Eden prvih razlogov za naturizem je blagodejen vpliv na zdravje

Prepoznavno znamenje naturizma je, kaj pa drugega, golota. Toda naturizem je še veliko več, je celosten način življenja, ki ga zaznamuje spoštovanje lastnega telesa in povezanost z naravo. Kot majhni otroci – če imamo to srečo, da nas v tem starši in bližnja okolica že takrat ne omejijo – smo lahko goli in popolnoma brez sramu, potem pa nas družba začne zasipati z raznimi sporočili, normami, pravili in predsodki. Telesa se začnemo sramovati in ga skrivamo za vsako ceno. Zakrivamo se z oblekami, kopalkami, bri­sačami in vsem, kar nam pride pod roke, da nas le ne bi kdo videl golih. Pa čeprav smo goli med seboj veliko bolj enaki kot oblečeni.

Zgodovina naturizma

Obleka naredi človeka, golota pa razkrije njegove skrivnosti. Nudizem se je prvič pojavil že v starem Egiptu ter antični Grčiji in Rimu, kjer je bil kult golega telesa izjemno razširjen. Golota je od nekdaj tesno povezana s športom in v stari Grčiji je bil izjemno priljub­ljen atletski tip golote. Umetniki so golo telo upodabljali na tisoč in en način, kult golega telesa pa je bil tudi del številnih obredov in bil navzoč na drugih svečanostih. Tako v antični Grčiji kot tudi v starem Rimu je bila golota na javnih kopališčih dovoljena.

Golo telo je postalo grešno v srednjem veku in njegovo čaščenje je zamrlo vse do konca 19. stoletja. A pred vnovičnim vračanjem k naravi je goloti zadala hud udarec še viktorijanska doba, ki se je začela v prvi polovici 19. stoletja, ko je na oblast v Veliki Britaniji prišla kraljica Viktorija. Ta se je čiščenja seksualnih in drugih podedovanih škandalov na dvoru lotila s konceptom ekstremne moralnosti in družinskih vrednot. Njen vpliv se je kmalu razširil tudi v druge države in tako je golota po svetu v javnosti postala popolnoma nedopustna.

Viktorijanska oblačila so bila represivna, saj so ljudje hodili zaviti v obleke, gole kože na telesu ni bilo na spregled. Viktorijanska abstinenca in puritanstvo sta zahtevala vzdržnost na vseh področjih in razkrite dele telesa so povezovali s seksualnostjo. Zato so morali biti ljudje tudi na plažah oblečeni v kopalke, ki so prekrivale velik del telesa, pa čeprav so bile plaže strogo ločene po spolu. Vsaka realistična upodobitev telesa v tisti dobi je bila moralno sporna in zato nevarna.

Po smrti kraljice Viktorije leta 1901 se je ozračje sprostilo in pokazala se je potreba po bolj sproščenem odnosu do golote. Kultura telesa in športa se je hitro razmahnila v Nemčiji in skandinavskih deželah, kjer že tisočletja gojijo savnanje in golo plavanje tudi v ledeno mrzli vodi. Severni narodi pa v savno niso nikdar hodili oblečeni ali zaviti v rjuhe od glave do pet … No, v začetku 20. stoletja je sprva prevladoval nudizem, katerega bistvo sta bila telesna vzgoja in zdrav način življenja.

FKK

S širjenjem po (zahodnem) svetu se je koncept razširil še na skrb za naravo in zdravo prehranjevanje ter dokončno postal naturizem (fr. naturisme). Besedo je prvič uporabil Belgijec Panchon v svoji knjigi o načinu življenja, ki se vrača k naravi. Isto gibanje so v Nemčiji poimenovali z izrazom frei körper kultur, FKK, ki v prevodu pomeni kultura svobodnega telesa. Kratica je še danes znana po vsej Evropi in se pogosto uporablja za označevanje nudističnih plaž.

Naturizem se je sprva širil s publikacijami o koristih golega sončenja in kopanja, nekateri angleški in nemški učitelji so kmalu začeli tudi v praksi organizirati golo kopanje in telovadbo. Naturisti so se začeli združevati v skupine ter si iskati prostor pod soncem. Prvi večji gimazium je leta 1903 ustanovil Paul Zimmermann pri Lübecku. Prva publikacija o nudizmu je bila izdana leta 1906, dve leti pozneje pa je bil na Tirolskem ustanovljen tudi prvi nudistični klub.

Najbolj znan med nemškimi šolskimi učitelji je bil Adolf Koch, ki je bil v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja tudi vodja nemške FKK. Koch je študiral psihologijo in medicino, pozneje pa je opravil še trening za šolskega gimnastičnega učitelja. V fizičnih vajah, ki naj jih človek izvaja gol, je videl simbol novega začetka nove družbe. Sprva je imel težave z uveljavitvijo svojih pogledov v praksi v šolah, nato pa je s pomočjo pruske vlade ustanovil lasten inštitut za naturistično izobraževanje, ki je do leta 1929 štel že 3000 učencev. Sčasoma je odprl še 13 šol po vsej Nemčiji in v poznih dvajsetih je že na tisoče golih ljudi obiskovalo odprta javna kopališča ali so se goli sončili in kopali ob rekah ter jezerih.

Razmah naturizma

Nudizem se je v tridesetih letih razširil še v Anglijo, nato tudi v Avstrijo, Francijo, Italijo, skandinavske dežele in ZDA. Ustanovljenih je bilo več klubov, ki so že imeli svoje plaže in prostore za sončenje. Prvo organizirano srečanje nudistov se je zgodilo leta 1930 v Frankfurtu, naslednje leto pa je bila v Parizu ustanovljena tudi prva zveza nudistov. V Franciji se je v tistih časih poleg besede nudizem začela uporabljati tudi beseda naturisme, v Nemčiji pa frei körper kultur.

Francoski razvoj se je začel iz zdravstvenih razlogov. Že od sredine 19. stoletja so francoski zdravniki poudarjali pomen heliote­rapije (grško: helios – sonce, therapeia – zdravljenje), zdravljenja s sončno energijo, in že takrat na francoski plaži Berck zdravili otroke, ki so trpeli za tuberkulozo. Leta 1903 je bila ustanovljena prva naturistična skupnost v Bois-Fourgonu, leta 1907 pa je abe Legree spodbudil študente svojega katoliškega kolidža, da so se kopali nagi na skalnatih plažah blizu Marseilla.

Za resničen razmah naturizma v Franciji okoli leta 1920 je zaslužno odprtje prvega naturističnega kluba. Enega od lastnikov je navdihnilo otroštvo v sožitju z naravo, ki mu ga je omogočila mama, da bi ga obvarovala pred tuberkulozo.

Medtem sta dva francoska zdravnika leta 1931 odprla prvi naturistični zdravstveni center Heliopolis na otoku Ile du Levant v južni Franciji, in sicer za terapije s sončenjem. Nato sta ustanovila še prvi naturistični center blizu Pariza in tudi tu so terapije izvajali s pomočjo sonca, morja in vetra.

Leta 1933 je Albert Lecoq ustanovil prvi prostor za golo telesno vadbo, imenovan gim­nazija, in čez tri leta je takratni minister z dovoljenjem vlade naturistično gibanje tudi uradno priznal. Zakonca Albert in Christiane Lecoq sta nato leta 1950 na atlantski obali ustanovila še center za helioterapijo Montalivet, kar je bilo prvo evropsko naturistično letovišče. Tam je še danes velik naturistični kamp CHM.

Med drugo svetovno vojno so nacisti naturizem prepovedali, čeprav so črpali iz njegovih naukov o športni kulturi telesa.

Organizacije

Po drugi svetovni vojni se je spet razmahnil, ko je velik razcvet doživel v Nemški demokratični republiki. Prvo naturistično srečanje po vojni se je zgodilo leta 1951 v Londonu, kjer so se zbrali naturisti iz Avstrije, Kanade, Švice, Nemčije, Francije, ZDA in Velike Britanije ter se odločili, da ustanovijo Mednarodno naturistično organizacijo (INF), ki je čez dve leti res nastala v francoskem mestecu Montalivet. INF še danes združuje številne naturistične zveze.

V Franciji je leta 1961 začela delovati francoska naturistična zveza, istega leta pa je odprl vrata še Heliomonde, naturistično letovišče blizu Pariza, največja naturistom namenjena površina (47 hektarjev), kjer nenehno potekajo razne športne aktivnosti.

Leta 1974 je Francija dokončno posvojila mednarodno definicijo naturizma, leto poz­neje so odprli center Euronat, leta 1993 naturistično hišo v Parizu, leta 2001 pa se je začel pojavljati še koncept naturizma na deželi, na obali ali v bližini velikih mest, imenovan espaces naturistes. Ja, v Franciji prednjačijo v razvoju naturizma, zato zlasti priporočamo skok na www.naturisme.fr, kjer so označeni vsi njihovi naturistični kampi. Pogled na zemljevid sveta na spletni strani INF, razkrije, da je naturizem navzoč predvsem v Evropi, na Novi Zelandiji ter v severo­vzhod­nem delu ZDA.

Hrvaška

Je naturistična velesila in v svetovnem merilu velja za pravi naturistični raj. Naturizem se je začel razvijati precej zgodaj. Na Rajski plaži na Rabu je Richard Ehrmann z Dunaja, pozneje prvi predsednik Mednarodne zveze naturistov, leta 1934 odprl prvi naturistični tabor. Tam sta dve leti pozneje zakonca kralj Edward VIII., stric britanske kraljice Elizabete, in njegova partnerica Wallis Simpson gola zaplavala in plaža je bila nedolgo za kraljevskim golim kopanjem tudi prva na Hrvaškem, ki je bila uradno razglašena za na­turistično plažo.

V petdesetih letih so začele na Jadran hoditi večje skupine naturistov iz Nemčije in Avstrije, njihovo število se je večalo iz leta v leto. Leta 1960 je lastnik specializirane naturistične agencije iz Nemčije v tistih letih zakupil Koversado, majhen otok pred Vrsarjem, in odprl prvo večje naturistično središče na Jadranu.

Hrvaška je kot prva socialistična država na Kvarnerju in v zahodni Istri vzpostavila naturistične kampe in plaže, ki so bili na začetku na voljo le tujcem. Sčasoma je naturizem postal priljub­ljen vsepovsod, od Umaga v Istri pa vse do Prevlake v južni Dalmaciji. Še danes imajo na Hrvaškem več kot 30 uradnih naturističnih objektov in plaž ter seveda kopico ‘divjih’ zalivov in kopališč.

Slovenija

Začetnik naturizma v Sloveniji je švicarski zdravnik Arnold Rickli, ki je leta 1855 na Bledu uvedel terapije, katerih bistvo so bile vodne in zračne kopeli. Gostje so se kopali v posebnih kadeh, hodili na sprehode, predvsem pa so se hodili goli sončit na Stražo nad Bledom. Rickli je menil, da so sonce, voda in zrak vir zdravja, in je zato to tudi ponujal bolnim gostom. Kmalu so v svetu izvedeli za njegove uspehe pri zdrav­ljenju in ljudje iz vse Evrope so začeli prihajati na Bled. Domačini njegovega početja niso odobravali, čeprav ga danes štejemo za začetnika naturizma, pa tudi zdraviliškega turizma v naših krajih. Prvo knjigo v Sloveniji o naturizmu z naslovom Solnčenje je leta 1924 napisal Ivo Zor.

To je bila publikacija o higieni in naturistični praksi, o telesni vzgoji in zdravem načinu življenja, ki so ga gojili predvsem v Ljubljani in okolici. V Slovenijo so pozneje prihajali tudi nudisti iz Avstrije in Nemčije, kjer je bil nudizem v času nacizma prepovedan.

Začetek organiziranega naturizma v Sloveniji sega v leto 1972, ko je bil v hrvaški Koversadi svetovni kongres INF in je bilo ustanovljeno prvo društvo naturistov v nekdanji Jugoslaviji – Društvo prijateljev Koversade. Ker so bili v društvu večinoma Slovenci, je bil sedež v Ljubljani. Istega leta se je na slovenskih tleh, na Mangartu, zgodilo še prvo Srečanje naturistov treh dežel: Slovenije, Koroške in Furlanije - Julijske krajine. Leta 1977 je bila v Škofji Loki ustanovljena Zveza društev naturistov Slovenije, ki je bila leta 1988 sprejeta v polnopravno članstvo INF.

Tekst: Urška Košir, foto Urška Košir, Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord