime dokaj redek in kratkotrajen pojav. Zakaj? Povečana insolacija najprej poveča temperature v celotnem pasu od ekvatorja do zmernih klimatskih con, začenja se pospešeno izparevanje vodnih mas, obenem pa silovite konvekcije premeščajo ogromne količine vodne pare na zemeljske pole.

Tam se vodna para hitro spreminja v večni led. Povečana suša v območjih zmerne klime sprošča obilje prahu, ki znižuje učinek sončnega sevanja, kar pospešuje ohlajanje planeta. Toda bolj ko je hladno, tem večja je suša. V pozitivno povratni zanki začne proces pospeševati samega sebe. Naraščajoča teža trilijonov ton ledu na polih povzroča silovite pritiske v zemeljski skorji. Tako se sprožijo številni potresi in izbruhnejo novi vulkani.

Izbruhan vulkanski pepel v atmosferi zasenči sonce, sledi ohlajanje, povečana površina ledu na polih dodatno odbija sončne žarke. Zaradi naraščajoče suše se na celinah hitro širijo ogromne puščave, kjer siloviti vetrovi vrtinčijo silne količine prahu. Gladina oceanov se dramatično zniža in planet prek fraktalnega roba končno zdrsne v kaotični fazni prostor prehoda v ledeno dobo. Zdrs v ledeno dobo je izjemno hiter. Nato za naslednjih več deset tisoč let nastopi novo dinamično ravnovesje planeta, nova ledena doba.

Scenarij preživetja

Ali je človeštvo pripravljeno na to možnost? Mar se sploh zavedamo, kako bi naša občutljiva civilizacija preživela v ledeni dobi? Zakaj tovrsten »črni« scenarij ostaja zavit v skrivnost in zakaj v medijskem prostoru še vedno vztrajno kroži teza o pregrevanju planeta? Naftna industrija in z njo tesno povezana agrokemija ter sistem svetovne prehrane, ki ga nadzira slab ducat nadnacionalk (te nadzirajo tudi svetovni trg zdravja), so investirali ogromna sredstva v svoj razvoj, moč in monopolni položaj.

Si lahko predstavljate polom na svetovnih borzah, če bi investitorji in javnost prepoznali resnico o občutljivosti prehranske varnosti sveta? Razpada svetovnega finančnega sistema se oblast vseh razvitih držav tega sveta boji kot hudič križa. Vendar bo prišel dan, ko resnice ne bo več mogoče prikrivati. ZDA so posredno, z odstopom od Kjotskega protokola, že povedale svoje. Je scenarij preživetja v ledenodobni prihodnosti že pripravljen?

V Slovenijo zavest o grozečih klimatskih spremembah in njihovih možnih vplivih na naše življenje še ni prodrla. Pri nas na klimatske spremembe gledamo kot na dogodke, ki se bodo morda zgodili čez sto let. Klimatske spremembe v Sloveniji se že dogajajo v obliki povišanih temperatur (v zadnjih petdesetih letih se je povprečna temperatura v Sloveniji povečala za eno stopinjo) in suše (v zadnjem desetletju smo imeli kar štiri sušna leta, leta 1992 in 1993 ter leta 2000 in 2001).

Ob tem velja opozoriti, da na pojav t. i. kmetijske suše poleg pomanjkanja padavin v mnogočem vplivamo sami s svojimi nespametnimi posegi. Slovenija spada med najbolj namočene države Evrope, torej lahko glavno krivdo za nastanek kmetijske suše mirne duše pripišemo prav kvarnim posegom človeka, predvsem regulaciji rečnih korit, pretiranemu izsuševanje velikih površin, povečanemu odvzemu tehnološke vode in samemu izboru gojenih kulturnih rastlin glede na rastni prostor in čas.

Slednje je zakuhalo kmetijstvo, saj s favoriziranjem kultivacije neodpornih hibridov na neprimernih tleh ob neustreznem letnem času samo provocira nastanek kmetijske suše. Slovenski stereotip, ki ga ob posušeni koruzni njivi nenehno rolajo domače TV postaje, je prizor kmeta, ki od države zahteva, naj mu čim prej poplača nastalo škodo. Toda to ni rešitev.

Jasno je, da moramo sedanje gensko erodirane, nekompetitivne hibride z nerazvitim koreninskim sistemom po hitrem postopku zamenjati s semeni tradicionalnih, proti suši odpornih sort, in nujno je, da »rajoniziramo« Slovenijo za vzgojo posameznih kultur glede na obstoječe pedološke in prihajajoče klimatske spremembe.

Dinamično ravnovesje

Klimatologom postaja jasno, da v Sloveniji že prihaja do zamika enega klimatskega pasu, torej bo slovenski submediteranski pas dobil podobo mediteranske dežele. V osrednjem delu Slovenije bomo lahko uspešno gojili rastline, značilne za slovensko Istro. Zdi se, da obstaja le ena možnost. Čim prej se moramo prilagoditi na spremenjene naravne razmere, saj bo za sanacijo posledic klimatskih sprememb tudi najbogatejšim državam kmalu zmanjkalo denarja.

A z denarjem vremena ne bomo mogli spremeniti. Hkrati je treba onemogočiti, da bi tisti, ki so nekoč osuševali, danes namakali, da bi tisti, ki so včeraj betonirali reke, na njih danes gradili vodne zadrževalnike, da bi celotno situacijo skušali reševati z gensko (z)manipuliranimi rastlinami. Vsi dosedanji poskusi, da bi naravo nasilno nategnili na Prokrustovo posteljo naših potreb, so se izjalovili in sprožili silovit kaotičen odgovor naravnih sil. »Naravna inteligenca« človeka je bila vedno v tem, da se je modro prilagodil spremembam v naravi.

Ali ima mati zemlja vročino ali pa jo bo tresel mraz, je pravzaprav vseeno, saj življenje planeta vedno išče in tudi vedno najde novo dinamično ravnovesje. Primerjajmo, kaj pomeni 10.000 let v razvoju planeta in kaj v razvoju človeške vrste. Zadnja ledena doba nas je porodila, naslednjo pa bomo zanesljivo doživeli le, če bomo znali preživeti naslednjih nekaj sto let. Evolucija življenja na planetu ima v primerjavi z neskončno kratkostjo in krhkostjo našega bivanja neskončno veliko časa.

TEKST: Anton Komat

FOTO: Anton Komat, Urban Golob, Bojan Brecelj – IPA press, Reuters

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord