Forum: Nadzorovani

Sončenje v solariju. Pomerjanje oblačil v garderobi. Opravljanje intimne potrebe na javnem veceju. In da bi nas pri tem kdo opazoval, se naslajal, morda celo snemal in širil posnetke po internetu?! Živa groza! A se je v naši mali podalpski zgodilo. Pa prav zaplakanim Slovencem, ki si hiše ogradijo s trimetrskimi ograjami, da bi ja bili varni pred morebitnim firbčnim sosedom. Sramežljivim Slovenčkom, ki zadekajo svoja okna z debelimi zavesami in roletami, da jim ne bi slučajno kdo gledal, kaj imajo na krožniku.

Jap, varnostna kamera v ljubljanskem Emporiumu je slabo leto dni kukala tja, kamor ne bi smela. Slučajno prav v slačilnice oddelka s spodnjim perilom. Nina Lenardič iz podjetja Magistrat International, d. d., ki je lastnik Emporuima, trdi, da se je sporno kukanje zgodilo nehote in da so kamero nemudoma po inšpekcijskem nadzoru konec junija letos odklopili.

Hkrati je zgrožena nad »režiranimi in lažnimi posnetki« v slovenskih tiskovinah, saj fotografije, ki so jih objavljali časniki, niso iz njihovega arhiva, ker se »posnetki po varnostni proceduri avtomatsko brišejo«. Po njenih trditvah sicer še niso dobili nobenega zahtevka za ogled posnetkov in tudi ne odškodninskega zahtevka, teoretično pa bi jih lahko vsakdo, kdor je v omenjeni trgovini kdaj kupil kako cunjico, zaradi nedovoljenega posega v zasebnost v civilni tožbi tožil.

A kako, če so potencialno sporni posnetki že davno zbrisani, smo vprašali na uradu informacijske pooblaščenke, ki je o spornem »varovanju« v Emporiumu obvestila javnost. Nataša Pirc Musar odgovarja: »Zakon o varstvu osebnih podatkov daje posameznikom možnost, da ugotovijo, katere podatke o njih hrani Emporium, in lahko zahtevajo vpogled v vse posnetke, ki jih hranijo o njih. Če te sproti brišejo, imajo posamezniki na voljo zgolj civilno- in kazenskopravni institut.«

Preostane tako le mukotrpna in nemalokrat draga pot k odvetniku, kar je bržkone tudi razlog, da v Emporiumu še niso dobili nobenih zahtevkov. A kljub pomanjkljivostim, ki jo zakonu o varstvu osebnih podatkov glede videonadzora očitajo mnogi, je le ta napisan precej nedvoumno in jasno: garderobe, dvigala in sanitarije sodijo v prvi krog zasebnosti, kjer kamere preprosto nimajo kaj iskati. In pika. Pa se elektronsko oko res nikoli ne prikrade tudi tja?

Sodobni panoptikum

Mar razmišljate o nadzoru, ko se brezskrbno sprehajate po ulicah? Morda je na drugi strani elektronskega signala zdolgočasen voajer, ki si krajša delovne ure z zumiranjem panoramske kamere na ženska oprsja in ritke. V študiji univerze Hull iz ZDA se je izkazalo, da so v enem izmed desetih primerov moški, ki so upravljali nadzorne kamere, izbrali določeno žensko iz voajerskih vzgibov.

Prav možno je, da bo zlobnež nedolžne žrtve celo posnel in jih objavil na internetu. Japonke so stalno na preži pred moškimi, ki se sumljivo blizu njihovih krilc smukajo s fotomobilniki in po spletu širijo posnetke njihovih spodnjic. Tajvanke pa množično obolevajo zaradi vnetja mehurjev, ker se iz strahu pred snemanjem izogibajo javnim straniščem. In če se vam scena iz filma Posebno poročilo, v kateri Toma Cruisa ob vstopu v trgovino z identifikacijo očesne mrežnice nagovorijo navidezni plakati, zdi kot znanstvena fantastika, se motite.

Stavek »Pozdravljen, Janez Novak, zadnjič si kupil zaboj XY piva. Pa veš, da je danes v posebno ugodni akciji prav tvoje priljubljeno pivo?!« bo, kot kaže s svetlobno hitrostjo razvijajoča se tehnologija, kaj kmalu realnost. Že pred tremi leti sta Gillette in Michellin namreč poskusno naročila več kot 500 milijonov tako imenovanih radijskofrekvenčnih identifikacijskih čipov (RFID), ki delujejo kot futuristična nadgradnja črtne kode in naj bi, vgrajeni v vsak izdelek, le-te spremljali na njihovi poti skozi prodajno verigo.

Ameriški Wal-Mart, britanski Tesco in nemški Metro pa so se združili v pilotskem projektu tako imenovanih »pametnih polic«, ki bi sproti sporočale zaloge izdelkov distributerjem brez zamudnega popisovanja in inventure. Inteligentne elektronske etikete že pet let uporablja francoski proizvajalec pršuta, in ko bodo te prišle v široko uporabo, bo enkrat za vselej konec zamudnega čakanja pred blagajnami, saj bo za vrednost blaga v vozičku čitalnik na izhodu avtomatično bremenil potrošnikov račun. Podoben supermarket v Nemčiji uspešno obratuje že kaki dve leti.

Sliši se kot lepi novi svet, toda bi res nosili oblačila, ki bi vsako sekundo oddajala radijski signal vaše natančne lokacije bog ve komu?! A da je vse skupaj nedolžno? In, saj res, kaj bi ta nekdo z goro na videz kaotičnih podatkov? Hja, ni jih malo, ki bi za podatkovne zbirke o nakupovalnih navadah potrošnikov plačali pravo premoženje.

Še posebej, ker so v večini demokracij tako zbrani podatki dejansko na robu zakonitega. V laboratorijih bostonskega inštituta MIT (Massachusetts Institute of Technology) so v poskusu namreč že dokazali, da lahko s precejšnjo gotovostjo napovedo bodoča posameznikova dejanja.

Poskusne osebe so spremljali z napravami bluetooth, vgrajenimi v mobilnike, in zapisovali podatke o njihovih navadah, druženju, komuniciranju itd. In na podlagi teh podatkov s kar 85-odstotno natančnostjo določili, kaj bo posameznik storil, ko se bo znašel v določenem položaju. Srhljivo …

Vas kdo gleda?

Ne le v Ameriki, nenadzorovana informacijska pošast je že tudi pri nas. Na evropskih tleh. Ni slišati grozljivo, da naj bi veliki evropski projekt satelitskega navigacijskega sistema Galileo, ki bo konkuriral ameriškemu GPS-u, deloval celo v zaprtih prostorih?! Je veliki brat potemtakem sovražnik ali prijatelj? Čedalje pogostejša je interpretacija, da veliki brat ne nadzoruje, ampak varuje.

Če spoštujete zakone, zakaj bi se vendar bali? In če nimate česa skriti, zakaj bi se elektronskemu očesu izogibali? Problematična posledica takega razmišljanja je, da sumljivi postanejo tisti, ki se ne želijo prostovoljno podvreči nadzoru in ki želijo ohraniti svojo zasebnost in dostojanstvo. Ne nazadnje po izkušnjah podjetij, ki postavljajo panoramske kamere, lahko posnetki pomagajo policistom pri razreševanju kriminalnih dejanj, kajne?! In jim pomagajo napolniti proračun z radarji na cestah.

London denimo velja v tem pogledu za najbolj nadzorovano mesto. Bojazen pred uličnim kriminalom in učinkovito sankcioniranje prekrškarjev sta vodila v nesluten razmah zaprtega televizijskega sistema CCTV (closed-circut television), katerega namestitev stane več kot 400 tisoč dolarjev. Več kot pol milijona kamer visi z londonskih semaforjev, »preoblečene« so v ulične svetilke, najmanj šest je nameščenih v vsak avtobus, a kot kaže, so bolj kot varnosti namenjene polnjenju proračuna.

Štirje teroristi so namreč v tem istem Londonu julija lani nemoteno izvedli teroristični napad, opozarjajo aktivisti, ki se predstavljajo pod imenom Surveillance Camera Players. Poleg seksualnega voajerizma kritizirajo še »rasno profiliranje, špijuniranje za aktivisti, nadlegovanje političnih disidentov in krepitev družbenega konformizma«, ki so hkrati edini dokazljivi, a sporni učinki nadzornih kamer. Da pa bi bila ironija popolna, so prav teroristični napadi najbolj prispevali k naraščanju nadzora.

London so »pomagali opremiti« napadi IRE, Američani pa so po 11. septembru 2001 izgubili vsako mero zdravo­ razumske distance do vprašanj nadzora. Kukajo v bančne račune, nadzorujejo transakcije, prisluškujejo telefonskim klicem, skenirajo e-pošto … pooblastila varnostno-obveščevalnih služb so brezmejna.

Vidim te!

Sam bog ve, koliko kamer je v Ljubljani, neuradne ocene špekulirajo o 4000 elektronskih očesih, projekt iSee ameriškega inštituta IAA (Institute for Applied Autonomy) leta 2003 pa je v ožjem središču Ljubljane (glej spodaj) od Moderne galerije do Name naštel približno 200 vidnih nadzornih kamer! Posameznik, ki bi se jim želel izogniti, bi moral za sicer kratko pot prehoditi debela dva kilometra čez Tivoli.

Dva avtobusa je s kamerami pred leti opremil tudi ljubljanski LPP, kot so objavili takrat, zaradi varnosti. Tamara Deu, svetovalka za komunikacijo pri LPP, d. o. o., trdi, da »je video nadzor izred­nega pomena za vzdrževanje varnosti potnikov in voznikov. Na teh avtobusih ni nobenih prekrškov in zato bomo do novega leta še nekaj vozil opremili z video nadzornim sistemom.«

Omenjena dva avtobusa imata po tri oziroma štiri kamere, na posnetkih pa so potniki razpoznavni, a se posneti material po besedah Tamare Deu avtomatično uničuje. Kljub dobrim izkušnjam ljubljanskih avtobusarjev pa aktivisti proti nadzoru z inštituta IAA trdijo, da »kamere ne znižujejo kriminalitete, temveč jo zgolj preselijo na drug konec mesta. Sodeč po poročilu iz New Yorka, je 22-mesečno videonadzorovanje trga Times Square 'obrodilo' samo deset aretacij.« Ironično, najbolj varovane in nadzorovane postajajo prestižne soseske, kriminal pa se seli v že tako ali tako getoizirane revnejše predele mest.

In kar je skrb zbujajoče, aktivisti IAA trdijo, da so »kamere nemalokrat ujele primere hudega policijskega nasilja, ki pa so jih pristojni ignorirali«. Ali še vedno verjamete, da kamere varujejo ljudi? Morda pa so v prvi vrsti namenjene varovanju premoženja?

Resda zagovorniki kamer propagirajo le-te z obljubami o zmanjševanju števila tatvin, kraj in posilstev, a v resnici so kamere, kot piše na spletnih straneh IAA, »nameščene v bankah, zavarovalnicah, trgovinah, bogatih soseskah«, skratka tam, kjer varujejo prvo in edino zapoved kapitalizma – lastnino.

Zasebnost ali varnost? Odločite se!

Javnomnenjske raziskave (in tudi praksa) žal kažejo, da so se ljudje kaj hitro pripravljeni odpovedati zasebnosti v prid domnevno večje varnosti. Prav hipernadzorovani Britanci so po podatkih časnika The Economist Newspaper z visokimi 97 odstotki naklonjeni videonadzoru. A varnost se mimogrede sprevrže v svoj stranski, nežni učinek. V nadzor in obvladovanje.

V Orwellovem romanu 1984 glavnega junaka nonstop nadzorovanje privede tako daleč, da začne cenzurirati svoje lastne misli. Tudi aktivisti proti nadzorovanju, združeni v skupino Surveillance Camera Players, so mnenja, da je edini namen nadzora »nadzor src in misli Američanov«, kot so zapisali v enem svojih člankov na www.notbored.org. Pa pri nas? Se zavedamo nevarnosti nadzora?

Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar opaža, da se »število prijav zaradi domnevnega neupravičenega videonadzora povečuje, ker se ljudje vedno bolj zavedajo, kakšen vdor v njihovo zasebnost je to«. Tako so lani na uradu prejeli 18 prijav, informacijska pooblaščenka pa pričakuje, da bodo v prihodnosti narasle tudi prijave zaradi zlorabe biometričnih podatkov, ki so v našem prostoru še relativna novost.

Skeniranje prstnih odtisov, mrežnice ali oblike obraza seveda pomenijo tehnološko dovršeno obliko varovanja, a je hkrati zlorabe, za katere ni imun noben sistem, toliko teže dokazovati. »Ko bo kdo ukradel biometrične lastnosti posameznika, bo temu skoraj nemogoče dokazati, da denimo ni vlomil v banko, storil goljufije in podobno,« meni Pirc Musarjeva.

Da pa fantastične zgodbe o kraji identitete ne sodijo le na ono stran velike luže, dokazuje tudi primer, ki ga na uradu pravkar obravnavajo. »Gre za primer, ko se je nekdo po spletu predstavljal za nekoga drugega, ta pa je imel zato kar nekaj težav, ki so močno vplivale tudi na njegovo življenje,« je bila redkobesedna pooblaščenka.

V posebno poglavje bi sodil nadzor na delovnem mestu, do katerega ima delodajalec v okviru zakonskih možnosti vso pravico, vendar pa ni absolutna. Vsak delavec ima namreč tudi na delovnem mestu pravico do zasebnosti, na kar je po besedah informacijske pooblaščenke »opozorilo evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Halford vs. Združeno kraljestvo, ki je odločilo, da je imela policistka pri uporabi službenega telefona pravico do pričakovanja zasebnosti«.

Delodajalci glede na to tudi ne bi smeli preverjali vaše elektronske pošte ali pregledovati, po katerih spletnih straneh ste med službenim časom deskali. Razen če mu tega seveda niste pisno dovolili. Kar tudi ne bi bilo čudno glede na radodarnost, s katero Slovenci trosimo svoje podatke naokoli.

Za nekaj tolarjev popusta namreč kaj hitro pozabimo na previdnostne ukrepe in morebitne zlorabe ter se včlanimo v različne klube ugodnosti, izpolnjujemo kupone z davčnimi in EMŠO številkami, čeprav, kot opozarja informacijska pooblaščenka, »se morajo trgovci pri nagradnih igrah zavedati, da ne smejo skupaj zbirati dveh tako imenovanih enoličnih identifikacijskih znakov posameznika: EMŠO in davčne številke skupaj.

Na to je opozorilo ustavno sodišče, saj tako zbiranje pomeni, da se o kupcih in udeležencih nagradnih iger zbira pretirana količina podatkov. Obe številki namreč nedvoumno določita posameznika.«

Kaj storiti?

Boste ubirali dvokilometrske obvoze, da bi se izognili panoramskim kameram? Na pamet kupovali obleke, da vas ne bi slučajno ujelo radovedno oko varnostnika? Se vozili po stranskih poteh in se odpovedali udobnemu navigacijskemu sistemu, da vam slučajno ne bi kdo sledil? Si ne boste več sposojali knjig v knjižnici?

Ste se pripravljeni odpovedati mobil­nemu telefonu? Elektronski pošti? Udobnostim plačevanja s kreditnimi karticami? Ugodnostim potrošniških klubov?

No, zdravstveni kartici se niti nimate pravice odpovedati … In bržkone niti ne boste nasprotovali celi vrsti nezakonitih vdorov v svojo zasebnost, kot so nadzorne kamere na delovnem mestu, pregledovanje e-pošte, klicanih s službenega telefona in tako dalje, če seveda želite obdržati službo.

In rešitev? Če je ni na sistemski oziroma državni ravni, se nam slabo piše. Strokovnjak za računalništvo Gregor Odlazek je v Financah pred tremi leti zlovešče zapisal: »Zasebnost je ena od žrtev 20. stoletja. Vaša zasebnost je enaka ničli, prebolite že enkrat!«

Potencialni viri nadzorovanja:

• panoramske kamere v mestih, parkih, nadzorne na avtocestah, v predorih itd.
• videonadzor na vhodih v stanovanjske bloke, v trgovinah, bankah, zdravstvenih domovih, službah, knjižnicah in podobnih javnih institucijah
• signal, ki ga oddaja mobilni telefon, navigacija GPS
• plačevanje po internetu, elektronska pošta, deskanje po spletnih straneh, ki vaše navade beležijo s cookiji
• kreditne, plačilne, zdravstvene kartice, kartice ugodnosti in različne članske izkaznice in podobno

Po ocenah pooblaščenke Nataše Pirc Musar z vsakodnevnimi opravki za seboj pustimo kar 60 (!) elektronskih sledi.

Poznate svoje pravice?

O videonadzoru v denimo trgovinah vas morajo obveščati vidno nameščene nalepke in pisna opozorila, na katerih naj bi bilo po zakonu o varstvu osebnih podatkov zapisano, kdo izvaja videonadzor, ter telefonska številka za informacije o tem, koliko časa se posnetki shranjujejo. Prav tako naj bi bili po zakonu vnaprej pisno seznanjeni z izvajanjem videonadzora v službi, o čemer naj bi se delodajalec pred uvedbo posvetoval še s sindikatom.

Kamere naj bi se le v izjemnih primerih nameščale na delovna mesta, če je to nujno potrebno za varstvo premoženja in zaposlenih ali za varovanje tajnih podatkov in poslovnih skrivnosti. Nikakor pa kamere niso namenjene preverjanju storilnosti zaposlenih. Zakon za kršitve predvideva denarno kazen od enega do treh milijonov za pravne osebe in samostojne podjetnike ter od 200 do 300 tisoč za odgovorne osebe.

Galileo

Sistem sledenja, ki ga razvija EU, ne bo namenjen le vozilom, ampak bo možno slediti poljubnemu predmetu na Zemlji. Z mobilnim osebnim asistentom naj bi bilo možno slediti celo poštni pošiljki, ki bi v nalepki vsebovala navigacijski čip.

Celoten sistem naj bi sestavljalo 30 relativno majhnih, 675 kilogramov težkih satelitov na višini 23.600 kilometrov. Prvega z imenom GIOVE (Galileo in Orbit Validation Element) so utrili že lani, drugi naj bi v orbito poletel letos. Projekt, vreden 3,6 milijarde evrov, pa naj bi popolnoma zaživel šele čez nekaj let.

Alenka Kotnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord