Tu nekje pa stvar postane zapletena. Pojavi se namreč vprašanje, kaj pravzaprav nekomercialna glasba sploh je. Glasbeni urednik in kritik Mario Batelič je prepričan, da je vsaka glasba lahko komercialna, v smislu, da se jo da prodati oziroma najti neki ekonomski minimum zainteresirane publike, ki bo kupila zgoščenko ali vstopnico za obisk koncerta, odvisno pač od velikosti, odprtosti in informiranosti trga.

Le ideja

»Nekomercialna glasba ne obstaja. Obstaja samo glasba, ki jo posluša večje ali manjše število ljudi, ki je všeč večjemu številu ljudi, ali tista, ki jo imajo radi le nekateri,« pravi pevec skupine Šukar Igor Misdaris. Konec koncev se da vso glasbo tržiti, torej je posledično komercialna. Tudi Bogdan Benigar, direktor Zavoda Druga godba, ki letos praznuje 25 let obstoja, meni, da je vsaka zasedba, ki s svojo glasbo pokriva stroške svojega ustvarjanja in nastopanja ali pa morda poleg tega s koncerti še kaj zasluži, komercialna.

»Po eni strani gre za tako imenovano alternativno glasbo in v ta koš spada verjetno vse, kar ne sodi pod pojem pop. To naj bi bila glasba, ki ni ustvarjena (zgolj) zaradi prodajne niše. Po drugi, bolj dobesedni plati pa je to enostavno tista glasba, ki se slabo prodaja,« doda prva dama skupine Katalena Vesna Zornik.

Tako bi lahko sklepali, da je nekomercialna samo slaba glasba, ki zaradi svoje nekakovosti ne najde poslušalstva, ali pa tista, ki jo igramo v lastni dnevni sobi. A spet dobimo prav nasprotno mnenje. Igor Misdaris je prepričan, da je manj kakovostna, lahkot­nejša glasba za široke množice, ki je po navadi na nižji umetniški in kakovostni ravni, nekomercialna glasba pa je tista, ki jo poslušajo poslušalci z nekoliko višjimi zahtevami in je velikokrat umetniško in obrtniško bolj dodelana in kakovostnejša.

»Nekomercialna glasba je samo ideja, morda v sami osnovi res nekomercialna, a zgolj v osnovi,« je pesimističen Kosta Kostov, glasbeni novinar in didžej, ki ustvarja v Nemčiji. »Poglejte, kaj se je zgodilo s tako imenovanim balkanbeatom – sovražim ta izraz, a pomaga pri prodaji albuma, umetnika, koncepta –, ki je iz podzemlja prešel v popolno pop obliko!« Ko je Kosta začel prirejati svoje večere Balkanxpress, je sam vrtel glasbo po sedem ur za 70 evrov in bil na koncu pijan.

Pa ne od pijače, temveč od svežine, energije in ljubezni do glasbe. Zdaj zasluži za en nastop petkrat več, zabave, na katerih igra, so večje, toda množica si želi slišati le hite. »Prodajata se Mesečina in Shantel, saj v zdolgočasenih zahodnjakih prebudita neko nostalgijo po eksotičnih zvokih.« Zares eksotične zvoke pa Kosta tako rekoč skrivoma infiltrira med 'trubaške' uspešnice in tako privaja ljudi na nove ritme.

Še en poznavalec primerja usodo nekomercialne glasbe z usodo filmov B-produkcije. Res je nekje v ozadju, toda od tam začne podtalno vplivati na komercialno sceno in se tako počasi širi. Zato ni nič boljša ali slabša, le malo bolj polikana in posledično sprejemljivejša za širšo javnost – pa čeprav na koncu morda že parodija samega žanra. Le kateri pravi metalec bi se recimo hvalil s tem, da posluša Guns'n'Roses, ki so za marsikaterega povprečnega poslušalca prav to – tipična metalska zasedba?!

Temu, kaj nekomercialna glasba je oziroma kako bi jo definirali, očitno tu ne bomo prišli do konca. Morda bi bilo zato bolje, če bi glasbo preprosto delili na bolj in manj dobičkonosne žanre. Resna glasba, džez, etno, eksperimentalna glasba, do neke mere tudi rok, pank in alternativne zvrsti so tiste, za katere lahko rečemo, da tržno niso najbolj zanimive. Ali pa dovolj dosegljive. Vsaj brez prave promocije ne.

Prodor

Na tekmovanju za mis Hrvaške leta 1998 je Andja Marić na vprašanje, zakaj se je prijavila na izbor, odgovorila, da drugače nikakor ne more dobiti pogodbe za svojo rokov­sko skupino Flare. Le nekaj dni po tej izjavi in po razglasitvi za drugo spremljevalko najlepše Hrvatice je imela pevka v rokah pogodbo za snemanje albuma. Gre torej predvsem za to, kako se prodajaš. Oziroma te prodajajo drugi.

Poglejte na primer Mag­nifica! Ko je leta 2004 podpisal pogodbo s Sonyjem, so vsi že videli, kako se kopa v bajnih denarcih. Toda kljub njegovi priljub­ljenosti v Italiji se to ni zgodilo. Ob njegovem zadnjem izdelku pa ga je pod okrilje vzela – v primerjavi z gigantom Sonyjem – majhna italijanska agencija Ballkan World Music Management in danes Robert Pešut nastopa po vsej Evropi, že prihodnje leto pa bo skočil še čez lužo in se predstavil mehiškemu občinstvu! »Majhne agencije se za svoje stranke mnogo bolj potrudijo kot multinacionalke,« pravi Helge Hinteregger iz organizacije Mica (Music infromation center Austria).

Toda prodor na tuji trg je v vsakem primeru težak. Četudi imamo v Sloveniji kar nekaj zasedb, ki se lahko po kakovosti kosajo s podobnimi evropskimi, le stežka prodrejo prek meja. Je težava v jeziku? Morda. A koliko mladenk razume kaj špansko, pa instant žajfnični produkt Rebelde vseeno polni ljubljansko halo Tivoli?!

Nam dela preglavice neprepoznavnost? Nekoliko zagotovo. Če ljudje niti ne vedo, da Slovenija obstaja, verjetno ne vedo niti prav veliko o naši glasbi. Toda ne gre samo za prepoznavnost zunaj naših meja, gre tudi za odnos države do glasbe, ki jo imamo možnost ustvarjati in/ali poslušati na lastnih tleh. In Slovenija je do tega področja precej mačehovska. Na nacionalnem radiu sicer drugačne godbe še najdejo prostor, že nacionalna televizija pa si na tem področ­ju zasluži veliko črno piko.

Ukinitev vseh glasbenih oddaj, razen tistih z narodnozabavno in turbofolk vsebino, zagotovo ni dobra popotnica za vse tiste, ki se trudijo slovenskemu občinstvu predstaviti tudi drugačne zvoke. Medtem ko se druge evropske televizije dobivajo na srečanjih, na katerih poskušajo najti rešitve, kako bi tovrstne godbe, predvsem etno, ohranili pri živ­ljenju in jih poskušali nekoliko popularizirati, smo se mi skupaj z Borisom Kopitarjem zataknili v nekem drugem času.

»Osnovni težavi sta nekakovost in neizobraženost glasbenih urednikov, ki po navadi to – vsaj po izobrazbi – niso,« ocenjuje Igor Misdaris, ki je prepričan, da takšni ured­niki poneumljajo svoje poslušalce.

»Slovenci imamo eno veliko karakterno napako, in sicer to, da svojih draguljev ne cenimo dovolj. Z njimi delamo slabše kot večina drugih narodov s svojimi navadnimi rečnimi kamni. Kar je tuje, je avtomatično boljše,« je kritična Vesna Zornik. O mačehovskem odnosu države do nekomercialne glasbe je prepričan tudi Misdaris, ki meni, mnenje pa izhaja iz njegovih lastnih izkušenj, da je promocija tovrstne glasbe v tujini predvsem stvar lastne iniciative. »Država ne naredi za nas nič. Morda malce pomaga le pri resni glasbi. Sicer pa izvajalci s kakovostno glasbo sami prepričajo tujce o svoji vrednosti.« Če se imajo seveda priložnost predstaviti.

Največjo vlogo imajo pri tem seveda mediji, ki pri nas po Misdarisovih besedah tržijo vse, samo umetnosti ne. Kljub temu da tuje organizatorje zanima predvsem slovenska glasba, ki pri nas velja za nekomercialno, te v domačih medijih skorajda ne zasledimo. Dober primer je denimo Carmina Slovenica, ki za nastop v tujini dobi več deset tisoč evrov. Se spominjate, kdaj ste zasedbo nazadnje slišali na slovenskih radijskih valovih? Slišite pa številne instant uspešnice, ki po nekaj mesecih romajo v ropotarnico zgodovine. Pozabljene, tako kot njihovi avtorji.

»Si predstavljaš, da bi kdo v tujini želel poslušati recimo Damjana Murka ali Fredija Milerja? Jaz si ne! Čudi me, da jih sploh spustijo v naše medije, ker je to poden od podna! Saška Lendero na pop festivalu v Angliji? Niti ne. Predstavljam pa si, da na tak festival povabijo Magnifica ali pa Tinkaro Kovač,« je še dodal nad programsko usmeritvijo slovenskih medijev razočarani Misdaris.

Črno

A ni samo pri nas usoda drugačnih godb črna. V Berlinu bo konec leta nehal oddajati radio Multikulti, eden redkih radijev s 24-urnim programom, ki je predstavljal glasbo in kulturo različnih narodov, med drugim tudi slovenskega. V pravkar končanem letu medkulturnega dialoga je to zgovoren dokaz, da ta obstaja predvsem na papirju.

Da pa ne bomo preveč črnogledi, omenimo primer Danske, ki izdatno finančno podpira organizacijo World Music Denmark. Neprofitno organizacijo so leta 1992 ustanovili glasbeniki, plesalci, organizatorji koncertov in novinarji sami, namenjena pa je promociji t. i. svetovne glasbe in plesa na Danskem. »Lahko jim pomagamo na vseh področjih, le plače jim ne moremo nakazovati,« pove Frank Juul. Tako glasbenikom pomagajo s subvencijami, marketinškimi akcijami, izobraževalnimi delavnicami, vsako leto organizirajo festival svetovnih godb in podelitev nagrad za najboljše tovrstne izvajalce, njihovo glasbo promovirajo v tujini in jim pomagajo organizirati turneje.

Na njihovi spletni strani (www.worldmusic.dk) najdete podatke o vseh izvajalcih, plesalcih in didžejih s področja svetovne glasbe. Poleg te organizacije pa Danska agencija za umetnost podobno finančno podpira tudi Dansko rokovsko združenje ROSA, Dansko džezovsko federacijo, Sekretariat za ljudsko glasbo in Sekretariat za novo avtorsko glasbo. Ob našem začudenju in navdušenju nad radodarnostjo agencije Frank Juul le začudeno pogleda: »Ampak država ja mora dajati denar za tovrstno glasbo ...«

Še en spodbuden projekt je nastal tudi na britanskem BBC-ju. Projekt South Live Showcase, ki ga podpira tudi britansko kulturno ministrstvo, spodbuja umetnike iz črnske skupnosti in manjšinske glasbenike s tem, da jim omogoča predvajanje njihove glasbe na BBC-jevem radiu. Prav tako jim organizira neposredne radijske koncerte in jih izobražuje. To, da za projektom stoji priznana medijska hiša, kot je BBC, glasbenikom ne daje le večje samozavesti, ampak samodejno tudi širši krog poslušalstva, hkrati pa ruši kulturne ovire med različnimi narodnostmi.

Za kaj gre pri vsem skupaj?

Sloviti glasbenik David Byrne v enem od svojih člankov na temo preživetja nekomercialne glasbe razmišlja o tem, da danes produciranje glasbe v glasbeni industriji ni več poglavitno. Nekje vmes je vse skupaj postalo vprašanje prodaje zgoščenk. Za velikimi prepoznavnimi imeni stojijo še večje založbe z vsem svojim ustrojem, ki poskrbi za to, da nas denimo Christina Aguilera gleda iz vsake špranje. Iz revij, z zaslonov naših računalnikov in televizijskih sprejemnikov, džambo plakatov, na katerih reklamira 'svoj' novi parfum … In seveda na radijskih postajah, MTV-ju ter drugih glasbenih in ostalih televizijah.

Gerald Seligman, direktor Womexa, največjega sejma svetovne glasbe na svetu, meni, da je glasbena industrija preveč okostenela. Največ preglavic ji zagotovo povzroča glasbeno piratstvo. Več kot 95 odstotkov glasbe, ki jo dobimo z interneta, je namreč pridobljene brezplačno, na različnih internetnih portalih, kot je na primer E mule. Toda po Seligmanovem mnenju je to predvsem težava založb in tistih glasbenikov, ki se ne znajo prilagoditi novim časom, medtem ko pirati vsak dan izumljajo nove načine, s katerimi pridejo do brezplačne glasbe. Je že tako, da je ena glavnih značilnosti današnje digitalne dobe izguba kontrole. Seligman je sicer prepričan, da se je tudi glasbena industrija končno predramila. Spremembe na tem področju pa ne bi smele pomeniti slabe novice za glasbenike, sploh neuveljavljene, saj toliko možnosti za dosego občinstva ni bilo še nikoli.

Danes se torej pri razmišljanju o glasbeni industriji ne moremo izogniti digitalizaciji. Toda ko pride na primer do vprašanja interneta, na to ne bi smeli gledati kot na slabost, temveč priložnost, opozarjajo poznavalci. Je pač nekakšno okno v svet. Dober primer so internetni radii. Nekatere države sicer imajo z zakonodajo predpisano količino domače glasbene produkcije, ki se mora vrteti na radijskih postajah, toda to še ni pogoj, da se bo vrtela nekomercialna glasba. V Evropi etno glasba sicer še ni tako getoizirana in jo lahko slišite tudi na valovih nacionalnih pa tudi drugih radijev. Poleg BBC-jevega radia 3 je omembe vredna nemška radijska postaja Funkhaus Europa, del medijske mreže WDR, ki poleg glasbe z vseh vetrov skrbi tudi za ohranjanje jezika različnih kultur, živečih v Nemčiji. Tako vsak dan pripravljajo poročila v kar 18 jezikih!

V Združenih državah pa sta dve tretjini radiev v lasti velikih podjetij. Mnoge od teh multinacionalk se tudi same ukvarjajo z založništvom, kar pomeni, da na njihovih radijskih valovih slišiš samo njihovo lastno produkcijo, ki pa je praviloma strogo profitno naravnana. Nekomercialni glasbi tako preostaja internet. Nekateri internetni radii, na primer britanski Last.fm, so na tem področju dosegli veliko prepoznavnost in priljubljenost.

V živo!

Ker novi časi terjajo nove strategije, se dandanes tudi uveljavljeni glasbeniki vedno bolj zatekajo h koncertom, s katerimi nadomeščajo izgubo zaradi upada prodaje plošč. Nekateri celo namensko brezplačno delijo svojo glasbo s svetom, saj to jemljejo zgolj kot obliko promocije. Ljudje tako spoznajo njihovo glasbo in jo bodo, če jim bo všeč, prišli poslušat tudi na koncert.

Ljudem moraš ponuditi veliko vsebine, pravi David Byrne, ki je svoje izkušnje nabiral kot založnik in glasbenik. Stremeti je treba za boljšim materialom, večjo dosegljivostjo, remiksi lastne glasbe, posnetki živih nastopov, čim večjo navzočnostjo v medijih. To pa v času sodobne tehnologije ni več težava. Medtem ko je včasih snemanje albuma v studiu stalo več tisoč evrov, lahko danes to storiš doma z osebnim računalnikom. Z digitalnimi sredstvi tudi ne potrebuješ velikih količin denarja za tisk in distribucijo. Za uspeh ne potrebuješ velike založbe, ki te glede na krizo v industriji verjetno niti ne bi sprejela, če ne obetaš prodaje albuma v milijonskih nakladah (v slovenskih razmerah govorimo o tisočih). Večkrat se je že zgodilo, da so se veliko manjše, zato pa mnogo bolj entuziastične založbe bolje izkazale pri prodaji in promociji nekega izvajalca kot prej velike založbe.

Lahko pa se založbi enostavno izogneš in svojo glasbo prodajaš neposredno na internetu. Pa ne prek iTunes ali Amazona, ki sta namenjena predvsem znanim skupinam! V zadnjem času se v čudovitem svetu interneta pojavljajo novi portali, denimo SellaBand ali ManyMusics.org, namenjeni predvsem neuveljavljenim izvajalcem. »Glasbo enostavno naložiš in nato sam določiš ceno, po kateri si jo lahko kdo kupi,« pojasni Helge Hinterregger, idejni oče portala ManyMusics.org. Tako se izvajalec izogne založbam, poslušalec pa ve, da bo šel njegov denar naravnost v umetnikove roke. Glasbo lahko torej posnameš, tržiš in distribuiraš kar z lastnim računalnikom. Vsekakor se sliši bolje, kot da bi tvoja zgoščenka v trgovini stala 18 evrov, ti pa bi od vsakega prodanega ploščka zaslužil en evro ...

Da je sodobna tehnologija lahko prednost, dokazuje tudi IBand. Avstrijski trio se je letos marca odločil, da bo, kljub temu da znajo vsi člani zasedbe igrati klasične inštrumente, svojo glasbo raje ustvarjal z iPhoni in iPodi. Svoje ustvarjanje so ovekovečili s kamero in posnetke naložili na YouTube. V nekaj mesecih si je vsakega od njihovih videov ogledalo več kot tri milijone gledalcev po vsem svetu. Trio danes koncertira tako po Avstriji kot tudi drugod po Evropi, svojo glasbo pa na spletni strani ponujajo zastonj oziroma lahko poslušalci umetnikom nakažejo prostovoljne prispevke po lastnih zmožnostih in željah. Dober, čeprav že skoraj banalen primer enostavne spletne promocije sta tudi spletni socialni mreži Facebook in Myspace. Mreža vsekakor deluje. Tako pri iskanju novih trgov za nastope, glasbenem povezovanju kot pri preprostem obveščanju o novih izdelkih in koncertih.

Toda internet lahko izkoriščaš le, če imaš do njega dostop. In ta je marsikje še vedno zelo omejen. V Južnoafriški republiki tako denimo ne morejo uporabljati strani iTunes, saj je dostop do nje onemogočen. V takšnih, za zahodnih svet skoraj izrednih razmerah pride na vrsto improvizacija. Improvizacija pa vodi v kreacijo, celo pravo pustolovščino. Nekemu južnoafriškemu glasbeniku je na primer uspelo tako, da je svoje demo posnetke predal mafiji, ki odloča o tem, katera glasba se vrti na avtobusnih linijah regionalnega prevoznika ...

V vsakem primeru samo ena strategija v današnji hitri družbi ni dovolj. Rešitev vidi Gerald Seligman tudi v povezovanju. Zakaj bi se za prodor na trg bojevalo na tisoče samostojnih založnikov in glasbenikov, ko bi bili po njegovem mnenju učinkovitejši dve organizaciji, ena predstavnica glasbenikov in druga založnikov?! Če bi jim uspelo svetovnoglasbene žanre prodajati na enem mestu in s skupnim pristopom, marsikdo niti ne bi več posegal po piratstvu, da bi do glasbe prišel. Velikokrat se po Seligmanovem mnenju to dogaja zato, ker ‘drugačne’ glasbe drugače niti ni mogoče najti, vsaj po internetu ne.

Komercializacija nekomercialnega

Ena od strategij za preživetje in približanje nekomercialne glasbe poslušalcem pa je – ironično – njena komercializacija. Ekipa didžejev iz Buenos Airesa, še najbolj njihov član Villa Diamante, se je zadeve lotila v obratni smeri. Namesto da bi ljudem vsiljeval etno glasbo, ki jo mnogi že v osnovi povezujejo z golonogimi in rahlo premaknjenimi hipiji, je Villa Diamante tradicionalne zvoke Latinske Amerike, kot je denimo cumbia, zgolj dodal oziroma vmešal v hiphop, reggaeton, dancehall in mash up ritme. Danes s tovrstno glasbo vsak teden napolni klub Zizek v argentinski prestolnici, ki sprejme okoli 1500 ljudi. Klub se je z novim zvokom proslavil, znova obudil priljubljenost cumbie in Buenos Aires postavil na zemljevid svetovnogodbenih prestolnic.

Tudi v Sloveniji poznamo takšne etnopop hibride; dober primer je že omenjeni Magnifico. Popu je dodal nekaj trobent in balkanski melos, nakar se mu je trg po letih vegetiranja na zaplankani slovenski sceni nenadoma odprl. Podobno je z zasedbo Katalena. Skupina ni prva, ki se je odločila iz zaprašenih arhivov privleči stare ljudske napeve. To so počeli že mnogi pred njimi, a prav oni so jim dodali pečat današnjega časa in jih začeli igrati tako, da so zanimivi sodobnemu občinstvu. S pravo mero rokov­ske ostrine, a vseeno znotraj ljudskih okvirjev. In krog poslušalcev se je hitro razširil. Najprej so napolnili KUD Franceta Prešerna, nato Križanke.

Očitno so torej časi žanrske delitve vsaj nekoliko minili. Svet postaja globalna vas, glasba pa globalna mešanica ritmov. Poslušalci, ki bi bili zvesti le enemu žanru, so čedalje redkejši, glasba sama pa je tudi čedalje bolj povezana in pomešana. Z odpiranjem novih trgov pa se bo povečala tudi komercialnost prav vsake zvrsti, meni Mario Batelič. »Težava utegne biti le to, da bo te glasbe za novi trg preveč naenkrat in da se bo treba še bolj potruditi s promocijo določene glasbe.« Treba je torej odkrivati nove trge. »Če bi na primer džezovski trio Lolita na Kitajskem prodal milijon albumov,« napol v šali, napol zares pove Batelič, »bi bil na Kitajskem še vedno nihče, doma pa bi na njih gledali kot na svetovno čudo.«

Da je etno glasba preživela in do neke mere zacvetela, so ‘krivi’ številni posamez­niki, ki se z njo ukvarjajo iz ljubezni. Pa naj bodo to glasbeniki sami ali pa tisti, ki jim prirejajo koncerte, za katere do konca ne vedo, ali bodo z njimi vsaj pokrili stroške. Kriva je energija na odru, ki je ena najbolj pisanih na glasbeni sceni. Vedno več je nacionalnih pa tudi mednarodnih projektov, ki podpirajo tovrstne ustvarjalce. Vsak dan kje vzklije nov velik glasbeni talent. Vsak dan kdo drug najde založbo, izda ploščo ali izumi kak nov način za pridobivanje poslušalcev. Usoda torej le ni tako črna. Če si je nočemo takšne začrtati sami. Kot bi rekel David Byrne: »Nekateri umetniki so glasbeni kokakola in pepsi, drugi so izbrano vino, spet tretji doma zvarjen alkohol. Dokler je prostora in poslušalcev za vse – in za zdaj jih je –, bo vse v redu.«

Irena Kočar

foto: Goran Antley, Miško Kranjec, Žiga Koritnik, Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord