Njihov najbolj priljubljeni predsednik John F. Kennedy, ki je imel za raziskovanje vesolja tako velike načrte, bi se verjetno obrnil v grobu.Čeprav je hladne vojne konec, se zdi, da je prihodnost državno sponzoriranega vesoljskega raziskovanja v rokah vojske. Tako Američane kot Kitajce, Ruse, Irance in druge zanimajo bodoče aplikacije tehnologije v vesolju za boj na Zemlji, v zgornji atmosferi, orbiti in dlje.

Kitajska tiskovna agencija Xinhua je sporočila, da Kitajska razvija metode in strategije za poraz ameriške vojske v bodoči vojni v vesolju. V ta namen so že testirali protisatelitsko raketo. Iran je na začetku tega leta v vesolje z uspešno vrnitvijo na Zemljo poslal dve želvi in podgano. In čeprav je bila izstrelitev miroljubna, besede predsednika Ahmadinedžada kažejo na to, kam s tem razvojem zares ciljajo. »To dokazuje, da lahko premagamo Zahod v znanstveni areni.« Ali z drugimi besedami, da razvijajo tehnologijo, ki bo lahko porazila Zahod na vseh ravneh.

Tajni projekt

Ameriška vojska ve, da mora za premoč ohraniti svoje vesoljske zmogljivosti. Washington Post poroča, da znaša letošnji proračun Nase nekaj več kot 15 milijard evrov, kar je za več kot polovico manj, kot bodo porabili za vesoljske programe za državno varnost. Govorimo o vrtoglavih 31 milijardah evrov. V novicah se je aprila letos za trenutek pojavilo nekoliko zmedeno poročilo, ko so v Cape Canaveralu opazili nenapovedano ­izstrelitev.

Na raketi Atlas V je iz vojaškega dela vzletišča v vesolje poletelo plovilo, ki je spominjalo na pomanjšano različico vsem znanega raketoplana. Rusija je takoj po ­izstrelitvi protestirala, da s tem Američani ­odpirajo novo poglavje v Vojni zvezd. Ta mali raketoplan z uradnim imenom X-37B je opredeljen kot tajni projekt.

Življenje je začel kot morebitna zamenjava za dotrajani vesoljski raketoplan, a so ga zaradi pomanjkanja denarja prepustili ameriški vojski. In čeprav Pentagon zagotavlja, da X-37B ni usmerjen v razvoj vesoljskega orožja, ga po poročilih amaterskih astronomov opažajo leteti nad Afganistanom in Severno Korejo. Umestili so ga v orbito 410 kilometrov nad Zemljino površino, kjer so običajno doma vojaški sateliti.

Nova doba vesoljskih zasebnikov

Do zdaj so le tri države uspešno poslale ljudi v vesolje. Rusija, ZDA in Kitajska. Združene države pa so edine, ki so človeka uspeš­no poslale zunaj Zemljine orbite in na Luno. Trenutno največji vesoljski projekt je Mednarodna vesoljska postaja (MVP), ki je svetla točka mednarodnega sodelovanja, saj so jo skupaj zgradile številne države. Toda ravno ko je bilo videti, da prihaja zaton zlate dobe miroljubnega človeškega vesoljskega potovanja v zameno za vojaške kozmične aplikacije, je prišla nova doba.

Končno obstajata znanje in tehnologija, ki sta dovolj gospodarna, da omogočata razvoj zasebnih vesoljskih podjetij. In kon­čno so deset­letja dolge želje ter nedosegljivi načrti začeli dobivati oprijemljivo obliko. Tehnologija je večinoma popolnoma drugačna od zastarelih državnih vesoljskih programov, a včasih izkorišča tudi to znanje.

Pred leti je Fundacija X Prize razpisala ­nagrado v višini deset milijonov dolarjev za prvo nevladno organizacijo, ki bo v vesolje dvakrat zapovrstjo v roku dveh tednov poslala plovilo za večkratno uporabo s človeško posadko. Pri tem so se zgledovali po znanih letalskih nagradah z začetka 20. stoletja, denimo po nagradi orteig prize, ki je spodbudila Charlesa Lindbergha, da se je odpravil na prvi čezoceanski let. Četrtega oktobra 2004 je na 47. obletnico izstrelitve ruskega Sputnika 1 podjetje Scaled Composites drugič uspešno in uradno izstrelilo SpaceShip­One (SSO) in prejelo to prestižno nagrado.

Drugi polet je bil zlasti pomemben zato, ker je bil v množici gledalcev tudi sir Richard Branson, lastnik Virgina. Že pred poletom je izumitelju SSO Burtu Rutanu in pilotu Brianu Binniju dejal, da bo, če bo polet uspešen, vložil v razvoj tega plovila za prve prave množične turistične polete v vesolje. Zanimivo je, ­kako pogosto zgodovina visi na tanki nitki enega samega dejanja, ki lahko tehtnico napredka prevesi na eno ali drugo stran. Če bi plovilo eksplodiralo, bi to verjetno za desetlet­ja zavrlo razvoj zasebnih vesoljskih plovil.

Takrat se je namreč oglasilo ogromno kritikov, ki so dejali, da vesoljski poleti niso mogoči brez vladne podpore. Če bi plovilo neuspeš­no pristalo ali če ne bi uspelo doseči višine 100 kilometrov, kar je uradna meja med atmosfero in vesoljem, bi SSO postal samo še en primerek hrabrega poskusa osvajanja vesolja. Toda če bi plovilo doseglo svoj zastav­ljeni cilj, bi se v človeški zgodovini odprlo ­novo poglavje vesoljskih poletov. In zgodilo se je zadnje. To malo plovilo je postalo del uspešne zgodovine in zdaj visi v muzeju v glavnem mestu ZDA.

Množični turistični poleti

Izumitelj Burt Rutan je med letalskimi inženirji poglavje zase. Podarjeno ima intuicijo za to, kaj bo letelo in kakšen inovativen dizajn bo omogočil daljše in višje polete. Ko je razmišljal o oblikovanju vesoljskega plovila, da se bo z njim mogoče varno vrniti  v atmosfero, je pred očmi začudenih kontrolorjev leta iz letališkega stolpa v majhnem puščavskem mestu Mojave spuščal žogice za badminton.

Načrt za SSO je narisal na papirnati prtiček, ko sta se ob kosilu s so­ustanoviteljem Microsofta Paulom Allenom pogovarjala o financiranju izdelave plovila. Burt Rutan je zelo znano ime v letalskih krogih – je nekakšen Einstein aviacije, le da ima namesto divjih las ogromne ­prepoznavne zalizce. Ustvaril je veliko ­nena­vadnih modelov, med njimi tudi letalo ­Voyager, ki je brez pristanka poletelo okoli Zemlje. Prav tako sodeluje z ameriškimi ­vojaškimi letalskimi silami in Naso ter JPL.

Virgin Galactic je zdaj glavni finančni podpornik SpaceShipTwo (SST), ki ga dejansko razvijajo za turistične polete v vesolje. Ko so pred leti objavili svoje partnerstvo, so potihoma načrtovali, da bodo prvi turisti v vesolje morda poleteli že letos. Burt Rutan, ki je znan po tem, da zelo nerad napoveduje kakršnekoli roke in da zelo skrbi za varnost svojih ljudi in projektov, je pred tremi leti doživel hud udarec.

Med povsem rutinskim testiranjem raketnega motorja je odjeknila eksplozija, ki je tri njegove sodelavce ubila in še tri ranila. Sledila je preiskava in obupan zaradi izgube svojih ljudi se je Rutan vrgel v razvoj in izboljšanje svojega raketnega motorja. Čez dve leti so uspešno testirali varnejši raketno-hibridni motor, ki še vedno temelji na gumi, podobni tisti v avtomobilskih pnevmatikah, in smejalnem plinu (dušikovem oksidu). Konec minulega leta so javnosti prvič pokazali izdelano plovilo SST.

Celoten projekt je zelo bistroumno načrtovan. Matična ladja ima dve kabini, ki sta enaki ­tisti v SST. Tako lahko piloti trenirajo tudi med navad­nimi letalskimi poleti. Da se ­bodo izognili najnevarnejši in pogosto tudi zelo dragi stopnji poleta, vesoljsko plovilo ne bo startalo s površine Zemlje. Namesto tega ga bo v višavo ponesla matična ladja WhiteKnightTwo in ga na višini okoli 13 ki­lometrov spustila v zrak. Šele nato bo zarohnel raketni motor.

Prvo stopnjo preizkusa so opravili marca letos, ko je matična ladja v zrak ponesla SST, ne da bi ga izpustila. Zdaj se daleč od oči novinarjev priprav­ljajo na naslednje stopnje testov, kot so izpustitev plovila v jadralni obliki, izpustitev plovila s kratkim vžigom motorja in tako ­dalje. Vse do prvega testnega poleta v ­vesolje, za katerega upajo, da ga bodo opravili prihodnje leto.

Da je tole turistično vesoljsko plovilo, v katerem bo prostor za šest potnikov in dva pilota, realnost, kaže tudi gradnja vesoljskega vzletišča v Novi Mehiki z imenom Spaceport America. Stephen Attenborough, direktor Virgin Galactica, je ekskluzivno za naš Playboy povedal: »Steza za polete je že zgrajena in tudi gradnjo vesoljskega terminala že končujemo. Oktobra bo novomehiški guverner krstil stezo in na ogled bomo pripeljali tako matično ladjo kot SST. Prejeli smo že skoraj 400 rezervacij za polet in zdi se, da bomo zadanih 500 imeli veliko prej kot pred prvim poletom.

Polet stane 200 tisoč dolarjev ali okoli 163 tisoč evrov. Ko se bo prvemu SST, imenovanemu Enterprise, pridružila še načrtovana flota štirih dodatnih vesoljskih plovil, upamo, da se bodo cene v desetih letih nekoliko znižale.« SST je pravzaprav plovilo za tako imenovane podorbitalne polete. Poneslo vas bo nekaj kilometrov nad uradno mejo med vesoljem in atmosfero, kjer boste doživeli približno pet minut breztežnosti.

»Trenutno je vsa naša pozornost usmerjena k temu, da bo SST najvarnejše plovilo. Gre skozi več testiranj kot katero letalsko ali vesoljsko plovilo kdaj prej. Za sabo imamo izkušnje iz varnosti iz Virgin Group in želimo, da bo varnost popolna. To in dejstvo, da smo se odločili, da bomo namesto plana A šli neposredno na plan B, nam je vzelo več časa, kot smo prvotno načrtovali. Kajti namesto tega, da bi ljudje prvič leteli v majhnem plovilu, kot je bil SSO, smo se po pogovoru s prvimi naročniki odločili za več­je plovilo.

Tako bo izkušnja res enkratna. Lahko bodo prosto lebdeli in gledali skozi veliko večja okna. Toda če gledamo na to, da se prej 50 let v vesoljski industriji ni nič spremenilo, se mi neverjetno hitro razvijamo. Osebno upam, da bo našemu uspehu sledil razvoj orbitalnih plovil, možnih bodočih vesoljskih hotelov in morda celo hitrih čezcelinskih poletov – za kar danes uporab­ljamo letala. Od začetka smo bili odločeni, da bo naš vesoljski program komercialno usmerjen. Če lahko drugim dokažemo, da je v tem denar, bo razvoj hitro sledil.«

Vsestranski tekmec

In medtem ko se v Scaled Composites ne ukvarjajo preveč radi z novinarji in radovedno javnostjo, je povsem drugače v Space Adventures. Podjetje je konglomerat, ki ponuja različne vesoljske pustolovščine. Poveljuje mu mlad podjeten genij Eric Anderson, eden od ustanoviteljev in idejni vodja tega leta 1998 osnovanega podjetja. V ekskluzivnem pogovoru nam je na vprašanje, od kdaj ljubezen do vesolja in kako je prišel na misel, da bi ustanovil podjetje, povedal tole:

»Že odkar pomnim, imam strast do vesoljskih poletov. Kot otrok sem sledil pionirjem, kot sta Jurij Gagarin in Buzz Aldrin (drugi človek na Luni, op. a.). Vse življenje sem si želel postati astronavt. Toda ker imam izredno slab vid, mi je to preprečilo, da bi bil sprejet med Nasine astronavte. Po univerzitetni diplomi sem si zadal nalogo, da bom našel pot, kako poslati navadne zemljane v vesolje.« In tako sanje enega človeka prinašajo realnost množici.

Space Adventures je edino podjetje, ki je v vesolje tudi že zares poslalo prve prave turiste. Lahko bi rekli, da je bil to splet srečnih naključij, saj je bil obubožani ruski vesoljski program dovzeten za zelence. Po razpadu Sovjetske zveze je program, ki ni bil tako centraliziran kot Nasin, brez dovolj denarja nekoliko blodil. Vendar naj poudarimo, da brez obsežnega ruskega znanja o vesoljskih postajah Mednarodne vesoljske postaje verjetno ne bi bilo. Rusi so namreč po izgubi tekme, kdo bo prvi pristal na Luni, svoj lunarni program povsem opustili in se usmerili k razvoju vesoljskih postaj.

»Ruse smo vprašali, ali bi bili voljni trenirati in poslati v vesolje zasebne državljane. Ruski vesoljski agenciji sem nato plačal za študijo, ali je to možno. Vse drugo je zgodovina. Od njih za naše stranke kupimo prostor za polet na Sojuzu in s tem prostor na Mednarodni ­vesoljski postaji. Smo edino komercialno podjet­je, ki tako sodeluje z Rusko vesoljsko agencijo.« Space Adventures je v vesolje poslal že sedem navadnih smrtnikov. No, morda le niso bili tako navadni, saj je vsak za polet plačal vsaj 16 milijonov evrov.

Ker bo Nasa drugo leto upokojila zadnji raketoplan, bo ruski Sojuz postal edino prevozno sredstvo med Zemljo in postajo. Kazalo je, da bo zaradi tega vsaj nekaj časa onemogočeno turistično potovanje v vesolje, toda podjetje Space Adventures je našlo rešitev. »Ni povsem jasno, koliko časa bo Sojuzov program popolnoma predan uradnim prevozom, toda zagotovili smo si možnost, da zakupimo popolnoma zasebno misijo, neodvisno od urnika za MVP.«

Vrnitev okoli Lune

V pravem duhu svoje letalsko-vesoljske inženirske izobrazbe pa Eric načrtuje veliko več­je podvige. Letos je bilo za Space Adven­tures pomembno leto. Najbolj bombastična novica je, da zdaj ponujajo tudi turistične polete okoli Lune. Redki se zavedajo, da bo to omogočala nadgrajena ruska tehnologija iz Sojuzovega programa. V nasprot­ju z nekdanjimi ameriškimi poleti okoli Lune bo ta program obsegal združitev dveh vesoljskih plovil v Zemljini orbiti, da bo tako imel dovolj goriva za polet okoli Zemljinega naravnega satelita. Glede na to, da tehno­logija že obstaja, je gospod Anderson zelo optimističen.

»Glede naše misije obkroženja Lune sem zelo optimističen. Mislim in upam, da bomo že v nekaj letih okoli Lune poslali prvega turista.« Ta nenavadna pustolovščina bo čudovita za nekoga, ki ima 82 milijonov evrov drobiža. A čeprav je prejšnji stavek precej sarkastičen, je dobro pogledati skozi preteklost v prihodnost. Tudi prve letalske polete so si lahko privoščili le najbolj petični, medtem ko lahko danes že vsakdo poleti z letalom na počitnice.

Enako velika novica je tudi bila, da so sklenili pogodbo z Armadillo Aerospace, ki naj bi bil njihov bodoči ponudnik za podorbitalne polete, s čimer bodo neposredno konkurirali Virgin Galacticu. Skoraj neznano dejstvo je, da sta se Richard Branson in Eric Anderson nekoč celo pogovarjala o sodelovanju, a se iz tega ni nikoli nič razvilo. Armadillo je trenutno šele v oblikovalski testni fazi, temelječi na šestih okroglih modulih, ki kot gorivo nosijo tekoči kisik. Cena poleta bo za polovico cenejša kot pri Virgin Galacticu, a bo zagotovo na voljo veliko pozneje kot polet z SST.

Na vprašanje, kdaj pričakujejo prve polete in kaj jim je omogočilo ponuditi nižjo ceno, je direktor Space Adventures dejal: »John Carmack (ustanovitelj podjetja id Software, op. a.) in njegova ekipa pri Armadillu so trdno odločeni, da bodo zgradili podorbitalno vesoljsko plovilo. Toda za prvi polet nimamo še nobenega postavljenega roka. Osredotočeni so na to, da zgradijo sistem, ki temelji na enostavnosti in učinkovitosti. Cena poletov bo nižja kot pri naših tekmecih zaradi drugačnega pristopa k dizajnu in manjših obratovalnih stroš­kov.«

Direktor Virgin Galactic pa je dejal: »Smo najmanj štiri ali pet let pred vsemi tekmeci. Za zdaj smo edini, ki smo v vesolje uspešno poslali podorbitalno plovilo. Naši potniki bodo imeli enkratno priložnost, da bodo pionirji vesoljskih poletov z novo tehnologijo.«

Vesoljske izkušnje na Zemlji

Gospod Anderson res drži dano obljubo, ko pravi, da želi vsakomur omogočiti vesoljsko izkušnjo. Pred nedavnim je namreč kupil podjetje Zero G in zdaj si lahko za okoli 4000 evrov s posebnim letalom privoščite polet, ki vam bo v paraboličnih lokih vsaj 12-krat omogočil, da doživite od 20 do 30 sekund breztežnosti. Celo znani astronavt Buzz Aldrin je po poletu dejal, da je bilo ­čudovito spet doživeti breztežnost. Nekateri od teh breztežnostnih poletov startajo iz Cape Canverala, ki je Nasino vzletišče.

»Z Naso imamo trenutno pogodbo, ki omogoča mikrogravitacijske polete prek naše korporacije Zero Gravity. Nimamo pa nobenih načrtov, da bi z njimi sodelovali pri človeških poletih v vesolje.« Eden od razlogov, da je podjetje kot svojega partnerja izbralo Ruse, je namreč razvpita superinflacija v cenah vsega, česar se Nasa dotakne.

»Naš prispevek k odpiranju vesoljskih ­meja je, da smo za zdaj edini, ki smo že poslali v vesolje zasebne plačnike. V našem svetovalnem odboru so tudi nekdanji astronavti, kot sta Buzz Aldrin in Norm Thagard. Tudi sam si želim poleteti v vesolje in bom med prvimi, ki bodo z Armadillom poleteli v vesolje. Za prihodnost pa menim, da bomo morali razviti poceni nuklearni pogon za raziskave in odhod v globoko vesolje. Osnova za našo prihodnost je dobra izobrazba, ki gre z roko v roki s trdim delom in vztrajnostjo.«

Očitno je z Rusi laže sodelovati kot z Američani, saj za tiste, ki morda nimajo dovolj denarja za pravi polet v vesolje, Space Adventures ponuja še pot v Zvezdno mesto v Bajkonurju. In medtem ko Američani niso ravno navdušeni nad tem, da bi kak­šnega turista strenirali v astronavta, vam bodo naši slovanski bratje za pravo ceno ponudili, da vas izvežbajo za kozmonavta. Med drugim se boste v vodnem tanku učili fines vesoljskega sprehoda.

Črna prihodnost državnih vesoljskih agencij

Vse kaže, da je res prišel čas zasebnih vesoljskih poletov, saj začenjajo ta graditi cenejša in zanesljivejša vesoljska plovila, kot so jih prej katerekoli vladne organizacije. SpaceX je zgradila nosilni raketi falcon 1 in falcon 9. Falcon 1 je v vesolje že ponesla satelite, falcon 9 pa je v fazi končnega testiranja in bo verjetno na vesoljsko postajo za Naso že kmalu dostavila tovor. V načrtu imajo še vesoljsko kapsulo, ki bo v vesolje poleg tovora lahko ponesla tudi ljudi. Celo za Naso je ceneje najeti to podjetje, kot da sami kaj pošljejo v vesolje. Bigelow Aerospace načrtuje še korak naprej, saj je ena od tistih družb, ki želijo v vesolju zgraditi hotel za turiste.

Bigelow je pred skoraj dvema desetletjema odkupil Nasine načrte za napihljivi vesoljski habitat in vanj vložil več kot 200 milijonov evrov ter ga napravil boljšega in veliko varnejšega. V orbiti sta že dva napihnjena modula, ki na Zemljo pošiljata telemetrijo o bivalnem okolju. Zanimivo je, da ameriška vesoljska agencija zdaj razmišlja, da bi od njega kupila nekaj teh modulov in jih dodala vesoljski postaji kot alternativo veliko dražjim trdim dodatkom. Kmalu bo napočil čas, ko bodo zasebna podjetja tista, ki bodo za ameriške, ruske, japonske in evropske vesoljske agencije v vesolje ponesla njihove astronavte ter opremo.

Lidija Poljaček - Umphenour

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ